Kriva je bila žoga

»Kaj je najlepše pri vodenju?«, me vpraša prijateljica, medtem ko srkava kavo in zreva v sončen dan.

»Uhh, najlepše je, ko skupina pade skupaj!«, ji odgovorim.

Portugalska-plaža CascaiŠe sama ne vem, kako se to zgodi, a se. Vsake toliko časa nam uspe …. da se začutimo in potem delimo usodo potovalnih dni kot ena velika družina.

Razmišljam, kako pride do tega in koliko zavestnega delovanja je potrebno. Potem pa ugotovim, da se včasih preprosto zgodi, brez prevelike pameti in truda.

Pomaga pa, da si tega vsi v skupini želimo. Da smo se pripravljeni prepustiti trenutkom in navdihom in biti otroci. Se smejati, zganjati norčije, se igrati … Pozabiti na vloge, ki jih igramo skozi življenje, na obveznosti, ki nas čakajo doma in se samo prepustiti.

Madeira-Prizemljevanje s ponchoTako se nam je zgodilo tistega sončnega popoldneva v Nazareju. Točno vem, kateri trenutek je bil ključen, da smo se povezali in od takrat je vzdušje v skupini samo še rastlo. Kriva je bila žoga, ki jo je kupil Jože in mi prišepnil na uho, da je peščena plaža v Nazareju kot naročena za igro odbojke.

Sprva sem mislila, da se heca. Potem pa je res prinesel žogo in kot bi mignil smo imeli dve ekipi, vsako na svoji strani mreže. Pripravljeni smo bili na igro odbojke in jo vzeli resno. Sama sem nekaj časa igrala za eno ekipo, potem za drugo, da smo uravnotežili moči in da ni bilo pristranskosti s strani vodnika. Seveda je bil vse skupaj hec, vendar sta bili obe ekipi zelo motivirani za zmago.

Madeira-ČofotanjeZ igro so se začeli tudi štosi. En za drugim so padali, na račun ene in druge ekipe. Znotraj skupine smo se bodrili in navijali drug za drugega, vmes pa se hecali na račun nasprotne skupine. K vzdušju je dodajala tudi pestra mavrica narečij, saj smo bili na kupu iz vseh koncev Slovenije. Primorci, Notranjci, Gorenjci, Štajerci, Prekmurci…

Vsak od nas je dodajal k celoti, da smo od skupine neznancev, ki smo se srečali na Dolgem mostu, v samo osmih dneh postali velika potovalna družina. Začela se je dogajati čarovnija, čarovniki smo bili pa mi vsi. Začeli smo pisati »čas po žogi« in se spominjali časov »pred žogo«. Neprimerljivo bolje. Čisto druga dimenzija. Tako kot pišemo o času pred Kristusom in po Kristusu, le da smo za to vedeli samo mi in ne ves svet.

Vzdušje je postajalo vse bolj sproščeno in vse bolj smo postajali razigrani otroci. Celo tako, da sem tudi sama pozabila na uro odhoda iz Nazareja in nas je avtobus kar prehitro spet čakal za odhod.

Vse, kar je sledilo v času »po žogi« je bila samo še igra in smeh. Skupina je valovala enotno kot ocean, zdaj bučno in glasno, potem umirjeno in zasanjano.

Žoga v Nazareju nas je tako povezala, da smo potovanje kronali celo s poroko in zdaj čakamo na pomlad, ko se srečamo na Osmici in jo proslavimo še na domačih tleh.

Komaj čakam! :)

Sara Alt, vodnica

 

(1. JANUAR NEKOLIKO DRUGAČE)

Moje prvo potovanje v vlogi vodnika se začenja. Sedim na letalu za Madeiro visoko nad Atlantikom in z mislimi že hodim po otoku, komaj čakam, da doživim otok in vidim, če je res tako lep kot izgleda na fotografijah. Welcome to paradise!, je bil glasen pozdrav voznika avtobusa, ki nas je takoj spravil v dobro voljo.

