Besedilo in fotografije: Olga Paušič
Običajno me zasrbijo podplati, kakor hitro skopni sneg in zadiši po novih časih. Potem začnem brskati po spletnih straneh turističnih agencij in običajno najdem vsaj 3-4 destinacije, ki me prevzamejo. Letos, ko me je nuja po varčevanju že pošteno stisnila v kot, sem se odločila za Oskarjevo popotovanje po Balkanu.
»Po Balkanu?« se je zmrdovala ena mojih kavnih prijateljic. »Pa kaj boš na Balkanu? Slovenci potujejo na Šrilanko, Filipine, Madeiro … to je ‘in’ in se lepo sliši.«
»Z mojo pokojnino na Šrilanko? Si trapasta?«
Ja, je že tako – pokrivaj se, kolikor daleč seže odeja! To postaja tudi nam, vsaj večini slovenskih upokojencev, osnovno (žalostno) izhodišče pri sanjarjenju o dopustu.
Začela sem iskati informacije o balkanskih državah po spletu, v Lonely Planetu, še mož se je navdušil, čeprav sva po nekaterih deželah iz programa seveda že hodila, predvsem po Madžarski, Makedoniji in Črni Gori. V dobrih starih časih »debelih krav«, ko si preprosto sedel v avto in se odpeljal za nosom. In potem sva začela odštevati tedne, dneve, ure … do odhoda na veliko, 15-dnevno turo po Balkanu.
Štirje Lendavčani smo se vkrcali na Meteorjev mikrobus na mejnem prehodu v Pincah. Samo 14 potnikov, voznik Mile in vodnik Senad. Ravno pravšnja četica, ki jo z lahkoto obvladaš – sem ugotovila kot bivša pedagoška delavka, a Senad se ni strinjal. On bi raje poveljeval večji četi, kajti število potujočih vpliva na njegovo plačo. Če je pa tako … je res čudno. V glavnem smo bili vsi potovalci starejši (ne stari!) , večina že prekaljeni popotniki, in devetletni Luka, ki ima srečo, da vsako leto potuje kam z dedkom in babico. Pa smo odbrzeli mimo Blatnega jezera do prestolnice Budimpešte, kjer nas je že čakal lokalni vodnik Peter, ki nas je popeljal po lepem starem mestu ob Donavi. Ker smo Lendavčani lahko klepetali z njim v madžarščini, nam je povedal marsikaj o naslednji v nizu balkanskih držav – Romuniji. Skratka, njegova ugotovitev, da je Romunija čudovita in za naše pojme izredno poceni država, nas je maksimalno motivirala. Brez pomišljanja smo sedli v restavracijo Gerbeaud, ki je ena najstarejših in najimenitnejših v Budimpešti, kjer ti postrežejo požirček, res le požirček kavice za 900 forintov (3 evri).
In res nas je Romunija zelo prijetno presenetila: čudovita, bujna, še neokrnjena narava, pisane vasice, kjer se domačini po jutranji maši srečujejo v vaški gostilni, oblečeni v narodne noše, krasne lesene cerkvice, kar cele lesene vasi, živahna mesta, nič drugačna kot po Sloveniji, luknjaste ceste, da smo se počutili čisto domače … V vsakem hotelu pa zagotovljena internetna povezava! Ne moreš verjeti. Očaralo nas je »veselo pokopališče« v Sapinti, čudovit star samostan v Voronetu, srednjeveška Sighisoara in Brašov, še najbolj pa skrivnostni grad Vlada Tepeša – grofa Drakule, s katerim smo nekaj dni strašili 9-letnega sopotnika Luko, a mladenič še trenil ni. Današnja mladež se boji le tega, da bi crknil pametni telefon ali računalnik! No, prevzela nas je seveda tudi mogočna stavba romunskega parlamenta, za Pentagonom drugi največji objekt na svetu, in razburljiva zgodba njegovega »očeta/stvaritelja« Čaušeskuja. Pa seveda ugodne cene vsega, kar vzameš v roke ali vtakneš v usta. Romunija je zakon!
