Oman – Drugačnost in prijaznost

Dežela, kjer se pije arabska kavica s kardamonom, pražijo indijski oreščki z različnimi začimbami, strežejo odlični sokovi iz svežega tropskega sadja, moški so oblečeni tradicionalno v snežno bele galabeje, ženske večinoma v temna oblačila s pokritimi lasmi, kjer srečate prekrasno arabsko arhitekturo, po deželi se prepletajo wadiji s prečudovitimi zelenimi oazami, posejanimi z dateljnovimi palmami, je dežela najštevilnejših utrdb na domala vseh hribih, srednjeveškim mestom pa dajejo čar žuboreči vodometi, urejeni parki, številne mošeje z umetelnimi minareti, tudi pogorij ji ne manjka, tam se srečate z velikim kanjonom z najlepše izpeljanimi potmi za trekinge in veliko peščeno puščavo ter neskončno dolgimi, belimi peščenimi plažami s sinjemodrim morjem in kjer se vozite po najnižji ceni bencina, to je Sultanat O M A N , kjer je lepota doma …
Sultanat Oman kraljuje na skrajnem vzhodu arabskega polotoka in zgodbe iz Tisoč in ene noči se prepletajo s popolnoma modernizirano kulturo, ki se je približala zahodu v zadnjih 40 letih, za kar velike zasluge pripisujejo sedanjemu Sultanu Bin Qaboosu, ki je dejansko svojo državo postavil iz peska. Lahko bi rekli, da Oman nima ničesar razen nafte, ampak ima vse, državljani imajo brezplačno zdravstvo, šolstvo, za pokojnino imajo najkrajšo delovno dobo, vozite se z bencinom po ceni 0,24 evra , in še bi lahko naštevali. Oman je desetkrat večji od Slovenije in je zelo redko naseljen, saj skupaj s priseljenci šteje okoli štiri milijone ljudi, 86 % prebivalcev je islamske vere in ko je molitev, se tamkaj svet (razen v glavnem mestu) ustavi, po molitvi pa spet začne funkcionirati. Ženske so v javnosti pokrite, koliko obraza bodo nastavile soncu, je njihova odločitev, globlje v puščavi imajo na obrazu posebno masko, ki je značilna za Oman in ta spominja na beneško masko, žal se fotografirati ne dajo, moški pa so skorajda vsi oblečeni v snežno bele dolge obleke (galabeje) in pokriti z belo kapo ali arafatko. Žensk in mladine podnevi skorajda ni videti, šele zvečer se pojavijo in se obvezno odpravijo v shoping, največ jih je bilo v zlatarnah, spremljali so jih družinski poglavarji.Omanska valuta je rial, za katerega odštejete dva evra. Sultanat Oman je razdeljen na osem provinc, in vse so med seboj različne, zanimive. Slovenci za obisk Omana potrebujemo vizum, ki ga dobimo ob vstopu v državo za 20 evrov in velja 30 dni. Uradno alkohola ni dovoljeno vnašati, niti ga ne morete kupiti. So pa hoteli, kjer ga najdete v sobnih mini barih, postrežejo ga tudi pri obroku, včasih tudi zastonj in s tem pokažejo gesto prilagajanja potrebam gostov iz zahodnega sveta.