MADEIRA-Barcelos viewpoint, pogled na mesto Funchal s priljubljene razgledne točkeSlikovita vožnja iz letališča proti hotelu je ponudila lep razgled na glavno mesto Funchal. Pogled na amfiteater mesta v lučkah z večerno zarjo me je navdušil. Soba v hotelu je imela balkon s pogledom na morje in ko sem stopil ven sem zadovoljno vdihnil morski zrak. Šumenje valov me je prijetno uspavalo in kmalu sem zaspal.

Jutra na Madeiri so drugačna, nekoliko kasnejša in počasnejša kot pri nas. Ko se zbudim ob 7.30 uri sonce šele počasi vzhaja, sliši se šumenje vetra in bučanje valov. Lep dan se nam obeta, odpravili se bomo na skrajni severozahodni del otoka, čez gorski prelaz 1007 m visoki Encumeado. Navdušili so me visoki obalni klifi, nasadi banan, sprehod ob čudoviti levadi na Paul da Serra, rt sv. Lovrenca … Lepa narava z bujnim rastjem, veliko vode in terase na vseh mogočih koščkih rodovitne zemlje. Res je, Madeira je rajski otok!

V lepem spominu mi bo ostal tudi izlet s katamaranom. Imeli smo mirno plovbo, sončno vreme in kar je najpomembnejše, videli smo kita in jato delfinov – nepozabno. Užival sem v spoznavanju manjših ribiških vasi in okušanju morskih kulinaričnih specialitet v lokalnih restavracijah. Največji pečat pa je v meni pustil prav zadnji dan potovanja, pohod ob levadi v dolini Rabacal.MADEIRA-Funchal, najlepši ognjemet Vse skupaj se je začelo že 31. decembra, ko je bil lep sončen dan poln doživetij in smo s sopotniki postali ena velika družina, delovali smo kot skupina. Dan smo zaključili z odličnim kosilom v idilični ribiški vasici Paul do Mar, lepo je bilo gledati nasmeške na obrazih in veselje je bilo tudi v meni. Zvečer smo v pričakovanju čakali na tako opevani mega novoletni ognjemet in dočakali smo ga; res, ognjemet je bil nekaj izjemnega. Med vožnjo v hotel sem bil kljub pozni uri z mislimi že na jutranjem izletu v Rabacal. Čeprav utrujen, sem kar težko čakal, da zazvoni budilka in se naš dan začne. 1. januar se je tokrat začel popolnoma drugače kot po navadi, ko smo povečini poležavali na kavču v družinskem krogu ali v družbi prijateljev. Mi smo se odločili, da ga preživimo drugače in odšli na pohod ob eni najlepših levad na otoku Rabacal. Pot se vije skozi pragozd lovorikovca in rese, ki je kar nekaj metrov višja kot naša slovenska! Čez strme pečine padajo v dolino večji slapovi, ob poti pa srečamo tudi mnogo manjših slapov in izvirov. Najbolj nas je očaral mogočen slap Risco, ki pada globoko v dolino čez strme stene, in ptički, ki so se veselo nastavljali našim objektivom. Naužili smo se svežega zraka in energije ob slapu. Pohod sem nameraval tu zaključiti.
MADEIRA-Sv. Lovrenc-veselje na vrhuA novoletna avantura se je šele dobro začela, vsi smo si želeli videti še več, zato smo se kot skupina odločili, da se spustimo še globlje v dolino in se sprehodimo ob levadi 25 slapov. Seveda je bila naša odločitev najboljša in prepustili smo se skupinski avanturistični žilici, naš korak so spremljali slapovčki in izviri, na koncu pa smo občudovali mogočen slap z modrim tolmunom. Tako smo “padli not”, da smo pozabili, da nas čaka dolg in strm vzpon nazaj in smo kar malo pozabili na kosilo, ki bi ga morali po planu že imeti pred seboj na mizi. Uživali smo pod čudovitim slapom, se malo osvežili in z nasmehom na obrazu odšli proti avtobusu. Za večerjo – v času kosila smo namreč še vedno hodili – sem pripravil presenečenje za vse. V bistvu tudi zame, ker sem vedel le to, da nas čaka večerja v restavraciji z odlično hrano nekje ob morju na severu otoka. Voznik Luis se je izkazal in nas pripeljal na našo »zadnjo večerjo« na Madeiri, ki je bila nesramno dobra in neponovljiva, s pogledom na ocean, seveda. Čez nekaj časa smo z navdušenjem opazili, da še vedno potujemo, kajti kupola, v kateri je bila restavracija, se je namreč počasi vrtela v obratni smeri urinega kazalca. Podoživljali smo ta čudoviti dan, v enem dnevu smo doživeli toliko in tako lepo nam je bilo, da kljub utrujenosti še nekaj časa nisem mogel zatisniti oči in sanjati. Enako se je zgodilo tudi ostalim sopotnikom, kot so mi povedali, ko sem jih povprašal naslednji dan.

