KUBANSKA VERZIJA KMEČKEGA FANTA
»Guajiro« je kubanski kmečki fant (poljedelec, kmetovalec, rejec) ali romantična verzija »campesina« oz. obdelovalca zemlje. Pravi guajiro se je rodil na podeželju, ki ga je vzgojilo in je predan zemlji, strastno ljubi svobodo in je jasno odločen pri svojih odločitvah. Po tradiciji in navadi s svojo družino živi v rustikalni leseni hiški, pred katero na majhni terasi vidimo gugalni stol, poleg leseni kol, kjer ima privezanega delovnega hišnega ljubljenca konja. V bližnji okolici veselo rovarijo kure in mali simpatični prašički, ki so verjetno eni redkih na Kubi, ki poznajo pravi pomen besede »SVOBODA«.
Stereotip «guajiro« je povezan z moškim, ki je po svoji naravi redkobeseden, molčeč in nezaupljiv do neznancev, posebno do ljudi iz mest in kmetijskih birokratov, ki določajo kvote in cene za proizvode katere goji. To nezaupanje izvira že iz 18. stoletja, 
kjer so se kot prvi pridelovalci tobaka na zahodnem delu Kube združili v uporu proti tobačnem monopolu. Kljub temu, da je delo na plantažah v tistem času slonelo na suženjstvu, so še vedno obstajale manjše kmetije, s katerimi so gospodarili in delali svobodni ljudje. Ne glede na to, kje so imeli svoje obdelovalne površine in ne glede kaj so pridelovali, niso imeli ničesar skupnega s plantažniki, za katere so veljala drugačna merila in so operirali z velikim številom delovne sile-sužnji. Se je pa zadnje desetletje vse več in več«guajirov«, katere so prepričale njihove žene in država, svoja posestva združevalo v večje zadruge, ki posamezniku obetajo boljše pogoje in zaslužek.
»Guajiro« bo vendarle celotno življenje ostal le človek-kmetovalec, ki še vedno z volom in plugom obdeluje zemljo. Še vedno je, kot njegovi predniki, obut v stare prašne, umazane blatne škornje, oblečen v dolge vrečaste hlače, predolgo prepoteno srajco s kratkimi rokavi-Guayabero, s katero je pustil prepoznavni pečat v kubanski modni industriji, ki jo nosijo za vsakodnevna opravila in belo za posebne priložnosti. V času 19. stoletja, ko so se Kubanci upirali španski nadvladi je 
srajca postala del vojaške paradne obleke in v 20. stoletju postala obvezen del garderobe havanskih bohemskih posebnežev, ki so se z njo pojavljali v najbolj znanih klubih. Danes Guayabera ostaja za mnoge Kubance najpomembnejši del njihove garderobe, prav tako tudi mi turisti radi posegamo po tem kosu oblačila, saj predstavlja del kubanske zgodovine in je posebnost Kube; in širokim klobukom, ki ga ščiti pred vročim kubanskim soncem; dela od jutra do večera z vmesnim odmorom za malico in kosilo; sprošča se na gugalnem stolu s cigaro v ustih in šilcem pravega kubanskega ruma v roki.
Redko kdaj se zabava s pravo kreolsko narodno glasbo, kjer je kljub slabi izobraženosti pripeljal poezijo na kubansko podeželje v obliki decime, ki originalno prihaja iz 16. stoletja iz sedanje Španije. Decima vsebuje deset osem zložnih ritmičnih vrstic, improviziranih in petih v kontrapunktih s spremljavo treh inštrumentov: kitara(tres-podobna mandolini), clave (dve palčki, ki dajeta ritem) in suha buča kot tolkalo. Pesmi ponavadi govorijo o 
življenju »guajira«, o njegovem veselju in bolečini, zaupanju ali goljufiji, uspehu ali padcu, včasih pa se nanašajo na čisto preprosto vsakdanjo preblematiko. Rad tudi zapleše kubanski kmečki ples zapateo s svojo srčno izbranko, ki mu pomaga ostati energičen pri vsem tem pitju aguardiente-a (domači varjen rum) in se gostiti z domačim pečenim prašičkom.
Tipična za ruralni del Kube pa je tudi «guajiro« balada, katero naj bi najprej prepevali potepuški trubadurji in je s časoma postala popularna s strani radia. Najbolj znana kubanska »guajiro« skladba vseh časov je tista, ki jo je moč slišati na vsakem kubanskem koraku in v vsakem baru, ki so jo prepevali od Peta Seegra do Julija Iglesiasa in najbolj razveseljuje nas turiste. Gre za pesem Guantanamera-Joseita Fernandeza, ki govori o podeželanki iz Guantanama in kateri del verza te skladbe je uporabil v enem izmed svojih del tudi največji kubanski junak Jose Marti,. Verz gre pa takole:
« SEM ISKREN MOŽ OD TAM,
KJER RASTE PALMA IN PREDEM UMREM,
ŽELIM VREČI SVOJE VERZE IZ DUŠE.
GUANTANAMERA GAUJAIRA GAUNTANAMERA… »
Zato vsi skupaj lepo vabljeni, da se skupaj naučimo najbolj znano kubansko skladbo, se poveselimo življenja ob šilcu ruma-veselemu otoku sladkornega trsa, zaplešemo zapateo in spoznate mojega dobrega prijatelja, pravega kubanskega «guajira« Benita, katerega simpatičnost, preprostost, odkritosrčnost na njegovem posestvu v Viñalesu ne pozna meja in kateri nam bo z malo sreče v njegovi sušilnici tobaka zvil pravo domačo kubansko cigaro in nas povabil na kavo v svojo preprosto rustikalno prebivališče.
