Svilena cesta
Svilena cesta je slavna starodavna karavanska pot med Kitajsko in Rimom, po kateri je iz vzhoda na zahod ter obratno potovalo tako blago, kot tudi različne ideje. Ime je cesta dobila po izredno cenjeni kitajski tkanini – svili, v 19. stoletju.
Odprtje Svilene ceste
Zgodovinsko gledano sega začetek svilene ceste v 1. stoletje pred našim štetjem, natančneje v leto 138 pr.n.št.. Takrat je kitajski cesar Han Wudi poslal posebnega odposlanca Zhang Qiana na zahod z namenom skleniti zavezništva s sosednjimi plemeni ter skušati dobiti konje, saj so Kitajci vedeli, da imajo v Ferganski dolini daleč najboljše konje na svetu. Za Zhang Qiana je bilo potovanje izjemno težko, saj varnost na tej dolgi poti ni bila zagotovljena. Izven kitajskih meja so ga kmalu zajeli Huni, vmes je kar 11 dolgih let živel kot suženj, a mu je nato uspelo pobegniti in nadaljevati svojo misijo. Domov se je vrnil šele 13 let kasneje. A tisto, kar je bilo najpomembnejše je bilo to, da je kitajsko cesarstvo z njegovo odpravo pridobilo ogromno informacij o tujih deželah, še posebno o Perziji, o kateri so v takratnem času Kitajci vedeli bore malo. In prav zaradi Zhanga se je začela ekonomska in kulturna izmenjava med vzhodom in zahodom, ki traja še danes.
Poti
Svilena pot ni bila samo ena. Poti je bilo nešteto. Nekatere so bile dobro razvite in zato bolj varne, druge pa manj razvite in zato tudi nevarne. Dolžina svilene ceste po kopnem je bila okoli 6400 kilometrov. Poti so vodile preko različnih terenov, od puščav pa do gora in step. Več kot polovico poti je zajemala hoja čez ozemlje današnje Kitajske.
Začetek svilene poti je bil na Kitajskem, natančneje v mestu Changan, današnjem Xianu. Samo ime mesta je morda za tiste, ki Kitajske še niso obiskali dokaj neznano, a sigurno je že vsak slišal za svetovno znane glinene vojščake. Pot po Kitajski je vodila preko izjemno neprijazne puščave Taklamakan (kar v ujgurskem jeziku dobesedno pomeni “Pojdi noter in ne vrneš se več nazaj”), dokler niso karavanarji prispeli do enega najpomembnejših križišč, mesta Kašgar. Nato so bili karavanarji primorani prečkati gorovje Pamir, da so lahko vstopili v Centralno Azijo, ki je predstavljala polovico celotne svilene poti. Zatem so nadaljevali pot v Perzijo, v današnji Iran in dalje preko Bližnjega vzhoda. Vstopili so v Anatolijo, ki je bila zaradi svoje geografske lege vedno most med Azijo in Evropo, zato je veljala za še eno pomembnejših križišč svilene poti. Poleg kopenske povezave so trgovci kasneje uporabljali tudi morske poti, ki so vodile v Evropo.
Karavane in tovor
Malo je bilo takih karavan, ki bi naredile celo pot od Kitajske pa vse do Evrope. Po navadi so karavane naredile pot, ki so jo poznale, nato prodale dobrine, kupile nove in se vrnile nazaj domov. Ena karavana je lahko štela par deset, lahko 100, lahko pa tudi do 1000 kamel. Skoraj vedno je take karavane spremljala tudi vojska, saj so bila nekatera področja svilene ceste izjemno nevarna in pravi magnet za roparje. Karavanarji so na dan lahko prepotovali nekje med 20 in 40 kilometrov, odvisno od samega terena. Kasneje so na teh poteh zrasli tudi karavanseraji oz. gostišča, ki so nudila karavanam varno zavetje. Nekatera mesta so imela samo enega, spet večja mesta so imela celo paleto manjših karavanserajev. Zame osebno je eden najlepših karavanserajev zagotovo v Taš Rabatu, v današnji Kirgiziji! Ogromno jih je tudi v današnjem Iranu, Arabskem polotoku in na Bližnjem vzhodu. Samo v Anatoliji naj bi jih bilo več kot 200.
