Ste slišali, da se v Turčiji nekaj dogaja?

Začelo se je komaj kakšen dan pred našim majskim odhodom v Turčijo v Istanbulu. Ko smo se s skupino srečali na letališču, smo se najprej pogovarjali o tem. TurčijaO protestih seveda, ki polnijo prve strani časopisov celega sveta in se pojavljajo kot ena najpomembnejših novic na spletnih straneh. Samo brez skrbi, saj smo ves čas obveščeni in bomo ukrepali tako, da bo naša pot varna, je sklep uvodne debate še pred poletom v Istanbul. V trenutku smo na najnovejše dogajanje v Turčiji pozabili in že je v letalu dišalo po bureku, torej preklop na turško vzdušje v trenutku. Od takrat in vse do Antalye protestov na naši poti skorajda nismo občutili. O, seveda je po mestih plapolalo več turških zastav kot navadno, sicer pa nas je prvi dan utrujene vodil od kavice do kavice. In vmesnega kosila, prvih slaščic, nekaj turških besed, … Ni se bilo težko navaditi na turški “počasi – počasi” ritem in že smo potonili v našo Turško nagajivščino.

Skozi pravljične kraje v živahno vsakdanjost

Kapadokija je svet zase in naj bo opisana kot pravljična, mesečeva, vesoljska ali še kako drugače posebna pokrajina, vse to drži. Tam se čas enostavno ustavi in dnevi potekajo drugače. Enostavno izgubiš stik s sedanjostjo in pravljična dežela ti zleze pod kožo. Kdo bi še razmišljal o tekočih dogodkih, ko pa je okolica tako lepa? Oko se kar ne more nagledati in misli odplavajo nekam daleč. Tako se nadaljuje preko starodavnih trgovskih poti in karavanarskih postojank, v spremljavi mistične glasbe do odmaknjenega Taškenta. Tam že prodajalec simita naveže stik in se razgovori o svojem življenju. Nas popelje z zgodbami preko svojega otroštva do sedanjosti in seveda ne pozabi povprašati vsega o naših življenjih. Mi pa se sprašujemo, kako ima lahko zaprta trgovina zunaj pred vrati toliko obloženih polic? Pa tega res nihče ne vzame? Ne. Ljudje verjamejo v dobro in zaupajo sami sebi, kar prerašča v medsebojno zaupanje. V življenjska vprašanja zavite misli nas spremljajo ob spuščanju na obalo in skorajda pozabimo na tisti znani vzklik. Moooorje!

Prosi Prijatelja za ljubezen. Prosi ga spet.
Kajti spoznal sem, da vsako srce dobi tisto,
za karnajbolj moli.
                                                              Hafis
 

Morda me je kratek skok v Iran zato tako prevzelIran (in me ne želi spustiti), ker se z njim pred odhodom nisem imel ne časa in ne volje ukvarjati. Bil sem celo nejevoljen, da sem sprejel prijazno vabilo, kajti doma me je čakala kopica nedokončanih idej.

“Ampak tako je itak vedno,” zamahnem z glavo. Tisto nedeljo na hitro zmečem skupaj nekaj stvari in se “brez glave” (brez misli in pričakovanj) odpeljem proti letališču. Kar sem pozabil, tega na potovanju ne bom potreboval …

NISEM SI JIH JAZ IZBRAL …

Neobičajno je vodniku biti potnik. Zdi se, da nekaj manjka; ni treba misliti in ne delovati. Tu stojim in čakam, da mi povedo, kdaj sem in kdaj tja. IranTako lahko mirno opazujem in začutim povsem neznane sopotnike, ki postajajo glavni igralci prihajajočega, iranskega življenja. Prvi okorni stiki in vprašanja, pogledi in vtisi, imena. Morda je to najbolj razburljiv del potovanja! V glavi se mi oglasi oskarizem: Nisem si jih izbral, jih pa živim …

Na letališču so že vsi zbrani. Na letalu spoznam Silverko. V Istanbulu se nam pridruži Ayhan. Čakalni čas izkoristimo za boljšo spoznavo, stkejo se prve človeške vezi. Nekateri se med seboj že poznajo, drugi smo popolni novinci. Privilegij imamo, lahko smo preprosto to, kar smo. Lepo je. Začutim, da bo to potovanje nekaj posebnega.

Spominki. Za nekatere popotnike nujno zlo, za druge zabavno opravilo. Vsekakor je potrebno že po dolžnosti poiskati in kupiti »nekaj malega« za doma čakajoče Portugalskadružinske člane in prijatelje, kajne? So dežele, kjer jih je sila težko najti, in so dežele, kjer se ponujajo na vsakem koraku. So dežele, kjer so spominki popolnoma dolgočasni in zgolj »praholovci«, in so dežele, ki se ponašajo s sila izvirnimi in oblikovno dovršenimi spominki. In slednje ponuja Portugalska! Moram priznati, da se pravzaprav nisem ukvarjala s spominki v nobeni od obiskanih dežel. Toda na Portugalskem so me ne samo pritegnili s svojo estetiko, pač pa mi dobesedno spregovorili o svoji deželi.

