Piše: vodnik Gvido Pevec
Indokitajska je polotok v jugovzhodni Aziji. Leži med Indijskim oceanom in Južnokitajskim morjem ter zavzema ogromen teritorij, več kot dva milijona kvadratnih kilometrov.
Območje v ožjem smislu obsega države Kambodža, 
Vietnam in Laos, širše gledano pa vključuje tudi Tajsko, Burmo, Singapur in Malezijo. Gre za geografsko, politično in kulturno zelo raznolik svet. Turistično predstavlja Indokitajska še neodkrit biser, ki ga množice obiskovalcev v zadnjih letih pospešeno odkrivajo.
Laos in Vietnam – državi, ki imata veliko skupnega, a vendar je vsaka zgodba zase. Deželi čudovitih templjev, neokrnjene narave in prijaznih, vedno nasmejanih prebivalcev. Deželi, ki imata za seboj temno novejšo zgodovino, sedaj odločno stopata na turistični zemljevid sveta.
Zaspani Laos
Ko po enournem letu prispeš iz svetovljanskega Bangkoka na sever Laosa v Luang Prebang, stopiš v čisto drugačen svet. Objame te laoško podeželje, kjer življenje poteka v svojem počasnem ritmu.
Laos deluje na prvi pogled zaspano, a dežela se počasi prebuja iz dolgoletnega dremeža. Najmanjša v trojčku dežel, ki sestavljajo osrčje Indokitajske, nima niti metra morske obale, a stvarnik jo je obdaril z mogočno naravo. Tu so noro lepa narava, igra kraškega sveta, pozabljena 
gorska plemena, ki še živijo v svojem svetu. Ko k temu dodamo še prekrasne budistične templje in prijazne, vedno nasmejane domačine, je slika popolna.
Geografsko gledano lahko Laos razdelimo na severni in južni del, dva povsem različna svetova, ki med seboj nimata veliko skupnih točk. Na jugu prevladuje ravninski svet, tam so bogata polja, v severnem delu dežele pa prevladuje izrazito gorat svet, ki je težko prehoden, kjer je le malo cest in tako kot nekoč še danes potujejo večinoma po vodi, ki v Laosu od nekdaj predstavlja glavno prevozno pot. In čeprav Laos v nasprotju s sosednjimi Vietnamom, Kambodžo in Tajsko ne premore niti kilometra morske obale, ima srečo, da skozi celotno državo teče velika reka Mekong. Reka, ki izvira visoko na Tibetanski planoti, naredi več kot 4500 kilometrov dolgo pot po različnih deželah jugovzhodne Azije, preden se na jugu Vietnama izlije v Južnokitajsko morje. Mekong tesno objema laoško deželo, saj na svoji dolgi poti naredi kar 2500 kilometrov po ozemlju Laosa. Od nekdaj prinaša življenje in predstavlja krvno žilo dežele že stoletja.
Gorat severni del Laosa, svet, kjer so slabe prometne povezave in ljudje še danes potujejo večinoma le po reki, ponuja odlične možnosti za treking po še neokrnjeni naravi. V vsaki dolini, za vsakim gričem srečuješ različna gorska ljudstva, ki živijo svoje tradicionalno življenje, več kot petdeset jih je na severu dežele.
Luang Prebang – stara prestolnica laoških kraljev
Luang Prebang je stara prestolnica laoških kraljev, kulturni in verski center dežele. Luang Prebang že od nekdaj predstavlja kulturno identiteto laoškega naroda. V mestu je še danes ogromno budističnih templjev in samostanov, med katerimi je najpomembnejši tempelj Visun, imenovan po istoimenskem kralju, in velja za najstarejši tempelj v kraljevskem mestu Luang Prebang. Samo mesto je danes pod zaščito Unesca in z mednarodnem denarjem ga lepo obnavljajo. Med potepanjem obiščem najstarejše
templje dežele in pred oltarji prižgem kadilo s prošnjo za srečno potovanje. Budistična svetišča od nekdaj predstavljajo del narodne identitete.
Od blizu spoznavam budizem in njegov pomen v laoški družbi, tesno povezanost prebivalstva z budizmom pa najbolje spoznam ob ranih jutranjih urah, ko v starem delu mesta poteka poseben ritual darovanja hrane. Na stotine budističnih menihov pride navsezgodaj zjutraj na ulice, kjer jih že čakajo domačini, da jim v posode darujejo preprosto hrano. Menihi molče hodijo po mestnih ulicah, verniki pa klečijo na tleh in darujejo menihom hrano, ne da bi jih pri tem gledali v oči. Ves dogodek spremlja veliko otrok, ki jim menihi odmerijo del hrane, in potepuških psov, ki prav tako dobijo svoj delež. V zadnjih letih obred spremlja vse več tujih obiskovalcev. Spoznavam, kako je budizem tesno prepleten z laoško družbo in enega brez drugega ni.
Vietnam – kapitalizem pod rdečo zvezdo
Vietnam smo dolgo spoznavali v filmih, ki prikazujejo vso grozoto in nesmiselnost vojne. V deželi je že dolgo mir in nova mantra je denar. Pod okriljem rdeče 
zvezde se razvija kapitalizem in država dosega velik napredek. Dežela, ki leži vzdolž Južnokitajskega morja, ima mnogotera naravna bogastva. Gorati sever ponuja krasne terene za treking in spoznavanje različnih gorskih plamen, v zalivu Halong se pokaže vsa domišljija stvarnika, bogati jug pa ponuja sanjarjenje na vodah mogočne reke Mekong. Vmes se skrivajo cesarska mesta, kjer lahko spoznavaš bogato zgodovino dežele. Najlepše pa je, ko se ustavljaš v številnih vasicah in opazuješ tradicionalno življenje čisto od blizu. Tu so še neskončno dolge plaže, ki čakajo, da jih odkrije turizem.
