Bil je začetek decembra 2023, ko prejmem klic iz Agencije Oskar in sledi vprašanje: Uroš, ali poznaš koga, ki bi delal v Mariboru? Hitro odgovorim, da ne, in da javim, če se bom koga spomnil. Seveda vprašam, zakaj pa gre, mogoče bi pa mene zanimalo.
In začelo me je zanimati, začel sem razmišljati in sem si mislil: »… pa ja ne boš šel spet nazaj v turizem.« Tako kot številne delavce v turizmu je korona kriza tudi mene močno zaznamovala. Moja karierna pot – delo v potovalnih agencijah – je približno 18 let lepo napredovala, dosegal sem cilje, ki sem si jih zadal in s tem sem bil zadovoljen. V koroni pa se je moje karierno prizadevanje čez noč sesulo v prah.
Časa za jokanje ni bilo. Tukaj so otroci, kredit, zato sem se moral hitro odzvati. Imeti DELO, mi pomeni vrednoto in lahko se pohvalim, da od dne, ko sem dobil odpoved, nisem bil nezaposlen niti en dan. V Savinjski dolini sem okopaval njive s hmeljem, razvažal sem pošto s kombijem, sledil je kratek skok nazaj v turizem – pa je prišel drugi val. Nekako sem se ustalil v skladišču, naučil sem se voziti viličarje, nalagati »robo« na kamione, počasi sem začel organizirati delo in napredoval … in sem pri sebi zaključil, da je to TO. Obljubi sem si, da nikoli ne grem nazaj v turizem. Tukaj mi je v redu, stresa ni, imam človeku prijazen delovni čas, plača bi sicer lahko bila višja, ampak je šlo, panoga je stabilna, tudi če pride tretji, četrti, peti in še ne vem kateri val. Tu bom ostal, sem si mislil.
Ko sem torej v začetku lanskega decembra prejel klic iz Agencije Oskar, sem si predstavljal sebe ponovno v turizmu. Misli so letele, srce je hitreje bilo, spet so se pojavile iskrice v očeh, nasmeh, veselje, po drugi strani pa negotovost, spraševanje kaj bo, ko bo nova kriza, novi val … Nisem vedel, kaj bi naredil, kako bi se odločil. In ko postane pretežko, je pametno stvari pustiti in se prepustiti kočijažu – kot bi rekel Oskar!
Zmagale so iskrice v očeh, kočijaž pa je naredil ostalo. 😊
Uroš