Sulawesi na robu sveta – III. del
15. dan – 11. maj – DAN KAR TAKO, drugič
Še en dan na Bolilangi s približno enako vsebino kot prejšnji. Dve palačinki za zajtrk, partija odbojke, pink ponk, namakanje, kosilo (riba, riž, kumarice, lombok, papaja), foto safari, urca sončnih žarkov, sprehod, pogovori pod palmami, večerno plavanje v sončni zahod (a sonce spet pade v oblake), ki ga sicer z naše plaže ni bilo moč videti, pa je večer tu in pakiranje z njim, jutri odrinemo z otoka. Po večerji si po taborniško privoščimo kres na obali, domačini pobrenkavajo po kitari, posedamo po pesku in se tiho zblebetavamo v noč.
16. dan – 12. maj – ORANG TURIST BRODOLOM
Bujenje ob 6h nam razkrije prvo sončno jutro na otoku. Bog se res heca z nami, danes odhajamo. Sloves od simpatične družinice, ki nas je te dni oskrbovala, sloves od paglavcev in skatov na najini plažici, čao nočne prikazni, rakovice, rakci v školjkah, čao simpatične hiške in luškan otoček.
Palme
Plovba med otočki Togiana, na vršacih pa se že nabirajo nizki oblaki in naznanjajo … ja kaj le!? V rahlem dežju se povabimo na obisk v cigansko vas na drobnem otoku. Vse hiše so postavljene na kolih ob otoku, v njih živi kakšnih 300 družin, vsaka ima okoli 5 otrok, skratka najgosteje poseljen otok daleč naokoli. V trenutku izkrcanja se okoli nas zbere nepregledna množica otročadi čokoladne polti, eni so oblečeni v šolske uniforme, drugi nagci skačejo naokrog, od malih do velikih, vse nas spremlja na poti skozi vas, na vsakogar se prilepi kakšen otročaj in ga ves čas spremlja. Simpatična nasmejana pupa si me je izbrala za tarčo, Davorinu pa je nekoliko starejše dekletce pošiljalo poljubčke, »I love you« in k meni »sorry miss«. Postali smo njihove igrače, peli so si »orang turist je prišel v vas«, zganjali norčije in privabljali vsem nasmeh na obraz. Orangutan je v prevodu človek iz gozda, nas pa so okronali za orang turist, se pravi, človek s fotoaparatom, ki pride, se bedasto smeje in izgine…
Skrajno preprosta vasica, ki živi v glavnem od morja, vsaka hiška ima pod sabo mrežo z nalovljenimi ribami, pa gredo po ribe tako kot mi v vrt po peteršilj. Prihod skupine turistov je za njih verjetno največji dogodek v vasi in še dolgo zatem, ko smo počasi pluli od pomola, se je otročad vesila po pomolu in hiškah ter mahala, pošiljala poljubčke in v nedogled ponavljala »hello mister« in »hello miss«.
Potovanje nam je obljubljalo delno avanturistično stopnjo in porcijo svojevrstnega avanturizma smo kaj kmalu tudi doživeli. Kapitan je nekako spregledal oznake za koralni greben in čuden zvok iz podpalubja je naznanil, da smo … nasedli! Kakšen kilometer stran od ciganske vasi, na plitvini koralnega grebena, je naša barka nemočno obtičala na trdih skladih koral in prav nobena akcija moških mišic tega ni spremenila. Čudni zvoki že tako razpadajoče lesene barkače so kapitana prepričali, da se je potrebno rešiti tovora, zato smo vsi pristali v vodi. Prihajala je oseka, barka je z vsako minuto ostajala bolj na suhem in večja je bila nevarnost, da se njen trup poškoduje ali da se celo prevrne. Česar pa definitivno nismo želeli, saj je nosila dragocen tovor – naše torbe, naše fotoaparate, kamere, spomine. Torbico s tehniko v roke in gremo stat v vodo do trebuha. Pet minut, deset minut, petnajst… Stojimo, se sprašujemo, kako in kaj naprej, iz ciganske vasi pripluje čoln, pogajalska delegacija se vkrca, mi pa še kar stojimo sredi vode s svojo najdragocenejšo prtljago v rokah in se kislo nasmihamo. Ah kaj, vse se bo še rešilo. Seveda, vi pa kar stojte sredi vode in si ne delajte problemov. Morda pa danes ne potujete več nikamor. Pa saj to je del avanturizma, kajne?
