Sodobni popotnik išče naravo ali zakaj na Gomero
Piše: David Pele
Zakaj sploh potujemo? Motivi so tako zelo različni, kot smo si med seboj različni ljudje. Še bolj zanimivo vprašanje je, zakaj so nekatere destinacije polne turistov, medtem ko ponekod srečamo le malo popotnikov. Ta zanimiv kontrast opazujemo na našem potovanju po Tenerifih in Gomeri.
Otok Tenerife je uveljavljena turistična destinacija – prvi večji naval turistov se je tam zgodil pred več kot 50-imi leti. Razvoj otoka je bil silovit, zato danes govorimo o turizmu kot ključni dejavnosti na otoku, ki je močno spremenil veduto pokrajine. Večina turistov uživa v večnem kanarskem toplem poletju ob prisotnosti vse potrebne infrastrukture za karseda visoko raven udobja.
Le lučaj stran otok Gomera beleži bistveno nižje številke obiskovalcev. Slednje je, nenazadnje, težko sploh kam nastaniti, saj število postelj ne presega številke 1000. Še bolj je zanimiva struktura turistov. V večini gre za individualne popotnike z velikimi nahrbtniki na ramah, ki vrtijo pohodniške in kolesarske karte in načrtujejo na katero pot se bodo podali naslednji dan. Pri tem se nič kaj dosti ne ozirajo na vreme, pa čeprav so dež, megla in veter skorajda vsakodnevni spremljevalci na poti.
Čeprav je na prvi pogled Gomera manj zanimiva od Tenerifov, pa je končna ocena večine sopotnikov ravno obratna. Dasiravno Gomera res nima tako raznovrstnih pokrajinskih tipov in deluje bolj enolična kot Tenerife, pa v sebi skriva avtentičnost in originalnost, ki sta se na Tenerifih ob milijonih obiskovalcev že dodobra zakrili.
Če so v 70-ih letih na Gomero prihajali le hipiji, kako lahko danes označimo nas? Iskalci miru, narave, novih krajev? Mir lahko najdemo v gozdu nekaj korakov od doma. To vse je narava, čeprav si jo urejamo po svoje in je marsikje že izgubila status naravnega. Pa vendar, je blizu, a vleče nas v svet.
Človek je raziskovalec, je vedno bil in vedno bo. Čeprav so nam veliki raziskovalci že odstrli vsak meter planeta, tudi danes raziskujemo naprej. Še posebej tam, kjer nimamo vsega vsak trenutek na dlani in pri roki, kar nas sicer v današnjem svetu ohranja v (pretiranem) lagodju.
Na Gomeri postanemo raziskovalci. Počasen (ne)razvoj otoka – pokrajina in ljudje iz nekega drugega časa v nas obudijo razmišljanja o življenju nekoč in danes. Samo najbolj kruto naravno okolje, globoki kanjoni, velike strmine in majhnost ter izoliranost otoka, sproži v nas zavedanje velike odvisnosti prebivalcev od narave. In na koncu, hočeš nočeš, sproži to navidezno hvaležnost, da imamo v »našem« domačem svetu večje možnosti za razvoj svojih potencialov. Ali res?!
Sodobne turiste privlačijo novi, drugačni svetovi – pokrajina, ljudje, kultura, hrana … Vse bolj se pomikamo nazaj k naravi, da bi dihali čist zrak, da bi videli globoko v gozd, da bi občutili mogočnost naravnih sil, da bi slišali tišino … Verjetno zato, ker se nemalokrat, ironično, izgubimo v obljudenem svetu.
Hvaležni smo, da na svetu še najdemo pristne kotičke, ki se mnogim ne zdijo dovolj privlačni, da bi tja stopili. Tako čakajo na tiste, ki jih sloves in propaganda bolj uveljavljenih krajev ne premamita, in na tiste, ki znajo tudi v največji megli začutiti bogastvo narave in življenja.
Več o Kanarskih otokih preberite tukaj.