Oskarjeve drobtinice iz Irana

Morda me je kratek skok v Iran zato tako prevzel (in me ne želi spustiti), ker se z njim pred odhodom nisem imel ne časa in ne volje ukvarjati. Bil sem celo nejevoljen, da sem sprejel prijazno vabilo, kajti doma me je čakala kopica nedokončanih idej.
“Ampak tako je itak vedno,” zamahnem z glavo. Tisto nedeljo na hitro zmečem skupaj nekaj stvari in se “brez glave” (brez misli in pričakovanj) odpeljem proti letališču. Kar sem pozabil, tega na potovanju ne bom potreboval …
NISEM SI JIH JAZ IZBRAL …
Neobičajno je vodniku biti potnik. Zdi se, da nekaj manjka; ni treba misliti in ne delovati. Tu stojim in čakam, da mi povedo, kdaj sem in kdaj tja. Tako lahko mirno opazujem in začutim povsem neznane sopotnike, ki postajajo glavni igralci prihajajočega, iranskega življenja. Prvi okorni stiki in vprašanja, pogledi in vtisi, imena. Morda je to najbolj razburljiv del potovanja! V glavi se mi oglasi oskarizem: Nisem si jih izbral, jih pa živim …
Na letališču so že vsi zbrani. Na letalu spoznam Silverko. V Istanbulu se nam pridruži Ayhan. Čakalni čas izkoristimo za boljšo spoznavo, stkejo se prve človeške vezi. Nekateri se med seboj že poznajo, drugi smo popolni novinci. Privilegij imamo, lahko smo preprosto to, kar smo. Lepo je. Začutim, da bo to potovanje nekaj posebnega.

SOOČENJE DVEH JUNAKOV (nočne kronike)
Del čakanja izkoristim za potop vase. Vem, da bom v Iranu srečal sebe izpred 14., 13., 12. … let. Iran je pomemben del moje zgodbe. Tu je bilo prizorišče prvega potovanja v Neznano, ki me je pripeljal do spoznanja, da nihče ne potuje zaradi tistega kar plača; in ne more plačati tistega, zaradi česar potuje. Le besedico “potuje” zamenjajmo za “živi” in …
Misel na srečanje dveh Oskarjev me navdihne. Ta navdih me vleče v globino, spomin brska vedno globlje, ker želi odkriti globoko zakopano plast … Zdi se, kot bi od takrat minilo nekaj življenj. Sprva zadenem v čisto temo, potem kot zvezdice na nebu začutim prve vtise. V pozornost začno vstopati prvi drobci takratnega življenja, iranski dogodki, moji odzivi nanje. Počasi se začne iz teme luščiti Oskar tistega časa. Potovanje vase je vrhunsko doživetje. Saj, kdo je ta mož na sliki?
Z vstopom v lastno globino začutim, kako se začne ustvarjati globina trenutka. Tako je, kot da vstopam v sfero MOČI, v kateri je vsak vtis neprimerno močnejši. Tudi rahel piš vetra zdaj globoko vstopi vame. Nepomemben trenutek zdaj postane globoko doživetje. Kaj šele bo, če se zgodi prej globoko doživetje. Ne upam si niti pomisliti. Sic/
Vstop v sfero moči začutim kot vir navdiha. Prevzame me posebno sočutje, v katerem se z okolico in soljudmi ne povezujem z zunanjimi nitmi, temveč s čutenjem iz notranjosti. Že vidim, pestro bo. Oskar, pazi kaj sanjaš!
PAZI, KAJ SANJAŠ
Polet v Isfahan je polet v eksotiko. V sebi začutim presežno vzdušje “prehoda” med dvema svetovoma, med dvema življenjema. Lebdim v zraku, med nebom in zemljo, med preteklim in sedanjim; in tako razklenjen razmišljam: Oskar, kakšne sanje bi rad sanjal?
Ali kot pravi Hafis: k čemu želi molit tvoje srce?
ZAKAJ RAVNO MI, GLAVNI IGRALCI …
Na letališču srečamo gostitelje. Prikupno dekle Sami bo skrbelo za nas. Tu je vodnik starega kova Arian in lastnik iranske agencije, ki želi biti gotov, da se bo izpolnila vsaka naša želja. Srečamo tudi Mehmeda iz Turčije, s katerim hitro ugotoviva, da se “poznava”, saj on “pozna” Oskarjeve skupine, jaz pa “poznam” njegovo rojstno mesto Adiyaman v JV Turčiji in imam rad isot, posebno pekočo papriko, ki jo ljubijo v tistih krajih.
