Piše: David Pele
Otok Tenerife gotovo ni kraj, kjer bi pričakovali, da boste videli piramide. Te ponavadi povezujemo z Egiptom, pa tudi s Srednjo Ameriko in Azijo, na evropskih tleh so izjemno redke. A na otoku Tenerife sredi vasi Güímar, katere že ime je nenavadno, saj mesto ohranja poimenovanje iz časa pred prihodom španskih osvajalcev, se dvigajo stopničaste strukture. Skrivajo se za številnimi modernejšimi zgradbami in so obdane z bujnim rastlinstvom, kot bi že vnaprej želele sporočiti vso svojo misterioznost. Ta se kaže v (ne)razumevanju njihovega nastanka in namembnosti.
Do 90.-ih let prejšnjega stoletja so bile te kamnite stopničaste strukture, ki na las spominjajo na prave majevske piramide, tretirane kot ostanek podeželske preteklosti, saj so jih do takrat predstavljali le kot »kupe kamenja«, ki so jih ustvarili kmetje pri čiščenju obdelovalnih površin.
Šele s prihodom norveškega raziskovalca Thora Heyerdala so piramide postale predmet zanimanja. Ta je trdil, da so piramide bistveno starejšega datuma, saj so, tako Heyerdal, konstrukcijski detajli kazali na neverjetno podobnost z bistveno starejšimi piramidami v Egiptu in Srednji Ameriki.
Thor je tako piramidam dal vsebino, ki je bila zelo odmevna. Čeprav tudi sedanji viri še vedno prevladujoče poudarjajo, da so piramide (le) rezultat kmetijskih tehnik iz 19. stoletja, ne gre prezreti številnih indicev, da so bile zgrajene izjemno načrtovano. Stranice osrednjih piramid se tako natančno ujemajo z linijo obeh solsticijev, kar kaže na izjemno dobro poznavanje astronomije graditeljev. Ob poletnem solsticiju (21. 6.) je moč doživeti tudi t.i. dvojni sončni zahod, saj s ploščadi največje piramide sonce zaide ta dan kar dvakrat.
Skrivnostna zgodovina piramid Güímar bi prav lahko bila povsem pozabljena, če ne bi Heyerdal prepričal svojega prijatelja, da kupi celotno območje piramid. Prvotni načrt občine je namreč predvideval njihovo porušitev. Za Heyerdala so bile piramide na otoku Tenerife odličen primer za potrjevanje njegovih teorij, da so bila že predantična ljudstva sposobna premagovati tudi večje razdalje z relativno preprostimi plovili iz ločja, papirusa, ipd. Pri tem je izhajal iz številnih raziskav o prenosu kultur, tehnik, postopkov po svetu tudi med precej oddaljenimi ljudstvi. Znane so njegove odprave s preprostimi plovili prek oceanov, ki so bile zelo uspešne, a niso prinesle bistveno drugačnega dojemanja zmožnosti plovbe prvih civilizacij. Kot da ne bi želeli, iz kakršnega koli razloga že, podreti okvirov zgodovine, ki smo jih nekoč postavili.
Piramide so ostale in postale poligon več raziskav. Srečno naključje? Morda res. Ob tem se zavemo, kako hitro je usoda nekaterih zgodovinskih zgodb odvisna le od enega dejanja, iniciative enega človeka, enega navdušenca, enega raziskovalca …, ki je zastrigel z ušesi, ko je pred več kot 30-imi leti slišal za piramidam podobne strukture na Kanarskih otokih. In nenazadnje, kako pogosto se zgodi, da so takšne zgodbe odvisne od enega človeka, ki ni verjel, se ni sprijaznil s splošno sprejeto razlago. Takšni posamezniki so pravi raziskovalci, so tisti, ki omogočajo svetu napredek in razvoj. Le dovoliti jim moramo, da so slišani.
