Parki ameriškega Zahoda – Olga Kolenc

Da je pojem Amerike več od splošnega vzorca v naši zavesti, se zavemo šele takrat, ko zaslutimo njeno razsežnost. Daleč stran od mest, blišča in bede, nam razsežnost divjine preoblikuje občutek za prostor in čas. Lebdiš nekje med nebom in zemljo, iščeš obzorje, ki je vpeto v vesolje. Zaveš se lepot, ki niso dane vsakim očem in ozavestiš spoznanje, kako zelo si majhen, kako zelo si minljiv. Kljub človeškim nedopustljivim posegom v naravo, ni še vse izgubljeno. Še vedno ostaja divji zahod, nevaren in hkrati čaroben, kot prispodoba raja.

San Francisco

Stali smo na razgledišču Twin Peaks in v ušesih mi je iz daljave najstniških dni nežno zvenela skladba ansambla Mamas&Papas, San Francisco. Mesto, ki leži na skrajnem delu isto imenskega polotoka San Francisco, je prekrivala megla. zdaČez čas se je na obzorju le izrisala silhueta v nebo segajočih zgradb, počasi se je razgaljalo mesto sanj, upanja in ljubezni.

Na trgu Alamo smo se mimo značilnih viktorijanskih hiš sprehodili do mestnega jedra. Nadaljevali smo mimo mestne in operne hiše, Sivega templja, muzeja azijske kulture, gledališča, knjižnice, koncertne dvorane, najboljše filharmonije v ZDA, trga Union, vse do kitajske četrti. Po ulicah vozi tramvaj, simbol San Francisca, in na vsakem koraku se nekaj dogaja. Naslednji dan smo si ogledali in tudi zakorakali po tri četrt stoletja starem oranžnem mostu Golden Gate, ki je ena najbolj prepoznavnih svetovnih znamenitosti. Pričakal nas je v megli in prav takšen je tudi najlepši.

Sledila je vožnja preko najstarejšega španskega dela Presidio, do Fisherman’s Warf, kjer se v priobalnem vrvežu trgovin in restavracij, vzdolž pomolov sončijo morski levi. Sledili so kulinarični testi in manjši ogledi. S turistično ladjo smo popoldne odpluli na otok Alkatraz, kjer smo si ogledali enega izmed najbolj razvpitih zaporov. Nič kaj prijetno, vendar vredno ogleda. ZDAPo vrnitvi v mesto nas je na ruskem hribu presenetila najbolj ovinkasta ulica tega sveta po imenu Lombard.

Navdušena sem, ker med valujočo reko ljudi lahko ostajamo to, kar smo, in prav takšni bomo tudi sprejeti. Odprtost, svobodomiselnost in prijaznost ljudi so ogledalo, ki dvigajo raven splošne zavesti. Zlata mrzlica, ki je sredi 19. stoletja, sem prignala ljudi iz različnih koncev sveta, je tukaj ustvarila temelj kulturnemu in tehnološko razvitemu mestu, ki ob spoštovanju tradicionalnih vrednot, odpira vrata v prihodnost. Čeprav sta ga leta 1906 uničila velik potres in nato še požar, se je kot ptica Feniks dvignilo iz prahu in danes velja za eno izmed najlepših ameriških mest.

Zgodba Kače …

Saj ne vem kje naj začnem. Na začetku ali na koncu? In kje je začetek?? So to moja spraševanja, kako želim preživeti moje življenje, pa take in drugačne odločitve za naprej, ali tam kjer sem jih začela udejanjati?

Naključij ni, kajne?! Številka e-časopisa Agencije Oskar z razpisom za novo generacijo vodnikov se je znašla med mojo e-pošto. Tokrat sem si zanj vzela čas. In se prijavila na vodniško šolo. TurcijaVznemirjena, polna pričakovanj, z zavedanjem, da ne bo lahko. A kjer je volja, tam je pot, pravijo!