OMANSKA NAJLEPŠA MESTA
Med največjimi mesti je MUSKAT, ki je tudi prestolnica Omana. Je zelo privlačno mesto za vsakega obiskovalca. Leži v objemu gora, vse gore so prepletene z obzidjem in utrdbami, mesto pa se razteza po številnih dolinah, tako da potrebujete veliko časa, da ga obhodite. Muskat se deli na dva dela, na novi in stari Mutrah. V sprehodih po njem resnično uživate, saj se gibate v urejenih parkih s cvetjem, med žuborečimi vodometi, po živahnih sukih, muzejih, galerijah, lokalčkih, z bližnjih neporaslih hribov, ki izgledajo kot sveže krtine, pa vas pozdravljajo srednjeveško obzidje in številne utrdbe. V novem delu, kjer je Sultanova palača se bohotijo moderne stavbe raznih ministerstev, vlade, na čelu vseh teh je sam sultan. V samo mesto se zajeda zaliv arabskega morja s pogledom na sultanovo floto, iz prekrasnih arabskih palač pa štrlijo v nebo številni zares najlepši minareti. Ti so smerokaz, da morate obiskati Sultanovo mošejo, ki je največja mošeja na svetu, postavljena kot darilo sultanu za njegovo 30 . obletnico vladanja. Mošejo krasi največja preproga na svetu, pripeljali so jo iz Irana, delalo jo je 600 žensk cela 4 leta. Ponaša se tudi z največjim lestencem na svetu. Mošeja je odprta za turiste le po tri ure na dan, po 12. uri je ne morete več obiskati. Zidajo novo letališče in imajo sodobno infrastrukturo, ceste so napeljane prav v vsako vas, tudi v tiste, visoko v gorah.
NIZWA je drugo srednjeveško mesto pod okriljem Unesca. Staro mestno jedro tvori zgodovina iz 12. in 13. stoletja. Mogočni gradovi, obzidja, stari suki, tlakovane ulice iz tistega obdobja. Pogled z najvišje točke gradu pa je tisti, ki pove kako daleč se razteza nova Nizwa, ki se večinoma skriva pod dateljnovimi palmami. Najbolj zanimiv je stari suk, kjer prodajalci spodbudijo obiskovalce, da se pri nakupu pomerite v barantanju. Zelo zanimivo je sodelovati v barantanju, kjer so na koncu vsi zadovoljni, vmes si privoščite oglede zgodovinskih znamenitosti, okusite njihovo dobro kulinariko, zvečer pa pristanete na obzidju za poglede na čudovite sončne zahode.
Mesto SUR se pravtako deli na stari in novi del. Stari del tvorijo ozke srednjeveške ulice, značilnost zanj je, da ima kar dve utrdbi, ki izgledata kot dva svetilnika za smerokaz ladjam, ki plujejo v luko. Blizu starega dela je ladjedelnica, posebne vrste. Izdelujejo lesene ladje, v tem so pravi mojstri. Mesto Sur leži ob zalivčkih morja, zato je zelo raztegnjeno, del njega pa je novi Sur, tukaj je največ hotelov, ki so tudi najvišje stavbe v mestu, prevladuje predvsem nizka arabska arhitektura. Sukov je več, ti so bili ločeni, eni za drobnico, drugi za zelenjavo, tretji za ribe … in vsi vredni ogleda. Na vseh sukih so nas prodajalci obdarjali s sladkimi dateljni …
POTOVANJE Z NAJETIM TERENSKIM VOZILOM IN DIVJE KAMPIRANJE ZELO POCENITA POTOVANJE …
V Omanu so cene nočitev kar visoke, zato je dobro, da si s seboj vzamete šotor in spalko in tam najamete terensko vozilo ter poskusite deželo obiskati sami, medtem pa tudi divje kampirati. To je najcenejši način, da na zanimiv in poceni način spoznate Oman. Najem vozila, katerega strošek se porazdeli na 5 oseb ni velik, vožnja pa je skorajda zastonj, saj cena bencina, ki jo plačujete sami, je po litru 0,24 evra. Priporočljivo je najeti terensko vozilo, ker je le-to primerno, da z njim obiščete najvišje ležeče vasi in zatem peščeno puščavo.Ceste so več kot odlične, četudi so speljane nad dva tisoč višine. Mi smo vozili sami in se ustavljali pogosto, fotografirali in iskali prostore za divje kampiranje. Prvi kamp smo si postavili nad 2 tisoč metrov višine, tukaj smo prek noči doživeli zelo svež zrak. Naslednji dan smo kamp postavili nižje in klima je bila odlična. Divjih kampov je veliko. Največkrat jih najdete pod drevesi, le drevesa je težje najti. Divje campiranje se ne preganja, niti ne plača. Na drugi strani Omanci ponujajo tudi organizirane kampe, ki pa so zelo razkošni, saj v šotorih najdete vse, kar bi dobili v hotelski sobi .Cene so seveda precej visoke. Ti ne vključujejo samo spanja, nudijo bogati izbor prehrane, bazen, jahanje kamel, skratka vse, kar nekateri na svojih potovanjih potrebujejo. Njihovi campi imajo imena, kot so Aladinova dežela, Tisoč noči itd., najbolje jih je vsaj en dan preiskusiti.
