Zakaj se rada vračam na Portugalsko
Prvič
Odkar smo pri Oskarju odprli Portugalsko, se zanimanje za to malo državico na koncu Evrope vztrajno povečuje. Potovanja se vrstijo eno za drugim in jaz se kot vodnica vedno znova vračam, vsakič z novo skupino potnikov in vsakič z istim starim veseljem. Pristanemo v Lizboni in končno lahko spet zaželim sebi in sopotnikom: »Bem vindo a Portugal!«
Težko je z besedami opisati, kaj točno je tisto, zaradi česar se veselim vračanja na Portugalsko. Gre bolj za občutje, da sem spet tam. Tam ob širnem Atlantiku, na prepihu, pod soncem, ki ni nikoli prevroče, na črno-belo tlakovanih ulicah mest s posebno melodijo portugalščine v ušesih, na tihih brezpotjih gorskega sveta, med pisano cvetočimi travniki in širnimi nasadi plutovca, na vzponu do že davno pozabljenega granitnega gradu, na kavici v kotu senčnega trga ob klepetu domačinov ali potopljena v fado ob kozarcu portovca pozno v noč…
Vendar moram priznati, da zaseda kulinarika sredi vsega tega prav posebno mesto. Da gre ljubezen skozi želodec, je že stara modrost in prav nič drugače ni pri zaljubljanju v tuje dežele. Portugalska kuhinja je na videz preprosta, a presenetljivo okusna. Kot bi revna zemlja in omejeni kulinarični viri spodbudili v ljudeh željo, da iz danega naredijo kar največ. Rezultat so izjemno okusne in včasih tudi izjemno inovativne jedi. Da Portugalci radi jedo in radi jedo dobro, priča tudi dejstvo, da se v času kosila večina uradov in trgovin zapre. Portugalci si vzamejo čas.
Vsak pravi obrok se začne z juho. A začnimo od začetka. Že ko se gost usede k mizi, se pred njim z bliskovito hitrostjo pojavijo predjedi. Da lahko zoba, medtem ko čaka na svoje naročeno kosilo. Tu je kruh, pa maslo, različni siri in ribje paštete, pa kakšna hišna specialiteta, kot je prekajena klobasica ali školjke, nikakor pa ne gre brez oliv. Portugalska je po pridelavi oliv na 10. mestu na svetu, a jih ne izvaža. Vse pojedo sami. Noben namizni pogrinjek ni popoln brez skodelice oliv in nobena jed okusna, če ni pripravljena z olivnim oljem.
In na vrsti je juha. Kdor ni ljubitelj juh, mu bodo zlezle pod kožo, in kdor je ljubitelj juh, jih bo oboževal. Pester izbor in krepkost portugalskih juh, od zelene juhe preko zelenjavnih in mesnih do ribje juhe, ne pusti nikogar ravnodušnega.
Glavne jedi se delijo na ribje in mesne in tiste vmes. Portugalci so nenasitni jedci rib. Ribištvo je zapisano globoko v portugalsko dušo in ribe so bile dolga stoletja glavna opora portugalskega življenja. Med izobiljem rib in morskih sadežev kraljuje bacalhau, polenovka, za katero pravijo, da jo znajo pripraviti na 365 načinov, za vsak dan v letu enega. Med mesnimi jedmi vodita svinjina in divjačina. Med tistimi vmes pa je najbolj poznana svinjina z mladimi školjkami. Raznovrstnost portugalskih jedi zadovolji še tako velikega sladokusca, velikost porcij pa še tako velikega jedca.
Prav mogoče je, da je Portugalska država z največjim številom slaščičarn na prebivalca. Med sprehajanjem po mestnih ulicah se kaj hitro opazi, da je nenavadno veliko, prvič, slaščičarn, in drugič, trgovin s čevlji. Raj za ženske! Mavri so bili tisti, ki so na Portugalsko prinesli pregrešno sladke slaščice in njihova petsto letna prisotnost je prav gotovo pustila Portugalcem sladek zob. Potem so nastopile nune, ki so si skozi stoletja izmišljale vedno nove in nove kolačke ter jih prodajale, da so povečale prihodek samostanov. Tako najdemo danes v vsaki slaščičarni bogat izbor slaščic, med njimi pa so najbolj priljubljeni jajčni kolački. V slavni belemski slaščičarni v Lizboni jih vsak dan prodajo neverjetnih 19.000!
In kar je ob vsem tem najlepše: k vsaki jedi in vsaki priložnosti se najde primerno portugalsko vino! Portovec je upravičeno portugalsko najbolj prepoznavno vino in čeprav so ga izumili Angleži, ki so se bali, da se jim bo vino na dolgi poti do rodne Anglije pokvarilo in mu zato dodali žganje, je prav vinorodna pokrajina ob zgornjem toku reke Douro tista, ki daje temu vinu tako značilen okus. Geološka podlaga skrilavcev ter mrzle zime in vroča poletja dajejo grozdju posebno kakovost. Toda portovec je desertno vino, sladko, gosto in močno. To je vino, ki se ga popije le kozarček ob koncu dneva, tako za pocrkljat se. Silna slava portovca pa zasenči odlična portugalska namizna vina. Zato nikar ne pozabite k svojemu kosilu ali večerji naročiti kakšen bokal hišnega odprtega vina, branco ali tinto, ali priznane buteljke. Vsekakor pa morate poskusiti vinho verde, zeleno vino, ki nima takšnega imena zaradi barve, ampak zaradi osvežujočega okusa, saj ga pridelujejo iz še ne povsem zrelega grozdja.
Vsak pravi gurman ve, da še tako odlična jedača in pijača vendarle nista dovolj. Za popolni užitek je nujno potrebno prijetno vzdušje. Tega pričarata dobra družba in dober ambient. V dobri gostilni deliti dobre jedi z dobrimi ljudmi – ni večjega užitka! In takih priložnosti se na Portugalskem ponuja veliko. Kajti portugalska kulinarika se nerazdružljivo prepleta s svojimi pokrajinami in ljudmi. O tem pa več prihodnjič … Zakaj se rada vračam na Portugalsko – drugič.
Ana Hočevar