Na enem od potepanj po Iranu me je pot zanesla v vasico na koncu sveta. Že sama vožnja na kraj zločina, kjer so me ugrabili, je bila fenomenalna. Ozka cesta skozi sotesko 
po kateri teče majhna bistra rečica, obdana s pomladanskim zelenjem in cvetjem. Marelice in mandljeva drevesa cvetijo v belo-rožnati barvi. Na levi in desni pa neskončne gore, ki se prelivajo v rjavi, rdeči, temno rdeči, rjavkasti, sivi, črni in temno zeleni barvi. Vasice iz blata, raztresene po dolini, hribovja pa posejana z majhnimi zapuščenimi pokopališči. Nagrobniki v arabščini in v še neki čudni pisavi. Na nekaterih nagrobnikih pa celo hieroglifi v obliki drevesc, živalic, zvezd za katere samo Bog ve kaj pomenijo. Vse okrog mene je čarobno, a takrat še nisem vedela, da me bodo ugrabili … Iranci!
Prispem v vasico. Domačini so bolj začudeni nad mano, kot jaz nad njimi. Še sama ne vem zakaj. Verjetno zato, ker bolj spominjam na brez-pigmentno želvo z ogromnim zelenim nahrbtnikom pod katerega se težo upira moj hrbet, kot pa na kako človeško bitje. Veselim se že, prispela sem v nov čaroben kraj, na koncu sveta, 
eno starejših vasic v Iranu, Abyaneh. O televiziji in internetu ne duha ne sluha, da o pomanjkanju vse prisotnega hrupa prevoznih sredstev ne govorimo. Blaženi mir in neskončnost v času, popoln odklop.
Preden se znoči, si pravim, moram najti neko zatočišče. Tavam po labirintu hišk iz temno rdečega blata, slame, lesa in kamenja in še sanja se mi ne kaj točno iščem. Z domačinom se pogovarjava vsak v svojem jeziku in z rokami mu kažem, da iščem streho nad glavo. Pošlje me v ne vem katero ulico, na ne vem kateri konec vasice. Potrkam po vratih in odpre mi visok možak zelenih, začudenih oči in temnih, črnih las. Kmalu pride tudi njegova sestra in veselo me sprejmeta pod streho. Razumemo se s kretnjami in veselo
mi predstavita moje prenočišče, kos tal v hišici iz blata stari pol tisočletja. Odlično, to je vse kar potrebujem. Dogovorimo se, da se vrnem kasneje. Odpravim se na raziskovanje čudno čudežnega kraja, kamor sem prispela. Že tavam po uličicah, opazujem domačine oblečene v tradicionalna oblačila, raziskujem skrite kotičke vasice, obiščem mavzoleje in miniaturne mošeje, vasici primernih dimenzij. Odpravim se raziskati eno lokalnih trdnjav, od koder opazujem kaj se dogaja v vasici pod manoj. Nato zagledam na drugi strani doline neko staro obzidje. To je potrebno raziskati! Že drvim na drugo stran, skozi nasade sadnih dreves in pozdravljam domačine, ki jih srečam na poti. Prispem na drugo stran doline, se povzpnem po hribčku mimo čred ovac in gospoda z oslom, vse do tistega zanimivega obzidja. Sedim na kamnu obdanim s suhim grmičevjem in opazujem vasico na dlani. Temno rdeče blatne hišice, obdane z zelenjem, v ozadju pa golo, temno hribovje. Barve se med seboj prelivajo, potujem po oblikah, ki jih zaznavam, dokler ne odplavam daleč, daleč stran.
Nato se zavem, da sedim na kamnu. Sonce je zašlo. Vstanem, se odpravim raziskovati dalje, lomastim po grmičevju, plezam preko opečnatega zidu, na kar se zavem, da nisem sama. Preneham lomastiti. Na drugi strani obzidja sedi na kamnu star možak in opazuje vasico, kot jaz do pred nekaj trenutki. Se tudi sprašuje o istih stvareh kot sem se jaz? Njegov vnuk se razposajeno igra z grmičevjem in kozo na vrvici. Opazujem ju, dokler me ne opazita. Izmenjamo si poglede in nasmehe. Odpravim se v moje zatočišče. Pridem domov in pozdravim moja gostitelja. Povabita me na čaj in tako se ob čaju pogovarjamo o naših življenjih. Huseyn in Marziye
v iranščini, jaz v slovenščini. Po dolgi debati ju obvestim, da naslednje jutro načrtujem zapustiti vas in se odpraviti dalje po moji poti. Pozdravim ju in jima zaželim sladko spanje. Napaka. V Iranu se nikoli nič ne načrtuje. Najboljši načrt je, da nimaš načrta. Če pa načrt imaš, lahko nanj pozabiš v trenutku, ko si ga izmisliš.