Maj je minil kot bi mignil. V glavi mi ostajata dva vikenda na Jezerskem. Med predavanji in nastopi so se mi rojevala vprašanja. Verjetno so se mi tudi prej, a mi nihče ni nastavil ogledala in me spodbudil, da bi si odgovorila nanje. Zdaj je kar drlo iz mene.

Nova poznanstva so povezana z živalskimi imeni in vikanjem. Zakaj že sem sedaj gospa Kača?

In kup odgovorov. Eden bolj zanimiv od drugega.

Študijsko potovanje

Na začetku potovanja sem imela občutek, kot da se ne dogaja meni. Med prvimi sem imela predavanja o zgodovini. Moje ozko grlo. Porazno. Počutje, da bi se najraje vdrla v zemljo. Tega, kar sem povedala, se mi tudi kot sopotnici ne bi dalo poslušat.
Pa so ostali “sošolci” naredili tudi zgodovino zanimivo. In sem jih z veseljem poslušala. Moj odnos do zgodovine se je začel spreminjati.

Veselila sem se vodenja po Prienah. TurčijaA ni izpadlo kot sem želela. Ko sem si ponavljala v mislih, sem bila polna navdušenja, ko pa je bilo čas, da predstavim pred publiko, sem zmrznila. Cmok v želodcu. Kaj pa zdaj? Očitno bo treba ponujeno vrhovno avtoriteto uporabiti kot lokalnega vodiča kot mi je bilo ponujeno. Super! Bodo imeli vsaj sopotniki kaj od tega. Ob predavanjih sem baje držala prekrižane roke pred sabo. Sploh se nisem zavedala tega. Kaj me bremza, da ne morem biti jaz jaz? Ponovno en kup vprašanj. Govorili so mi: odprite se, gospa Kača. Kaj naj naredim? Ne razumem. Naj mi Donat pomaga!

Tudi s svojim poldnevnim vodenjem nisem bila zadovoljna. Na veliko stvari nisem pomislila pravočasno … Mojo zmedo so seveda čutili tudi sopotniki.

Ko sva se pred tednom z možem vrnila s potovanja po Iranu, sva odsanjala še ene najine potovalne sanje. Iran je čudovita dežela s prelepimi mesti, mošejami, arheološkimi spomeniki, skivnostnimi puščavskimi vasicami, prelepimi perzijskimi vrtovi, tržnicami, čudovito hrano …

Iran-Mostovi dajejo poseben čarPika na i pa so prebivalci dežele. Neizmerno prijazni. Povsod so nas ustavljali, nam izrekali dobrodošlico, se pogovarjali z nami in se hoteli slikati. Sprašujete, kaj naju je na potovanju presenetilo in navdušilo in kaj razžalostilo?

Navdušena sva bila nad vsem, ni stvari nad katero bi bila razočarana.

Ana, Azadeh ter šofer Farhat so nam čudovito predstavili deželo.

Potovanje je bilo speljano tako, da je bil izpopolnjen vsak trenutek dneva.

V skupini smo bili sami potovalni navdušenci (oldtimerji), z nikomer ni bilo problemov, nihče se ni izgubil, ni bilo želodčnih težav ali vertikalnega prepiha …

In kam načrtujeva potovati naslednjič? Prihodnje leto, če bo inšala, naju mikata Korzika in Sardinija,

morda Baltik ali pa Škotska, če jo boste vnesli v svoj program.

L.p.

Breda in Tone Jančič

Mislim, da je to težko opisati, morate iti tja, VIDETI, VOHATI, OKUŠATI, … Pravijo, da je portugalščina težka, ma kaki, v Funšalu jo govorijo že 5 letni otroci!