Portugalci so neverjetno umirjen, vljuden in urejen narod. Veliko dajo na svoj izgled in vtis. Zato se tudi portugalske vasi in mesta ponašajo z lično urejenimi ulicami, trgi in parki, čistočo in posebno vedrino, prav vsaka vas in prav vsako mesto pa izžareva nek povsem svoj šarm. Nič čudnega torej, da so tudi trgovine s spominki privlačne in prijetne. Spominki sami pa vrhunsko oblikovani, pa naj gre za tradicionalen ali moderen slog, z domiselno motiviko in smislom za humor. Najbolj pa me je navdušilo spoznanje, da prav vsak spominek izraža del portugalske kulture, vsak pripoveduje svojo zgodbo! Sprehod po trgovini s spominki je neke vrste virtualen sprehod po sami Portugalski…

Če bi vam kdo kdaj rekel, da boste šli na Kreto smučat, ali celo turno smučat, bi se verjetno prav prijetno nasmehnili in si mislili svoje. In vendar je res. Pozimi pade na Kretskih gorovjih Lefka Ori ( Bele gore), Idi in Dikti tudi meter in več snega, ki omogoča prave zimske vzpone in divjo smučarijo …

Na Mont Idi ali Psiloritis se vzpenjamo po razglednem travnem pobočju.Kreta-Preveli Globoko pod nami valovi morje , diši po eteričnih oljih številnih grmičkov, skozi katere je speljana pot. Stopamo za izkušenim gorskim vodnikom Dimitrisom Batsakisom. Vprašanja KDAJ, KJE, KOLIKO ČASA … so prepovedana. Prepuščamo se naravi, njegova grška angleščina nam odkriva izjemno pestrost rastlinskega in živalskega sveta Krete. Kar 3000 različnih rastlin so odkrili biologi na Kreti do zdaj in mnoge so v gorah. Tu in tam zagledamo kozice KRI – KRI. Pogovor se zasuče od narave do ljudi, do Kretčanov, ki so kleni in ponosni ljudje, ki še vedno živijo po svoje, čeprav so nanje vplivala stoletja nekih tujih oblasti … Ali veste, da mora imeti vsak pravi Kretčan doma 3 velike posode? V eni je olivno olje, v drugi vino in v tretji raki – tropinovec … In, da vsaka prava otoška gospodinja dela sir feta sama, doma, iz domačega mleka …

Več … Z Marjanom Ogorevcem v jordansko veličastje.

JordanijaDanes je drugi dan po vrnitvi iz Jordanije. V službi poskušam, da sonček v očeh ne ugasne. Pavove (Oskar) in Povhove (Marjan) napotke sem vzel kot suho zlato in ne bom dovolil, da žlahtnost premine. V ljudeh, ki so mi pred potovanjem šli na živce se trudim videti soljudi in mi to tudi uspeva.

Teliček pa sem postal prvi dan potovanja, v avtobusu na poti proti letališču. Ko je Pav pripovedoval, da nas ime določa in da če se želimo spremeniti, moramo spremeniti tudi svoje ime. Pomislil sem, da si bom moral sam izbrati novo ime in sem si že izbral dve varianti. Ko pa sem iz vrečke potegnil Telička mi je bilo jasno – novo ime mi lahko dodeli samo Višja sila. In izbrala je ime, ki sem ga začutil kot pravega. Res bi v življenju bil rad tudi malo Teliček, takšen hop-hop-hop, brez skrbi in z veliko igrivosti. V otroštvu sem prehitro odrastel in zaslužim si, da to nadoknadim. Že drugi dan potovanja se je ime izkazalo za pravilno, saj sem se po parih kilometrih vožnje z avtobusom zavedel, da sem na postanku v hiši lokalne vodičke pozabil nahrbtnik z denarjem in dokumenti. Vse se je dobro končalo, jaz pa sem se razveselil, saj se je že pokazal Teliček v meni.

JordanijaIn podobno se mi je zgodilo v puščavi, ko sem si ob odhodu s kraja počitka zavezal čevlje na nahrbnik in čez nekaj časa ugotovil, da jih ni na nahrbniku. In ko sem jih šel nazaj iskat sem jih našel točno tam, kjer sem si jih zavezal na nahrbtnik! Teliček pač!

Potovanje pa je bilo preko pekla v raj. Dobesedno. Ker pa sta bila z nami dva Mojzesa ni bilo nikoli brezupno. Zame se je preizkušnja začela že pred odhodom, saj sem zadnje tri dni pred odhodom preležal v postelji s hudim glavobolom in virozo. Pav nas je že na začetku naučil, da je težave lažje prenašati če jih delimo. Če imaš drisko in za to nihče ne ve je veliko hujše, kot če imajo drisko tudi drugi in vsi za to vemo. Zato sem svoj glavobol zaupal Povhu in ko me je prijel za glavo in skozi spustil »štrom« so se težave kmalu končale. Za kašljanje pa sem si našel sopotnico Uš in sva potem kašljala v duetu kot levi in desni zvočnik na meditacijah.