Čudovit 1. januar, ki smo ga preživeli skupaj, je bil res nekaj izjemnega, doživetje, ki bo za vedno ostalo v lepem spominu. Z otoka smo odhajali polni energije in veselja, zares lepo je bilo opazovati nasmejane sopotnike. To je bil zame najlepši del potovanja. Madeira me čaka in jaz njo, nove poti in nova doživetja, zato kmalu (upam) na svidenje!

Vaš vodnik Nejc

 

 

 

Prejšnji članek – Las Vegas – kliknite tukaj.

ZION

Prvi kilometri po goličavski preriji proti Hooverjevemu jezu so me napolnili z zgodbami iz ameriških prerij in step. Nič konkretnega ni bilo, a na nezavedni ravni se je odprla neka nova pozornost, kot da zdaj polega zunanje zavesti to isto zgodbo doživlja še neka notranja zavest, ki je v moji otroški mladosti živela z Winnetou-jem in Old Shatterhand-om v tisoč in eni zgodbi prav v teh krajih! Noro. To sem skušal razložiti Ajdi, ki se je sicer trudila razumeti, ampak zgodbe njene generacije so bile povezane bolj s Harry Potter-jem na Bradavičarki …

Zion-Prebujajoče jutroŽe na poti ob jezeru Mead do Rdečih gora je bilo noro. Mene je kar privzdigovalo, še dobro, da je vozila Ajda. Čutil sem, ej, to bo prava zgodba! V rdečih gorah sva se zgubila, bilo pa je tako kot v Petri in Rajskem kanjonu v Jordaniji, hodila sva kar tako povprek, slikala slončke in rdeče žareče kamne in planine, pol sva zašla in je bila že tema, ko sva se spomnila, da nimava pojma, kje se pride do parkinga z najinim avtom. Prevzela naju je tista potovalna igrivost, ko presežeš omejitve zemeljske resničnosti, a jo hkrati polno doživljaš. In ravno prava družba – dva vesoljčka – Ajda, ki ve, da je njen očka vodnik, in vodnik, ki ve, da je specialist za izgubljanje. Se je izšlo. Ampak bo to še zanimiva zgodba …

Zion - Novembrska jutra so še hladnaPotem sva do Ziona vozila zvečer. Po navdušujočem dnevu sva padla v krepak spanec. Potovalno razburjenje pa nama ni dalo dolgo spati; že ob 7h zjutraj sva bila med redkimi že “na položaju”, na koncu kanjona Zion.

Meni je ta kanjon eden lepših za feeling in je fenomenalen za kar adrenalinske pohode! Še posebej v tem času, ko ni bilo nobene gneče, sva bila med prvimi na koncu, potem pa ob rečici med previsnimi stenami dokler se je dalo. Pomislil sem, kako lepo bi bilo spomladi brodit po rečici kar gor in gor, kar cel dan, v šumenju in belih vodah, pod vrtoglavimi stenami … Meni je to zmaga. Enkrat se vrnem nazaj in si to privoščim. Ajda pravi, da bo zraven!