Pogajanja so stekla, cigani so imeli na svojem pomolu prav veliko ladjo, njen kapitan pa se med kosilom menda zelo nerad pogovarja, zato so se zadeve malo zavlekle, tudi pristop z vsakdanjim klepetom se je obrestoval, šele na koncu so prešli k poslu, tukaj se pač vse počne počasi in temeljito, čez kakšne pol ure je v bližino naše barke priplula ciganska in organizacija je stekla. Gremo naprej, štopali bomo cigane na ribiški barki – pot do nje pa je bila naporna, s torbami v roki smo nerodno štorkljali po visoki vodi, lomili krhke korale, ki se prav nesramno zarežejo v kožo, naša glavna prtljaga pa je s čolnički plula do nove ladje. Po hitrem postopku vkrcani na našo novo gostiteljico smo pomahali stari nasedli barkači in kapitanu, ki mu je bilo vidno žal zaradi pripetljaja. Barkačo je lahko rešil šele navečer, ko je prišla spet plima, takrat pa smo bili mi že daleč, daleč stran.
V dežju je sledilo izkrcanje nazaj na obalo in čakanje na obljubljena dva kombija. Prtljago so navezali na streho kombijev in jo provizorično prekrili s plastiko, mi pa smo se strpali v obupno majhen kombi z dvema trdima klopema, premočeni, nejevoljni zaradi vsakodnevnega dežja in se neprostovoljno predali divji vožnji čez drn in strn, čez ovinke in luknje in prav vsem po vrsti nam je bilo slabo. Ejjj ljube sulaweške ceste in njihovi čudoviti kombiji! Po neki logiki večina avanturistov izbira neudobna lokalna sredstva, da se mazohistično doma hvalijo, kako so potovali strpani kot sardine, viseč s tovornjakov, blablabla, ampak mi smo v tem pristali čisto brez izbire. Okusiti deželo na vse načine, kajne?
Večerno vkrcanje na trajekt pa je ponudilo že pravi luksuz. Navadne množice so se natrpale po plastičnih sedežih, nam pa so kapitan in posadka odstopili svoje kabine na vrhnji etaži. Precej noro, najina sobica je premogla dve postelji, umivalnik, mornarsko uniformo, luč, ventilator, klimo in ščurka!
Nočna plovba na severni del otoka počasi poziba v spanec in v odpiranje oči te prisili šele glasna muslimanska molitev nekje zgodaj zjutraj na spodnji palubi.
17. dan – 13. maj – TUDI NA SEVERU DEŽUJE
Turobno nebo nas je pričakalo tudi na severu, kavica po izkrcanju ni nič pripomogla k izboljšanju stanja, še manj pa dejstvo, da nas tudi tokrat čakata dva specialna kombija, definitivno azijske izdelave, saj so bili sedeži tako ozki in tako skupaj, da smo se prekrivali z rameni in grizli v kolena med vožnjo. Vse lepo in prav, marsikaj je treba potrpeti, konec koncev je toliko novega in lepega za videti in doživeti na tem pisanem otoku, ampak nam je vseeno zmanjkovalo prave pozitivne energije, izpijalo nam jo je slabo vreme in potujoče konzerve, zadnje dni pa je potovanje res bilo samo to – eno samo potovanje, počasno premikanje po zemljevidu, brez posebnih užitkov na poti. In 17. dan pri tem ni bil nobena izjema. Sprehodili smo se po 350 stopnicah na portugalsko trdnjavo z razgledom na izpuhtevajoče jezero. Še zmeraj po malem kaplja z neba. Nekaj krajših postankov za čaj in juho z rezanci in pretegovanje kosti. Simpatična pokrajina se odkriva na severu otoka, tu se tropski gozd razredči v redko zasajene palmove gozdove, po hribčkih se raztezajo velike zaplate goste zelene trave, iz zemlje ponekod štrlijo črne skale, obale prekriva nenavaden črni pesek in nekaj deset metrov od obale se vrstijo prav simpatični otočki. To pokrajino bi si prav gotovo izbrala za kakšen celodnevni postanek, ampak … tudi s polurnim se je bilo treba zadovoljiti. Tudi vojska je prišla na čaj, cela skupina razštelanih uniformirancev se nam je nasmihala in se slikala s puncami. En vojak v škornjih, en bos, en v natikačih, en v majici, en v srajci, en take barve, drug spet v drugačnih odtenkih, en s kapo, en z rutico, en s klobukom – prava mala vojaška maškarada.
