Portugalski kalejdoskop

 
PORTUGALSKI KALEJDOSKOP
(berite počasi, bistvo je skrito na koncu, vendar bližnjica ne pripelje nikamor.)
 
Ni ga lepšega, kot najprej doživeti ZNANO Portugalsko, obiskati in videti vse njene znamenitosti in se spoznati z glavnimi zgodbami preteklosti in njene sedanjosti. Potem pa vstopimo v veličastje vinorodne doline reke Duoro ter granitnih balvanov in odmaknjenih hribovij, kjer vse te zgodbe v nas zaživijo in z njimi mi v njej! To je Portugalski kalejdoskop!
 
Več utrinkov si lahko ogledate v  FOTOGALERIJI. Lahko pa si preberete še zanimiv članek Lizbona iz mojih oči.
 
Dve Portugalski poznam
Prva Portugalska je obmorska (»ZNANA«, razvita, turistična)
Portugalska , najbolj razviti del dežele, ki hrepeneče vstopa v novo dobo.
Velika mesta in turistični kraji, hiter razvoj in sodobno življenje.
Prijetna je, lepo je v njej bivati. Tu so velika mesta in veliko je spomenikov preteklosti, predvsem iz zlate dobe portugalskih odkrivanj.
 
Druga Portugalska (»NEZNANA«, tradicionalna, samobitna, nek drug svet…) pa je zasanjana gričevnata in hribovita notranjost, kjer se je nekoč ustavil čas.
Brez velikih mest in znamenitosti, očarljiva v enkratnih naravnih okoljih in brezčasnih vasic, prijazna in umirjenega ritma v provincialnih mestih.
Tu je dežela najbolj slikovita za sprehode, potovalec po njen pade v vzdušje, da začuti portugalsko bit.
  
To ni ena, to sta dve deželi – hkrati Evropa in hkrati »nekje daleč«, ki ju druži ista dežela. Vsak zase lep in prijeten, a šele ko se skupaj združita v sopotniku, se zgodi »veliki met« – z njuno združitvijo v sebi se počutiš, kot bi  sonce posijalo na oblačno pokrajino!
 
»ZNANA« (razvita, turistična) PORTUGALSKA (od Lizbone do Porta)
Znana Portugalska (Portugalska 5 dni) sopotniku vzburi vse čute – in razen morda cerkva (ki se včasih ponavljajo – ni pa nujno!) je vsak postanek nekaj novega in drugačnega! Sopotnik pa je bolj turistični »opazovalec«, saj je potovanje sestavljeno iz ogledov, manj pa je zveznega potovalnega »žmahta« vzdušij in narave… ki je v tem delu dežele ni najti. Ponj je treba v nadaljevanje…
 
(Portugalski Istanbul) Lizbona uživa  – prijetno mesto treh obdobij, ki se ob reki Tejo zlivajo v enkratno sožitje. Navduši nas s sproščenostjo in »mondenostjo«.
Glavni spomeniki in ostanki kolonialne dobe so tu, pa mostovi in stara četrt Alfama…
Prav Fado večer je tisti, ki vas čustveno najbolj poveže z občutjem dežele. Z njim v sebi je nadaljevanje drugačno! Čudovito za prvi stik.
 
Estoril in Cascais sta mondeni turistični »kraljevi« vasici, atraktivna je vožnja ob morju skozi njiju, a morda je bolj zanimiva njuna zgodba!
A poznate Duška Popvića in Casino Royal?
O ja, v kraljevskem Cascaisu se prestiž čuti na vsakem koraku!
 
 
 
Cabo da Roca navduši vsakogar – najbolj zahodna točka kontinentalne Evrope vam je to in lahko dobite certifikat (za tistih 5 EUR), ampak je res čudovit pogled in vzdušje visoko nad razpenjenimi valovi Atlantika, kjer vam zdaj lahko zaživijo lizbonske zgodbe o pogumnih pomorščakih.
Kaj pa hotentotska figa! Ej, to morate videti, po tem si boste kraj najbolj zapomnili…
spomnite se, vzemite sadiko za sosedov vrt (o podrobnostih povprašajte vodnika).
 
(Portugalski Topkapi) Sintra gosti veliko mondenih zgradb, med katerimi najbolj slovi poletna kraljeva rezidenca, kjer so se včasih na zabavi zbirale kronane glave.
Skrita v bujno zelenje palača gotovo ni kakšen Versailles, a je pravljičen že pogled nanjo in raznolikost dvoran – prav vsaka nekaj svojega. Pa ena palača na potovanju že mora biti! Poznate zgodbo o sračji dvorani? Poučna je, aktualna, pridite jo poslušat sem…
 
Obidoš – utrjena vasica na vrhu hriba – še danes kot je bila nekoč. Srečo je imela, vasico so kralji darovali nevestam kot poročno darilo, le-te pa so za svojo vasico brižno skrbele.
Danes najbolj turistična a vendar prijazna, neokrnjena in polna drobnih skrivnosti…
Ste slišali za žinžo? Nikoli ne boste ujeli njenega okusa, če se enkrat ne znajdete v njej.
 