Zion-Pogled z vrhaAmpak v Zionu je glavna zmaga Angel’s Landing! V bistvu je čisto neodgovorno, da naredijo tako pot. V kakšnem Iranu bi to še bilo mogoče, v Evropi pa tega gotovo ne bi pustili. Na enih mestih se ti kar zvrti. Pot sem in tja ni široka niti meter, na vsako stran pa je 600 metrska globina. Takoj za koncem poti je odsekana skala, ki vodi nekam globoko dol, pa še nižje …Začutim, kako me vrtoglavica vleče dol. Kot utopljenec se držim zajle in drhtim korak za korakom naprej. Kot ščurek se plazim proti vrhu. Ampak pridem na vrh! Ajda se mi je smejala. Skupaj sva zbijala šale na moj račun, pa je bilo lažje. Joj, kako neverjetno zanimiva bitja smo ljudje, neskončni v lastni inspiraciji; koliko globeli in prepadov sem že doživel in preživel, potem pa se na enem pohodu nekje iz globine nezavednega sproži vertigo, da sploh ne moreš verjeti, da je to mogoče! In ja, vse to je v nas, VSE je v nas. In mi nič ne vemo – delamo se, da tega ni. Vstop na Angels LandingPotem pa se znajdeš v točno določeni situaciji, ko se nekaj sproži. Potem veš. Potem je bolje, da je zraven zajla, ali pa da te kdo po buči preden ti njega …

Angel’s Landing je bil moj preboj. Korak za korakom gor, potem počitek. Katarza. Dol pa je šlo kot šus, premagal sem nekaj v sebi, sprostitev, osvoboditev, prešerno razpoloženje, kot ti vriska srce! Ej, potovanja, rad vas imam!

Pa jo vseeno nisva užgala po bližnjici. Kar lepo po poti. Bodrila sva tiste, ki so šli gor. Pri mnogih sem videl poglede, kot sem verjetno na poti gor gledal tudi sam. Razumel sem jih, bil sem sočuten z njimi in vem, bilo jim je lažje. Pogledi na vse strani so preprosto nebeški. Fotke ne morejo opisat celostnega vzdušja, ki se ustvari na teh ozkih kamnitih stezicah, na katerih se prerivamo prebojniki. Sem se še vrnem, sklenem, pa ne sam … Tudi Ajda je navdušena.

Vzpon na Angel’s Landing naju PREBUDI. Kot bi se prebudilo zavedanje, iz neke površinske običajne pozornosti v neko globinsko pozornost, ki podeseteri doživetje. Počutiš še budnega in vsak impulz doživljaš močneje, neprimerljivo. Pot nadaljujeva proti vrhu hriba, na vsakem koraku lahko postaneva, občudujeva, se pridušava, obnemiva, en drugemu pokaževa to in ono, se pogovarjava in veseliva resničnost, v kateri sva se znašla.

Vau!

Zion Angels Landing, meni ni bilo do smehaNa poti dol se pogovarjava. Načnem razmišljanje o človeku in kako se v nas lahko vsak trenutek sproži karkoli, kot se je vertigo v meni na poti prej. Začutim simbolično prispodobo Minotavra, enoroge divje pošasti, ki je zaprta v labirintu v Knossosu. Minotaver je pošast, ki se je bojimo in je zato varno zaprta v labirint. A je Mintaver hkrati tudi naša moč in vitalnost, s katero edino lahko prebijemo labirint čustvenih in mentalnih vzorcev, s katerimi se sami omejujemo in jih projiciramo v našo resničnost.

Korakava, modrujeva, sence padajo na kanjon, čas je za naprej. Dan je bil prepoln najinega doživetja. Odprla sva se potovanju, resničnosti, samima sebi. Vse bolj se dogajava v “vertikali”. Vesel sem, da sva skupaj. Gremo dalje …

Nadaljevanje sledi …

Lep dan, Oskar

Strupene kobre za zmago duse nad telesomČlanek je naletel na izjemen interes in navdušenje sopotnikov Agencije Oskar. Toliko klikov v zgodovini e-časopisa še nismo zabeležili. In tako sem se tudi jaz podal na iskanje novega direktorja Agencije Oskar – tokrat na Šrilanko.

Na Budino solzico sem se odpravljal z mešanimi občutki. Blagoslovljena Lanka je zame eden najlepših potovalnih terenov. Nanjo me veže veliko osebnih doživetij, pa tudi legendarnih zgodb, ki smo jih doživeli s sopotniki. To je ena izmed mojih dežel, ki jih čutim, kako vibrirajo in tu je bil vedno eden najlepših izzivov, kako otoško vibracijo uskladiti s skupino in sopotniki, da v skupni resonanci presežemo obstoječe, da lahko klatimo zvezde z neba!

