Kriva je bila žoga
»Kaj je najlepše pri vodenju?«, me vpraša prijateljica, medtem ko srkava kavo in zreva v sončen dan.
»Uhh, najlepše je, ko skupina pade skupaj!«, ji odgovorim.
Še sama ne vem, kako se to zgodi, a se. Vsake toliko časa nam uspe …. da se začutimo in potem delimo usodo potovalnih dni kot ena velika družina.
Razmišljam, kako pride do tega in koliko zavestnega delovanja je potrebno. Potem pa ugotovim, da se včasih preprosto zgodi, brez prevelike pameti in truda.
Pomaga pa, da si tega vsi v skupini želimo. Da smo se pripravljeni prepustiti trenutkom in navdihom in biti otroci. Se smejati, zganjati norčije, se igrati … Pozabiti na vloge, ki jih igramo skozi življenje, na obveznosti, ki nas čakajo doma in se samo prepustiti.
Tako se nam je zgodilo tistega sončnega popoldneva v Nazareju. Točno vem, kateri trenutek je bil ključen, da smo se povezali in od takrat je vzdušje v skupini samo še rastlo. Kriva je bila žoga, ki jo je kupil Jože in mi prišepnil na uho, da je peščena plaža v Nazareju kot naročena za igro odbojke.
Sprva sem mislila, da se heca. Potem pa je res prinesel žogo in kot bi mignil smo imeli dve ekipi, vsako na svoji strani mreže. Pripravljeni smo bili na igro odbojke in jo vzeli resno. Sama sem nekaj časa igrala za eno ekipo, potem za drugo, da smo uravnotežili moči in da ni bilo pristranskosti s strani vodnika. Seveda je bil vse skupaj hec, vendar sta bili obe ekipi zelo motivirani za zmago.
Z igro so se začeli tudi štosi. En za drugim so padali, na račun ene in druge ekipe. Znotraj skupine smo se bodrili in navijali drug za drugega, vmes pa se hecali na račun nasprotne skupine. K vzdušju je dodajala tudi pestra mavrica narečij, saj smo bili na kupu iz vseh koncev Slovenije. Primorci, Notranjci, Gorenjci, Štajerci, Prekmurci…
Vsak od nas je dodajal k celoti, da smo od skupine neznancev, ki smo se srečali na Dolgem mostu, v samo osmih dneh postali velika potovalna družina. Začela se je dogajati čarovnija, čarovniki smo bili pa mi vsi. Začeli smo pisati »čas po žogi« in se spominjali časov »pred žogo«. Neprimerljivo bolje. Čisto druga dimenzija. Tako kot pišemo o času pred Kristusom in po Kristusu, le da smo za to vedeli samo mi in ne ves svet.
Vzdušje je postajalo vse bolj sproščeno in vse bolj smo postajali razigrani otroci. Celo tako, da sem tudi sama pozabila na uro odhoda iz Nazareja in nas je avtobus kar prehitro spet čakal za odhod.
Vse, kar je sledilo v času »po žogi« je bila samo še igra in smeh. Skupina je valovala enotno kot ocean, zdaj bučno in glasno, potem umirjeno in zasanjano.
Žoga v Nazareju nas je tako povezala, da smo potovanje kronali celo s poroko in zdaj čakamo na pomlad, ko se srečamo na Osmici in jo proslavimo še na domačih tleh.
Komaj čakam! 🙂
Sara Alt, vodnica