V Bolgariji smo bili le dan in pol, a kar smo videli, je bilo navdihujoče: nekoč kraljevo mesto Velika Tarnova s krasnimi turškimi hišami, ozkimi uličicami in mogočno utrdbo nad mestom, Plovdiv, kjer nas je med dooolgim pohodom po mestu skoraj pokončala julijska vročina, izjemna tračanska grobnica v Kazanlaku in prestolnica Sofija s čudovito katedralo Aleksandra Nevskega (in kordoni do zob oboroženih policijskih specialcev, ki so že navsezgodaj grozeče gledali in čakali na demonstrante, ki naj bi ogrožali zmedeno bolgarsko politično oblast, kot je povedal lokalec Boris). Smejal se je, ko je pripovedoval, da imajo v Bolgariji več kot 27 strank, med njimi dve posebno zanimivi: pivce piva in pivce vina. Ti dve skupini si neprestano skačeta v lase in sta neskončen vir posmeha med volivci. Joj, kako znano zveni, kajne? Pri nas je morda še huje, saj so tarča posmeha skorajda že vse stranke v državi s svojimi šefi vred! V Bolgariji je bil zame vrhunec poti v prečudovitem srednjeveškem samostanu Rila, kjer smo videli enkratne stenske poslikave, pozlačene ikone in spoznali razburljivo zgodovino posmrtnih ostankov ustanovitelja samostana Ivana Rilskega. Nepozabno!
Bili smo izjemno disciplinirana skupina. Nismo veliko godrnjali, čeprav so bile nekatere razlage lokalnih vodnikov tako nemogoče dolge in dlakocepsko podrobne, da bi bile breme tudi za ušesa strokovnjaka. No, ugotovili smo, da gre Senadu na živce, ko se vlečemo kot megla in zmatrani posedamo po zgodovinskih kamnih. »Vidim, da vas danes nič ne zanima!« je bil večkrat kar ogorčen. »Povejte, pa končamo ogled!« Oj, ni se dobro slišalo! Spet smo se maksimalno skoncentrirali in skušali biti eno samo veliko uho. No, sladkosnedni Senad (na vsaki postaji poti je najprej poiskal sladoled, lučko ali kornet) pa ljubi tudi imenitne restavracije – smo ugotovili. V Plovdivu nas je peljal v lokal, kjer so nas posedli v jedilni prostor, ki se baha z imenom Ernesta Hemingwaya. Pa smo tega Hemingwaya pošteno plačali. Kosilo s pivom je stalo po osebi tam okoli 15 evrov! Kot sredi Ljubljane. To nas je nakurilo in smo odtlej iskali hrano kar sami, saj ni nikakršna umetnost. Ne greš na pot, da se boš nažiral, ampak čim več videl, doživel, spoznal, užival v lepotah sveta in srčnosti ljudi na ulici. Za Balkan pa itak velja, da kakšne velike razlike med deželami ni: jedli smo burek, čevapčiče, različne kebabe, gravče na tavče, šopsko/pastirsko/grško solato, ribe in druge morske sadeže ipd. V glavnem pa smo se med seboj in s Senadom res dobro razumeli, čeprav nismo zdržali, da ga – ker smo bili pač vsi starejši od njega – ne bi pitali s koristnimi nasveti: naj pokaže več posluha in razumevanja do starejših, nam prepusti iniciativo, se pogosteje v demokratičnem duhu dogovarja z nami ter upošteva, da nismo vsi navdušenci »čredne enotnosti« ipd.
Veliko dobre volje je bilo tudi zahvaljujoč našemu vozniku Miletu, ki pa je res »car« med šoferji. Vozil je kot se šika, premagoval luknjaste ceste po Karpatih in Albaniji, našel še najbolj skrite kotičke na zemljevidu, nikoli godrnjal, stresal šale, nam vsak dan brez pripomb prekladal prtljago, svetoval, kaj naj jemo ali pijemo, kje prodajajo najboljši »tutun«, skratka, bil je imeniten družabnik na dolgi poti.
