Moja vizija popotovanja po Zahodni Turčiji
Letališče. Mrgolenje ljudi, neznani obrazi, polni prijetne radosti, pričakovanja. Pogledi, uprti v najini smeri, na naju je, da jih popeljeva v čudovito doživetje, da jim postreževa z zgodbami, v njih vzbudiva zanimanje za prigode preteklosti, ljudi, ki so že zdavnaj umrli, mest, ki so že davno zakopana, obrazov, pokrajin in vasi, ki so tu, a ne vemo, odkod so prišli. Z jasnim nasmehom, odločno in priljudno se jim predstaviva, napoveva najino vlogo in oriševa našo pot ter jih povabiva na začetek pustolovščine.
Vkrcamo se na letalo, zajamemo sapo ob vzletu, nato pa se prepustimo sanjanju o krajih, ki jih preletavamo po nočnem nebu, o ljudeh, ki nevoščljivo opazujejo lučko letala od spodaj, o novi deželi, ki se ji približujemo z nadzvočno hitrostjo. Nato tam spodaj – morje luči. Ogromno milijonsko mesto, takega nas večina še ni spoznala od blizu. Pristanek, svež veter, tuj jezik. Spregovoriva nekaj besed dobrodošlice ob začetku potovanja in skupaj poiščemo avtobus iz Carigrada proti Ankari, na Bližnji vzhod, v srce Turčije.
Prebudimo se v novo deželo, v sončen, svež jesenski dan, v glavno mesto Turčije. Ankara, cvetoče, urbano središče sredi polpuščavskega sveta centralne Anatolije. Srkamo vase vrvež mesta; spregovoriva o davni in bližnji zgodovini, o vplivih Hetitov, Grkov, Rimljanov, o Bizancu in Otomanskem cesarstvu. Ne spuščava se v podrobnosti, raje narediva pregled in se ustaviva pri posebnostih, zanimivih zgodbah, anekdotah – stvareh, ki pritegnejo pozornost in si jih ljudje zapomnijo. Končno prispemo do nedavne zgodovine, do prvega predsednika svobodne Turčije, Ataturka. Obiščemo Ataturkov mavzolej, nato pa se lotimo raziskovanja mestnega jedra. Vrnemo se na začetek, po anatolskih civilizacijah vse do Hetitov. In zopet k avtobusu, preko razgledov na čudovito Anatolijo k Slanemu jezeru (morda nekaj besed o geologiji) in nato v magično Kapadokijo. Občudujemo noro lepo pokrajino in zaspimo polni vtisov.
Zbudimo se v nadnaravnem okolju stožcev vulkanske lave in prahu, v katerih ljudje še zdaj živijo. Raziskujemo, počutimo se kot otroci. Kot vodnika opozarjava na zanimive točke in jih vodiva po tej pravljični deželi. Poveva o tradiciji bivanja v tem okolju, o ljudeh in njihovih običajih. Podamo se v svet cerkva starega krščanstva, obiskujemo domače rokodelce, lončarje (poiščemo tudi tistega z največjo zbirko ženskih las), keramičarje. Počutimo se kot otroci, ki se igrajo raziskovalce, znanstvenike na odpravi na Vzhod. Doživljamo trenutke čiste tišine, ko se misel ustavi v očesu orkana, ob razgledih na veličastno naravo, obsijano z večernim soncem, dalijevsko, do koder seže pogled. Meditacija in razigranost, ko se v večernih urah damo zapeljati arabsko zveneči turški glasbi in očarljivim trebušnim plesalkam.
Zjutraj odpremo oči in še kar smo v pravljici. Morda se komu zbudi globok občutek hvaležnosti, da se zbudimo v objemu narave. Še vedno raziskovalci na kamelah (dobro no, verjetno v avtobusu) zajašemo po poti starih karavan, s postojankami vsakih 40 km, v katerih se da preživeti noč in zjutraj znova na pot. Mi pa kar naprej, dokler nas pot ne pripelje do mistične Konye, kjer občudujemo umetnost religioznega čaščenja v lepem, s pomeni nabitem plesu dervišev. Spregovoriva o plesu, od kod izhaja in kaj pomeni, o transnem stanju čaščenja boga, o simbolih. Morda se naveževa na sekularnost Turčije, na versko pripadnost Turkov in prizadevanje, da bi Turčija ostala versko nevtralna, kar potegne s sabo negativne odzive tradicionalnih muslimanov. Obiščemo še Selimovo mošejo, nato pa jo mahnemo proti blagodejnemu Sredozemlju.
Vas zanima nadaljevanje? Pridite na turo Turško doživetje.
Anja Voljavec