Na splošno Azijci zelo radi pojejo. Na petek zvečer, ko gremo ob koncu tedna s prijatelji na kozarček ali dva v bar, Azijci raje zavijejo v bare s karaokami. Kitajske karaokeTja zelo radi zahajajo tudi otroci, ki praznujejo rojstni dan, študentje, zaljubljenci, poslovneži, ki so si zaželeli zabave po napornem delavniku, …

Kitajci za svojo zabavo zelo dobro poskrbijo. Za potrebe karaok, ki jih ni malo, so v vsakem mestu zgradili ogromne komplekse, ki jih kratko imenujejo KTV. Izgledajo podobno kot naši kinematografi; nekateri so manjši, spet drugi večji. Večinoma so odprti non-stop, torej 24 ur na dan, vsak dan v tednu – in dejansko niso obiskani samo zvečer ter ob vikendih, ampak dobesedno non-stop. V njih najdemo veliko sob, različnih velikosti, za različno število ljudi.

Pred časom, ko smo se s skupino potepali po Kitajski, smo se odločili, da se tudi mi preizkusimo v karaokah. Bilo nas je 13 pogumnežev. Najeli smo največjo možno sobo v stavbi, dobili 2 mikrofona in prijazno uslužbenko, ki nam je bila vedno na voljo pri naročilu hrane in pijače. Na našo srečo smo izbrali pravi kompleks, saj bi bilo za nas nekoliko neugodno, če bi lahko izbirali samo med kitajskimi, tajvanskimi, japonskimi in korejskimi skladbami …

Kitajske karaokeV našem so imeli na srečo na zalogi tudi angleške popevke. Najbolj popularne angleške skladbe so starejše in novejše pop skladbe izvajalcev kot so Britney Spears, Lady Gaga, Backstreet Boys ipd. Izbrali smo nekaj nam poznanih pop skladb in začeli, sprva zelo sramežljivo, prepevati. Na srečo imajo vse sobe kar dobro zvočno izolacijo, tako da se nismo pretirano sekirali, ali nas kdo posluša. No, razen naše prijazne uslužbenke. Naša začetna zadržanost se je sprevrgla v nor žur! Poleg glasnega in na momente tudi precej groznega petja, smo tudi zaplesali – tudi po mizah … A nam je bilo prav vseeno, mi smo se imeli fajn. Prepevali smo več kot 2 uri skupaj, posledično pa smo ostali naslednji dan skoraj vsi brez glasu.

Z obiskom karaok smo dobili še eno podobo Kitajske. Pravzaprav so karaoke eden redkih krajev, kjer se Kitajci družijo, sprostijo in dajo duška. To je njihov način zabave in druženja, nam pa omogoča še močnejše doživljanje obiskane dežele.

Marijana Panić

 

Naša Portugalska – z Madeiro ali brez Madeire – je zakon! Poletna potovanja po Portugalskem so se zaključila, tule pa je nekaj vtisov naših zadovoljnih sopotnikov:

»Še eno super potovanje z Oskarjem!«

»Prelepa dežela, vredna ponovnega ogleda. Super vodenje.«

»Lepše od pričakovanj.«

»Nisem imela nobenih pričakovanj, ker nekateri znanci so mi celo rekli, da Portugalska jim ni všeč, da so ljudje žalostni. To sploh ne drži, ljudje so prijazni in veseli, znamenitosti je veliko. Presenečena sem bila nad lepoto in raznolikostjo te dežele. Še bi se rada vrnila.«

“Portugalska je dežela bogate zgodovine, ki nas navdušuje na vsakem koraku. Lizbona, Porto navdušujeta z živahno atmosfero, prelepa dolina reke Duoro. Vsaka vasica navduši s posebnostmi, zgodovino in lepo naravo.”

“Potovanje po Portugalski je bilo kar naporno, zato se prileže bolj umirjen teden na Madeiri, kjer je nastanitev v istem hotelu odlična ideja in si lahko bivanje oz. potovanje malo prirediš po svoje. Super!”

“Pohvaliti moram vodičko Ano Hočevar, ki nam je s svojo osebnostjo, žametnim glasom, širokim znanjem zgodovine in dežele same pričarala prečudovito deželo še lepšo. Pohvaliti moram tudi agencijo, ki ena redkih v času šolskih počitnic organizira tako zanimiva potovanja!”

“V najlepšem spominu mi ostajajo znamenitosti in doživetja v Lizboni, Portu in celotni Madeiri. Všeč mi je, kako je Portugalska raznolika država, otok je drugačen od celine, mesta in vasi se razlikujejo po obliki stavb, tlakovanosti cest in tudi nadvse polni zgodovini.”

»Izjemna pokrajina, odličen program itd. ne pomeni nič, če vodnik ni dober – ta izlet je bil perfektna kombinacija destinacije, programa in vodnika.«

»Ostali so čudoviti spomini na prečudovit otok, prijazne domačine in mogočnost narave, ki je ustvarila vse te lepote.«

»Madeira je že kar preveč lepa in čista dežela. Vse zrihtano ‘v nulo’!«

“Madeira je čudovit otok, ki ponuja ogromno možnosti, a tudi tu je dan prekratek.”