Aja, mimogrede, če se kdo želi kopati, naj izvoli, na voljo je 20 minut, potem gremo naprej. Super, ne?
Požremo še eno bučo, požremo slabo voljo, požremo mravljo, požremo vse, kar se požreti da in zvečer smo v Lolaku, spet nas vsakega čaka svoja hiška blizu obale, na večerjo pa se odpeljemo v center mesteca na riž in ribe. Tokrat so naše hiške zidane in ometane, ampak očitno malo uporabljane in slabo vzdrževane, vlaga vdira v vseh kotih, urediti tekočo vodo je precejšnja znanost, o kakšni čistoči pa bi tudi lahko razpravljali.
Morda pa bo jutri lep dan, morda bo posijalo sonce in vulkanski sever bo zasijal v vsej svoji lepoti.
A, saj res, kaj pa »požremo mravljo«? Dobesedno, na neki razgledni točki smo posedali v travi in med bilkami so se plazile rdeče mravlje. Nakar Brane izjavi, da evo to pa so tiste mravlje, ki se jih da poskusiti. Vzameš med prste, posvaljkaš, daš v usta, pogrizljaš, izpiješ prijeten okus citronke, ostanek pa izpljuneš.
Dober tek!
18. dan – 14. maj – VULKANSKI SEVER
Jutranji sprehod po ne ravno čisti obali črnega peska nama razkrije žalosten prizor. Morje je naplavilo mrtvega delfina, verjetno so ga v svoje mreže ujeli ribiči z dvema velikima ribiškima ladjama, ki sta zasidrani nekoliko izven zaliva. Kadaver opazi tudi domačin z otrokom, izvleče ga na pesek in ponosno razkazuje čokoladnemu otročku. Bizarno, prvič se dotaknem delfina, ampak mrtvega delfina! Le kaj bodo naredili z njim?
Lolak očitno živi od sadov morja, zjutraj se ob obali zbere desetine mož, na videz jih je več kot petdeset, prav vsi pa so potrebni za zlaganje ogromne ribiške mreže, razprostrte čez obalo. Morje jim daje hrano za preživetje, ampak kaj klavrn občutek imam, da ne dobi nič v zameno. Prav nič poduhovljeni ali pa vsaj hvaležni za darove narave se mi ne zdijo tile domačini.
Zajtrk v preveliki, prazni in zapuščeni jedilnici. Nekaj popečenega kruha, že zdavnaj pokvarjeni zavitki margarine in kozarček ananasove marmelade. Za posladek papaja. Spet buče. Počasi se počutim že kot pujs. Otok vre od raznovrstnosti rastja in sadja, mi pa vsak dan jemo le buče in kakšno banano.
Sprehod po vasi ni bil nič kaj drugačen od ostalih otoških sprehodov. Domačini nas opazujejo, se nasmihajo, se čudijo, zakaj slikamo njihove revne hiške. Na severu hiške niso več na kolih, več je zidanih kot lesenih, bolj so barvite, bolj so podobne hiškam v svetu, ki je ena sama vas. Na dvorišču ene izmed hiš se odvija trening petelinjih bojev. Petelini imajo v moškem življenju očitno še precejšnjo vlogo in njihovi boji so prava nacionalna vrednota. Iz legend, ki izvirajo iz Tane Toraje, se nekoč dva moška nista mogla dogovoriti, kdo ima prav, pa jima je modrec predlagal, naj vzameta vsak svojega petelina – zmagovalni petelin bo svojemu gospodarju prinesel pravico. Od takrat je v Toraji petelin poleg bivola najpomembnejša žival, vsak moški ima svojega petelina, petelinji vzorci pa se pojavljajo tudi na ornamentnih ploščicah tongkonanov, na okrasnih stebrih in še kje. Kakšno vlogo ima petelin na severu otoka mi sicer ni znano, vsekakor pa moški strašansko uživajo v pernatih bojih. Petelina, ki sta se borila po dvorišču, sta lastnika vsake toliko časa umila z vodo, potem pa sta se spet zakadila drug v drugega. V pravem boju petelinom na noge privežejo ostra rezila, ki ob skoku poškodujejo tekmeca in ga v končni fazi ubijejo.
