Piše: vodnica Ana Mikoš
Saudade
Vsaka dežela ima svojo bit, svojo dušico. Včasih je skrita v religiji, drugič v plesu, ali pa mogoče v hrani. Portugalsko dušo, njihov nacionalni sentiment pa zajame ena beseda – saudade.
Preden jo hitimo razložiti, naj povemo nekaj o Portugalcih. Št. 1 bi bila – to niso Španci. Delijo si Iberski polotok, oboji govorijo ibero-romanski jezik, to pa je več ali manj tudi večina glavnih skupnih točk. Tu ni živahnega temperamenta, ni kričavosti fasad niti glasnosti, katerih smo navajeni pri Špancih. Portugalci so obrnjeni navznoter, so umirjeni in formalni.
Ko greš dlje, začutiš globino. Valeu a pena?; Ali se splača – sprašuje njihov veliki pisatelj Pessoa. Tudo vale a pena, se alma nao e pequena. Vse se splača, če duša ni majhna, položi portugalski odgovor na dlani.
Ob globini pa je zaznati tudi kanček otožnosti – melanholičnosti skoraj. Ta nacionalni sentiment je nekaj tako unikatnega in ko ga prepoznaš, resnično začutiš njegovo razpršenost po deželi. To je saudade.
Saudade je beseda, za katero ponosno povedo, da ne obstaja v nobenem drugem jeziku, zato se jo težko prevede. Opišejo jo kot globoko čustveno stanje, nostalgijo, pogrešanje nečesa oz. nekoga ljubljenega. Še več, s seboj nosi tudi zavedanje, da je za vedno izgubljeno. Je ljubezen, ki ostane, ko ljubljenega več ni.
Zdi se, kot da je ukoreninjeno v sami srži naroda. Naroda, katerega država se ozko razteza ob širnem morju. Ribištvo je od nekdaj del njihovega načina preživetja. Ženske že stoletja stojijo ob obalah Portugalske, zrejo v morje in molijo za srečno vrnitev najdražjih. Oblečene v črnino strmijo v valove, ki so odnesli življenja ljubljenih. Ti isti valovi so ponesli njihove pomorščake, narodne heroje, odkrivat svet. Mnogi so se vračali z bogastvi, katerih nacija ni nikoli prej, niti nikoli kasneje videla. Mnogi pa so tudi zapustili deželo in se nikoli vrnili. Pisali so obdobje velikih odkritij, portugalsko zlato dobo. A tudi ta pravljica se je nenadno in hitro končala. Sledile so krize, bankroti, vojskovanja in rdeča nit teh zgodb je bilo izseljevanje.
In bil je saudad. Za zlatimi časi in za ljubljenimi. In ta je ostal. Začeli so ga peti. In nastal je fado.
Fado
Če želiš slišati portugalsko dušo, poslušaj fado. Njihova tradicionalna glasba, ki je vpisana tudi na UNESCO-v seznam, ima vsaj 200-letno zgodovino in najbolje izraža nacionalni sentiment, ta pa je skrit tudi v besedi saudade. Zanimivo je tudi to, da v mnogih portugalskih nekdanjih kolonijah najdemo tradicionalne glasbe, katere imajo v ozadju podobne note globokega in žalostnega čustvovanja; kot je npr. brazilska Modinha ali pa zelenortska Morna.
Njegove začetke pa nam včasih globlje razložijo tudi besedila, kot je ta iz pesmi portugalski fado, katerega je pela njegova velika zvezda Amalia Rodrigues. Ta razloži: ”Fado se je rodil nekega dne, ko je veter komaj zapihal in je nebo daljšalo morje. V pozibavanju jadrnice, v prsih mornarja, ki je žalostno pel pesem, ki je žalostno pel pesem.”
Fado pomeni usoda in o njej govorijo njegove melanholične melodije. Poslušanje je resna zadeva in ta čas je posvečen kontemplaciji ko se, kot pravi Portugalec, moraš obrniti navznoter. Odpetim pesmim se niti ne ploska vedno – odvisno od kraja, kjer fado doživljaš. Včasih je dovolj le gesta nazdravljanja kozarca, v Coimbri pa to nadomesti krehanje, kot bi se želeli odkašljati. Folklornih, glasbenih ali kakršnih koli drugih turistično obarvanih večerov se osebno ne udeležujem vedno prav rada, niti ne maram otožnih pesmi – večer v Lizboni je kombinacija obojega in presenetljivo, zame tudi zmagovalna.
Pevke fada imajo močne, prodorne glasove. Njihovo petje težko primerjaš s kakšnim drugim. Njihovi glasovi režejo atmosfero dvorane z ostrostjo bolečine pesmi, katero mehča nežnost pevkine predanosti. Ko slednje opazujem na odru se mi vedno zdi, da so se poistovetile z žalostno fatalističnostjo pesmi, a obenem se ne morem znebiti občutka, kot da v vsem tem tudi neizmerno uživajo. In podobno se dogaja tudi meni. Povedejo me v globino in me tam zabavajo.
Kontradiktorno? Kaj pa naslednji rek: ”Portugalska zapoje, ko začuti željo po jokanju”. Željo po jokanju! Amalia je znala povedati, da bolj kot je pesem žalostna, raje jo bodo Portugalci peli. Takšno je čutenje te dežele, ki stoji daleč tam ob širnem Atlantiku. Na teh nemirnih valovih so tekle solze, ki so meglile poglede obale ljube domače dežele in kjer se je rodilo to sladko grenko pogrešanje.