Roman
17.3. smo se z LIKOVNIM SNOVANJEM odpravili v bavarsko prestolnico. Naj na začetku povem, da sem bil edini fant in cel avtobus punc…
Iz Naklega smo odpotovali ob 4h zjutraj in se ob 7h ustavili na zelo lepi bencinski postaji. Ko smo vstopili v lokal, smo namesto lepo oblečenih prodajalcev
zagledali kmečko dekle s kavico v roki, ki je znala govoriti tudi angleško. Zadišalo je po ham and eggs-u, svežemu sirovemu zavitku in sadnih sokovih.
Nadaljevali smo pot do Munchna. Najprej smo šli v Novo pinakoteko, kjer nas je na vhodu pričakal gol kip trojanskega princa Parisa z javorjevim listom čez osrednji del telesa. Nato smo si nadeli slušalke, ki naj bi nam služile kot vodnik, vendar uslužbenci niso bili prav veseli, kremžili so obraze…Pa saj niso potrebne, imamo Dašo in Petro. Šli smo si ogledat nekatere Van Googhove umetnine, navdušili pa so nas tudi Monet, Manet, Sisley in drugi slavni slikarji in kiparji. Potem smo imeli fotoshooting, pa tudi sami smo se razporedili po sobanah in slikali…Poskušali smo ujeti poteze, linije…
Kasneje smo obiskali še MODERNO PINAKOTEKO. Zdelo se mi je skrajno nefizikalno, da so s stropa visela čudna stvarstva. V drugi dvorani so stali stari 
avtomobili, prave kripe….Tudi ta galerija me je navdušila zaradi teh posebnosti in nenavadnosti.
Potem smo šli še na OLIMPIJSKI STOLP. Ker sem višinski strahopetec, sem skoraj namočil svoje spodnje perilo…vendar je bilo tam božansko. Z višine 180 metrov smo si ogledovali panoramske slike Munchna. Bilo je krasno, potem smo se odpravili v osrčje stolpa. S hardrokovko Dašo smo si ogledali Rock muzej, ki se nahaja prav na stolpu, kar je bilo zelo zanimivo.
Popoldne pa smo se odpravili še v mesto. Z Dašo smo se nekateri odpravili v HARDROCK CAFFEE in bili fascinirani nad njihovimi extra big hamburgerji. Vendar pa si ga nisem privoščil, ker sem ves denar zapravil za Hard rock majčko…
Zato smo v Mc’Donaldsu naročili tolažilni pomfrit z dodatki….Pojedel sem vsega in vse, kar je ostalo na mizi…..
Pozno zvečer smo prišli nazaj v Naklo, polni novih informacij.
Kristjan Fortuna
V Ladaku so bogovi padli na glavo in se globoko zasidrali v srca domačinov. Uživajte v članku in fotoreportaži našega Gvida, ki mu je dežela zlezla pod kožo.
Kuba je edina država pod mogočnim soncem, katere konstitucijo sestavlja tudi pravica vseh prebivalcev dežele do zdrave narave in čistega okolja. Ob prihodu Španskih kolonizatorjev proti koncu petnajstega stoletja, sta bili kar dve tretjini otoka prekriti z gozdom. 
Iz kapitalističnih in egoističnih razlogov je bil gozd izkoriščan in izsekan do te mere, da je ob Kubanski revoluciji gozd prekrival le še dobro desetino otočja. Nova oblika vladavine je predvidela skrb za naravo in tako je danes Kuba verjetno edina dežela na svetu, kjer se odstotek pokritosti njene površine z gozdom viša iz leta v leto, ne pa krči. A to še ni vse. Ustanovljenih je bilo mnogo nacionalnih parkov, kjer lahko občudujemo zanimive živalce in čarobne rastline.
Na severozahodnem delu otoka, na predelu poznanim pod vzdevkom »Mavrica Kube« se nahaja vrt orhidej. V katerem koli letnem času je ta vrt poln pisanih orhidej. Sprehajam se po vrtu in opazim orhidejo, ki oddaja opojen vonj po vanilji. To je hobotničina orhideja, katere cvetovi spominjajo na prave male hobotnice z dolgimi lovkami. Moje oči uživajo v psihedeličnem plesu barv in oblik: vijolična, rožnata, temno rdeča, zelena, popolnoma bela, črno temno modra, rumena, pikčasta, oranžna in še in še. Mati narava je največja in radodarna umetnica, kaj vse nam je pričarala… Ko se utrudim ogledovanja čudnih rastlin, katere pri nas domujejo v lončkih, na Kubi pa dosegajo dimenzije dreves in podivjane vesele džungle, se odpravim na sprehod. Na koncu sprehajalne poti pa presenečenje: Slap! Že frčijo po gozdnih tleh majica, hlače, sončna očala in torbica. Še trenutek ali dva in že uživam na ogromni skali pod slapom, katerega voda nežno in ljubeče 
boža moje rame, glavo, moči lase in preostanek telesa. Voda, sonce, mavrica in narava so moja ljubezen.
Vinales – Kubanski kras, je moj najljubši predel Kube. Zjutraj se zbudim in z balkona ob krikih petelinov opazujem mogočno in tiho pokrajino. Meglica se vleče preko doline in poljublja palme, objema ogromne speče mogote, sonce pa počasi, počasi vzhaja. Nov dan se je rodil! Sprehod po dolini je brezčasen. Srečujem domačine, ki obdelujejo polja. Orjejo tobačna polja z volovskimi vpregami. Ti kubanski voli so res posebne živali. Ogromni in tihi z dolgimi, zašiljenimi rogovi ter železnimi rinkami pod smrčki. Včasih ob volovih s temi piercingi v šali pomislim na rokovske in punkovske super zvezde. V Vinalesu so volovi prave super zvezde, ker so nujno potrebni domačinom. Domačini z njimi orjejo, jih uporabljajo kot prevozna sredstva in jih vprežejo za prevoz večjih in težjih tovorov. Traktor, motokultivator, osebno vozilo in manjši tovornjak – vse v enem! A vol je več kot to. Najbolj me vedno preseneča dejstvo, da te živali tako mirno sodelujejo pri delu in da so tako lepo počesane in čiste, kljub ogromnim naporom, ki jih prenašajo. Verjetno je vol najboljši prijatelj kubanskega kmeta.
