Zgodba Kače …
Saj ne vem kje naj začnem. Na začetku ali na koncu? In kje je začetek?? So to moja spraševanja, kako želim preživeti moje življenje, pa take in drugačne odločitve za naprej, ali tam kjer sem jih začela udejanjati?
Naključij ni, kajne?! Številka e-časopisa Agencije Oskar z razpisom za novo generacijo vodnikov se je znašla med mojo e-pošto. Tokrat sem si zanj vzela čas. In se prijavila na vodniško šolo. 
Vznemirjena, polna pričakovanj, z zavedanjem, da ne bo lahko. A kjer je volja, tam je pot, pravijo!
Maj je minil kot bi mignil. V glavi mi ostajata dva vikenda na Jezerskem. Med predavanji in nastopi so se mi rojevala vprašanja. Verjetno so se mi tudi prej, a mi nihče ni nastavil ogledala in me spodbudil, da bi si odgovorila nanje. Zdaj je kar drlo iz mene.
Nova poznanstva so povezana z živalskimi imeni in vikanjem. Zakaj že sem sedaj gospa Kača?
In kup odgovorov. Eden bolj zanimiv od drugega.
Študijsko potovanje
Na začetku potovanja sem imela občutek, kot da se ne dogaja meni. Med prvimi sem imela predavanja o zgodovini. Moje ozko grlo. Porazno. Počutje, da bi se najraje vdrla v zemljo. Tega, kar sem povedala, se mi tudi kot sopotnici ne bi dalo poslušat.
Pa so ostali “sošolci” naredili tudi zgodovino zanimivo. In sem jih z veseljem poslušala. Moj odnos do zgodovine se je začel spreminjati.
Veselila sem se vodenja po Prienah. 
A ni izpadlo kot sem želela. Ko sem si ponavljala v mislih, sem bila polna navdušenja, ko pa je bilo čas, da predstavim pred publiko, sem zmrznila. Cmok v želodcu. Kaj pa zdaj? Očitno bo treba ponujeno vrhovno avtoriteto uporabiti kot lokalnega vodiča kot mi je bilo ponujeno. Super! Bodo imeli vsaj sopotniki kaj od tega. Ob predavanjih sem baje držala prekrižane roke pred sabo. Sploh se nisem zavedala tega. Kaj me bremza, da ne morem biti jaz jaz? Ponovno en kup vprašanj. Govorili so mi: odprite se, gospa Kača. Kaj naj naredim? Ne razumem. Naj mi Donat pomaga!
Tudi s svojim poldnevnim vodenjem nisem bila zadovoljna. Na veliko stvari nisem pomislila pravočasno … Mojo zmedo so seveda čutili tudi sopotniki.
Nekje na sredini poti je Slon dregnil v mojo šibko točko. Nekaj je navrgel in mi je šlo čez možgane: “Ne znaš se postavit zase!” Potem je še en sošolec rekel, da sem se v avtobusu narobe usedla.
In je bila mera polna. Ulile so se solze. Celo popoldne sem se nekako krotila in zadrževala solze, ko pa je imel ta isti sošolec predavanje o haremu in je totalno nespoštljivo govoril o ženskah, je bilo konec. Solz ni hotelo zmanjkat. Pogovor s skrbnicama mi je dobro del. Takoj mi je bilo lažje.
Pred mano je bilo predavanje, na katerega se nisem imela časa pripravit. Panika. Nato sem si rekla, vseskozi je rečeno – “not to win, just to survive”, zakaj ne bi povedala toliko, kot vem, in potem kar bo, bo. Kljub temu, da je bilo kratko, je bilo povedano na način, da so se poslušalci dobro počutili in so razumeli. Kljub vsemu zmaga! Zadovoljna. Gremo naprej!
Slon me je “izzval”, naj predavam o turškem čaju. Komaj sem čakala, da povem to temo. A sem imela na momente občutek, kot da mi bo zmanjkalo zraka. Kot da besede ne morejo tako hitro iz mene, kot bi jih rada povedala. Bila sem spet razočarana.