»Zgodbice, ki ti poženejo domišljijo, in nato kraji (znamenitosti), ki presežejo vse, kar je ustvarila domišljija. Občutek, da potuješ v pravljici.«

Pa tudi našim najmlajšim sopotnikom je na potovanjih »dogajalo« … :)

 

Sredi Atlantika, na petini poti med Lizbono in Miamijem leži majhen otoček – Madeira. Komaj 57 x 22 km je velik in človeku se zazdi, da v tej odmaknjeni deželi ni kaj dosti početi. Ko pa enkrat vstopiš na otok se zazdi, da se pred teboj povečuje v nedogled – skoraj ga ni ravnega prostora in še letališča niso mogli zgraditi, ne da bi polovico pristajalne steze naredili na stebrih! Madeira je en sam klanec navzgor in navzdol. To pa ustvarja dramatične prizore, kakorkoli vržeš oko.

Madeira-klobukKo se sprehajate v subropskem zelenju ob morju, se skoraj ne zavedate, da ste dejansko na okoli 3.000 metrov višine velikega ugaslega ognjenika, ki poganja z oceanskih tal. Prava mala Fudžijama ali Kilimandžaro skupaj v višino meri dobrih 5 km. Eden zadnjih ostankov Atlantide tako s trdnimi bazaltnim kamninami kljubuje morju in času … samo za vas!

Madeiro z vseh strani gloda morje. Povsod vidimo visoke klife, ki jih še danes spodjeda razpenjeni ocean nekje daleč spodaj. Najvišji klif je Capo Girao, ki se dviga kar 580 m iz peneče beline. Kar pretresljiv je pogled navzdol, od koder se sicer razpira čudovit pogled na glavno mesto, Funchal. Pa je klifov po celem otoku, kolikor želite. In morda prav ta igra morja in trdega bazalta ustvarja čudovito energijo, ki človeka kar dviga v gibanje, aktivnost, delovanje. Če dodamo še stalen osvežilen atlantski vetrc, smo že na nogah za naslednjo akcijo!

Zasščtni znak Madeire-hiška v Santani. V ospredju je zmajevo drevo.

Zasščtni znak Madeire-hiška v Santani. V ospredju je zmajevo drevo.

Najbolj zanimiv podatek je, da otok Madeira obsega veličastnih 57×22 km. Kaj početi cel teden na takem malem otočku? Po merah sodeč ga dokaj hitro prehodiš, da ne omenjam, kako hitro bi to razdaljo prevozil z avtom. Že en dan bi bil preveč, ne pa cel teden!

Na Madeiro je najlepše priti ponoči. Nočno spoznavanje dežele je nekaj posebnega. Takrat lahko deželo samo čutiš, slutiš. Potrebno je vklopiti povsem druga čutila kot tista, ki delujejo v dnevnem življenju. In pa vonj, tisti prvi vdih zraka, ko izstopiš iz letala. Prvi vtis na otoku je prijeten, svež, poživljajoč. Ne preveč toplo, pa tudi ne preveč hladno. Ravno prav. In osvežujoč veter. Letališče leži v mestecu Santa Cruz, ki je 13 km oddaljeno od glavnega mesta Funchala. Podaljšek pristajalne steze je zgrajen v morje na seriji 180 stebrov, visokih 70 metrov. Za konstrukcijo so dobili prestižno mednarodno nagrado, podobno ‘filmskemu oskarju’. Letališče je znano kot deveto najnevarnejše v svetu, oziroma drugo v Evropi takoj za Gibraltarjem. Pristanek in vzlet za nas potnike sta povsem običajna, kot na vseh drugih letališčih. ‘Verjetno’ je razlika pomembna samo za pilota.

Doživljajski spis

TurčijaUsedem se za mizo, še enkrat pregledam dispozicije svojih predavanj in dopolnim časovnico potovanja. Nahrbtnik pripravim v rekordnem času. V njem najdejo prostor tudi pohodni čevlji, podloga za ležanje, odeja in turški slovar. Potovalna mrzlica narašča. Polna sem ne-pričakovanja. Da, ne-pričakovanja. Ker me je do zdaj na tečaju presenetilo že veliko stvari, se odločim, da pustim pričakovanje doma, čutim pa, da se bo zgodilo marsikaj. Raje kot o poteku potovanja razmišljam o tem, kakšna bi se rada vrnila. Brez treme stopiti pred ljudi in jim povedati tisto, kar jim želim povedati, tako, da bodo prisluhnili. Vsako doživeto potovanje pusti na potniku svoj pečat. Včasih še preden se zares začne. Tako kot na meni študijska tura.

Prvi spremembi, ki ju dosežem že doma, sta lažji nahrbtnik in odločitev, da bom bolje razmislila o cilju svoje poti. TurčijaTako je v nahrbtniku več prostora za izkušnje in razmisleke, ki me bodo pripeljali do tega cilja in manj prostora za nepotrebno navlako, zaradi katere bi pozabila, kam hočem priti. Ker se zavedam cilja, sem bolj sproščena. To se hitro pokaže. Da je po mojem polnočnem predavanju o predzgodovini Anatolije polovica avtobusa zadovoljna, druga polovica pa vsaj budna, je lep dosežek – za začetek.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se