Slaba volja preteklega dne obrodi sadove in ta dan nam privoščijo udobnejši kombi. Pokrajina kokosovih palm nas spremlja ure in ure, vmes pa se ustavimo na plantaži, kjer pridelujejo kopro. Kokosov oreh je sestavljen iz več plasti; zunanji ovoj je iz vlaknovine, ki jo uporabljajo za vrvi in platno. Notranja lupina pa je sestavljena iz trde olesenele lupine, v kateri se nahaja mehko belo jedro in tekočina. Tekočina, ki ji naivno rečemo kokosovo mleko, je okusa običajne rahlo sladkane vode. Če ji dodajo zmlet kokos, šele nastane okusno kokosovo mleko. V pridelovalnici kopre olupijo vlaknat del na posebnih kovinskih kolih, trdno luščino presekajo na polovico in izlijejo vodo. Takšne polovičke posušijo nad ognjem, da bel kokos postane rjavkast. Rjavkasto tkivo izdolbejo iz trdega ovoja, zmeljejo in to je kopra, surovina za številne predelave v industriji. Kokosove orehe pa nabirajo vsakodnevno na plantaži urni plezalci, ki z mačeto poplezajo po visokih steblih palm, oberejo zrele orehe, nato pa jih naložijo na lesene vozove in z volovsko vprego pripeljejo do predelovalnice.
Ob cesti se nizajo vasice, podobne so si kot jajce jajcu, selamat datang (dobrodošli) na vstopu, selamat jalan (nasvidenje) na izstopu, ob cestah ni stojnic, ki bi nudile pridelke kot na jugu otoka, so pa stojnice, kjer prodajajo bencin v steklenicah kokakole in fante. Ponekod imajo ob cestah postojanke, kjer ustavljajo promet in pobirajo denar za nove mošeje ali cerkve, nekdo poseda na stolu in kriči v zvočnik, ostalih nekaj brzi po cesti s škatlami za prispevke. V nekaterih vaseh je ogromno število cerkva, ponekod za vsakih nekaj hiš stoji manjša cerkev, novejše gradijo iz betona v obliki kvazi katedral, frontalni del z zvonikom nakičano okrasijo, zadaj pa je preprosta ladja z navadno dvokapnico.
Postanek za sprehod po japonskih jamah, izklesali so jih vojni ujetniki v skalovje v II. sv. vojni za potrebe skrivanja japonskega orožja, danes pa so neuporabljene. Pač običajni rovi v skalah, s katerimi ne vedo, kaj bi počeli.
Vulkanska pokrajina nam razkrije prvi biser, vulkansko jezero zeleno bele barve, voda povsod brbota, dviga se para in vonj po žveplu polni zrak. Ne verjamem podatku, da v takem okolju živijo ribe. Eno instant kuhano žvepleno ribo, prosim! Tudi pokrajina okoli jezera je prepojena z drobnimi izpuhi vročega žveplenega zraka. Po travnikih pa rase nenavadna rožica, sramežljiva gospodična so jo poimenovali, svoje bujno listje v trenutku stisne v obliko mrtvega stebla, če se je dotakneš. Kakšna sramežljivka!
Tomohon je eno večjih mest na severu, sprehod po ulicah razkrije prijazne domačine, tukaj že marsikdo razume in pove kaj angleškega, belcev so vajeni in nas ne opazujejo kot Marsovcev. Zanimiva sprememba, očitno smo nazaj v nam znani civilizaciji. Očitno imajo tudi boljši standard, precej ljudi je lepo porejenih, videti pa se da lepo število albinov, ki prav zanimivo izstopajo iz čokoladne množice s svojimi slamnatimi lasmi in nenavadno svetlo poltjo. Po dolgem času najdemo supermarket, trgovine s pohištvom, s čevlji, s čimerkoli hočeš, vse se dobi, od Nike copatov do Philips televizije. In tisti simpatični čevlji, ki imajo kotalke integrirane v podplat, ki se jih pri nas še ne dobi, tudi že imajo. Vsaka luknja je fotokopirnica, premorejo celo kakšen računalnik ali celo dva fotokopirna stroja.