Nazare – obmorska ribiška vasica je že dolgo turistično središče – a je dolga peščena atlantska obala prava vaba, da v hladnem morju namočimo noge, uživamo na plaži, si ogledamo tradicionalen način sušenja rib in si privoščimo dobro ribjo pojedino!
Pa še nekaj je povezano z  Nazarejem – skrivnost, ki povleče pogled in domišljijo, gotovo pa foto-objektiv. Neobičajno, a še vedno resnično.
Le pridite sem… Poleti pa se v Nazareju tudi okopamo!
 
Alc(l)obasa nas navduši z izjemno in največjo cerkvijo v deželi. Vse nas navduši gotika, še posebej vodnike pa njena cisterijanska  preprostost. A je tu še zgodba – romantična zgodba o prepovedani ljubezni, o Ines in Petru, ki čakata na sodni dan. Vsaj en samostan je treba na potovanju pogledati – in ta je v deželi gotovo najlepši.
Fatima je ena najbolj pomembnih romarskih poti v krščanskem svetu. Posebno, prijetno in všečno vzdušje vlada v njej. Gotovo je njena moč v izjemni duhovni vrednosti za romarje, ki se preliva tudi v naključnega sprehajalca… vse pa preseneti mogočna nova cerkev, menda 4. največja v katoliškem svetu.
In tu je mozaik slovenskega avtorja – pridite, in poglejte. Še veliko drobnih vtisov najdemo na ogromnem trgu, na mestu, kjer se je prikazovala Marija. Začutimo povezanost vere in prebivalcev.
Coimbra študira. Portugalski Oxford gosti najstarejšo in elitno portugalsko univerzo. A je za popotnika po deželi morda to najbolj čutno in prijetno mestece v znani Portugalski. Ni ga lepšega kot večerni sprehod po ozkih uličicah starega mesta do reke Mondego, potem pa vzdolž obrežja po čudovitem parku… nazaj po glavni ulici in morda postanemo v mestnem »cafe-ju«, nekoč del samostana sv. Križa. Ja, tu bi človek še ostal, si privoščil dan ali dva, kot sva to midva z Vinkom. Poletna potovanja pa so zasnovana tako, da se zjutraj tudi osvežimo v letovišču Coimbre ob Atlantiku!
 
Aveiro – portugalske Benetke.
Simpatično mestno jedro križajo kanali, po njih plujejo lično poslikani čolni z zabavnimi slikicami, naokrog lepe zgradbe, odete v ploščice, majhna tržnica z dobrim sirom in morda skok še na ribjo tržnico!
Tu so znane slaščice »oves melješ«, po starem nunskem receptu…
Vas zanima nunski okus iz srednjega veka?
 
 
 
 
 
Porto dela – in je kralj ne le portugalskih, temveč tudi evropskih mest! Čeprav delavsko in revnejše od Lizbone, pa leži v ustju reke Duoro na pravljični legi. Stvaren je, preprost, a slikovit in vsakomur sede. Tu ni velikih znamenitosti (čeprav, kdor išče vedno najde), a za dušo poskrbi najprej portovec, potem čudovito »nabrežje« Ribeira in gotovo tudi izlet z ladjico pod mostovi. Lahko se izgubimo v gornjem mestu, poiščemo lokalno tržnico in WC na čudoviti železniški postaji…
Porto je slikovito temperamentno mesto, ki bi si zaslužilo svojo galerijo… saj vsak fotograf naredi približno toliko posnetkov v Portu kot v vseh preostalih krajih skupaj.
 
