Piše: Romana Markovič
Nekaj dni v Boliviji je bilo magičnih. Iskreno, do države razen glavnih znamenitosti kot sta Uyuni in laguna Colorada nisem imela velikih pričakovanj. Navdušila me je.
Na meji nas je pobral jeep in gremo, pustolovščinam na pot. Naša prva postanka sta bili dve laguni – laguna Blanca in laguna Verde. Odsev vulkana v laguni je kot iz pravljice. Laguna Verde je visokogorsko slano jezero v jugozahodni Boliviji, znano po svoji zeleni barvi. Nahaja se ob vznožju dveh vulkanov, Licancabur in Juriques, ki mejita na Čile. Laguna Blanca, bele barve, je od Lagune Verde ločena z ozkim prelivom.
Ni cest, samo pesek in vulkani. Vožnja je tako precej dinamična! 😊 Zavijemo v puščavo, čaka nas foto postanek v puščavi Salvadorja Dalija. Zakaj takšno ime? V celoti se nahaja znotraj meja narodnega rezervata Eduardo Avaroa Andean Fauna in zanj so značilne pokrajine, ki spominjajo na nadrealistične slike Salvadorja Dalíja. Nadaljujemo do toplic, dva infinity bazenčka s pogledom na laguno, voda ima približno 34 stopinj. Čaka naš na kuhar Marco. Kosila in večerje so res all inclusive, navdušili so me – kaj pripravijo sredi ničesar!
Zdaj pa je čas, da se povzpnemo na skoraj 5000 m nadmorske višine. Veste, skok za lepo umetniško sliko na 4300m je cel podvig, na 4990m, kjer nas čakajo gejzirji, pa je že 10 minutni sprehod cela aktivnost. Gejzirji imajo 180 stopinj, piha močan veter. Tako da – pazimo, da nas kam ne odnese, sicer se naše potovanje zaključi tukaj. Čaka nas vožnja do naše namestitve – sredi ničesar. Ni tako hudo, kot izgleda od zunaj. Edina živa bitja v okolici so lame. Zelo luštne lame. Pred večerjo pa še vrhunec dneva: laguna Colorada – še ena slana laguna. To je nekaj izjemnega, nekaj kar nisem videla še nikjer. Te barve, roza, rdeča, zelena, modra, rumena in bela, vse prelivajoče med seboj. Ustvarjajo pravo pravljico. Rdečkasto barvo vode povzročajo rdeči sedimenti in pigmentacija alg. V njej se namakajo flamingi, srečamo tudi kakšno lamo. Nad laguno se dviga vulkan, ki dodaja podobi lagune. Magično, resnično.
Naslednji dan nadaljujemo do zanimivih skalnih formacij, vsaka ima drugo podobo. Tista najbolj znana je podoba drevesa, katera je tudi največkrat slikana – z razlogom, kakšna kulisa v ozadju! 🙃 Njegova oblika, zlasti tanko deblo, je posledica močnih vetrov, ki prinašajo pesek in erodirajo mehak peščenjak. Ustavimo se na razgledni točki, od koder se nam odpre razgled na laguno Kara. Spustimo se do nje na dobrih 4500m, v upanju, da tukaj ujamemo fotografijo kakšnega flaminga, saj jih je res veliko. Ko se jim približamo, oni pobegnejo in tako je bilo celo pot ob laguni. Napotek: vzemite fotoaparat z dobrim objektivom. 😉 Voznik pove, da nas čaka piknik kosilo pri laguni Negri. Še ena fantastična panorama. No, piknik kosilo je bilo A+ kosilo, naš kuhar je vstal zgodaj zjutraj, da nam je pripravil pojedino – legenda. Postanek v posebni pivovarni, kjer poskusimo kaktusovo in kokino pivo. Alkohol na tej višini sicer ni priporočljiv, ampak eno malo pivo pa vseeno lahko spijemo. 😛 Imajo namreč še nekaj, česar že od vstopa v državo ni bilo – wifi. Oh, veselje!
Odpeljemo se do našega slanega hostla. Zakaj? Ker je zgrajen iz soli. Nahajamo se namreč blizu slane puščave Uyuni, največje slane puščave na svetu.
Odložimo torbe, spijemo čajčka in se odpeljemo na rob puščave, kjer počakamo sončni zahod. Noro! Nimam besed, kako lepo doživetje. Beli puščavi se ne vidi konca.
Bujenje ob 3:30 je na tem potovanju nekaj normalnega …😛 Čaka nas sončni vzhod. Jeepi drvijo po soli, vse do Kaktusovega otoka, na katerega se povzpnemo, zasedemo prvo vrsto in čakamo sončka. Vzpon ni velik, ampak na 3700m je vsaka aktivnost večji zalogaj. Med tem ko smo naredili vseh 100 fotografij vzhajajočega sonca, je naš kuhar pripravil zajtrk. Si predstavljate, kako lepo je zajtrkovati sredi te neskončne beline? Zdaj pa nas čaka zabava! Slavne fotografije perspektive. Kako dobro. Še nekaj, kar sem delala prvič in res je super zabavno, fotografije pa so nekaj posebnega. Nadaljujemo do manjšega muzeja soli in na kosilo, kjer se naša avantura počasi zaključuje. V mestu Uyuni si ogledamo pokopališče starih vlakov, nato pa vsak svojo pot.
Naša bolivijska pravljica je tako zaključena in že smo na poti nazaj v Čile, ki so poglavje zase – berite nas in izveste še to. Dežela polna kontrastov in čudovite narave.
Nekaj dni v Boliviji je bilo magičnih. Odšla brez večjih pričakovanj in ostala brez besed. Očarala me je. Latinska Amerika navdušuje na vsakem koraku.