Na hribčku nad mestecem se razteza posebna četrt, kjer gradijo lesene montažne hiše po naročilu. Pred svojo hišo mojstri postavijo v roku približno enega leta bolj ali manj veliko leseno mojstrovino, narejeno v celoti na roke, od gradbenih konstrukcij do drobnih detajlov, vse je iz lesa, običajno iz tikovine, ki jo uvažajo z Bornea. Noben žebelj menda ne zabijajo do konca, saj po končanem delu hišo razstavijo, zložijo v zabojnike, prepeljejo kupcu na katerikoli konec sveta ter jo ponovno sestavijo. Idealno za vroče kraje, za naše razmere pa bi hiške potrebovale marsikakšno modifikacijo.
Vožnja skozi obrobje mesta razkrije še predel bogatejših hiš, ena med njimi je grajena v samem marmorju, s pozlačeno fasado, zatemnjenimi stekli, impozantnim vhodom. Bogatejši sloji se v Tomohonu očitno počutijo prav dobro.
Tudi pokopališča so nenavadna, vsi grobovi so obloženi s keramičnimi ploščicami, pri čemer nas vodič opozori, da keramika izhaja z območja Irana.
Nad mestom visoko bdi vulkanski stožec, neprestano ga skrivajo oblaki, ki me spet spravljajo v slabo voljo, saj bi bil pogled iz naših novih lesenih hišk prav enkraten – mogočen vulkan nad zeleno cvetočo pokrajino. Luštni leseni bungalovčki sredi urejenih cvetočih gredic nas gostijo ta večer in najin je še posebno prostoren in udoben. Tudi kopalnica je presenetljivo opremljena s tušem in toplo vodo, za spremembo pa nama ne delajo družbo ščurki, ampak nekaj polžev na kopalniških ploščicah.
Tudi naš oskrbnik je prav posebne sorte – za vsako opravilo si vzame točno določen čas in vse natančno premisli tako, da ima kar največ možnega dela. Za vsakega posebej gre v kuhinjo po palačinko, vsakemu posebej tudi prinese račun, gre v nadstropje, mu vrne drobiž, se posveti naslednjemu, pri tem pa je potrebno paziti, da kdo komu na časti kakšnega piva, ker potem se mu sistem zruši in nič več ne funkcionira kot bi moralo. Vsekakor je za svoj IQ nadpovprečno marljiv in vreden pohvale.
19. dan – 15. maj – ŠOKANTNA TRŽNICA IN VULKANOLOGIJA
Megleno jutro je še zmeraj skrivalo vulkan, pod katerim smo spali. Zapustili smo simpatične hiške v cvetju in šli raziskovat Tomohonsko tržnico. Bila je nedeljsko prazna, pa vseeno dovolj polna življenja, da smo razumeli njeno bistvo. Tukaj smo očitno že dovolj blizu jugu Kitajske, ljudje so vajeni pojesti vse kar leze in gre. Sistem pa je takšen: potrebuješ ulovljeno žival, plinski gorilec, krtačo, kakšno palico in stojnico. Na palico natakneš žival, jo nekajkrat pokuriš v vročem ognju, da črno zogleni njena koža, skrtačiš skurjene dlake, položiš na stojnico in čakaš kupce. In kaj se da kupiti tako prijetno hrustljavo skurjenega? Ni panike, kar ti srce poželi, podgane, netopirji, kače, psi, zadnjo taco, gobec, prsni koš, po želji!
Seveda premore tržnica tudi standardno ponudbo svežih in posušenih rib, svežega mesa vseh vrst, zelenjave, začimb, moke, riža, gomoljnic, tekočih zadev, sladic, posebno vzdušje vlada na tekstilnem oddelku, kjer se prodajalec usede sredi kupa oblek in zganja nepopisen hrup, vse je enkratna roba, napol zastonj, kdor prej pride, prej melje, in strategija vžge, kupci se kar drenjajo ob stojnici in grebejo po tekstilnih izdelkih.
