O kopalkah in irskem plesu
Piše: vodnica Daša
ODLOČITEV JE PADLA.
Kopalke sem dokončno pospravila v kot kovčka. S kopanjem v naravi tu na Irskem očitno ne bo nič. Moje stalne poletne spremljevalke (kopalke) so mi odlično služile v Grčiji, pa na Kreti, pa vsak dan v Maroku (ne boste verjeli … še v Sahari, ker ima riad Les Portes du desert krasen hladen bazen), da o Albaniji sploh ne govorim, tam smo imeli plavalni klub in plavali v reki Valboni, pa v jezeru Komani, na vseh mogočih in nemogočih plažah … ampak tu?! NE BO ŠLO. REKE SO HLADNE, jezera imajo med 14 in 15 stopinjami; Atlantik 12 stopinj in Irsko morje stopinjo več … Zaslišim glasbo in grem za njo …
Jedilnica hotela Station House je okrašena z baloni in velikimi mašnami. Hotel praznuje 10 let in to prav danes, ko smo tu mi. Že ob prihodu nam povedo, da smo vabljeni na veliko zabavo. Da bo živa glasba, da hotel časti kanapeje in nekaj pijače.
Preden grem v sobo, se naslonim na vrata jedilnice, ki se je spremenila v prijetno plesno dvorano. NA MAJHNEM ODRU SO TRIJE GLASBENIKI. Pevka srednjih let ima prijeten glas, dva strička pa igrata na kitaro in sintesizer. Tisto pravo irsko poskočno glasbo, ki je igrala na Titaniku tam spodaj, kjer se je še Kate iz visoke družbe sprostila in uživala. Na plesišču je vsaj 40 plesalcev. Malce več žensk in malce manj moških. Postavljeni so v pravilne vrste in vsi plešejo enako, saj ni res … deklica pri petih, šestih letih in njen dedek pri osemdesetih … o, vse gospe z resnimi frizurami, bluzami in krili, vse mame in lokalni očetje … kako lepo, skoraj se mi ustavi srce … obrazi so sproščeni, vsi so v glasbi, vsi se gibajo enako in vsi uživajo.
Potem mimo mene zašelesti …. vidim dolgo črno krilo, živo rdečo bluzo s kratkimi rokavci ter dolge zlate lase … ojoj, irska vila! Pride mimo mene, ko jo pogledam, vidim, da je starejša gospa, zelo lepa, pravzaprav krasna.
“A sem v redu? Povejte,” mi reče in si popravi lase.
“Seveda, super ste,” iskreno rečem.
In že je ni več. Že je na plesišču, šine v sredino, vsi se ji umaknejo in zaploskajo.
Verjetno je bila nekoč krajevna lepotica, mogoče najbolj zaželena mladenka, mogoče dobra plesalka, vsekakor pa še vedno lepa.
Ko strumno zacepeta z nogami, se po dvorani razširi nova energija. Plesalka vrže lase nazaj in vse gospe jo posnemajo, udarijo hiter in poskočen step.
Ima me, da bi se jim pridružila, ampak jutri je spet nov potovalni dan, zgodaj bomo vstali in videli krasne stvari in hočem biti spočita.
Še zdaj ne vem, ali je bila zlatolasa gospa z rdečo bluzo irska vila, ali le babica iz Letterkennyija.