Prihod v novo državo – iz severne v južno Indijo
Varanasi. Eno najbolj kontroverznih mest severne Indije. Mesto, kjer je vse mogoče in se prav vsi dogoski življenja odvijajo pred našimi očmi. Mesto, ki ga težko zapustiš, ker te osvoji tako unikatno, kot je. Vroče je, prepolno ljudi, tipičen kaotičen indijski promet in komaj še lahko diham. Na železniški postaji ni nič bolje, a ko se utaborim na svojem spalniku v vlaku, ki me bo popeljal na indijski jug, je življenje takoj precej mirnejše. Čaka me skoraj 48-urna vožnja v Chennai, prestolnico indijske države Tamil
Ob morju, med plažo in ašramom
Prva postaja na poti po Južni Indiji je bilo obmorsko mesto Mahabalipuram. Prijetna vasica se je razvila v prav tako prijetno počitniško naselje ob dolgi peščeni plaži. Idealna za dolge sprehode ima prav na sredini čudovit in precej star hindujski tempelj, znan po izjemni obliki in dodelanih podrobnostih ter seveda spektakularni lokaciji. Morje je ob mirnem vremenu lahko idealno za kopanje, sicer pa pridni ribiči vsak dan iz njega prinesejo svež ulov, ki ga lokalne restavracije kasneje pripravijo na enega od načinov. Najboljše so indijske jedi s svežo morsko hrano. Kari z rakci ali masala z lignji, to so prave poslastice,
Pisani templji in eterična mesta
Trichy se uradno imenuje Tiruchirapali in je skoraj milijonsko mesto, katerega pravo bistvo se razkrije šele, ko se povzpeš na osrednji mestni tempelj, skalni tempelj. Južna Indija je posejana z ogromnimi skalnimi monolitnimi osamelci, katere so ljudje vedno radi izkoristili za gradnjo svetišč, saj so bliže nebo, višavam. Tudi sredi Trichya je takšna skala in na njej pomemben tempelj, do katerega vodi kar nekaj stopnic. Skupaj z domačini zagrizemo vanje in smo na vrhu poplačani s čudovitim razgledom na Trichy in okolico. Iz nje pa najbolj bode v oči ogromen tempeljski kompleks, ki od daleč izgleda kot velik labirint z mnogimi tipičnimi južno-indijskimi pisanimi tempeljskimi stolpi. Že od daleč privlači in takoj po povratku s skalnega templja sem se z lokalnim avtobusom odpeljala v to tempeljsko mesto v malem. Ne-hindujcem nam je dovoljen vstop le do neke točke, a že do tam se toliko dogaja, da v kompleksu zlahka preživiš skoraj cel dan. Pozornost pritegnejo majhni kipci na visokih stolpih s pomenljivo vsebino, temačni oltarji za vse mogoče hindujske bogove, zamaknjeni romarji s kadilom in cvetjem, drobni kotički s prenekatero skrivnostjo. Podobno vzdušje velja tudi v naslednjem svetem mestu, ki ga obiščem. To je Madurai. Tokrat je najbečji tempelj v samem središču mesta, obkroža pa ga na stotine ulic, ki se prepletajo v eno samo odprto tržnico – restavracijo, vedno vrvečo in polno navdušenih hindujcev, ki hite v tempelj. Južnoindijska mesta so na nek poseben način eterična. Malce zato, ker bi človek tam le stal in opazoval dogajanje okrog sebe, malce zato, ker imajo povsem drugačno energijo in neko čarobno vzdušje. Nenazadnje pa tudi zato, ker dobesedno dišijo, na tisti znani indijski način. Tukaj je množica prižganih kadil in tu je sveži dišeči jasmin, ki si ga tamilske ženske vpletajo v lase vsak dan. Čas teče drugače, kot sicer in z vedno novo svežo skodelico čaja v roki ne zmanjka priložnosti za tisto najlepše v življenju. Obstati in uživati trenutek.
Srečanje z južno-indijsko kulinariko
Na severu so mi domačini vsakokrat povedali enako, ko sem rekla, da se odpravljam na indijski jug. Boš videla, ljudje so popolnoma drugačni in hrana je veliko bolj pikantna. Kako je lahko sploh še bolj pikantno, sem si mislila, a komaj čakala prvega srečanja z južno-indijsko hrano. In prav so imeli, ki so govorili o pikantnosti. Moje prvo srečanje z južno-indijskim thalijem je bilo več kot zanimivo. 
Naprej na jug skozi vedno lepo okolico
Vtisi v Tamil Naduju so bili iz dneva v dan lepši. Zato me je seveda mikalo, da odkrijem še več. In ker so tukaj vedno prisotne Indijske železnice s svojimi dobrimi povezavami, je bila karta kmalu v mojem žepu. Smer Kerala. Država na zahodnem delu južne Indije. Urice na vlaku so hitro minevale med dobrodušnimi sopotniki, ki so bili vsakokrat pripravljeni odstopiti del svojega obroka naključnemu tujcu. Zelena okolica pa je poskrbela za vedno nove in lepe prizore z neskončnimi riževimi polji, nasadi banan in drugega sadja, številnimi pisanimi templji in sproščenimi vasicami. Tu in tam je za dinamiko poskrbel kakšen skalni osamelec in spočile so se tako oči kot duša. Mahajoči mimoidoči in ritmično tresenje vlaka, še mnogo tistih trenutkov, ki so sami po sebi dovolj.
Ajda Šter