Kuba se ponaša tudi s kubanskim krokodilom, 
a o njem ste že veliko prebrali. Verjetno pa niste slišali legende o malem pisanem kubanskem polžku. Pod ogromnim drevesom je na zemlji sedel in jokal mlad Indijanec. Do njega je prišel majhen, bel polžek in milo se mu je storilo, ko je videl, da deček joče. Vprašal ga je, zakaj tako milo joče in čemu vsa ta skrb? Deček razloži polžku, da se je zaljubil v prelepo dekle iz sosednjega plemena in da jo je poprosil za roko, a ga je zavrnilo, ker zanjo ni imel zaročnega prstana. Polžek za trenutek premisli, začne tolažiti dečka in mu svetuje, da naj preneha jokati in skrbeti. Naj poišče barve in z njimi pobarva hišico polžka, da bo pisana. Pobarvano hišico naj potem podari dekletu kot poročno darilo. In res, deček je obarval hišico polžka s tem čimer je našel in uspešno zasnubil prelepo deklico, s katero sta živela srečno in zaljubljeno do konca svojih dni. Od takrat dalje je hišica polžka (Polymita Picta) vedno obarvana v rumeno, temno rdečo, rjavo in črno barvo.
Neskončno morje, modro, azurno, petrolejsko zeleno, temno modro in temno modro-zeleno, pesek pa popolnoma bel. Nikjer nikogar, bosih nog se sprehajam po plaži in raziskujem naplavine. Plaža je polna školjk, odmrlih koral, hišic od ježkov in vej. Vsaka naplavina je umetnina zase. Sedim na pesku in gledam v neskončno kubansko morje … Narava na Kubi je res super !
Ana Marija Grbanović
Na enem od potepanj po Iranu me je pot zanesla v vasico na koncu sveta. Že sama vožnja na kraj zločina, kjer so me ugrabili, je bila fenomenalna. Ozka cesta skozi sotesko 
po kateri teče majhna bistra rečica, obdana s pomladanskim zelenjem in cvetjem. Marelice in mandljeva drevesa cvetijo v belo-rožnati barvi. Na levi in desni pa neskončne gore, ki se prelivajo v rjavi, rdeči, temno rdeči, rjavkasti, sivi, črni in temno zeleni barvi. Vasice iz blata, raztresene po dolini, hribovja pa posejana z majhnimi zapuščenimi pokopališči. Nagrobniki v arabščini in v še neki čudni pisavi. Na nekaterih nagrobnikih pa celo hieroglifi v obliki drevesc, živalic, zvezd za katere samo Bog ve kaj pomenijo. Vse okrog mene je čarobno, a takrat še nisem vedela, da me bodo ugrabili … Iranci!
Prispem v vasico. Domačini so bolj začudeni nad mano, kot jaz nad njimi. Še sama ne vem zakaj. Verjetno zato, ker bolj spominjam na brez-pigmentno želvo z ogromnim zelenim nahrbtnikom pod katerega se težo upira moj hrbet, kot pa na kako človeško bitje. Veselim se že, prispela sem v nov čaroben kraj, na koncu sveta, 
eno starejših vasic v Iranu, Abyaneh. O televiziji in internetu ne duha ne sluha, da o pomanjkanju vse prisotnega hrupa prevoznih sredstev ne govorimo. Blaženi mir in neskončnost v času, popoln odklop.
Preden se znoči, si pravim, moram najti neko zatočišče. Tavam po labirintu hišk iz temno rdečega blata, slame, lesa in kamenja in še sanja se mi ne kaj točno iščem. Z domačinom se pogovarjava vsak v svojem jeziku in z rokami mu kažem, da iščem streho nad glavo. Pošlje me v ne vem katero ulico, na ne vem kateri konec vasice. Potrkam po vratih in odpre mi visok možak zelenih, začudenih oči in temnih, črnih las. Kmalu pride tudi njegova sestra in veselo me sprejmeta pod streho. Razumemo se s kretnjami in veselo
mi predstavita moje prenočišče, kos tal v hišici iz blata stari pol tisočletja. Odlično, to je vse kar potrebujem. Dogovorimo se, da se vrnem kasneje. Odpravim se na raziskovanje čudno čudežnega kraja, kamor sem prispela. Že tavam po uličicah, opazujem domačine oblečene v tradicionalna oblačila, raziskujem skrite kotičke vasice, obiščem mavzoleje in miniaturne mošeje, vasici primernih dimenzij. Odpravim se raziskati eno lokalnih trdnjav, od koder opazujem kaj se dogaja v vasici pod manoj. Nato zagledam na drugi strani doline neko staro obzidje. To je potrebno raziskati! Že drvim na drugo stran, skozi nasade sadnih dreves in pozdravljam domačine, ki jih srečam na poti. Prispem na drugo stran doline, se povzpnem po hribčku mimo čred ovac in gospoda z oslom, vse do tistega zanimivega obzidja. Sedim na kamnu obdanim s suhim grmičevjem in opazujem vasico na dlani. Temno rdeče blatne hišice, obdane z zelenjem, v ozadju pa golo, temno hribovje. Barve se med seboj prelivajo, potujem po oblikah, ki jih zaznavam, dokler ne odplavam daleč, daleč stran.
