Ena ornitološka – 2. del

Naj začnem drugi del svoje pripovedi o ptičih Patagonije s podatkom, da mi je 4. dan potovanja, ko sva se s Sinišo z ladjico peljala po Beagloven prelivu, na tla (valovi so bili kar konkretni) padel fotoaparat in polmetrski objektiv. Objektiv je (kolikor vem) ostal nepoškodovan, od fotoaparata dele pa sem pobiral po celi palubi (valovi so delo močno oteževali), potem pa sem ga s švicarskim nožkom še sestavljal skupaj. Tako da sta in aparat in objektiv še zdržala en teden, potem pa so šle stvari počasi navzdol. Ampak na srečo, je bil ravno ta teden najbolj poln ptičjega življa ?.

Najprej se bomo ustavili pri ledeniku Perito Moreno. Narodni park Los Glaciares v Argentini ima večje ledenike kot je ta, a mi smo si ogledali tega – nekateri pa še hodili po njem. Ta dan smo začeli zgodaj – in tako prehiteli druge obiskovalce parka ter se sami posvetili ledeniku. Na sprehodu po terasah je bilo okoli nas kar nekaj ptičjega drobiža, mali piščančki velikosti naših vrabcev.

Kar neverjetno je bilo videti kombinacijo barv le nekaj metrov stran od ogromne količine ledu.

Skozi celotno potovanje (razen v Buenos Airesu) nas je spremljal Loica Comun (Sturnella loica), vidite ga lahko po celi Patagoniji, vključno s Falkandi in Ognjeno zemljo. Kot je pri ptičih v navadi, je samec barvitejši (vseeno so dame tiste, ki izbirajo ?), a samičke ne zaostajajo dosti, tudi one imajo lepo rdečo liso.

Dan po obisku ledenika smo se odpravili v Čile. Natančneje v enega najlepših parkov Južne Amerike, Torres del Paine.

Že med vožnjo so nas spremljale jate ibisov. Takih s črnimi obrazi (Theristicus melanopis). Ibise bi sicer prej pričakovali recimo v Egiptu, a tudi v Patagoniji jih ne manjka. Sam še nisem imel možnosti biti tako blizu takšnem številu ptičev z zakrivljenimi kljuni. Vse do Patagonije seveda ?.

Med vožnjo po Čilu smo se ustavili ob enem od mnogih jezer. Tam je bila že ena skupina s kombijem, potem pa smo prišli še mi. Malce smo si šli pretegnit noge, ko sem na robu jezera videl nekaj rožnatega. Sem povedal še ostalim, naj počasi hodijo tja, ker se mi zdi, da bi lahko bili plamenci. Ampak naj ne bojo glasni in očitni (da ne bojo še ostali šibal z nami in plašili ptic, sem še dodal). Za tako velike ptice so plamenci izjemno plašni in ni trajalo dolgo, da so zbežali. Pa vseeno, od daleč, ko so bili na kupu je izgledalo, da so tam morda tri ali štiri ptice, ko pa so poleteli, je bilo v jati vsaj kakšnih 20 plamencev. Nabolj pa me je spravila v dobro voljo naša edina sopotnica, ki je vztrajno omenjala flamence. Pa sva skupaj ugotovila, da so lahko flamingi ali pa plamenci, kombinacija pa ne bo prava ?.

Še preden smo zapustili Čile in se vrnili nazaj v Argentino, nas je čakalo še eno ptičje presenečenje. A več o njem v naslednji številki ?.

vodnik Blaž Dominik

p.s.: Častno omembo si zaslužijo še karakara, ki se je ob cesti pasla na truplu jagenjčka, ptiča, ki sta s hrbta gvanaka odstranjevala zajedavce in si tako zaslužila prigrizek ter prevoz in nenazadnje seveda, El kondor pasa.

pps.: Prejšnji teden smo bili z družino v Španiji – na sprehodu po mestu sem iz torbe vzel fotoaparat in istočasno je objektiv zletel na cesto – tokrat je z aparatom res konec! Ampak glede na to, da si že dolgo želim novega, je bil že čas?!

Preberite si tudi članek: Ena ornitološka – 1. del.