Polni presenetljivih prizorov se odpravimo do vznožja vulkana Mahawu, lepotca, ki bdi nad pokrajino s svojimi 1319 metri. Slabo uro hoje najprej skozi prijeten gozd, nato skozi redko poraščeno pobočje in nazadnje čez velike praproti in trave, pa se z vrha odpre čudovit razgled na pokrajino in na sam vulkanski krater, v katerem se skrivata dve žvepleni jezerci. Na trenutke veter prinese vonj po žveplu na obronke kraterja, kjer je med visokimi travami speljana pot za nam podobne firbce. S konkretnim vetrom v laseh se razgledujem po pokrajini daleč pod sabo in se sprašujem, kakšne posledice bi prinesel izbruh vulkana, za katerega ne vem, kdaj je bil nazadnje aktiven in koliko živ je v resnici.
Spust v dolino in kratek postanek v Manadu, največjem mestu na severu otoka. Svoje ovčice je Brane spustil iz kombijev pred velikim novim nakupovalnim centrom, in ovčice so se zapodile vanj, si privoščile pico, kokakolo in firbcanje po trgovinah. Če bi nas spustil na pašo v kakšnem barakarskem naselju, bi bili prav tako zadovoljni in bi si privoščili porcijo riža na umazani stojnici…
Potem pa smo iz civilizacije spet poniknili čez hribovja po ovinkastih cesticah, mimo revnih vasic, s pogledom na dva impozantna vulkanska stožca, ki se imenujeta »dva brata«. Vrh vulkana občasno ovijajo puhasti oblaki in meglice, nasploh dobiš vtis, da so tod oblaki zelo nizko nad tlemi in bi se jih lahko skoraj dotikal. Ovčice je Brane pognal sredi gozda v hojo po asfaltni cesti, ovčice so ubogale in se zvečer kesale, saj bi raje tiste pol urice izkoristile na čudoviti plaži, ki smo si jo šli, zato ker smo pač silili, ogledat v skoraj polni temi.
V mraku smo namreč prispeli v Tangkoko, oz. nekam tam okoli v Tarsius park. V preprosti koči z velikim hodnikom smo se natiščali v miniaturne preproste sobice in negodovali, saj nam je večerni sprehod naredil lušte po sprostitvi na simpatični peščeni obali nedaleč stran. Kaj pica v nakupovalnem centru in šetanje po asfaltni cesti res odtehtata urco ali dve na črnem vulkanskem pesku ob sončnem zahodu?
20. dan – 16. maj – IZ SVETA OPIC V TURISTIČNI BALI
Bujenje že nekaj pred četrto uro, požirek čaja in kratka vožnja skozi nočni gozd, nato pa peš med bujnim rastjem, da pričakamo najmanjšo opico na svetu, ko se v zgodnjem jutru vrača na domače drevo. Tarsius spectrum se imenuje. S svetilkami križarimo po ozkih potkah med drevjem, ki počasi iz teme že kaže svoje obrise. Posedemo okoli ogromnega drevesa, katerega deblo je prepleteno iz nešteto drobnih debelc, ki se ovijajo v višavo in tvorijo nepregleden splet lesovja. In res pride naš mali Tarsius, skoraj bi ga lahko skril v dlan, velikooko rjavo bitjece z dolgim repom, na miniaturnega gremlina spominja, popleza po veji, se spoštljivo ustavi, da ga pofotografiramo, šiba naprej in izgine nekje visoko v krošnji. Na sosednjem drevesu še eden, pa potem še naslednji, s svetilkami spremljamo njihovo gibanje in se čudimo njihovi majhnosti.