Nato se zavem, da sedim na kamnu. Sonce je zašlo. Vstanem, se odpravim raziskovati dalje, lomastim po grmičevju, plezam preko opečnatega zidu, na kar se zavem, da nisem sama. Preneham lomastiti. Na drugi strani obzidja sedi na kamnu star možak in opazuje vasico, kot jaz do pred nekaj trenutki. Se tudi sprašuje o istih stvareh kot sem se jaz? Njegov vnuk se razposajeno igra z grmičevjem in kozo na vrvici. Opazujem ju, dokler me ne opazita. Izmenjamo si poglede in nasmehe. Odpravim se v moje zatočišče. Pridem domov in pozdravim moja gostitelja. Povabita me na čaj in tako se ob čaju pogovarjamo o naših življenjih. Huseyn in Marziye
v iranščini, jaz v slovenščini. Po dolgi debati ju obvestim, da naslednje jutro načrtujem zapustiti vas in se odpraviti dalje po moji poti. Pozdravim ju in jima zaželim sladko spanje. Napaka. V Iranu se nikoli nič ne načrtuje. Najboljši načrt je, da nimaš načrta. Če pa načrt imaš, lahko nanj pozabiš v trenutku, ko si ga izmisliš.
Prebudim se, pripravim prtljago ter se odpravim pozdraviti moje gostitelje. Povabijo me na zajtrk. Zahvalim se in odklonim, a ne odnehajo dokler me ne prepričajo, da delim zajtrk s celo družino. Marziyin sin Hasan je pravi mali sladkorček. Nagajivo me opazuje pri jedi in komentira vsak moj gib. Potem se pogovarjava in igrava. Na kar me Marziye poprosi, da si oblečem tradicionalno oblačilo, ki ga ženske nosijo v vasici. Pravi, da bi ji bilo v veliko čast. Ne morem odkloniti. V svoji glavi preračunavam koliko je vožnje do naslednjega mesta in ob kateri uri moram na avtobus. Pravim si, ma saj to bo hitro, pol ure in smo gotovi, potem pa grem. Odgovorim Marziye, da seveda z veseljem oblečem tradicionalno oblačilo, potem pa se bom morala žal posloviti. Seveda, seveda, potem lahko greš. Prime me za roko in mi razloži, da je oblačilo pri njeni sestri. Tako se s celo družino odpravimo na drugi konec vasice.
Tu se prične preoblačenje. Moški čakajo izven hiše (ker ima hiša samo en prostor), mene pa Marziye in njena sestra napravljata v dragoceno tradicionalno oblačilo (ženske ta oblačila hranijo kot največjo dragocenost, ki se predaja iz roda v rod). Črne najlonske nogavice (nekaj meni neznanega) in ogromno črno krilo (zanj je potrebnih približno 20 metrov blaga) mi spretno nadeneta. Preko telesa mi povezneta dolgo pisano z zlatimi vrvicami in mavričnimi bleščicami okrašeno haljo. Lase mi pokrijeta z belo ruto, polno cvetličnih vzorcev. 
Tudi sami se napravita. Sledi če oblačenje moškega dela družine. Potem pa obvezno fotografiranje. Po fotografiranju še lažji obrok sadja, zelenjave, oreščkov, slaščic, čaja ter klepetanje. Marziye me s ponosom predstavlja celotni družini. In že je tu povabilo na kosilo! Zahvalim se in razložim, da bi počasi morala oditi. Marziye se strinja in predlaga, da se vrnemo k njim domov, ko preneha deževati. Tako se popoldne odpravimo, tradicionalno oblečeni, cela družina, preko vasice proti domu. Prevzemajo me pravljični občutki. Na pol poti mi Marziye pove, da me hoče predstaviti tudi družinskim prijateljem. Nimam srca, da bi ji preprečila to veselje. Tako obiščemo tudi družinske prijatelje kjer se ustavimo na čaj in slaščice po protokolu. Preden prispemo domov se ustavimo za družinsko fotografiranje ob cvetočih drevesih. Ko prispemo domov, odidemo še na teraso domovanja na končno fotografiranje. Preoblečemo se v meni bolj domača oblačila. In že ne vem v katero se poizkusim posloviti (razmišljam o prijateljih v mestu kamor se odpravljam, ki so verjetno že v skrbeh zame). Kako, odhajaš, ali ne ostajaš vsaj na poznem kosilu pri nas ? Mi pravi Marziye. Ostani še dan ali dva, pristavi Husayn. Razložim jima, da moje prijatelje verjetno že skrbi in da bodo mislili, da me je kdo ugrabil. Tako se po neskončnem moledovanju in 
prepričevanju stežka poslovimo. Težkega srca se poslavljam, ker mi je moja nova Iranska družina (do sedaj se jih je nabralo že kar nekaj) prirasla k srcu. Odhajam po svoji poti in moje nove znance nosim v srcu s seboj.
Iran je zelo, zelo, zelo nevarna dežela, ravno zaradi Irancev samih. Tako prijazni ljudje so, da se zavemo, da je nam taka prijaznost in gostoljubnost že dolgo časa neznana, ali pa nam sploh nikoli ni bila poznana. Iranci imajo eno veliko srce v katerem je vsak, ki jih spoštuje in jih ima rad, dobrodošel. Dalj časa ko potuješ po Iranu, več Irancev te ugrabi, posvoji in si s teboj deli veselje do življenja. Ugrabijo te, poljubljajo, objemajo in gostijo kot najboljšega prijatelja. Neverjetno, nepozabno, vzburljivo, ganljivo in vznemirljivo a tudi boleče je potovati po Iranu ravno zaradi ljudi, ki jih srečaš na poti.
Ana Marija Grbanović
Kaj je tisto, kar vam najprej pade na pamet, ko slišite za Portugalsko? Sladki portovec, naravna pluta, dolge plaže ob Atlantiku in Sredozemlju, vonj po polenovki ali narodnem parfumu – popečenih sardinah, idilične srednjeveške vasice zidane v granitne balvane, fotogenične podobe tipičnih čolnov na zlati reki Douro ali pogled na eno najprijetnejših evropskih prestolnic – Lizbono?