V Makedoniji nas je spremljal lokalni vodnik Brane, humorist, zgodovinar, geograf, enolog … Senad je trdil, da je človek car med vodniki, pa no, saj je bil kar … Uživala sem, ko nam je (v nadaljevanjih, kot bi šlo za kolumbijsko TV nadaljevanko) povedal zgodbo o Aleksandru Makedonskem, njegovih osvajanjih in tragičnem zatonu. Ljubim Aleksandra tako kot Inka Atahualpo in Maja Montezumo. Junaki me odlično navdihujejo! Skopje nas je – tiste, ki smo tu že hodili – pošteno presenetilo s svojo novo podobo: preštevilni kipi, nove stavbe v baročnem slogu, vse zglancano in sijoče. Brane je povedal, da so ideje o prenovi mesta zrasle v modri glavi novega župana Skopja, ki vlaga v ves ta kič ogromne denarje. Kako lepo je, če si na oblasti, a ne? Ker so si Makedonci neprestano v laseh z Grki, ker jim le-ti očitajo ime države (Makedonija) in »prilaščanje« zgodovinskih oseb (Filip Makedonski, Aleksander …) so se prebrisani prebivalci Skopja spomnili in poimenovali kipe svojih junakov takole: kip Aleksandra – Konjenik, kip Filipa Makedonskega – Konjenikov oče, kip Aleksandrove matere Olimpije pa kar Angelina Jolie (v filmu Aleksander je igrala vlogo Olimpije). Dobro, ne?
V Skopju smo se poslovili od 4 sopotnikov, ki so se odločili za »polovično« popotovanje: gospa Jelka, likovna pedagoginja, ki nas je pretekle dni zabavala s svojim »izgubljanjem«; povsod je bila zadnja, ker je morala preštudirati vse poslikave in ikone v cerkvah, samostanih pa tudi tiste, ki so bile naprodaj v trgovinah s spominki, odšli pa so tudi Luka in njegova babica ter dedek. Ostalo nas je samo še deset.
Doživeli smo pokušino odličnih makedonskih vin v Kavadarcih in seveda Ohrid – svetovno znano turistično meko ob prečudovitem Ohridskem jezeru pod Galičico. Kakšna razglednica! Ful te prevzame in valjda se boš namočil v mlačni vodi. In kupil kaj nakita, četudi ne (pre)dragih ohridskih biserov; tudi nakit iz ribjih lusk, ki jim Makedonci pravijo sedef, je krasno darilo sebi ali komu od domačih. V razkošno zelenem parku pri samostanu svetega Nauma smo dobili celo torto! Ne za pridnost, ampak ker smo se spomnili, da ima sopotnik Jože rojstni dan. Senad je organiziral celo muziko, lokalne glasbenike, ki so zaigrali venček slovenskih in seveda melodijo Vse najboljše za te, da smo Jožetu voščili v »filmskem« slogu. Jako je bil presenečen, a ga je naš humorist Marjan (ko se je Jože na vse pretege zahvaljeval Oskarju in njegovemu poslancu Senadu) ošvrknil s pripombo: »Kaj bluziš, saj smo torto plačali mi iz tistih 40 evrov za napitnine!« No, kakor koli že, smo jo pa – torto namreč – z veseljem pospravili v manj kot treh minutah.
Potem pa v Albanijo, deželo bunkerjev, mercedesov, mafije in še česa. Prenočili smo v Korči, nekoč najbolj umazanem albanskem mestu, danes pa simpatičnem, kar solidno urejenem kraju nedaleč od meje. Tu smo doživeli najbolj zanikrn hotel na vsej poti in seveda finalno tekmo svetovnega nogometnega prvenstva med Nemčijo in Argentino. Vse mesto je bilo na nogah! V vsakem lokalu na glavni ulici velika platna, odri za gledalce, skrinjice za stavne listke, pijača v potokih … Nisem nogometna navdušenka, a sem vendar nagovorila moža, da sva sedla v simpatičen lokal, da bi spremljala tekmo in opazovala odziv občinstva. Bilo je enkratno. Navijali so seveda za Nemčijo, saj tam dela na tisoče Albancev. Tulili so, skakali s stolov, in ko je Nemčija zmagala, se je začelo huronsko rjovenje, pokanje petard, raketiranje – skratka popoln kaos! Neverjetno.
