Še ne štirideset let nazaj sta bili v Omanu edini obliki prevoza osel in kamela. Cest, razen nekaj kilometrov makadama, praktično ni bilo. A s prihodom izjemno karizmatičnega voditelja sultana Qaboosa bin Saida se Oman razvija z neustavljivo hitrostjo.
Najlepše je po deželi potovati s terenci, ki jih vozimo sami, brez najetih 
domačih voznikov. In tako raziskujemo Oskarjev Oman tudi mi. Verjemite mi, takšne vožnje so vse drugo kot pa dolgočasne. Je že res, da so ceste lepe in nove, a to še ne pomeni, da so vožnje umirjene. Oman ima namreč zelo razgiban teren, od visokogorja pa tja do puščave. In tako hitro, kot se premikamo mi, se spreminja tudi pokrajina okoli nas.
Zame osebno so najlepše vožnje po puščavi, po mehkem, zlatoobarvanem puščavskem pesku. Prava dogodivščina je, ko se nenamerno zakopljemo v pesek in terenec obstane. Ko sem zadnjič spraševala Khaleda, beduina in našega mestnega lokalnega vodnika, kako se on izkoplje iz peska in če mi lahko da kakšen praktičen nasvet, dolgo časa ni želel odgovoriti na vprašanje. »To je pa skrivnost,« je rekel in se mi nasmehnil. No, po dolgem prepričevanju, naj mi le zaupa to skrivnost, saj jo bom nekoč lahko potrebovala, mi je v veliki zadregi priznal, da je, ko se je njemu to zgodilo prvič, brez pomisleka poklical svojo mamo, ki je bila takrat 300 km daleč od puščave. »Ja, in kako ti je pomagala?« sem ga vprašala. Pa mi odvrne: »Ja nič, počakal sem, da se je pripeljala in me potegnila iz peska.« Kako je to storila, pa še vedno ostaja skrivnost.
No, ampak po neštetih obiskih raznih puščav imam danes tudi sama svoj recept za takšne primere. In ne boste verjeli, do zdaj je še vedno deloval – v prvo.
Vas zanima kako? Pridite in se mi pridružite v Omanu …
Tekst in fotografije: Marijana Panić