Ali pa je to morda živopisana figura petelina, za katero še vedno ne veste, zakaj in kako je postala simbol Portugalske turistične zveze? Če ste med zadnjimi, 
preberite legendo iz bogate zakladnice ljudskega izročila, ki nam odkriva značilnosti in posebnosti ljudi, narodov in različnih dežel. Ena takih je tudi portugalska pripovedka o pečenem petelinu in poštenem romarju…
»Kje sva, prijatelj?« je vprašal.
»V bližini Barceloša, » je odgovoril krožnjar.
Čeprav je romar že dolgo hodil, je bil še vedno na Portugalskem. Odločil se je, da prespi pod drevesom. Zavil se je v popotni plašč in kmalu zaspal.
»Vstani!«
Nekdo ga je močno stresal – bil je birič v uniformi, poleg sebe pa je imel še dva tovariša.
Romar je sedel.
»Ukazano nam je, da preiščemo vašo culo, gospod.«
Romar jim je prepustil culo, ne da bi pisnil. V njej ni bilo ničesar razen dveh koščkov kremena, s katerima je kresal ogenj.
»Romar sem, namenjen v Compostelo.«
Birič, ki je preiskal njegovo culo, si je prtljago kar zadal čez ramo. »Z nami morate, gospod. Ne poskušajte pobegniti, sicer bomo primorani uporabiti silo.«
Silo? Kdo pa mislijo, da je-nevaren zločinec na begu? Saj ni naredil nič narobe.
Ko je naslednjega dne stal pred množico na sodišču, je hitro ugotovil, kaj bi radi. Nekdo je iz dvorca ukradel srebrn križ. Biriči so
iskali hudodelca in naleteli nanj. Če je bil nedolžen – zakaj se je potem skrival pod drevesom?»Nisem se skrival,« je nasprotoval romar. »Samo počival sem.«
Sodnik je vstal, da bi izrekel kazen. »Tatvina je hud zločin. Obsoditi te moram na kar najstrožjo kazen. Odpeljan boš na glavni trg in tam obešen. Zdaj pa se vsi poberite s sodišča.
Mudi se mi domov na kosilo, sicer se mi bo pečeni petelin ohladil.«
Neumnega sodnika je bolj skrbel njegov želodec kot pravica. Kaj ne vidi, da pravi hudodelec ostaja nekaznovan, namesto njega pa bo šla na vislice nedolžna žrtev?
Množica je bušnila v smeh. Si predstavljate pečenega petelina, ki kikirika? Romarju se je očitno zmešalo.
Ljudje so s sodišča pohiteli na glavni trg, kjer so stale vislice. Rabelj je dal romarju zanko okoli vratu. Duhovnik je izrekel poslednji blagoslov. »Naj se Bog usmili tvoje duše …«
Sodnik se je sklanjal skozi okno jedilnice na drugem koncu trga.
»Petelin na mojem pladnju je odprl kljun in trikrat zakikirikal.« Romarja so izpustili in mu v zameno za vse hudo, kar je prestal, podarili vrečo zlata. Od takrat imajo ljudje na Portugalskem pisanega petelina v spomin na romarjevo veliko vero v pravično razsodbo in lastno poštenost.
Povzeto po »Pečeno pišče« Pravljica iz Portugalske
Če si ‘madrilenjos’ (prebivalec Madrida), potem je sobota že vnaprej rezervirana za nogometno tekmo. V žepu že imaš karto in zvečer sediš, no, stojiš, ker navadno ni sedišč na prenapolnjeni liniji metroja v smeri Santiago Bernabeu. Tvoj klub- Real Madrid. Tekma? Ni važno s kom klub igra, važno je, da si tam. Nogometna tekma je v soboto zvečer OBVEZNA. Posebno še, če se želiš pokazati. V zraku se čuti pričakovanje in adrenalin. Povsod so televizijske kamere in hrup. Vsi lokali okoli stadiona so že dve uri pred tekmo nabito polni in nihče ne sprašuje za cene. Tisti, ki sprašujejo, pijačo prinesejo s seboj in jo 
pijejo kar na ulici. Ali pločevinke piva, ali pa mešajo kokakolo s poljubno dodatno pijačo v pollitrske plastične kozarce. Tu so tudi kramarji z majicami, kapami, šali, obeski- z vsem, kar se da unovčiti z imenom kluba.
Zanimivo je opazovati to pisano množico, ki hiti na svoja sedišča. Skoraj vsak ima okoli vratu klubski šal, dekleta pa so odločena, da bodo pokazala svojo lepoto. Seveda prevladuje športna eleganca z vpadljivim make-upom.
Na območje stadiona je prepovedano prinašati alkohol, zato obiskovalci pred vhodom puščajo pijačo, ki jim je še ostala. Izbira je velika. Najdete od polnih, do manj polnih kozarcev alkoholnih napitkov. Prevladuje pivo. In tu drži, da pijača teče v potokih, saj dobesedno hodiš po alkoholni vsebini. Nad stadionom kroži helikopter, naokoli pa hodijo patrole policistov na konjih, ki skrbijo za red. Konjev ne vznemirja ne množica, ne hrup, ne pokanje petard in ne ogenj, ki ga strastni navijači zakurijo pred glavnim vhodom.
Nekaj minut preden se zaprejo vsa vrata stadiona, nastane panika. Ne za vse, za tiste, ki še nimajo kart in bi radi prišli za vsako ceno noter. 
Moledujejo za karte, jokajo, vpijejo in ko se dokončno zaprejo še zadnja vrata, takrat si dajo duška in od jeze brcajo po rešetkah.
