Piše: Neznani potnik – Doživeta Šrilanka – 19.7.2012 – 9. dan
Že včeraj nas je vodnik razburil z novico, da bomo zgodaj vstali. Večina skupine se je namreč odločila, da bi se povzpela na Adamov vrh. Pa naj bo, saj zna biti zanimivo.
Bujenje – budilka zvoni. Joj, kaj je res že toliko ura? Hitro pakiram, velika prtljaga je
že takoj pripravljena. Kaj pa obleči? Hribi, čevlji, palice, klobuk. Spet mi je zmanjkalo vode – jo bom kupil na poti. Pravijo, da je do vrha več kot 5000 stopnic. To zna biti naporno. No, ampak do tja je še daleč.
Vožnja z avtobusom je bila prekratka. Spet se nisem zadosti naspal. Iščem WC. Kaj pa zajtrk?
Šele sedaj se razgledam po kraju kjer smo se ustavili. Kot v kakšnem westernu. Ulice so prazne, samo kakšen pes ali mačka, pa seveda opica se sprehaja naokoli. Odprta je samo ena stvar, lahko bi ji 
rekli »saloon«, če bi bili v filmu. Seveda se tja odpravimo na »Whiskey« (čaj). Še vedno ne vem kje smo in kako bomo prišli kamorkoli smo namenjeni. Navodila so, bodite pripravljeni na vse vendar vzemite s seboj čim manj – hja, le kaj naj vzamem?
Sedaj pa štart. Le kje so tiste opevane stopnice?…
Joj, le v kaj sem se podal, že eno urose »stopnicamo« proti vrhu, nekateri so nam pobegnili v meglo, narava je lepa ampak, če hočem priti gor bo treba še precej truda, še vedno ne vem kam smo sploh namenjeni.
Juhu – prišli smo iz megle, odprl se je prečudovit razgled na pokrajino. Tukaj je kot v raju – prelepa zelena pokrajina, jezero, prenekateri potoki in slapovi, ki sekajo zelene travnike in gozdove in se na koncu razlivajo čez pečine, kjer v sončnem vremenu tvorijo brezštevilne mavrice. Kakšno srečo imamo.
Spet v megli, malo nazaj je pisalo še 600 stopnic do vrha. Srečam nekaj ljudi, ki
gredo dol. Pravijo, da ni več daleč. Noge bolijo od napora, sem vedel da bi moral več hoditi v prostem času. Tukaj stoji Budin kip, saj ne, da je nekaj posebnega ampak je krasen izgovor za počitek. Za trenutek se mi odpre pogled na goro. Kaj? Še toliko? Sploh pa zgleda vrh kot nedostopna trdnjava. Blizu sem – vem, da bo šlo. Pogled po okolici me napolni z energijo. Gremo naprej – leva, desna, leva, desna – počitek in dalje.
Stopnice so postale bolj strme. Saj ni več daleč, ne more biti. Še malo pa sem na vrhu. Malo bom počival potem pa še do vrha. Spet sem v megli. Vidim samo nekaj stopnic pred sabo. O poglej nekdo je za menoj. Pa kakšen tempo ima. Precej je hiter. Serbus pravi –kaj a še en Slovenec? Pa sem mislil, da smo sami tukaj. Štajerc, da je mi omeni. In sprašuje kako in kaj? Tako kot je prišel izgine v meglo pred mano. Je bil mogoče privid, plod domišljije? Ja, saj res nekoliko malo pijem. Ampak še malo pa bom na vrhu.
Spet slišim neke glasove, nekdo se spušča. A, naša skupina. 
Že nazaj? Pravijo da je še daleč – 2 ovinka so rekli. Spet grizem kolena in glej ga zlomka, vidim konec stopnic. VRH! Vse pozidano, na vrhu pa ne tako velika ploščad. Hladno je. Piha mrzel veter. Treba se bo obleči. Menih me opomni, da se moram sezut. Joj kako me zebe. No, pa saj sem 2243m visoko. Ampak vseeno smo v tropih in nebi smelo bit tako mrzlo. Spustim se nekaj stopnic nižje kjer lahko obujem čevlje, odprem svoj nahrbtnik in se okrepčam. Dobim še čaj, ki sem ga čakal vse od začetka hoje. Sploh ne morem verjeti, da sem prišel na vrh. Nagrajen sem še s pogledom na dolino in uživam občutke raja. Tukaj je res božansko. Uživam, vendar me zadane ob misli, da bo potrebno še dol. Koliko stopnic že?
Nekaj ur kasneje – končno sem prišel v dolino. Upam, da danes ne bo več stopnic. Za nekaj dni jih imam dovolj. Samo še v avtobus in v hotel potem pa postelja. Današnji dan je bil uspešen.
Rezultat: Osvojen Adamov vrh – skupaj 5400 stopnic (lahko tudi kakšna več) – 2243m nadmorske višine.
Posledice: žulji, razbolela kolena, utrujenost in občutek blaženosti.