Na poti proti hotelu nas ujame jutranja zarja. Na avtobusu je tišina. V prvih pogledih na iransko eksotiko se vsak zavije v svoja občutja. Začutim notranjo intonacijo; radost, da sem tukaj in veselje, da sem obkrožen s točno temi sopotniki in gostitelji. Navduši me misel, da bodo še včeraj popolni neznanci postali sopotniki tokratnega življenja. Edini SO in bodo edina stalnica, hrbtenica skupnega trajanja. Vse ostalo bo prišlo in šlo, s sopotniki pa mi je usoda namenila ostati do konca.
Morda nam je bilo že v zibko položeno, da se bomo nekega 26. maja 2013 srečali na ljubljanskem letališču in poleteli v skupno iransko življenje; vsakdo z izdelanim karakterjem in (pred)zgodbo … Potem pa se prepletemo v iranski eksotiki iz 1001 noči, v pravljičnem vzdušju in potovalni brezskrbnosti … Kot se gotovo nikoli ne bi prepletli, če bi se srečali v domačem vsakdanu.
Kaj nam želi vesolje povedati s tem? Kakšen je scenarij, ki ga igramo? Zakaj točno mi? Kajti če bi menjali le enega igralca, bi bila zgodba povsem drugačna …
Zakaj so ravno naša srca molila to, kar so dobila? Hafis??
ZMAGA DUŠE NAD TELESOM
Potem je bilo potovanje od Ishafana do Širaza. Potovanje kot preplet scene (dežele), scenarija in nas, glavnih igralcev. Čarobna drugačnost dežele nas je spodbujala, da smo pozornost usmerjali v trenutek “tukaj in zdaj”. Čudili smo se lepotam Šahovega trga in veličastnih mošej, navduševali smo se nad umetelno izdelanimi umetninami, vonjem bazarjev in okušali kulinarične specialitete, katerih imena vam ne znam ponoviti. Obiskali smo Kirovo in Darijevo grobnico ter mavzolej Sadija in Hafisa. Doživeli smo noč dolgih nožev … Vsrkalo nas je v vrtinec iranske resničnosti, kot da bi bila edina, ki smo jo takrat živeli.
Ob podpori čutnega vzdušja dežele nas je zlahka potegnilo v igrivo spontanost in sproščeno nagajivost. Začutili smo otroka v nas, ki želi le BITI. Svet okoli nas postane le “trigger”, vzvod; da se mu lahko prepustimo in uživamo v glavni igri!
Igramo po scenariju, ki ga ne poznamo. Igramo sebe, kot smo. Glavni motiv naše zgodbe vključuje 15 ljudi, ki za nekaj dni v potovalnem vetru združijo svoja življenja … Prepuščamo se vzdušju, dogajanju, prijetnosti, letenju, lebdenju … Potovanje teče, kot teče. Dogodki in dejstva se umaknejo v ozadje. Vseeno nam je, kaj bomo videli in kaj sledi. Vseeno nam je, ali čakamo, hodimo, sedimo ali jemo. So trenutki tišine, pogovorov, pogledov, misli in občutkov.
Zazdi se mi, kot da jih čas ne povezuje in je vse nekako samostoječe, v zraku, kot da bi bilo vse to že od nekdaj tu in bi čakalo prav na NAS, izbrance, da pridemo in to doživimo! Kot da dežela čaka svojega sopotnika, da se mu zgodi tisto, kar se mu ima za zgoditi …
Kot “da vsako srce dobi tisto, za kar najbolj moli”. Hafis??
EPILOG
Pot domov je pot v novo tujo, tokrat domačo deželo. Na videz je vse tako, kot je bilo. V nevidnih globinah pa se vračamo spremenjeni, bogatejši za eno življenje.
V njem smo se prepletli z gostujočo deželo Iranom, del sebe smo pustili v njem in Iran je (znova) vstopil v našo dušo. V njem smo se prej neznanci prepletli v življenjske sopotnike – del sebe smo pustili v vsakem izmed nas in del vsakega je vstopil v našo dušo.
Čutimo, da ni bilo le 6 dni. Nekateri govorijo, kot bi trajalo teden, dva, mesec … Ali pa se tako kot jaz, z definicijo časa raje ne ukvarjamo. Saj, dragi sopotniki in bralci, je bilo tudi to – eno življenje …
… po katerem nikoli več ne bo tako, kot je bilo!
Oskar