Pred vhodom za VIP pa se odvija druga zgodba. Tukaj se zbirajo tisti gledalci, ki ne želijo iti na nogometno tekmo in čakajo slavne obiskovalce. Pričakajo jih z vzkliki, navdušenjem, odobravanjem ali žvižganjem. Še dolgo potem komentirajo, kdo je bil, kako je bil oblečen in kako se je obnašal. Zlasti željno pričakujejo lepa dekleta igralcev. Ne razburjajo se, ko se stadion zapre in raje še malo počakajo, ker zadnji trenutek še vedno nekdo od slavnih pridivja z velikim avtom in hitro smukne skozi vrata. In imajo zgodbo za celotedenski razgovor. Do naslednje sobote.
Ko se vrata zaprejo, okoli stadiona nastane tišina. Nikjer ni žive duše. Po tleh ostane pravi svinjak. Vendar glej, tu je že bataljon komunalne službe z metlami in cevmi, s katerimi perejo pločnike in ceste. V roku pol ure je vse popolnoma čisto, kakor da se ni nikoli nič dogajalo. Žalostna sta samo dva lokalna pijančka, ki so jima pospravili samopostrežno pijačo.
Tekma se je začela. Sliši se navijanje in spodbujanje, vendar ne samo iz stadiona. Iz vseh okoliških lokalov, ki so še vedno polni, je navijanje še bolj glasno.
In cena vstopnic? Različno, od 38 EUR pa tja do 395 EUR ali več, odvisno od tekme.
Breda Dular
Spoštovani starši, pari, matere in očetje majhnih in malo večjih otrok, veliko vas razmišlja o potovanju v daljne kraje, pa se zaradi tega ali onega razloga raje premislite. Domnevam, da je eden od pogostih razlogov tudi v tem, da je otrok, po vašem mnenju ali mnenju vaših bližnjih, še premajhen in da je treba »za tak podvig počakati še vsaj nekaj let« da malček nekoliko zraste in doseže tisto starost, oz. bolje rečeno zrelost, ki bo zadostna za tak projekt.
Seveda se pojavi vprašanje, kdaj je ta trenutek in kako ga prepoznati?
V ozadju velikokrat tiči strah, 
da bo potovanje za malčka prezahtevno, da zanj ne bo mogoče najti »ustrezne« prehrane, da se ne bo sposoben vključiti v skupinsko dinamiko in bo moteč za skupino oz. bo skupina moteča zanj, strah pred možnostjo okužbe z eksotičnimi virusi ali bakterijami in pomanjkanjem ustrezne zdravstvene oskrbe na poti, naporni leti in čakanja,… na kratko, obstaja tisoč razlogov zakaj ne.
In res je, če človek pogleda na zadevo iz te perspektive, je najbolje za vse, da se družina na potovanje ne prijavi, ker je posledično stres tako za družino, skupino in vodnika prevelik.
Tudi sama sem bila v preteklosti velikokrat skeptična do takšnih odločitev in sem si težko predstavljala, kako se par ali posameznik z majhnimi otroki, govorim o starosti od 2 let naprej, ali tudi malo večjimi otroki, odloči za tovrstno potovanje.
Leta vodenja in izkušenj, pa so me omehčala in danes lahko z veliko gotovostjo trdim, da je pretežni del (80 – 90%) »uspešnosti« tovrstnih družinskih podvigov odvisnih od naravnanosti staršev, še posebej matere.
Verjetno mi bo večina staršev pritrdila, da se otrok počuti dobro in varno takrat, ko se tako počuti njegova mati oz., ko starša v odnosu delujeta usklajeno. Če je mati na potovanju umirjena, pozitivno naravnana, sproščena, če se zna prilagajati potovalnim 
situacijam in jih sprejemati kot so, dodati kdaj še kanček humorja in če je zraven še partner, ki pri tem pomaga in doda svoj delež, se izkaže, da je potovanje čudovita izkušnja za vse. Tako lahko otroci na potovanjih dodajo k spontanosti in bolj igrivemu, lahkotnemu vzdušju, kar bistveno doda k hitrejšemu sproščanju celotne skupine.
Številni potniki tako začnejo potovanje doživljati tudi skozi drugačne – otroške oči in kar naenkrat se v človeku prebudi notranji otrok, ki je tako silno zvedav, spontan in igriv, srečen in radosten že ob »malih« stvareh, katere odrasli tako zlahka spregledamo ali pa jih utrujeni od tegob življenja preprosto poklopimo še preden imajo možnost pokukati iz naše duše.
N a drugi strani pa otrok s potovanjem dobi neprecenljivo izkušnjo, ki mu je ne more dati nobena šola. Z drugačnostjo, o kateri lahko v šoli ali vrtcu samo 
posluša ali jo bere iz knjig, se sreča v živo na štiri oči. Izpostavljen je realnim situacijam in soočen s svetom, ki ga je do zdaj lahko gledal in poslušal posredno, skozi očala in interpretacijo druge osebe. Vpet je v vrsto družbenih interakcij, ki ga izzivajo, da se odlepi iz, mnogokrat že preveč zaščitniškega, objema domačega okolja in staršev, hkrati pa je izpostavljen popolnoma novim in drugačnim izzivom, s čimer dobi možnost, da pokaže lastno samostojnost.
Prilagajanje potovalnemu načrtu in skupinski dinamiki, deželi, kulturi in tradiciji novega okolja omogoča širjenje in poglabljanje obzorja, zavedanja o svetu in svoje vloge v njem. Učenje vrednot kot so sodelovanje, pomoč sočloveku, sočutje, soodvisnost vseh živih bitij in spoznanje, da sam ni center sveta so vredne zlata za vsakega Zemljana, kaj šele za odraščajočega malčka. Povrhu vsega pa je aktivno učenje v živo neprimerljivo bolj zanimivo in učinkovito od sedenja v šolski klopi. Kot se vedno bolj izkazuje v številnih raziskavah in izjavah strokovnjakov, otroci čedalje težje pozorno sledijo šolskim predavanjem, hitro izgubljajo pozornost in zanimanje in šolske ure so tako velikokrat nočne more tako za otroke kot učitelje.