Po uhojenih potkah tavamo po gozdu, ki postaja vse svetlejši in iščemo črne makake. Dolg jutranji sprehod bi lahko popestrili z botaničnimi informacijami, kajti obkrožale so nas prav zanimive velikoliste rastline in nenavadna drevesna debla. Sprehod je očitno namenjen le sam sebi, vrnemo se na izhodišče k vozilom in se odpeljemo. Ampak glej glej, opice so pametnejše od nas in nas čakajo kar na cesti. Kakšnih deset, morda dvajset črnih makakov poseda po grmovju in si nas z zanimanjem opazuje, nekoliko na distanci, prav tako kot mi. Mlade opice so nekoliko bolj zvedave in odprte za nove stike, ampak starešine jih hitro naučijo reda, če se katera preveč približa človeku. Sopotnica je skoraj ostala brez torbice, tako se jim je zdela zanimiva. Pomešali smo se med grmovjem, črni makaki in beli homo sapiensi in se z zanimanjem opazovali.
Dve urci sta nam ostali za zajtrk, pakiranje in občudovanje plaže, potem pa smo se kaj kmalu znašli nazaj v Manadu, na letališču, s prvim letom smo poleteli nazaj na jug otoka v Makassar, nato pa z letala za Bali zadnjič pomahali Sulawesiju v slovo. Gotovo je vsak premleval svoje vtise s potovanja, neizbežno se mu je bližal konec in preobilico vtisov je bilo zares možno podoživeti šele doma.
Skozi drobno avionsko okence spremljam čudovit sončni zahod. Vrnemo se v nam že znan hotel, ampak kdor še ima kakšno željo po ogledih, zapravljanju denarja, nakupovanju spominkov in firbcanju po turistični Kuti, mora pohiteti, saj se čez nekaj slabih uric trgovine zaprejo, jutri pa ne bo več časa za kaj takšnega. In kot pravi obsedenci smo se vrgli na nakup spominkov, ki jih Sulawesi, v bistvu na srečo, sploh ne premore veliko. Kuta se zdi kot vsako drugo evropsko mesto, polno življenja, trgovinic, nakupovalnih centrov, restavracij, McDonaldsa, stojnic. Tukaj se lahko počutiš skoraj kot doma. Na željo Mc ljubitelja sledi večerja v McDonaldsu, ampak izbira sploh ni bila slaba, tukaj se najde na meniju tudi pohana kurja bedrca in v pari kuhan riž.
Za večerni posladek se odpraviva na obalo, kjer se ogromni valovi zlivajo po dolgi peščeni plaži, nad pokrajino pa bdi polna luna. Nekoliko mirnih trenutkov za romantiko v mesečini…
21 dan – 17. maj – ODISEJADA NA 10 KM VIŠINE
Zadnje jutro v Indoneziji sva si postregla z ležernim zajtrkom, sprehodom v sosednjo ulico ter namakanjem v hotelskem bazenu in lovljenjem zadnjih sončnih žarkov.
Od tod naprej pa ena sama zgodba o letališčih in letalih, v Denpassarju smo se na letališču vsi trudili zapraviti zadnje rupije za drobne spominke. Zapestnice, masažna olja, albumi iz palmovih listov (ki jih potem opaziš tudi v Sloveniji na policah skoraj vsake trgovinice z darili, seveda po rahlo zasoljenih cenah).
Airbus nas odpelje v Kuala Lumpur, kjer se počutimo že skoraj kot doma. Tokrat preživimo nekaj ur časa pred naslednjim letom v hotelu Empress, kjer čaka ruski bife za večerjo. Tri ure pred naslednjim letom smo že na letališču, vseeno čas hitro mine in na krilih Boeinga 777 poletimo proti domu.
22 dan – 18. maj – DOMEK SLADKI DOMEK
Zunaj je črna tema, utonemo v spanec, ob svitu pa mimo desnega krila potujejo z jutranjim soncem osvetljeni čudoviti vrhovi Kavkaza, plavajoč nad poljano goste megle. Nad črnim morjem zagledamo ognjeno kroglo.
Spet pogled na pokrajine domačega kontinenta in čudovito kultivirano pokrajino v okolici Frankfurta. In še polet z Adrijinim aviončičem.
In doma se šele zares začne podoživljanje vsega doživetega. Šele takrat potovalni tempo izpuhti in prepusti človeku, da v miru strne vtise, in jih, takole po nekaj mesecih, tudi na kratko (jaaa, priznam, lahko bi bilo VELIIIKO daljše!) strne za spomin.
Andreja Ravnak, poleti 2005