Ne pa tudi v nadaljevanju… kjer začno fotoaparati pregorevati…
 
»NEZNANA« (tradicionalna, samobitna, nek drug svet…) PORTUGALSKA – od Porta do Lizbone
Zdaj se začenja zvezna zgodba večjega doživljanja in raziskovanja. Večja je spontanost, več sprehodov po naravi in uživanja v prijetnih vasicah, več »vzdušja« in potovalnega časa, v katerem se sprostimo in čutimo! Neznana Portugalska je dežela za dušo!
Dan v pokrajini Minho – na severu dežele je skrito portugalsko srce – tu je nastala dežela, tu je zakoreninjena tradicija in v tem gričevnatem svetu leži Braga (versko središče – Braga moli), simpatično mestece Barcelos z njegovim petelinom, prva prestolnica Guimares kot čudovit postanek za kavo na poti proti veličastju reke Duoro…
Čudovita pa je pot ob Atlantiku proti severu do Viana de Castela, ob kateri se raztezajo slikovite peščene plaže (in poleti se gotovo na kateri tudi namočimo!), nekaj sprehodov je, a dan kar poživi dušo in telo… Prehodni dan iz znane v neznano Portugalsko zaključimo – ja, v prav posebnem mestecu!
Dan v dolini reke Duoro – le redka pokrajina na zemlji prekaša lepoto gornjega Duora, kjer se hribovita in s trto porasla območja strmo spuščajo v rečni kanjon in pobočja krasijo majhne bele vasice in vinske quinte. 
Po malih in posebej izbranih cesticah lovimo poglede in sprehode, uživamo v naravi in portovec poizkusimo kar na kraju samem! Popoldne pa se spektakularno dvignemo iz romantičnega Pinhaa na visoko planoto Beiro Alto in proti večeru doživimo neverjeten kontrast… trda neizprosna granitna dežela hrastovih gozdov – tu, dragi moji, začutite, kot bi bili na koncu sveta! Ej, poglej, pa to ni res – tu namesto gob kar megaliti rastejo iz tal! Posebna energija je naokrog, kot nalašč za sončni zahod ob vznožju gora… A to je šele začetek!
 
Dan v Zvezdne gore in Sierra d’Accor – sopiha naš busek po ovinkih tja nekam v višave… kot orli smo, nad prostrano dolino, iščemo svoj plen… Zgoraj pa, ledeniške doline in kraljestvo zaobljenih balvanov – kakšen kontrast prejšnji mehkobi! Sprehodi in prešeren smeh, osvojitev najvišjega vrha dežele – Torre in slikanje ob domiselnih konturah jurčkov in dimnikov…kot v kakšni Kapadokiji se človek počuti. A to je to šele del zgodbe, za katero bi človek želel, da traja dlje! V drugem delu dneva vstopimo v sicer nižji svet in bolj zelen, a še bolj vratolomen in slikovit, skoraj bi lahko rekli – potovalni višek, ko jih to potovanje ne bi imelo toliko! Skrivnostna vasica je sicer turistična, a tudi portugalski šoferji velikokrat ne vedo kako do nje! Ostalo pa je globoko varovana skrivnost!
 
Dan v granitno veličastnost odmaknjenih vasic. Morda je Belmonte še zadnja točka civilizacije, Cabralov rojstni kraj pa povod za njegovo zgodbo. Potem pa se po majhnih cesticah popeljemo v neverjetno pokrajino, ki bi jo lahko opisali kot »nezemeljsko« ali »odbito«, »noro« ali kakor kdo… Takšni so tudi odzivi – eni se smejejo, drugi jokajo… Vsi pa si privoščimo veliko lepih sprehodov in uživanja, ki ga kronamo v najbolj portugalski izmed portugalskih vasic – Monsantu, kjer se kamen od hiše loči le po fasadi.Ne skrbite, če bo preveč lepega, bomo dodali še malo kruha!
 
Dan v Alenteju – povratek v sodobnost! Visoka granitna planota se spusti v valeče gričevnate neskončnosti plutovcev in hrastov. Dramatičen prehod in valovito vzdušje na avtobusu. Z vsakim kilometrom se bližamo sodobnosti. A ne – v Evori uživamo v morda najlepšem vzdušju starega mesta, kjer se antika srečuje s srednjim vekom, vse skupaj pa v živahen mestni utrip. Potem skočimo daleč nazaj, v čase, v katerih si je pračlovek še pomagal z rokami… Krog kamenja spominja na Stonehedge in je največji v Evropi – pra-zgodovinska antena vleče vesoljsko energijo iz Sirija, čudovita energija, da bi človek prinesel ležalnik in ne odšel… A kaj je lepšega kot poznopopoldanski prihod na izhodišče, v Lizbono. A ne kar v vsako Lizbono – temveč v njen futuristični del ob reki Tejo, v kotičku portugalskega kraljestva, kjer so Sirij spustili na zemljo.
 
Začutite kontrast? Hja, stari časi se ne vrnejo. Le prihodnost je tista, v kateri nas čaka še vse najlepše… razmišljamo v jekleni ptici, v katere drobovju letimo proti domu, bogatejši za novo deželo, veliko lepih trenutkov in doživetij. Doma pa, kaj pa drugega, nova tuja, tokrat domača dežela. Nič se ni v njej spremenilo, le mi smo drugačni.
Srečno!
Iz Lizbone, ekskluzivno za vas in Agencijo Oskar,
Oskar