Albanija je zakon! Razen zanič cest je bilo vse drugo super! Muzejsko mesto Gjirokastra, rojstni kraj nekdanjega zloglasnega predsednika države Enverja Hodže, ki je vladal s trdo roko in bunkerji, državo hermetično zaprl za ves svet in pahnil Albanijo v srednji vek, je sijajno mesto, vredno sprehoda in premnogih fotografij. Tu se je rodil tudi znani pisatelj Ismail Kadare. In seveda moraš v Gjirokastri kaj kupiti, najbolje slavni konjak Skenderbeg. Potem pa v biser južne Albanije – obmorsko mesto Saranda. Na tisoče hotelov, ki odsevajo v valovih Jonskega morja, še več tisoč turistov iz vseh vetrov, ljubke prodajalne s pisanimi spominki, povsod vihrajoče rdeče albanske zastave z dvoglavim orlom v sredi … Prvi »lažji« dan za našo druščino. Kopanje, sončenje, sprehod, ribe, počitek. Tudi naslednji dan je podoben, a ga oplemenitimo z ogledom antičnega mesta Butrint (čeprav Senad – nam v dobro – razmišlja, da bi to točko iz programa lahko tudi preskočili ). Jok, ne damo se, hočemo videti še nekaj zgodovinskega kamenja! Senad kar osupne! Za nagrado se odpeljemo v Ksamil, nato z motornim čolnom na znameniti otoček nedaleč od obale, kjer nas pričakajo kristalno čista voda, zasvinjana obala, polna pločevink, papirnatih vrečk in druge nesnage – in žal črni oblaki, kmalu pa tudi grmenje in bliskanje. Ni druge – zdrvimo nazaj na kopno. Popoldan v idiličnem okolju je propadel. Nič hudega, kasneje se spet vržemo v morske valove v Sarandi. Morje je morje.
V Albaniji sta nam ostala še dva cilja: srednjeveški Berat z ličnimi turškimi črno-belimi hiškami iz lesa in kamna ter prestolnica Tirana, ki je ena najmlajših v tem delu sveta, zato se ne more pohvaliti s starinami, pač pa z lepo pisanimi modernimi objekti, ki izzovejo oko in ti privabijo nasmeh na lica. Za likovno prenovo nekdaj zelo sive in puste prestolnice Enverja Hodže se lahko Tiranci zahvalijo svojemu županu Ediju Rami, ki je – tudi sam umetnik – leta 2000 dal pobudo, da z barvami vdihnejo Tirani življenje, stil, lepoto. Od tedaj pleskajo in krasijo fasade, da se kar kadi. Res, Albanija je zelo prijetno presenetila. Tako malo sem vedela o njej in najbrž še marsikdo od nas. Treba je iti na pot, videti, spoznati, doživeti.
Dolgo balkansko pot smo (nekateri) sklenili v Ulcinju, kjer smo ves dan počivali na Mali plaži v zalivu pod piratsko trdnjavo, drugi so pa šli na krožno vožnjo po Črni Gori. Midva z možem sva Črno Goro že prepotovala, se povzpela na Lovčen in si ogledala Meštrovičevo mojstrovino, posvečeno Petru Petroviču Njegošu, vladarju in pesniku Gorskega venca, tudi v Cetinju in Podgorici sva hodila, v Kotorju, Budvi in še marsikje po deželi – tako nama ni bilo težko odreči se še enemu dnevu poti (in ostalo nama je 70 evrov, kolikor bi zneslo doplačilo za izlet).
Vračajoč se domov v Ljubljano smo prešteli kilometre: prevozili smo jih kar 5010, prehodili pa tudi najmanj 100, ha ha ha! Bilo je noro dobro popotovanje (bi rekel Senad), ki besedno zvezo »noro dobro« uporablja rafalno. Vesela sem, da nam je uspelo spoznati čudovite pokrajine, prelepa stara mesta, prijazne, odprte ljudi, tudi običaje in burno zgodovine narodov, s katerimi si delimo del sveta, imenovanega Balkan.
Invalid Displayed Gallery