Presežno vzdušje na avtobusuKo sem se na božični dan srečal z novoletno skupino, sem v sebi prešteval, da že 5 let nisem bil na Šrilanki in začutil sem notranje hrepenenje – želim jo spet doživeti! Srečujem veliko novih obrazov, le nekaj znancev; velika skupina in izjemno pestra sestava; to mi je vedno najbolj všeč – prav pri takih skupinah je “skupinski notranji potencial” največji.

Rad imam vožnjo do Benetk, takoj pograbim mikrofon in začnem graditi temelje naše nove zgodbe, ki se bo potem na dolgem letu na otok vsedla in ko pristanemo, kar takoj vstopimo vanjo! Čudovito potovanje nas čaka, dragi sopotniki, in mi smo božji izbranci, ki smo dovolj zdravi, imamo sredstva in čas, da Šrilanko lahko na polno doživimo. Čaka nas neverjeten scenarij – prvih 5 dni bo en sam dež in tropsko Solzico bomo lahko v največjih poplavah tega stoletja še posebej izbrano doživeli. Tukaj smo se zbrali točno tisti, ki nam je usojeno potovati skupaj in preplesti osebne vezi prav zdaj, da bomo, zdaj tujci, že po nekaj dneh znanci in na koncu prijatelji … Prav mi smo naše največje bogastvo, v naši skupini sta moč in vsebina, kot si bomo mi postlali, tako bomo spali … Šrilanka pa je širokosrčna scena izjemnih potencialov, na kateri bo zraslo prav vse, kar bomo vanjo vsadili; naš smeh nam bo kot eho znova in znova vračala, tudi naš jok, jezo, VSE! Kajti na blagoslovljeni Lanki vlada modri Buda, ki je že pred 2.500 leti vzpostavil zrcalo, v katerem vsak sopotnik dobi tisto, kar daje; pa poimenujmo to “karma” in se ob tem kar najbolj zabavajmo …

Barvaste marele pišejo zgodboDoma vsak sam pozna svojo resničnost, na potovanju po Šrilanki pa bomo vstopili v prelestni potovalni svet vladavine pravljičnega Bude, ki nas bo zazibal v prav posebno resničnost – ej, da bo vsak dan najlepši dan na našem potovanju; in da bo vsak trenutek najlepši v trenutni resničnosti; in da bo mera polna – se nam bo dogajalo točno najboljše, kar se nam lahko zgodi v tem trenutku: pa še to samo zato, da se nam bo naslednji trenutek zgodila še nadgradnja tega najboljšega, ker si brez prejšnjega trenutka tudi zamisliti ne bi mogli … A le, če si to želite! Lahko ste, dragi sopotniki, tudi zgolj opazovalci, pri tem pa analizirate in ocenjujete, ali je to v skladu z vašimi pričakovanji in opisi v programu. V tem primeru bo to vaša pot – čustvena gugalnica, ki vas bo kot viharni valovi razmetavala po površju oceana. In vse to bomo doživljali SKUPAJ, na isti potovalni ladji naše zgodbe, vsak po svoje, vsak najbolj prav. Odločitev je vaša, živimo pa jo skupaj. Začenja se – ZDAJ! In tako naprej in nazaj, vse do Benetk.

Oskar, pozdravljen!

Po prijetnem potovanju v veseli družbi šele začenjava počasi ob fotografijah podoživljati tako pot kot nova spoznanja, ki so nam vsem odprla spet drugačen pogled na ta naš lep svet. Potovanje pa ne bi bilo tako doživeto, če ne bi bilo tvojega optimizma in take umirjene pozitivne naravnanosti kot si jo izžareval ti, in tudi ne, če bi družba ne bila tako ubrana in nekomplicirana. Enostavno povedano: lepo je bilo.

In še nekaj: tudi misli in prispevke bom spremljala malo drugače, potem ko sem spoznala avtorja tudi osebno in še malček bolj njegova razmišljanja.