GOROVJE S SONČEVO GORO IN KANJONOM WADI AN NAKHAR
Odlična cesta v visokogorje, med potjo beduinske vasice, pogledi na vse strani so glavni razlog, da tega ne gre izpustiti. Treking okoli kanjona Wadi an Nakhar, ki smo si ga privoščili, je trajal štiri ure. Lahko pa se odločite tudi za daljše trekinge in vsi so odlični. Naš, seveda krajši je potekal znotraj roba globokega kanjona do tisoč metrov, ves čas nas je spremljala najvišja Sončeva gora.. Pot je bila odlično speljana, na kraju, kjer ne pričakuješ nič drugega kot pot nazaj, pa so se pred nas odprle številne terasice za pridelavo žitaric. V ka njonu Wadi an Nakhar živi malo družin, te pa se preživljajo s kozjerejo, izkopavo fosilov in pletenjem ter prodajo volnenih izdelkov.
NEPOZABNA PUŠČAVA WAHIBA …
Za peščeno puščavo so bili terenci pravo prevozno sredstvo, pa še s temi smo nekajkrat nasedli. Puščava Wahiba, ki meri kar 15 tisoč m2 se nam je globoko vtisnila v spomin. Tja se bomo zagotovo še vrnili, ker nam je dva dni bilo premalo časa, da bi se lahko prepuščali doživetjem na sipinah. Divja narava, nakodrane sipine, nekatere ravne in visoke nad 100 metrov so bile pravi užitek, da smo se pridružili beduinom, da na sipinah z njimi preiskusmo adrenalinske vožnje. V tej puščavi, kjer ni ničesar drugega kot pesek, sipine – smo našli pravi sibil ali vodnjak, nedaleč vstran pa pravi beduinski šotor, od koder je že od daleč dišalo po pravi arabski kahvi. V puščavi so nas ves čas spremljale divje kamele, ki zvedavo strmijo v prišleke in se soočate tudi s takimi kameljimi mladiči, ki se s težavo postavljajo na svoje noge. Nepopisno lepa je puščava z enim delom, ko je rumen pesek, drugi del pa jo prekriva beli pesek. Na koncu enodnevne naporne vožnje pa vas pričaka razkošni kamp beduinov z imenom Tisoč noči. Prava orientalska oaza na sredi ničesar in kjer je na razpolago prav vse. Tja zaidejo domači petičneži in bolj redki turisti.