Zaliv Halong, Hue, Hoi An, vsi kraji pod zaščito Unesca predstavljajo enega izmed vrhuncev mojega potepanja po Vietnamu. Z ladjico, ki je za dva dni postala moj dom, potujem med številnimi otočki v zalivu Halong. Zmajev zaliv, eno izmed osmih čudes narave, nikogar ne pusti hladnega. Pred mojimi očmi se dviguje iz morja več kot dva tisoč otočkov, ki ponujajo enega najlepših pogledov na svetu. Dva dni razvajanja na ladji prehitro mineta.
Hanoj, prestolnica Vietnama
Objame me topel tropski zrak, ko se sprehajam po prestolnici Vietnama. Mesto je oktobra 2010 praznovalo svojo tisočletnico in v tem dolgem obdobju imelo številne vzpone in padce. Danes je ponovno politično središče dežele in v Vietnamu velja rek, da če se hočeš iti politiko, pojdi v Hanoj, če pa te zanima posel, pojdi v prestolnico juga Hošiminh. Mesto je veliko, razvlečeno, prevladujejo nižje zgradbe, gre pa za tipično azijsko mesto z ulicami, ki spominjajo na prave labirinte, kjer se vse življenje dogaja na ulicah. Načrtno se izgubljam po 
ulicah in opazujem mesto, ki vibrira pred mojimi očmi. Še vedno je zelo pogosta cehovska ureditev in tako se dogaja, da imaš cele ulice, kjer poteka samo ena dejavnost. Vsa ponudba je tako na enem mestu. In tako se sprehajam po ulicah čevljarjev, zlatarjev, izdelovalcev in prodajalcev omar… V tem labirintu starega dela Hanoja najdeš praktično vsemogočo ponudbo. Usedem se za mizo v preprosti restavraciji na ulici in naročim pho bo. Vietnam slovi po odlični hrani in sam imam od vsega najraje njihove juhe. V posodi dobim približno pol litra vroče juhe, v kateri poleg obilo rezancev plavajo sezonska zelenjava in koščki govedine.
Izobrazba je vrednota
Vietnamska družba je mlada in kipi od energije ter od želje po boljšem življenju in mimo mene hitijo sami mladi obrazi. Hanoj je namreč tudi mesto študentov in Vietnamci so ponosni, saj so prvo univerzo po načelih konfucijanstva ustanovili že konec 11. stoletja. V sklopu templja literature je cesar Li Nan Tong ustanovil univerzo za šolanje cesarske elite, princev in nadarjene mladine za potrebe cesarstva. Cesar se je zavedal nevarnosti, ki jo je predstavljala velika mogočna soseda Kitajska, in spoznal je, da če bo hotel prinesti v deželo napredek, spremembe, mora izobraziti elito, ki bo te spremembe sposobna izvajati.
Tako je bila izobrazba v Vietnamu cenjena že od nekdaj in tudi danes starši storijo vse, da bi le omogočili svojemu otroku vpis na najboljšo možno šolo. Ker pa je mladine ogromno, so sprejemni izpiti na univerzah izjemno zahtevni in predstavljajo življenjski izziv za ambiciozno mladino, ki mu posvetijo večino svojega prostega časa.
Sajgon ali Hošiminh
Sredi aprila sem ponovno prispel v prestolnico vietnamskega juga Sajgon. Mesto se od leta 1975 uradno imenuje Hošiminh, po vodji vietnamske revolucije, 
a staro ime Sajgon še vedno živi med prebivalci. Največje vietnamsko mesto ostaja gospodarsko središče države in je netipično vietnamsko mesto. Danes ima tu sedež ogromno tujih podjetij in visoke stavbe se dvigujejo proti nebu. Gre za najbolj zahodno vietnamsko mesto, kjer je denar in še enkrat denar najpomembnejša mantra, in tu lahko najbolje vidiš, kako hitro se dežela spreminja. Nove stavbe rastejo na vsakem koraku in vse mesto kar kipi od energije.
Na cestah je vedno več požiralcev bencina, a značilni zvok in vibracijo mestu še vedno daje množica najrazličnejših motorjev, več kot tri milijone jih je vsak dan na mestnih ulicah.
Spremembe, spremembe
Leta vojnih grozot so mimo in ranese počasi celijo. Obe državi se spreminjata z naglimi koraki. Vietnam in Laos, deželi v razvoju, se hitro prebujata iz dolgega spanja. Ljudje so za naše razmere še vedno precej revni, živijo skromno, se pa znajo veseliti življenja in zrejo v prihodnost z upanjem in optimizmom.
Na vsakem koraku med potepanjem so me spremljale radovedne oči, odrasle in otroške. Odrasle na začetku zadržano, prekrito izpod koničastih klobukov, po prvem vrnjenem nasmehu pa odkrito, medtem ko so otroci razposajeno tekali za menoj.
In zaradi prijaznih prebivalcev, neskončnih pogledov na zelena riževa polja in vodne bivole, tropskih plaž, množice budističnih templjev, izvrstne hrane, nezemeljske kraške pokrajine in vedno nasmejanih prebivalcev se vedno znova vračam v te kraje.
Dnevnik, Revija prosti čas, 22.8.2012
