Piše: Romana
Oktobra sem se z našo skupino in vodnikom Nejcem odpravila na Madeiro. Začeli smo že ponoči, tako da je bil pred nami res dolg dan. Adrenalin in navdušenje sta me držala pokonci celo noč, cel dan in naslednji večer. Otok od katerega sem pričakovala veliko in dobila še več. Na Madeiri je bila prej že moja družina in njihove zgodbe, vtisi, doživetja so bili tako dobri, da sem pričakovala nekaj res noro lepega. Naš oskarizem pravi, da pričakovanja ubijajo doživetja in velikokrat to tudi drži. A ne tokrat… Madeira ni le izpolnila mojih pričakovanj, presegla jih je.
Na letališče nas je prišel iskat šef naše partnerske agencije za prevoze, pravi latino. Nasmejan, zgovoren, poln zgodb, ki jih je med vožnjo do hotela delil z nami. In to še ni vse… je Ronaldov sosed! Zaupal nam je, da na Madeiri ni nobenega kriminala, edini »bandito« je on. Že na poti do hotela sta z Nejcem sklenila kupčijo, ne da bi mene kdo kaj vprašal. On mene vozi okoli, Nejc v zameno dobi šoferko in ne šoferja. Kako prijazno od njiju. No, nič ni bilo iz tega, tako da sem do konca ostala s skupino. Še dobro, ker je bila res super skupina. Že prvi dan sem se počutila kot nekje, kjer bi lahko bila doma. Celo popoldne sem preživela v družbi partnerke, ki me je vozila po hotelih. Ljudje na Madeiri so res neverjetno prijazni! Sem mislila, da ne bo šlo brez spanja, ampak ima otok tako energijo, da sem na to čisto pozabila. Sonce, morje, prijetne temperature,… in za piko na i še odlična hrana. Doživetja pa so se tu šele začela.
Drugi dan smo se v sprva deževnem vremenu odpravili v Ribeiro Bravo in že takoj videli kako domačini preživljajo jutra. Ob kratki kavi (bica) in rogljičku. Še večje doživetje pa je bilo prvo presenečenje na poti, sprehod med nasadom banan! Kako veliko jih je! Nagradno vprašanje je bilo, kdo jih oprašuje? To skrivnost pa izveste na potovanju. Po ogledu tovarne sladkornega trsa in degustaciji zelo močnega šnopca, smo se podali do Porto Moniza. Kakšni razgledi na poti!!! Priklicali smo tudi sonce in imeli čudovit ogled vulkanskih bazenov, ki sem se jih tudi sama zelo veselila. Neverjetno lepo! Na poti do kosila smo se ustavili še v naravni ali madeirski avtopralnici, saj iz hriba teče kar nekaj slapov. Kosilo tega dne je bila dogodivščina in pol. Jedli smo v prav posebni, okrogli restavraciji ob morju. Nejc nam je rekel: » Ko pridemo do izhoda gremo.« Nihče ni točno vedel kaj naj bi to pomenilo. Pri tako prijetni družbi čas hitro mine. In kar na enkrat reče Nejc: » No, skoraj smo pri izhodu.« Takrat smo se vsi obrnili in videli, da sedimo na drugi strani te okrogle restavracije. Vrti se! Temu je sledilo kup smeha in začudenja, da ni nihče opazil, da smo se premaknili in to sploh ne malo. Potem pa vulkanski tuneli! Eksluzivno samo za nas, da smo se skrili dežju. Nore jame! Še dobro, da je deževalo. Po njih je tekla lava ha-ha in oj-oj. Za konec pa še prava Poncha! Madeirska pijača, narejena iz medu, žganja iz sladkornega trsa in sveže iztisnjenega pomarančnega (ali limoninega) soka. Odlična je bila.
Tretji dan smo se odpravili v botanični vrt, ki je tudi v dežju zelo lep. Na Monte, hribu nad Funchalom in priljubljeno izletniško točko za obiskovalce Madeire, pa smo si vsi skupaj v čarobnem vodnjaku iz katerega piješ vodo, zaželeli sonce in »vuala« prišel je. Ampak ne dovolj hitro, da bi se v dolino odpeljali s sanmi. En razlog, da se še vrnemo. So bili pa razgledi na Nunsko dolino enkratni. Za eno uro sem prevzela vlogo vodnice in se peš s še nekaj pogumneži odpravila v Nunsko dolino na kosilo. Super pohod! Za kosilo nas je čakala kostanjeva juha in espetada (kosi mesa nabodeni na steblih lovorikovca), kako okusno in zanimivo. Tudi marakujina ali kostanjeva tortica sta bili odlični. Dneva še ni bilo konec, čakala nas je še ena poslastica, klif Cabo Girao. Uf, pogled dol je enkraten, je pa precej visoko, mogoče ni za tiste z vrtoglavico. Še nekaj manjka… aha Nikita! Mi smo jo pili v prijetni vasici Camari de Lobos. Pijača, ki je mešanica piva, vina madeira in vanilijevega sladoleda, v njo pa dajo tudi košček ananasa in jo polijejo s sirupom pasijonke. Se vam že cedijo sline?