Potovanja pa razbijajo monotonost sedenja v šolskih klopeh, učenje v naravi in gibanju je aktivno, spontano, interaktivno in otroci kar vsrkavajo znanje z vsemi svojimi čuti. In ker ni prisotne nobene prisile ali strogih pravil, se krepi njihova ustvarjalnost, samoiniciativnost in intuicija. Kar naenkrat se izkaže, da imajo veliko za povedati, čeprav so najmlajši, da pravzaprav zelo veliko že vedo, čeprav se o tovrstni temi še niso učili ali brali, ali pa začnejo hitro povezovati že znano, osvojeno in videno znanje.
Koliko je vredno znanje pridobljeno na poti, pa nam govori tudi stari pregovor, ki pravi, da je znanje popotnika vrednejše od znanja knjižnega molja.
In če se vrnem na sam začetek… verjetno je pred potovanjem smiselno vprašati sebe, do katere stopnje zrelosti smo prišli, saj so otroci največkrat samo odziv naše lastne naravnanosti in stanja.
Ali moja posoda drži vodo, pa se prepričajte sami.
Se vidimo na potovanju…
Sara
Spoštovani starši, pari, matere in očetje majhnih in malo večjih otrok, veliko vas razmišlja o Potovanju v daljne kraje, pa se zaradi tega ali onega razloga raje premislite. Domnevam, da je eden od pogostih razlogov tudi v tem, da je otrok, po vašem mnenju ali mnenju vaših bližnjih, še premajhen in da je treba »za tak podvig počakati še vsaj nekaj let« da malček nekoliko zraste Več – Z otroki na potovanje!
Naš sopotnik Miha je svoje občutke izlil tudi na papir in nam ga poslal v agencijo.
Modrec ni tisti, ki je živel dolgo, ampak tisti, ki je prepotoval mnogo. (kirgiški pregovor)
Na neskončno živo zeleni planjavi, ki se je razprostirala do obzorja, se je počasi prebujala pomlad. Prve makove cvetlice so sramežljivo pokukale na travnato planoto, krvavo rdeči popki cvetov so počasi razvijali svoje svilene cvetne liste, ki so se nežno pozibavali v spomladanski sapici. Dekle je jahalo preko planjave na svojem svetlo-rjavem konju z belimi lisami. Konjske uzde so bile okrašene s poldragimi kamni temno zelene, nebeško modre in temno rdeče barve; nanje so bili pritrjeni umetelno izdelani srebrni kraguljčki, ki so proizvajali edini živ zvok v brezkončni dolini.
Na tej planjavi, v družbi svojega konja, ki ji je dajal krila, je dekle vedno našlo svoj mir. Ko se je naveličalo bučnega vrveža v plemenu je enostavno pograbilo za uzde,
skočilo na konja in oddrvelo daleč stran v tišino narave. Dekle je opazovalo igro sončne svetlobe z gorami, njen odboj od snega in pisano svetlobo, ki je osvetljevala planjavo. Prispelo je do rdeče preproge, stkane iz makovih cvetov, ki so se pozibavali med živo zeleno travo. Poprijelo je za uzde konja, se v svojih širokih temnih hlačah nagnilo na bok konja in brez da bi razjahalo, seglo po rdečemu cvetu in ga utrgalo. Z nežnimi prsti je pridržalo cvet in si ga ogledovalo s svojimi svetlo modrimi očmi, ki so divje žarele, obdane z gostimi in dolgimi, kot oglje temnimi lasmi. Cvetlica je bila tako nežna, tako lepa, a tako ranljiva, si je mislilo dekle, ki se je spraševalo, če ni tudi ona sama taka, le kdo bi vedel ?
Po dolgi in naporni ježi se je dekle pričelo vračati proti taboru svojega plemena. Bele volnene jurte so izstopale iz zelenega travnika, in spominjale na gobe čudnih oblik. Dekle je že od daleč opazilo, da se v taboru dogaja nekaj nevsakdanjega. Ko je prispelo v tabor je presenečeno opazilo, da je tabor poln dečkov iz sosednjega plemena. Prijateljice so jo pozvale naj se pridruži pri igri. Dekle je s preziranim pogledom ošvrknilo zbrano druščino, a so se na njeno presenečenje njene oči ustavile na deškem obrazu kuštravih, temnih las, globokih zelenih oči in režečega nasmeha. A dekle še vedno ni želelo sodelovati pri igri. Dekleta so se odločila, da se bodo igrali že vsem poznano igro lovljenja na konjih. Dečki naj bi lovili deklice in uspešen lov okronali s poljubom. Verjelo se je, da kdor ulovi in poljubi dekle, se z njo tudi poroči. Dekleta so prepričevala dekle, naj se jim pridruži. In uspele so jo prisiliti k igri. Ta dogodek je burno opazoval 
deček režečega nasmeha, ki se je na prvi pogled zaljubil v dekle modrih oči in temnih, dolgih las. Srce mu je divje razbijalo in vse misli so postale ena sama: ujeti, objeti in poljubiti ljubezen njegovega življenja.
