Piše: Roman Požeg
Sprostitev in zabava po mehiško
Megalopolis Mexico city, tudi alfa, glavno, šesto največje na svetu (ima približno 21 milijonov prebivalcev), drugo največje na zahodni hemisferi, kot tudi največje špansko govoreče mesto na svetu, je mesto presežkov in številk. Danes je bolj znano pod vzdevkom »D.F.« ali »Chilangolandia«. S svojo veličastnostjo se je bohotilo še pred prihodom belega konkvistadorja Hernana Corteza. Že v tistem času (14.-15. stol.) naj bi veljalo za eno največjih na našem planetu (z 200.000 prebivalcev), kot tudi za eno najbolj veličastnih s svojimi kraljevimi verskimi templji in piramidami, živobarvnimi tržnicami, mondenimi domovi in visoko organiziranostjo življenja tedanjih prebivalcev Aztekov, mesta Tenochtilan. »Ameriške Benetke« je bil eden od vzdevkov mesta tedanjega časa, saj je mesto na kopnem predstavljalo zgolj nekje okoli 40% površine, ostali del pa se je razprostiral in bohotil na vodi jezera Texcoco.
Zaradi naraščanja prebivalstva so na jezeru umetno gradili znamenite plavajoče vrtove Chinampas-e, ki so predstavljali okoli 60% celotne površine mesta. Gradili so jih iz blata in vodnih rastlin (trstičevja in ločja), ki so jih skupaj držale stene iz košarastega pletenja. Tako so nastajale pravokotne zemeljske ploskve, ki so jih povezovali prekopi. Merili so povprečno 30 metrov v dolžino in 2,5 metra v širino. Naredili pa so tudi podpornike v močvirnatem jezerskem dnu. Ob robovih so posadili vrbe, ki so s svojimi koreninami nudile dodatno oporo. Med seboj so bili vzporedni, med njimi pa so bil vodni kanali, po katerih so se upravljalci vrtov premikali na malih kanujih.
Plavajoči vrtovi so bili v osnovi splavi, ko pa so se korenine vodnega rastlinja zakoreninile v jezersko dno, so postali otoki. Nekateri so merili kar 100 metrov v dolžino. Na njih so gojili sadje, zelenjavo in cvetje. Gnojili so jih s človeškim blatom, ki so ga prodajali na tržnici. Na Chinampas-ih so zato pridelali skoraj trikrat več koruze kot na bližnjih namakalnih površinah in osemkrat več kot na ostalih bližnjih kmetijskih površinah, kar pomeni, da so pridelali polovico hrane za vso mesto. Chinampas-i so začeli propadati s prihodom Evropejcev. Mesto se je širilo in uničilo plavajoče vrtove. Danes jih je ostalo le še 15%. Ogrožajo jih nižji nivo vode, onesnaženje in nadaljna širitev mesta.
Plavajoče vrtove je mogoče videti le še v predelu Ksočimilko (Xochimilco), kjer so rastlinjaki, iz katerih se oskrbuje mesto, in vodni kanali, kraj, ki za mnoge prebivalce napornega, stresnega mestnega življenja velja za pribežališče sprostitve, nepozabne zabave na zelenih površinah ter odlične sveže pripravljene hrane. Po ohranjenih kanalih (danes jih je nekje okrog 170 km) se podijo živo barvne Trajinere (pokriti manjši splavi). Vsak od njih nosi tipično mehiško žensko ime kot so: Lupita, Cristina, Rosita, Maria … Vsakdanji boj za stranke in »preživetje« je več kot očiten v vikend kanalnih zamaških, ki so odraz odlično urejenega kaosa, ki pa ga »trajinero splavarji« popolnoma obvladujejo.
Na trajinerah srečaš predvsem mehiške družine, ki v razširjeni sorodstveni zasedbi praznujejo rojstni dan babice, se smejijo ali jočejo, pojejo ali plešejo, predvsem pa slavijo življenje, ob obilici mehiške hrane, potokih tekile, piva in ostale pijače. Na Trajinerah lahko srečaš tudi mehiško mladino. Ob bučni glasbi iz zvočnikov se sliši moderna mehiška elektro, rock ali romantična glasba. Cel splav se nagiba levo in desno ob divjih ali zapeljivih plesnih gibih in korakih, prav tako pa ne manjka romantičnih pogledov in prvih zaljubljenih, strastnih poljubov, no pa ne pozabimo, kot se zabavi pritiče, tudi kak bruhanec.
Na splavih srečaš strastno-glasne več-članske mariači skupine, ki ti za pošteno plačilo zaigrajo vse znane in neznane mehiške skladbe kot so: La cucaracha, Son de la Negra, Mexico Lindo y Querido … Ne manjka pa tudi kakšna bolj novodobna, moderna, popularna kot je Despacito. Seveda pa lahko izbiraš tudi med drugimi glasbenimi stili kot je kmečka Ranchera s severa ali umirjena Marimba iz pokrajine na meji z sosednjo Gvatemalo.
Na vsakem koraku so tu manjši premikajoči se »kuhinjski kanuji«, ki ponujajo, odlično, sveže kuhano koruzo, pa različne vrste hrane vse na T(tortilije, tacosi, torte) tudi tiste s čokolado, deliciosoooooo … Premikajoči se »vodni bari« vam postrežejo z raznoliko pijačo, najbolj tipična je mehiška Michelada sestavljena iz piva, soka limete in paradižnika ter začimb, servirana v kozarcu z robom okrašenim s soljo in čilijem – nepozabno tekoče doživetje za brbončice.
Najdejo se kanuji, ki prodajajo stvari za nekoliko bolj romantične zaljubljene duše, saj ponujajo ženske rožaste venčke za na glavo, ob katerih se ženska počuti še bolj ženstveno ali filigramsko umetelno srebrnino, ki omehča še tako trdo žensko srce in po kateri je država v svetu še kako znana. Nekateri obiskovalci se nujno ustavijo v znamenitih rastlinjakih, kjer si za spomin ali okrasitev svojega doma lahko kupijo živo barvno tipično lončnico ali bonsai. Vzdušje je nepozabno, kot eksplozija živobarvnega dogajanja za vsa čutila. V nekoliko bolj oddaljenih kanalih pa se drugi sproščajo v miru, ki ga ponuja neokrnjena narava, čisti zrak in ptičje veselje.
Meni osebno je to eno najbolj čutnih, avtentičnih in doživetih krajev glavnega mesta, kjer se zgolj prepustiš, doživiš, začutiš in uvidiš, zakaj je Mehika tako posebna!
Viva Xochimilco!
Viva Mexico!