Prebudim se, pripravim prtljago ter se odpravim pozdraviti moje gostitelje. Povabijo me na zajtrk. Zahvalim se in odklonim, a ne odnehajo dokler me ne prepričajo, da delim zajtrk s celo družino. Marziyin sin Hasan je pravi mali sladkorček. Nagajivo me opazuje pri jedi in komentira vsak moj gib. Potem se pogovarjava in igrava. Na kar me Marziye poprosi, da si oblečem tradicionalno oblačilo, ki ga ženske nosijo v vasici. Pravi, da bi ji bilo v veliko čast. Ne morem odkloniti. V svoji glavi preračunavam koliko je vožnje do naslednjega mesta in ob kateri uri moram na avtobus. Pravim si, ma saj to bo hitro, pol ure in smo gotovi, potem pa grem. Odgovorim Marziye, da seveda z veseljem oblečem tradicionalno oblačilo, potem pa se bom morala žal posloviti. Seveda, seveda, potem lahko greš. Prime me za roko in mi razloži, da je oblačilo pri njeni sestri. Tako se s celo družino odpravimo na drugi konec vasice.
Tu se prične preoblačenje. Moški čakajo izven hiše (ker ima hiša samo en prostor), mene pa Marziye in njena sestra napravljata v dragoceno tradicionalno oblačilo (ženske ta oblačila hranijo kot največjo dragocenost, ki se predaja iz roda v rod). Črne najlonske nogavice (nekaj meni neznanega) in ogromno črno krilo (zanj je potrebnih približno 20 metrov blaga) mi spretno nadeneta. Preko telesa mi povezneta dolgo pisano z zlatimi vrvicami in mavričnimi bleščicami okrašeno haljo. Lase mi pokrijeta z belo ruto, polno cvetličnih vzorcev. 
Tudi sami se napravita. Sledi če oblačenje moškega dela družine. Potem pa obvezno fotografiranje. Po fotografiranju še lažji obrok sadja, zelenjave, oreščkov, slaščic, čaja ter klepetanje. Marziye me s ponosom predstavlja celotni družini. In že je tu povabilo na kosilo! Zahvalim se in razložim, da bi počasi morala oditi. Marziye se strinja in predlaga, da se vrnemo k njim domov, ko preneha deževati. Tako se popoldne odpravimo, tradicionalno oblečeni, cela družina, preko vasice proti domu. Prevzemajo me pravljični občutki. Na pol poti mi Marziye pove, da me hoče predstaviti tudi družinskim prijateljem. Nimam srca, da bi ji preprečila to veselje. Tako obiščemo tudi družinske prijatelje kjer se ustavimo na čaj in slaščice po protokolu. Preden prispemo domov se ustavimo za družinsko fotografiranje ob cvetočih drevesih. Ko prispemo domov, odidemo še na teraso domovanja na končno fotografiranje. Preoblečemo se v meni bolj domača oblačila. In že ne vem v katero se poizkusim posloviti (razmišljam o prijateljih v mestu kamor se odpravljam, ki so verjetno že v skrbeh zame). Kako, odhajaš, ali ne ostajaš vsaj na poznem kosilu pri nas ? Mi pravi Marziye. Ostani še dan ali dva, pristavi Husayn. Razložim jima, da moje prijatelje verjetno že skrbi in da bodo mislili, da me je kdo ugrabil. Tako se po neskončnem moledovanju in 
prepričevanju stežka poslovimo. Težkega srca se poslavljam, ker mi je moja nova Iranska družina (do sedaj se jih je nabralo že kar nekaj) prirasla k srcu. Odhajam po svoji poti in moje nove znance nosim v srcu s seboj.
Iran je zelo, zelo, zelo nevarna dežela, ravno zaradi Irancev samih. Tako prijazni ljudje so, da se zavemo, da je nam taka prijaznost in gostoljubnost že dolgo časa neznana, ali pa nam sploh nikoli ni bila poznana. Iranci imajo eno veliko srce v katerem je vsak, ki jih spoštuje in jih ima rad, dobrodošel. Dalj časa ko potuješ po Iranu, več Irancev te ugrabi, posvoji in si s teboj deli veselje do življenja. Ugrabijo te, poljubljajo, objemajo in gostijo kot najboljšega prijatelja. Neverjetno, nepozabno, vzburljivo, ganljivo in vznemirljivo a tudi boleče je potovati po Iranu ravno zaradi ljudi, ki jih srečaš na poti.
Ana Marija Grbanović