Divje konjske dirke so se pričele. Dekleta so se na konjih razpršila po celotni dolini, jezdeci so se najprej spopadli med saboj in se potem usmerili v različne smeri. Dekle je jezdilo in se hitro oddaljevalo od drugih. Veselilo se je že tega, da se je uspešno izognilo morebitnim nadlogam, ravno ko se je veselo nasmejalo samo pri sebi je pred sabo zagledalo na konju divji režeč se obraz dečka, ki ga je opazilo ob prihodu. Brez pomisleka je dekle urno potegnilo za uzde in usmerilo konja v drugo smer in ga pognalo v dir. Deček pa za njo na svojem urnem črnem konju. Za trenutek, se je dekletu zazdelo, da se od dečka oddaljuje, usmerilo je konja proti goščavi in želelo pobegniti. Jahalo je mimo višjega grmovja, ostro zavilo, a glej ga zlomka, z druge strani je dekle prestregel divji deček. Konja sta se v zadnjem trenutku ustavila, dekle je poletelo s sedla in pristalo naravnost v dečkovem objemu. Deček je močno objel dekle in jo s prodornimi zelenimi očmi pogledal. Zelene oči so se izgubile v modrih in čas se je ustavil za trenutek. Divje vrele ustnice pa so poljubile nežne in plahe dekliške ustnice.
Deček je dvignil pogled in se nenadoma zavedel, da so ta dogodek opazovali vsi prisostvujoči pri igri. Dekleta so veselo zavriskala in tekla raztrositi veselo novico o bodoči poroki v tabor. Dečki pa so se ljubosumno kujali. Dekleta so prispela do poglavarja plemena in mu z vzkliki in kriki opisala kaj se je zgodilo z njegovo hčerjo in s kom se bo poročila. Poglavar plemena je molčal in se jezno namrgodil. Odšel je v svojo jurto, nagnal celo družino iz jurte, se zakopal pod volneno odejo in jezno ter namrgodeno razmišljal o tem, kar se je ravnokar zgodilo.
Ko se je dekle vrnilo v tabor in iskalo očeta, oče z njo ni hotel govoriti. Po tednu dni smrtne tišine je oče prišel do dekleta in ji oznanil svojo odločitev. Povedal ji je, da se d
ekle take lepote in takega stanu ne more poročiti s pridaničem iz plemena, s katerim je njeno pleme na bojni nogi. Oznanil je dekletu, da se je z drugim plemenom že dogovoril za poroko s sinom uglednega poglavarja in dekle bo tako imelo svetlo prihodnost, poroko je tudi že razglasil v obeh plemenih in priprave nanjo že tečejo. Pri tem niso pomagala prigovarjanja njegove žene, matere in babice, tet in drugih hčera, ki so prepričevala poglavarja naj privoli v poroko dekleta z dečkom. Oče se seveda ni zavedal, da sta se mlada zaljubljenca skrivaj dobivala na neskončni planjavi, kjer sta jezdila na konjih in se pogovarjala in da je njuno srečanje preraslo v divjo, gorečo, strastno ljubezen, ki ni poznala tujih odločitev, tuje moči in želja, vojne, tradicije in dogovorov. Deček je dekletu obljubil, da ne bo dopustil, da bi se poročilo s komerkoli drugim, kot njim samim.
Na dogovorjeni dan poroke, so sorodnice dekle oblekle v živo rdečo poročno obleko, prekrito z neštetimi bleščicami, na njene lase so poveznile rdeče zašiljeno pokrivalo in prosojno rdečo tančico. Dekle ni spregovorilo že dneve. Tiho je molčalo in odsotno strmelo nekam v daljavo prostrane zelene planjave in razmišljalo o makovih cvetovih. Odpeljale so dekle do potoka, ki je tekel v bližini tabora, da ji umijejo obraz. Dekle je počepnilo k potočku in se zazrlo v vodno gladino. Strmelo je v vodno gladino in iz njenih neskončno modrih oči so privrele debele, težke in žalostne solze. Še vedno ni spregovorilo, samo jokalo je. In jokalo. In jokalo. Dokler ni več moglo prenehati jokati. Vsa dekletova žalost se je izlivala v toplih in rahlo slanih solzah. Sorodnice in navzoča dekleta so prestrašeno opazovale dekle in upale, da bo prenehalo jokati. Potoček je postal majhna rečica, kmalu za tem deroča reka in dekle je še vedno jokalo. Počasi se je pričelo oblikovati majhno jezerce, ki je raslo in raslo, dokler ni poplavilo celotnega tabora in dokler se vsi prebivalci niso pričeli kriče utapljati v jezercu.
Deček z divjimi očmi več dni ni spal, zjutraj je zajahal konja in prijezdil na pobočje nad taborom in koval načrt za ugrabitev njegove ljubljene. Potem je zaslišal predirne krike. V trenutku se je zavedel, da se v taboru kamor je namenjen nekaj dogaja. Z pobočja je opazil rastočo gladino malega jezerca. Urno je zajahal konja in oddirjal v dolino. Ko je prispel v dolino, je iskal svojo ljubljeno, a prispel je prepozno. Dekleta z modrimi očmi ni našel nikjer, tudi sam tabor je že izginil pod gladino jezera. Iskal je in iskal in potem prispel do gladine jezera. Pogledal je v gladino jezera in kot strela z jasnega ga je preblisnilo spoznanje, da se je njegova ljubljena od žalosti in od ljubezni do njega spremenila v toplo slankasto jezero, ki je še vedno raslo. Vstal je in opazoval gladino jezera. V tem trenutku, pa je začutil da raste in, da njegovo telo postaja vedno težje. Rastel je med tem, ko se je jezero še vedno širilo. Pričel se je spreminjati v kamenje dokler ni postal hrib, potem gora in na koncu ogromno gorovje. Tako je njegova ljubljena postala ogromno nebeško modro jezero, danes poznano pod imenom Issyk Kul, še vedno toplo in slankasto, kot njene solze. Ljubljeni pa je postal nebeško gorovje, Tian Shan, ki ljubeče opazuje in ščiti modrino njenih neskončno modrih oči.
Prirejeno po Kirgiški legendi.
Ana Marija Grbanović