Lep pozdrav in naj bo tudi jutrišnji dan najlepši, Nevenka in Risto

Oho, kdo pa so tile?Po prihodu smo zdrsnili v sivo šrilanško jutro in potovanje je steklo. Nič ni bilo v skladu s pričakovanji o čudovitem tropskem soncu in kontrastnih prizorih iz reklamnih letakov; prvi dan je bil čemeren in siv, bili smo utrujeni in tudi pri slonih smo se mnogi spraševali, kaj sploh tukaj počnemo … Za nameček so bile glavne ceste poplavljene in smo se že prvi dan cijazili po nekih stranskih cesticah, ki so bile polne lukenj in se naš avtobus ni premikal čez 20 km na uro; ceste pa so bile bolj na novo zorane njive, kjer je asfalt bolj škodil kot ne, naša vožnja pa je spominjala na plovbo po razburkanem morju; ljubeči domači so nas zasipavali s sms-ji, če smo še živi in ali še plavamo, ko pa so na Šrilanki take poplave … In v trdi temi smo končno v dežju prehodili še zadnjih nekaj 100 metrov do recepcije našega hotela, ki je bil sredi ničesar na neki plantaži mangovcev, ki jo ovija ena sama vlaga, dež in meglice, moča in luže od spodaj, od spredaj in zadaj in oh in sploh …

Na Šrilanki radi se imamoZgodila pa se je potovalna čarovnija. Vzdušje v skupini se je krepilo iz trenutka v trenutek. Kot bi se s skupino dvignili nad (domačo) resničnost, se razbremenili domačih pričakovanj in želja ter vstopili v drugo resničnost življenja v potovalnem trenutku “tukaj in zdaj”. Skupinsko vzdušje se je prelivalo v posameznika in posameznik je dodajal skupini. Nad nami se je pojavil neviden oblak, ki nas je potem spremljal do konca in še danes, ko smo vsi že na varnem doma, iz njega lahko črpa vsakdo, ki si to želi. Ta oblak se je dvignil nad dež, močo, meglo in dolgo vožnjo – ta oblak je bil zavedanje, kako smo sami ustvarjalci skupnega vzdušja, v katerem se lahko vsak med nami počuti kot se sam odloči. In potem nas je oblak objel, prav vse brez izjeme, prav takšne kot smo bili, in nas dvignil v NAŠE vzdušje. In mi se nismo več pustili motiti zunanji resničnosti. Ustvarili smo PREBOJNO stanje, v katerem smo preživeli celo potovanje …

“Vse mogoče Oskarje: od spredaj, zadaj, v pričakovanju, zaskrbljen, začuden, sam v družbi, v nirvani … skoraj vse na Sri Lanki. Upam da ti kaj prav pride. Se vidiva na kavici, Andrej”

Potem je bilo vse otroško preprosto in lepo! Deževne dni so krepile živopisane marele, ki smo jih nabavili prav zato, da bodo fotke še posebej lepe (in jih za spomin prinesli domov), kot otroci smo skupaj tacali po dežju in lužah okoli veličastnih stup in uživali v energijah svetih krajev; doživljali tropsko nevihto na hribu in se v hudem nalivu in vetru prebili na VRH; in smo bili vsi hkrati mokri in hkrati so nam očke sijale. Tudi lokalni vodnik Lionel, ki je Kozorog po horoskopu in tako zelo racionalen, je v drugem delu potovanja popustil. V narodnem parku Yala nismo videli skoraj nobene živali, ampak smo se imeli vrhunsko! Za novo leto smo si pripravili lastno praznovanje, potem pa smo nekateri oblečeni popadali v bazen …

Pozdravljen!