Bom pa malo poizkusil strniti moje vtise: Madeiraže nastanek Madeire je zavit v legendo: nekoč, v davni časih, za 7 gorami in 7 vodami, pred 777 slovenskimi vladami, sta na Portugalskem živela dva brata, strašna velikana, Mujoao in Hasoao do Bilbao. Zaljubljena sta bila v prelepo, 100% nedolžno krasotico Donjo Fatto do Šanta Kur-pardon-Kruc. Mujoao je v dvoboju, v katerem se je tresla zemlja, nastalo je tudi par potresov in cunamijev, premagal Hasoaota in ga pregnal na konec sveta. Ko pa sta se s Fatto ljubila na poročno noč, je Mujoao na svojo grozo ugotovil, da Fatta ni več nedolžna. Hudo se je razjezil in začel lomiti cele gore in jih metati v Fatto. Na srečo mu je Fatta ušla, so pa tam, kjer so padle gore v morje, nastali otoki, Kanarski otoki, Madeira itd. No, še dandanes je na Madeiri težko najti nedolžno žensko, staro nad 80 let!

Zelo radi in z nostalgijo pa Portugalci in Madeirčani obujajo spomine na predsednika, g. Salazarja, saj je zapovedal strogi “3 K” za ženske, in sicer: Kinder, Kuche, Kirche – otroci, kuhinja, cerkev. Ni kaj, zlati časi …

MadeiraCel otok je prepreden z levadami za umetno namakanje. Ker so levade iz železobetona, si težko zamišljamo uboge sužnje, ki so jih morali štemati.

Smo se tudi povzpeli na najvišji vrh, 7.500 m visoki Piču Macho, kjer je nad 1.000 m večni led in sneg. Na srečo imajo tam izposojo derez, cepinov in kožuhov, sicer bi nam trda predla, saj je otok znan po tem, da se v momentu spreminja temperatura od – 30o pa celo do + 47o C. Je pa vzpon poplačal vse naše napore, saj so na vrhu prekrasni razgledi. Če pa stopiš še na stol, pa vidiš skoraj do obzorja! Neverjetno! Se je pa masikomu od nas orosilo oko, ko smo v daljavi ugledali naš Triglav.

Islandija - LandmannalaugarKo se odpravljaš na potovanje ali le na kratek izlet, se seveda odpraviš v kraje, od katerih nekaj pričakuješ – nekaj lepega, novega, drugačnega, zanimivega. Dlje, ko si želiš narediti ta izlet, bolj ko si želiš ogledati deželo, bolj se pričakovanja stopnjujejo, zorijo. Tako nekako je bilo tudi z mojo Islandijo.

Kar nekaj časa sem si, ko sem gledala fotografije in brala o tej deželi, govorila: “Uuau, to moram enkrat videti! Neverjetno, kako je lepo!” in podobno. In prišla je odločitev – grem! Preden sem šla, sem se kar malo bala – kaj, če ne bo tako, kot si predstavljam? Kako pa si sploh predstavljam? Olja na ogenj so prilili še drugi s svojimi komentarji – “Ooo, na Islandijo greš? Tam mora biti res lepo! Odštekano! Noro …”. Po drugi strani sem dobivala vprašanja v stilu “Zakaj rineš gor, ko pa si tako zmrzljiv človek?”. Po vsem tem tudi sama nisem vedela točno, kaj naj sploh pričakujem. Vendar sedaj sem se odločila in moje želje so utišale vsa nepotrebna vprašanja …

IslandijaIn prišel je dan odhoda. Ko smo leteli čez ocean in sem zagledala kopno, mi je srce zaigralo – to je to! Ledenik je bil viden že iz zraka, potem pa veliko snega in kasneje zeleni hribi z belimi flikami. Pristanemo. Že ko smo stopili iz letala, sem pogledala proti hribom in zagledala potočke in slapove, ki se vijejo po pobočju hribov, malo višje tudi sneg. Pogledam naokoli, na drugem hribu so se pasli islandski konji. Potem pa srečanje z Islandci na letališču, ki so s svojo mirnostjo in počasnostjo naredili vtis, kot da ne živijo v tem času.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se