Konec julija me je v Indoneziji dosegla 
e-pošta o novem team buildingu. Ojoj, še poleti nam ne dajo miru … saj ni dolgo tega, ko smo imeli vodniško srečanje. Le kaj je Oskar v tem kratkem času spet novega pogruntal …
Glavna novost tokratnega team buildinga sta bila Klara in Radovan, vodniška kandidata, naša nova pridobitev. Zanimivo je bilo opazovati kako se trudita in mučita ter sprejemata naše pohvale in kritike. Vsi smo nekoč bili novinci in vsi smo šli čez podobno kalvarijo. Lep je bil občutek, ko sem spoznala kako dolgo in strmo pot sem od svojega začetka že prehodila sama. Pa tudi, da je še veliko praznega prostora, ki se ga da zapolniti … Kjer je volja, tam je pot.
Brez presenečenja tudi tokrat ni šlo. 
Po pohodu do planine Konjščica, kjer smo obljubljeno kavo kar preskočili, smo pod nos dobili vabilo, da “mimogrede” skočimo še na Viševnik, 2-tisočak, ki ponuja krasen razgled na Triglav. Ker se za vodnika Agencije Oskar ne spodobi, da se že v naprej diskvalificira, sem se morala s strmino spopasti. In ker potem poti nazaj ni bilo več, ni imelo smisla razmišljati o tem, da ne zmorem, ampak le še o tem, kako bom zmogla. In sem. In bilo je krasno.
Seveda smo se pogovarjali in razglabljali tudi o
bolj “poglobljenih” temah, ki se tičejo vodenja. O naših malih skrivnostih, ki potnikom polepšajo doživetja na potovanjih. Tokrat so bila v ospredju potovanja po Evropi, kamor počasi vstopa Agencija Oskar. Izmenjava praktičnih izkušenj in nasveti kolegov so neprecenljivi … za vse ostalo je mastercard.
Vodniki se moramo pri svojem delu naučiti, da se zanašamo nase. Pomoč nekje na drugem koncu sveta je včasih nedosegljiva in tredba se je znajti. Zato postanemo individualisti. Team buildingi so zato krasna priložnost, da svoje občutke, strahove, nemoč, pa tudi male zmage in izkušnje delimo s svojimi kolegi vodniki in si tako počasi zapolnjujemo prazen prostor na poti našega razvoja.
Nina S.
