Sredi Arequipe, hrupnega belega kolonialnega mesta, se skriva še eno mesto. Barvito, tiho, polno nekega starega časa in samosvojih zgodb. Samostan Svete Katarine.
Bela pročelja nizkih, največ dvonadstropnih hiš iz strjenega vulkanskega pepela in kamniti vhodi vanje, mi delujejo nekako resnobno. Množica cerkva, samostanov in domov nekoč bogatih Špancev me nehote vračajo v čas cerkvenih sodišč in stroge tradicije, ki je prebivalce tega bogatega mesta španskega podkraljestva Peru, kot neke vrste kazen za vse, kar jim je bilo predobrega, omejevala na vsakem koraku.Med dolgo vrsto malih rumenih taksijev z živobarvnimi napisi na strehah se poizkušam prebiti na drugo stran ceste in najti kakšen miren kotiček.
Sledim dolgemu belemu neprekinjenemu zidu in nenadoma se pred mano le pojavi obokan vhod, za njim pa ozek prehod tja nekam noter v mir in tišino.
Ne vem zakaj in kako, a nezavedno me spet potegne tja noter. Za prehodom še en prehod in nato še en in znajdem se v popolnoma drugem svetu. Hrup in smog, kot jajce jajcu podobnih ulic, ostane naenkrat za mano. Bele stene mesta zamenjajo stebri in oboki modre in rdeče barve, ki obdajajo skrite vrtove, hrup in smrad mesta pa zamenja nenavadna tišina in vonj po starih zgodbah.
Pred pol tisočletja so se v tem mestu, ki je zaradi ugodnih vremenskih razmer obetalo lagodno življenje, naselile bogate španske družine. Za njimi so prihajali različni cerkveni rodovi, zidali cerkve ter samostane in tako je konec šestnajstega stoletja, kakšnih štirideset let po ustanovitvi mesta, Dona Maria De Guzman dala zgraditi še en samostan, imenovan po svetnici, h kateri se je najraje obračala, Katarini Sienski. Ob množici mestnih samostanov je bil Santa Catalina eden bogatejših. Španska tradicija je bila takrat močno podrejena cerkvi. Prva hči se je morala poročiti, druga pa oditi v samostan.
V samostan so prihaja mlada dekleta, stara dvanajst do štirinajst let, in njihovi starši so morali samostanu plačati kar zajeten kupček srebrnikov, da so njihovo hči vzeli med novice, novinke. Štiri leta so se družila samo z bogom in molila, samostana pa niso nikoli zapustila. Pravila so sicer dopuščala, da obrnejo hrbet božji službi, a kdo bi si to takrat upal storiti in kje bi mu potem še sploh bilo mesto pod soncem? Po končanem noviciatu so dekleta postala nune in tudi njihova naloga je bila moliti, vesti mašniške plašče ter izobraževati druge. Lahko so imele tudi stik z zunajim svetom, a le z ženskami, preko dvojno zamrežene stene, ki je preprečevala da bi se nuna in obiskovalka lahko dotaknili.
Po opravljenem noviciatu so pravila še vedno ostala stroga, a nune so se lahko med seboj obiskovale, družile, trgovale, klepetale. Da hčeram ne bo prehudo, pa so jim njihove bogate družine zgradile znotraj samostana hiše. Vsaki svojo, veliko in razkošno. Skoraj sto hiš je zraslo v dobrem stoletju, samostan pa je rasel, ter postajal mesto s trgi, ulicami in ostalim, kar je nunam nadomeščalo zunanji svet. Ker so bile hiše velike, ker so nune rade lagodno živele ter dobro jedle in ker se je njihov uvožen porcelan moral svetiti, so si nune omislile služabnice. Po dve, včasih tri na eno hišo.
Potem je leta 1871 iz Španije na obisk v samostan prišla stroga dominikanska nuna Josefa Cadena, ki je težko verjela svojim očem, in seveda nemudoma nune zatožila Vatikanu. Papež je udaril po mizi in Santo Catalino so doleteli drugačni časi. Hiše so zaprli, nune pa preselili v skupinske spalnice in jedilnice.
Danes je v samostanu, v novi veliki zgradbi, okoli dvajset nun. Lahko sprejemajo obiske, lahko gredo v mesto. Za stari del samostana pa so sklenile koncesijo in ga čisto praktično »tržijo« kot eno večjih mestnih znamenitosti.