Za Kitajsko sem se odločil, ker sem želel nekam, kjer bom imel dovolj motivov za dobro fotografijo, in mislim da se ne bi mogel bolje odločiti.
Toliko zanimivih motivov, kjer nobena stvar ni majhna (razen seveda domačinov 🙂 ). Mene je v trenutku očarala, težko bi izpostavil samo eno stvar. No dobro, Kitajski zid, to normalno, ampak potem je tu še toliko ogleda vrednih stvari. Od same arhitekture, raznih kipov Bude, kateri se štejejo v tisočih, riževa polja, kras, šaolini, viseči templji, glineni vojščaki, Prepovedano mesto, Pingyao, Xi’an, Šanghai, pande …
Bal sem se, kaj bom jedel tam, ker sem precej izbirčen kar se hrane tiče. Ampak sem ugotovil, da kdor bo na Kitajskem lačen, naj pa bo. Toliko raznolike hrane, pa vendar vse izredno okusno, tako da sem si vedno našel nekaj kar mi je ustrezalo (res da bi 
brez Marijanine pomoči imel večje probleme).
Pa še to, da ne pozabim najpomembnejšega. Ljudje. Res da so majhni, so pa zato toliko bolj prijazni. Sprva te vsakdo gleda tako, postrani, z negotovostjo, skoraj prestrašeno. Ampak potem, če se mu nasmeješ, ga pozdraviš s hello, ali še bolje ni-hao, ti nihče ne ostane dolžan, vsak ti bo vrnil nasmeh, pozdrav. Mnogokrat se zgodi, da te nekdo ustavi in te prosi, če se lahko slika s teboj. In ker je jezik še vedno največja ovira si pomagajo s telefoni. Pride do tebe, ti pomoli telefon pod nos, na katerem te zgoraj v kitajskih pismenkah, spodaj pa v angleščini prosi, če se lahko slika s teboj. In zakaj ne bi nekomu polepšal dan …s tem, da so ga tudi oni meni .
Res da nismo imeli najlepšega vremena (ampak lahko bi bilo slabše), sem pa vseeno zadovoljen, ker imam na ta račun izgovor, da se še kdaj vrnem tja. In upam da mi čim prej uspe …
Foto in text: Zdravko Jeršin
