Več … Z Marjanom Ogorevcem v jordansko veličastje.

JordanijaDanes je drugi dan po vrnitvi iz Jordanije. V službi poskušam, da sonček v očeh ne ugasne. Pavove (Oskar) in Povhove (Marjan) napotke sem vzel kot suho zlato in ne bom dovolil, da žlahtnost premine. V ljudeh, ki so mi pred potovanjem šli na živce se trudim videti soljudi in mi to tudi uspeva.

Teliček pa sem postal prvi dan potovanja, v avtobusu na poti proti letališču. Ko je Pav pripovedoval, da nas ime določa in da če se želimo spremeniti, moramo spremeniti tudi svoje ime. Pomislil sem, da si bom moral sam izbrati novo ime in sem si že izbral dve varianti. Ko pa sem iz vrečke potegnil Telička mi je bilo jasno – novo ime mi lahko dodeli samo Višja sila. In izbrala je ime, ki sem ga začutil kot pravega. Res bi v življenju bil rad tudi malo Teliček, takšen hop-hop-hop, brez skrbi in z veliko igrivosti. V otroštvu sem prehitro odrastel in zaslužim si, da to nadoknadim. Že drugi dan potovanja se je ime izkazalo za pravilno, saj sem se po parih kilometrih vožnje z avtobusom zavedel, da sem na postanku v hiši lokalne vodičke pozabil nahrbtnik z denarjem in dokumenti. Vse se je dobro končalo, jaz pa sem se razveselil, saj se je že pokazal Teliček v meni.

JordanijaIn podobno se mi je zgodilo v puščavi, ko sem si ob odhodu s kraja počitka zavezal čevlje na nahrbnik in čez nekaj časa ugotovil, da jih ni na nahrbniku. In ko sem jih šel nazaj iskat sem jih našel točno tam, kjer sem si jih zavezal na nahrbtnik! Teliček pač!

Potovanje pa je bilo preko pekla v raj. Dobesedno. Ker pa sta bila z nami dva Mojzesa ni bilo nikoli brezupno. Zame se je preizkušnja začela že pred odhodom, saj sem zadnje tri dni pred odhodom preležal v postelji s hudim glavobolom in virozo. Pav nas je že na začetku naučil, da je težave lažje prenašati če jih delimo. Če imaš drisko in za to nihče ne ve je veliko hujše, kot če imajo drisko tudi drugi in vsi za to vemo. Zato sem svoj glavobol zaupal Povhu in ko me je prijel za glavo in skozi spustil »štrom« so se težave kmalu končale. Za kašljanje pa sem si našel sopotnico Uš in sva potem kašljala v duetu kot levi in desni zvočnik na meditacijah.

Ste si zaželeli videti deželo, kjer ni potrebno iskati zgodovinskih znamenitosti, ker te le-te spremljajo na vsakem koraku? Kjer ljudje še vedno živijo v vasicah, ki kot orlova gnezda čepijo nedostopne na svojih vrhovih? Kjer lahko uživaš v tišini, na peščenih plažah v senci palmovih dreves, ob lagunah Rdečega morja? Kjer se lahko dneve in dneve voziš preko strmih gorskih prelazov,Jemen dolin in hribov, od katerih noben ni preboden s tuneli? Kjer je glavno mesto, trimilijonska prestolnica, zaradi izjemnosti starega mesta ena izmed glavnih znamenitosti in ne samo točka, da katere se prispe z avionom, pa potem od tam čim prej zbeži? Kjer se mirno lahko sprehajaš z nožem za pasom, pa ti ne bo nihče “težil”? Kjer so policaji zato, da mahajo turistom, in ne da spravljajo ljudi v slabo voljo? Kjer ti ni treba prositi domačinov za fotko, temveč te lokalni otroci in moški prosijo, da bi ji slikal? Kjer boš lahko našel na desetine rastlin, koral, ribic in še drugih živali, ki jih ne moreš videti nikjer drugje, temveč prav tu in samo tu? Kjer se mirno oblečeš v muzejsko opravo, se sprehajaš po cesti, pa se ti ne bo nihče smejal, temveč bo navdušen? Kjer se lahko do sitega naužiješ lokalne droge, pa te nihče ne bo preganjal; nasprotno, vrata se ti odpirajo kot pri “Sezam, odpri se!”? Kjer si lahko privoščiš hladno stisnjeno sezamovo olje ali si privoščiš domači med, znani afrodiziak, morda pa si omisliš prstan, ki ga krasi lokalni kamen oniks v vseh mogočih barvnih kombinacijah? Kjer boš srečal ene najprijaznejših in najbolj gostoljubnih ljudi? Kjer se boš počutil res dobrodošlega?