PLANOTA SAIQ JE PRAVI RAJSKI VRT
Vožnja po planoti Saiq je trajala ves dan, pogledi na naravo v kombinaciji gora z rumenim ali belim peskom, ravnico pokrito z rumenim mahom, so bili dih jemajoči. Skorajda pri vsaki gori smo se ustavili in vtisnili v spomin detajle narave, vmes pa skočili v vabljive zalivčke po osvežitev .Zelo malo zelenja je tam, toda takih hribov ne najdete nikjer na svetu. So neobraščeni in izgledajo kot večje sveže krtine, temnorjave barve, za njimi drugi, višji hribi svetlejše barve, povsod barvita raznolikost. Med temi hribi pa se je svetlikalo in vabilo sinje modro morje s svojimi prečudovitimi plažami. Na njih veliko različnih školjk, ki jih je odvrglo morje. Vse vasice ob poti nudijo popotniku vse, kar potrebuje, da poplakne svojo žejo in napolni želodec. Lokalov s pravo indijsko in arabsko hrano ob poti je veliko, cene pa veliko nižje kot v njihovih mestih ali doma. Mi smo najbolj segali po ribah, ki jih je tamkaj v izobilju, pa še pripraviti jih znajo na razne načine. Pa tudi piščanec na žaru s čilijem in podobnimi začimbami je bil pogosto na našem krožniku. Ampak, sok iz svežega sadja je zakon …
OTOK MASIRA
S trajektom smo se odpeljali na izoliran otok Masira, da bi na njem raziskovali neokrnjen dom zanimivih živali in ptic. Otok meri v dolžino 70 km, ko smo bili na njem, smo veliko časa porabili, da smo našli nekaj dreves za postavitev šotorov v njihovo zavetje. Našli smo drevesa in veliko skalo, ki nam je služila za zavetje od vetra, ki je pihal z morja. Zvečer smo veselo opazovali cele vojske rakov jahačev in ujeli tudi dve veliki morski želvi, ki sta se vkopavali v pesek za valjenje jajc in na drugi strani tudi male želvice, ki so si utirale pot po pesku do morja. Po vojski rakovic, ki čakajo na plen, se le malo želvic prebije do morja. Bili smo priča večernemu lovu ribičev, ki so kar s kamionom mrežo polno velikih rib vlekli na obalo. In, ko se je katera izgubila, jo je vojska rakovic v sekundi obrala do kosti. Veliko rib in bogatih ulovov smo videli v Omanu … naslednji dan smo se odpravili na raziskovanje otoka s postanki za kopanje in se pomudili v glavnem mestu otoka, ki se prav tako imenuje Masira.
NEPOZABNA PRIJAZNOST DOMAČINOV …
Prijaznost Omancev se kaže na vsakem koraku. Dveh posebej prijaznih dogodkov ne bomo nikoli pozabili. Ko smo se utaborili v divjem kampu, so zvečer prišli po nas domačini in nas odpeljali v svoje nove domove na čaj in kavo. Srečanje je bilo sproščeno in nadvse prisrčno.
Drugi tak dogodek je bil, ko smo prišli v mesto Masira, da bi si privoščili opoldanski obrok in nakupili vse potrebno za kuhanje večerje. Prav vse je bilo zaprto, kot da je svet obstal, takoj smo spoznali, da v mošejah poteka opoldanska molitev. Medtem, ko smo čakali na žgočem soncu, se je iz bližnje hiše prikradel deček z dvema steklenicama hladne vode s kozarci in jo nam postregel. Ta voda je bila najboljša voda, ker je bila dana iz prijaznosti in spontano. Zatem nam je čas hitreje minil, molitev je bila končana in vrata vseh lokalov, sukov so bila na stežaj odprta in postrežba v njih prijazna in najboljša.
OMAN SE ODPIRA TUJCEM IN POTREBNO GA JE OBISKATI MED PRVIMI …
Težko je opisati Oman. V njem so res lepote in prijaznost doma. Še uradnih zapovedi se ne držijo več, država je zelo varna, kriminala skorajda ni, vse cene so nižje kot doma, le prenočišča so dražja. Do tja so dobre letalske zveze in v desetih dneh Oman – deželo Tisoč in eno noč dodobra spoznate. V Oman je najbolje iti v času od pozne jeseni do spomladi, ko so temperature tja do 30 in zelo primerne za potovanje po njem. Ja, vsi, ki smo v Omanu že bili, smo soglasni, da se bomo v njega še vrnili. Tja nas kličejo drugačnost, tradicija, prijaznost Omancev, enkratno gorovje, prelepo gorovje in prava puščava, zelene dateljnove oaze, številni wadiji, sinjemodro morje z neskončno dolgimi belimi peščenimi plažami in še bi lahko naštevala lepote, ki so v Omanu resnično doma.
Tekst: Cilka Vogrin