En od dogodkov, ki jih moram opisati, je vzpon na Nemrut v soju strel in gromov. Doma tega nikoli ne bi naredila. Ko se približuje nevihta, se ne hodi v hribe. In sedaj smo tam. Na goli gori, kjer grobnice čuvajo kamniti bogovi. Se jim lahko pridružim le za kratek čas ali me bodo želeli za večno v svoji družbi? Cincala sem. Iti ali ne iti. Verjetno sem izgledala kot da bi nad mojo glavo stal en ogromen vprašaj. Nekateri so se že vračali. “Norci!”, mi je šlo skozi možgane. Potem pa sem se vseeno pridružila skupini, ki je lovila čas med dvema nevihtama. Sopihala sem v breg, kot da še nikoli nisem šla niti po stopnicah. In potem ponovno podoben občutek, kot ko sem predavala. Bolečina v grlu. In do vrha občutek, da se je vsa stena grla sesula v mojo notranjost. In da mora ven. Ob povratku h kombiju sem se odlično počutila.
Neskončno sem hvaležna sošolcem. 
Vsak od njih je v meni zbudil nekaj, kar se je nabralo v preteklosti, a nisem popolnoma ozavestila. Hvala Lisici, ki je prevzela pobudo za vodenje skupine – končno nisem jaz tista, ki bi “morala” biti “kapo di banda”! Pa Petelinu, da mi je stereotip zelo osebne izkušnje iz preteklosti sesul na koščke in jo predstavil v lepši luči. Polžu, ob katerem sem se počutila, kot da doživljam Déjà vu mojega prvega potovanja v Turčijo in ob tem neizmerno uživala. Kokoški, ki je bila cimra, ki je vedela kdaj so potrebne besede in kdaj je dovolj že tišina. Čaplji, ki mi je pokazala, da obstajajo še mnogo bolj zapletene življenjske zgodbe, pa se kljub temu lahko sledi svojim željam. Hrčku, ki mi je bil vzor kako se boriti s preteklostjo in usklajujevati z željami za sedanjost ter prihodnost. Bramorju, ki je stopil ob stran in ponudil ravno pravo zelišče za ravno tisti trenutek, ko si najbolj rabil. Muhi, ki sem jo občudovala od trenutka, ko smo izvedeli, da bo prva v vlogi vodičke in se je borila kot Lev – sem večkrat pomislila, da je potegnila napačno žival. Žolni, ki je zamenjala perje, ko nas je navduševala za Kapadokijo in sem jo komaj prepoznala, ter mi je še dodatno pokazala, da se tudi kača lahko levi. Miši, Kukavici, Ščurku, Puranu, Kozi, pa tudi Sovi, ki se je kljub življenjski zgodbi odločila za šolanje in nam pokazala, da leta niso pomembna, pomembna je volja.
In snemalec Noj, ki je znal s svojimi refleksijami presenetiti, da si obstal z odprtimi usti. Upam, in se bom tudi sama potrudila, da ostanemo klapa, ki se spodbuja.
Ne morem mimo skrbnic Vešče, Vrane in Žabe. Tudi Pava. Predvsem Vešča se je z mano trudila že v Sloveniji. Vse tri, skupaj z Vrano in Žabo, pa so mi stale ob strani s svojimi izkušnjami in pogledi vedno, kadar sem jih rabila. Sem dobila idejo, da si za naslednja vodenja v popotniški dnevnik nalepim slike vseh živali iz “Životinjskog carstva AO” v spodbudo, ko bo hudo in se bo treba znajti sam. Za občutek, da nisem sama in bo vse kot mora biti. Inshalah!
In Slon. S komentarji je pri meni stopil na točke, ki jih očitno še nisem predelala. Všeč mi je bilo, da je bil pošten do vseh, kljub temu, da bi meni verjetno v njegovi vlogi že davno popustili živci. Znal je spodbuditi v nas tisto, kar smo posamezniki rabili, da stopimo korak naprej.
Sem mislila, da bom imela kakšen teden za to, da se malo odpočijem od dispozicij. A me misli na Polža, ki je ostal tam, vlečejo k Turčiji in pisanju novih dispozicij. Neskončno si želim, da bi tam užival tako kot sem jaz, ter da mu uspe uspešno speljati tole izkušnjo in ga bodo tudi doma pričakali z razumevanjem.
Zadovoljna sem, da mi še vedno uspeva vstati, ko zvoni budilka. Prej sem jo zjutraj prestavljala in prestavljala in čas je šel “u nepovrat” … Hkrati se ne pustim sprovocirati in v tednu, ki je sledil Turčiji, nisem nikoli delala več kot 8,5 ur. To je izreden napredek! Da odidem, kljub temu, da še niso narejene vse naloge. Tudi s tem imam občutek, da se postavljam zase! Ja, priznam, da sem bila deležna tudi komentarja, da govorim drugače kot preden sem šla v Turčijo. Torej, napredek je!
Se veselim vsakega naslednjega koraka! 🙂
Prelevljena Kača