Ja, če ti je karkoli od tega všeč, se podaj z nami v Jemen, ki je izJemen v vseh pogledih. Samo tu namestnik Ministra za turizem zamudi avion, ker na letališču malo preveč srfa po internetu.

Eksotični otok, kjer se je že zdavnaj ustavil čas.

Tu rastejo drevesa zmajeve krvi, Jemen-Socotracenjena po svojem rdečem zdravilnem izcedku. Ljudje govorijo arhaični jezik, ki je starejši od arabščine. Starodavna ljudstva so cenila Socotro kot kraj, kjer raste kadilo, mira in aloa, in še pred nekaj leti so bili ti otoki ob afriškem rogu tako rekoč odrezani od sodobnega sveta. Tu so tudi rajske plaze, kristalno cista voda, delfini, ki skačejo iz vode in delajo salte v zraku, plavaš lahko med koralami in v družbi želv.

Kliknite tukaj –  Socotra

Tekst in foto: sopotnik

Skupaj lahko ustavimo reke!

 Srečanje sopotnikov Agencije Oskar

Bil je čudovit dan za vse, ki smo to želeli.

V sončnih žarkih je pomladna narava kar pokala od energije.

Zbrali smo se vsi – sopotniki, vodniki in sodelavci Agencije Oskar.

Ustvarili smo neverjetno vzdušje “družinskega” piknika ogromne družine sopotnikov.

***

Večina nas je na pohodu občudovala lepote Rakovega Škocjana.

Nekateri smo se preizkusili na kolesarskem maratonu.

Zadnji smo prišli le na piknik in družabno srečanje.

Za vsebinsko intonacijo je poskrbel Oskar.

 2013-05-18-AO Rakov Skocjan 086

Samo za vas smo vse pripravili sodelavci Agencije Oskar.

Boris (marketing) je bil dirigent in povezovalec velike družine Oskar.

Glavni kuhar je bil Izidor (poslovalnica), pomagali sta mu Polona (avio) in Irma (priprava).

Sanjsko lepo je bilo videti skladno gibanje sodelavcev na delu – vse je teklo kot namazano!

 2013-05-18-AO Rakov Skocjan 055

Za odlično pijačo je poskrbela Katka (avio),

Uroš (poslovalnica) vas je razvajal z naravno kozmetiko,

Marija (računovodstvo) je napekla vrhunskih slaščic,

pri Marjeti (organizacija potovanj) se je nabirala vrsta za masažo stopal …

 2013-05-18-AO Rakov Skocjan 074

Vodniki smo se srečali in poklepetali s sopotniki,

Sopotniki smo se srečali in poklepetali s sopotniki z zadnjih in prejšnjih potovanj …

Bilo je sproščeno, zabavno, prijetno in “easy – going”.

Dobro smo se sprehodili, najedli in se zabavali.

 2013-05-18-AO Rakov Skocjan 097

Še posebej v današnjih časih je pomembno zavedanje,

da smo čvrsta in dobro usklajena ekipa sodelavcev in sopotnikov,

ki se združujemo v Agenciji Oskar, ker želimo v življenju “nekaj več”,

in tako potujemo in živimo!

 2013-05-18-AO Rakov Skocjan 066

Vesel sem, da sem lahko del te zgodbe.

Za take trenutke se splača delati in živeti.

Oskar

 

 

 

Pozdravljena Oskar in Marjan!

