Piše: vodnik Nejc Košnik
Ko potujemo po svetu, dežele spoznavamo tudi skozi navade njihovih ljudi. Različne kulture namreč poznajo različne običaje, ki se morda tujcem zdijo nenavadne. Včasih je prav zanimivo primerjati tuje navade z našimi, vendar naj se nam zdijo še tako čudne, ko smo v tuji deželi jih moramo sprejeti. Tudi star pregovor in nenapisano pravilo v turizmu pravita: »Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan«.
Včasih so nam lokalne navade bolje pisane na kožo, včasih so nam popolnoma tuje. To, kar moramo kot tujci sprejeti na Korziki je, da se moramo predvsem prilagoditi njihovemu življenjskemu tempu. In slednje se včasih na Korziki zdi kar malo težko.
Korzičani so ponosen narod, ki je bil skozi celotno zgodovino nenehno tarča tujih osvajalcev, ki so v otoku videli predvsem strateško pomembno točko. Prišleki so osvajali predvsem obale, medtem ko je bilo lokalno prebivalstvo porinjeno v notranjost. Tam so bili na nek način odrezani od ostalega sveta in nekako je čas tam obstal. Še danes je tako. Druga pomembna lastnost, ki je opazna pa je ta, da so zaradi nenehnih tujih osvajanj postali do tujcev precej nezaupljivi. In to se na trenutke še vedno čuti.
Korzičani si brez težav popoldne vzamejo čas za siesto, se pravi popoldanski počitek. Če se boste nekaj minut pred določeno uro namenili v restavracijo, vas bodo prijazno obvestili, da jo zapirajo. Vam se bo to morda zdelo nenavadno in vprašali se boste, ali morda ne želijo zaslužiti nekaj denarja. Vendar gre dejansko za to, da se pri tem ne pustijo motiti in denar tu ne igra nobene vloge.
Pri denarju namreč ne poznajo barantanja. Cene so, kakršne so, in tukaj ni debate. Sistem »vzemi ali pusti« očitno za njih dobro deluje in oni se ne obremenjujejo s tem, koliko bodo izgubili, če se boste odpravili k sosedu po nakupih ali na kosilo. Če ne boste tam zapravljali vi, bo pa že nekdo drug!
Poleg vsega tega pa se moramo Slovenci privaditi tudi na počasen življenjski tempo. Nam je to dandanes precej tuje, saj imamo v vsakdanjem življenju veliko opravkov na dnevni bazi. Tako da na Korziki potrebujemo kar nekaj dni za asimilacijo. Enostavno se je treba navaditi, da obed v restavraciji načeloma zahteva določen čas. Njim se zdi to samoumevno. Še več! Če boste sitnarili, da bi radi hitro naročili ali dobili naročeno, vas bodo gledali kot največje čudake, ki želijo nenadzorovano prehitevati dogodke.
Tudi ne mislite, da boste v supermarketu kaj prihranili (predvsem čas), če se boste odpravili na samopostrežno blagajno. Morda, če tam ne bo vrste. Če pa bo, se boste morali spoprijeti z lagodno počasnostjo, ki jo omogoča samopostrežna blagajna. Marsikdo ne more verjeti, koliko časa lahko tam traja zgolj en sam nakup!
In za konec – na cesti se zna zgoditi, da voznik pred vami nenadoma prižge vse štiri smernike in se ustavi ter s tem zapre cesto. Verjetno mora kaj dostaviti v bližjo stavbo, se pogovoriti z mimoidočim, ki je slučajno njegov stari znanec ali pa pobrati le tega. Ne razburjajte se, ker boste naleteli na buren odziv. Na enakega, kot če bi to naredili vi. V tem primeru pa bi bili verjetno le čuden tujec, ki se ustavlja sredi ceste…
Preden gremo na pot se je treba nanjo pripraviti tudi s te plati. Ali pa se na samem potovanju čimprej asimilirati. Vse le zato, da se ognemo morebitni nervozi in slabi volji. Tako, kot pravi znani stari pregovor …