Za prevažanje tovora so lahko uporabljali konje, jake (tibetansko govedo) v gorskih predelih ter kamele v puščavah. Seveda so bile najbolj cenjene prav slednje, saj so bile ekonomsko zelo učinkovite. Lahko so tovorile tja do 200 kilogramov blaga in od vseh živali so najdlje časa zdržale brez vode in hrane.
Vsaka regija je imela nekaj svojih izdelkov, s katerimi so trgovali. Indija je bila poznana po kašmirski volni, začimbah, bombažu, eksotičnemu lesu, sužnjih, sladkorju in dragih kamnih, iz Kitajske je prihajala svila, čaj, porcelan, papir in smodnik. Osrednja Azija je slovela po najboljših konjih, medtem ko sta se Iran in Bližnji vzhod ponašala z dišavami, datlji, pistacijami, steklom ter olivnim oljem. Iz arabskega polotoka pa so po Poti kadil (eden od krakov svilene ceste) prihajala na primer kava ter kadila. Iz Sredozemlja je prihajalo blago in volna, pomaranče, orehi, grozdje in vino.
Preplet idej
S trgovino se niso izmenjavale samo dobrine vzhoda in zahoda, temveč tudi različne ideje. Poleg trgovcev so po karavanskih poteh potovali tudi razni umetniki, misijonarji in popotniki, ki so s seboj nosili kulturo, umetnost, filozofijo, tehnologijo ter tudi verovanja kot so budizem, islam in krščanstvo.
Najbolj znan popotnik na svileni cesti je bil zagotovo beneški raziskovalec Marko Polo iz 13. oz. 14. stoletja, ki je bil hkrati tudi eden prvih Evropejcev, ki je prepotoval svileno cesto, vse do daljne Kitajske in tam naj bi tudi živel in delal na takrat Kublaj Khanovem dvoru.
Drugi svetovno znan popotnik je bil maroški raziskovalec Ibn Battuta iz 14. stoletja, ki je potoval skoraj 30 let. Njegovi izjemni zapisi iz zahodne ter severne Afrike, vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda, Centralne Azije in Kitajske, so pripomogli k boljšemu razumevanju tedanjega sveta in njihovih prebivalcev.
Omenila bi še enega popotnika in raziskovalca iz 14. stoletja, ki morda nam ni najbolj poznan – Odorika iz Pordenoneja. Bil je frančiškanski menih slovenskega rodu, ki je potoval vse do daljnega Pekinga in tam preživel 3 leta.
Razcvet in padec svilene ceste
Za višek svilene ceste štejemo čas bizantinskega imperija, sasanidskega imperija ter kitajske dinastije Tang. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo mesto Changan (začetek svilene poti) v 8. stoletju največje in najbolj kozmopolitansko mesto na svetu, v katerem je živelo kar 2 milijona ljudi. Za primerjavo je bilo prvo milijonsko mesto na zahodu London, pa še to šele v 19. stoletju.
Kitajska je bila tedaj, tako kot tudi zdaj, gospodarska velesila, katere moč je bolj ali manj temeljila na trgovini. V mestu je cvetela tudi religija, od nestorijanstva, zoroastrijanstva, islama, judovstva do budizma. Zaradi slednjega je bil Changan v takratnem obdobju največji budistični center Vzhodne Azije. Z razpadom dinastije Tang in mnogih političnih nestabilnosti drugje po svetu, se je v 10. stoletju začel počasen zaton svilene ceste. Trgovina se je počasi usmerila na morje, saj je bila pot po morju bistveno manj nevarna in cenejša.
A vseeno, vedeti moramo, da je svilena cesta vzpostavila mnoge politične vezi, hkrati pa je prišlo preko nje do velike kulturne izmenjave, od blaga in vere do novih idej in izumov. Na njej so se razvile velike civilizacije, o njej so pisali mnogi popotniki in raziskovalci. In ta izmenjava je še kako zelo živahna tudi danes.
Slikovita SVILENA CESTA – FOTOGALERIJA
Marijana Panić