V zadnjem času, pred odhodom v Jordanijo se mi je Jordanijavedno bolj pogosto dogajalo, da sem padala v občutek pomanjkanja časa, napetosti, da ne morem stlačiti vse v en dan, v občutek, da nekaj ni narejeno. Pri delu je bilo preveč občutja nemira in to mi ni bilo všeč. Čeprav sem se trudila izstopiti iz tega (se zjutraj “naštelala”), sem preveč pogosto padala iz mirnega ritma in sem morala popravljati smer.

Ko sem prišla s potovanja, mi je bilo za začetek vse preglasno in vsi so bili nekam prehrupni, v službi pa sem se neverjetno lahko skoncentrirala za delo, Jordanija4čeprav je bila puščava še globoko v meni, nisem lovila svojih misli vse na okoli, tako kot po navadi. Zaključna meditacija – zapiranje zgodbe je bila očitno učinkovita!

Čistilna meditacija (pospravljanje stvari, ki jih ne potrebujemo) je tudi imela takojšnji učinek. Po očetu je ostalo še nekaj večjega orodja, ki pa ga jaz nimam kaj uporabiti, dva dni po mojem prihodu domov, je prišel naš znanec/prijatelj vprašat, če slučajno pri nas tega ne potrebujemo več, ker njim Jordanijabi pa to zelo prav prišlo – in je šlo – treba mi je bilo migniti samo z mislimi, še s prstom ne),… saj je ostalo še marsikaj, samo tole je šlo takole z lahkoto.

Sedaj sem bolj v miru, v sebi imam več miru. Čas mi drugače teče (kot, da je dobil druge dimenzije) – bolj počasi, včasih, ko pogledam na uro kar ne morem verjeti, da je šele “toliko ura”, in pri delu določene stvari naredim hitreje kot prej, nekatere pa se mi zdijo sploh nepotrebne, lažje kako stvar odpovem.

Hitenje, nervoza in neravnovesje drugih me ne spravi več iz tira. Sploh se ne dam motiti in ne padem v “zgodbe”drugih in se ne podrejam več Jordanijadrugim energijam. Počutim se, kot da bi gledala vse skupaj nekje iz obrobja. Včasih vidim, da se drugi mojega miru kar malo nalezejo. Upam, da to stanje uspem zadržati še naprej….

Osvobodila sem se tudi pogostega nedoločljivega tiščanja in tesnobe v prsih, ki se je prej kar pojavljalo v meni in nisem mogla najti razloga zakaj in tudi tega nisem znala odpraviti. Zdaj se mi kar malo čudno zdi, kot bi nekaj manjkalo! Sem pol lažja in lažje diham.

V puščavi sem jasno spoznala, da sem doma z nekaterimi ljudmi zgubljala energijo in jim v bistvu nehote dopustila, da so me “spili”. Odločila sem se, da mi tega res ni treba in da bom po vrnitvi bolj jasno postavila svoje meje. Za enkrat mi uspeva.

Na tako potovanje se mi zdi iti smiselno večkrat, saj življenje Jordanijaje tekoče, gre naprej, nabirajo in odpirajo se nove stvari. Vedno pokuka kaj novega na dan. Doma nekaj odpreš in ozavestiš, na takem potovanju pa potem utrdiš, nadgradiš … Tako kot tudi ni zadosti, da bi si zobe umil enkrat za vselej …

Bilo je tudi nekaj komentarjev, da sem nekam drugačna, kaj se mi je finega zgodilo, pa vsi niti niso vedeli, da sem kje bila, tako da ljudje so opazili razliko.

Res super, Marjan in Oskar, za idejo, da sta se spomnila, združila moči in pripravila taka potovanja. Potovati k sebi, v drugi deželi, drugačnem okolju, v drugi kulturi, kjer delujejo drugačne energije, doživeti deželo in sebe hkrati … To je delavnica, potovanje, odklop in dopust – vse v enem.

Vsako sredo posebej se veselim naših skupnih meditacij in zelo pogosto sem z mislimi v puščavi, s celotno skupino.

HVALA Marjan in Oskar,

naj vama sije sonček z vseh strani … ter daje moč in podporo pri novih podvigih …!

                                                                                                                                                                  Irena

 

Z Marjanom Ogorevcem v Malo Azijo

Z Marjanom Ogorevcem v Sinajsko puščavo

Z Marjanom Ogorevcem v jordansko veličastje