Povzetek četrtega dne… jutro na vrhu Madeire, kjer je bila megla in mraz (volneni pončo pride prav), sončno dopoldne za sprehod po levadi, oblačno na sv. Lovrencu in za zaključek skok v ocean… VSE! Pot na Pico de Areeiro je bila obsijana s soncem, kakšni razgledi! In še več jih je sledilo na razgledni točki levade. Noro! Lahko bi sedela tam cel dan in uživala v tišini in razgledih. Danes je bilo kosilo v Santani, to je vas s tradicionalnimi hiškami, ki imajo slamnato streho. Potem pa moje največje pričakovanje… rt Sv. Lovrenca. Je res tako lepo, kot sem pričakovala po besedah ostalih in slikah? JA! Popolnoma drugačno, kot ostala Madeira. Za konec dneva pa smo skočili še v ocean. 
Res popoln dan. Tudi večer v Funchalu je bil nekaj posebnega. Mesto res zaživi, po ulicah je polno ljudi. Vsi pijejo poncho. Posebno zanimivi so ne-turistični lokali, kjer doživiš pravi utrip mesta. Nogomet je tako popularen, da se avto ustavi pred lokalom in vsi gledajo televizijo, kjer se predvaja tekma.
Peti dan smo se podali na ogled mesta Funchal. Seveda je prva atrakcija, kip Ronalda. Verjetno največkrat slikan kip haha. Mesto me je res navdušilo… lepa promenada, zanimiva ulica s poslikanimi vrati, tržnica, kjer lahko vsako sadje tudi poskusiš,… in vse te vrste sadja (banana-ananas, limona-marakuja, jabolko-banana,…), sploh ne veš kaj bi kupil, vse je tako dobro! 
Dva kroga po tržnici in imaš malico samo od degustiranja. Sončen dan brez oblačka je bil kot nalašč za izlet s katamaranom. Sreča nam je bila naklonjena, saj smo videli kite, pravijo, da jih redko. Prav tako je polno delfinov, pravo veselje! Vsi smo slikali kot nori, da smo ujeli kakšno dobro fotko. Bilo je sredi tedna, ampak mesto ne spi. Restavracije so polne, ulični glasbeniki zabavajo ljudi,… kako lepo. Tega bi se lahko navadila. Dnevom na Madeiri, bi bilo treba dodati nekaj ur.
In že smo pri predzadnjem dnevu. Naš super voznik Paule nas je po cesti z norimi razgledi peljal na Enchumeado. Brez oblačka. Videli smo do oceana. 
Vsi slikali kot nori. Tukaj pa res ne gre brez selfie-ja. Ampak vreme na Madeiri je nekaj posebnega. Ko smo prispeli do planote Paul de Serra, smo videli polno mavric. In potem malo dežja. Nič hudega. Sprehod do pragozda ima to prednost, da smo se dežju lahko skrili kar v drevesnih deblih. Pragozd in mavrice vsepovsod. Hitro smo se odpravili na čaj. Nekaj sem ga kupila tudi za domov, saj je res odličen. In že je bilo na vrsti presenečenje dneva. Ja teh je bilo kar nekaj. Tokrat je bila bosonoga hoja. Na vrhu klifa smo se odpravili na tak poseben sprehod po najbolj tipičnih materialih iz Madeire. Ojoj, storži! Prijetna masaža za stopala. Seveda ni manjkalo tudi kamna, mivke iz Maroka, levad,… fantastična relaksacija nog, da smo bili pripravljeni na pohod iz klifa do vasi Paul de Mar, kjer nas je čakalo kosilo in kopanje. Tisti nor občutek, ko oktobra plavaš v oceanu in se sončiš na plaži! Izvedeli smo tudi zakaj je morje slano, ampak to je skrivnost, ki jo izveste na potovanju.
Zadnji dan pa je bil tako poseben, da si zasluži kar svojo zgodbico, ki vam jo zaupam v naslednjem članku. Namig je samo ta, da je bil poln dogodivščin in smeha.
Za konec pa še kulinarika. Ne vem kdaj sem nazadnje tako dobro jedla. Hrana je res odlična, tako tipična (ribe, hobotnice, govedina,…), kot hamburgerji. Prav tako Poncha, ki jo domačini res dobro pripravijo. V enem tednu sem res dobila zelo prijetno, pristno in neverjetno noro izkušnjo Madeire.