Fotke ti bom poslala, vendar ne do izida časopisa. Kljub temu, da sta bila ta dva dneva najlepša ali pa prav zato, me v službi daje okrog poldneva taka zaspanost, da mi le misel na Šrilanko drži oči odprte. Namesto urejanja slik bom šla seveda spat. LP, Irena

Buda je zakon, vam pravimVse je šlo gladko in zabavno, kot bi drseli po tračnicah neke vzporedne resničnosti. Prepustili smo se potovanju in trenutnim doživetjem, da se zdi, kot bi potovanje trajalo mesece! In vsak dan je bil tako poln, da smo se komaj spominjali, kaj se je zgodilo včeraj! Celo potovanje je bilo en sam presežek; ker smo si to dovolili, se sprostili in zlili v njegovo reko. Zaživeli smo kot glavni igralci, vsak kot je bil, kot je želel, tudi Buda, ki nas je blagohotno spremljal od zgoraj.

Morda sopotniki še danes ne vedo, kakšno srečo smo imeli. Morda nihče ne verjame, kako smo s prebojnim vzdušjem sami ustvarjali potovalno resničnosti. Morda se zdi na tem mestu smešno, da smo s skupinsko močjo ustvarjali nam najboljšo prihodnost, pred nami je odtekala voda iz poplavljenih cest, pravočasno so očistili plazove, ki so zasule ceste v hribih, in vsako noč se nam je odprl prostor v hotelih, kamor smo bili namenjeni, da smo po polnih in intenzivnih dneh našli prijetno sobico in posteljo za krepčilni počitek. A komur je to samoumevno, je korak dlje od lastne sreče …

Živjo!

Tudi jaz sem vesela, da smo potovanje doživljali skupaj.

Vsak dan si vzamem vsaj trenutek, da si v glavo pričaram kak prizor iz Šrilanke.

SE veselim novega e-časopisa.

Vse dobro in lep pozdrav, Tanja

Vrnili smo se, kaj pa zdaj? Za nami je zgodba v prebojnem stanju. Zaživeli smo čas z iskricami v očkah. Presegli smo sebe in se zlili s skupino. Spoznali smo sopotnike in jih sprejeli take kot so in ki danes krasijo domačo resničnost. Spoznali smo Budino solzico in sebe v stiku z njo. Spoznali smo nov delček sebe. V sebi čutimo nov žarek, ki skozi nas sije v svet. Zdaj smo doma, da naša sonca sijejo naokrog, da prižigamo druga sonca in jim prenašamo sporočilo. Potovanja so prelestna resničnost, ki v sebi nosijo izjemen potencial, a imamo tudi ljudje svobodno voljo, da nič od tega ne izkoristimo.

A naša skupina se je odločila drugače – in zato, dragi sopotniki, se vam iz srca zahvaljujem. Pravo potovanje se z vrnitvijo šele prav začenja, in v domačem potovanju potujemo tudi skupaj. In če se v domačem vsakdanu kdaj naselita hlad in nemoč, POIŠČITE v sebi našo skupno potovalno plast, in napolni nas moč in toplina trenutkov, ki smo jih skupaj doživeli. Saj je vseeno, če je to čarovnija, če nam je lepo, kar naj traja …

Hvala. Oskar

PS. Kakšno vezo ima vse to z naslovom? Prav na tem potovanju sem spet našel samega sebe, tisti delček, ki se je kdo ve kdaj in zakaj zataknil tukaj. Z njim, in s sopotniki, je zdaj življenje direktorja Agencije Oskar tudi doma čisto nekaj drugega …

Piše: vodnica Daša G. M.

ZHagia Sophiaajtrk na terasi v sedmem nadstropju hotela Burckin v Istanbulu je bil zagotovo nekaj posebnega. Kot pravo orlovo gnezdo, poleti odprto jutranjemu soncu, pozimi zavarovano s steklom. Različni izjemni siri in olive, pomarančni sok, marmeladice in maslo, še vroči rogljički, dišeč jabolčni čaj in kava, pritajeno rožljanje s priborom in res imeniten razgled.

Kot na dlani je pred nami Modra mošeja, Hagia Sophia in vmes široko sprehajališče, nekdanji Hypodrom, ki je svoje najboljše čase sprejel tudi do 100.000 obiskovalcev, ki so prišli občudovat bizantinske junake. Malo naprej se vidijo kupolaste strehice palače Topkapi. Tam se je ustvarjala slavna Otomanska zgodovina. Danes jo bomo obiskali. Palačo in njena slavna 4 dvorišča.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se