Modro beli Maroko
Modra je tista gorska vasica, ki me vedno znova napolni z energijo (pa ne le zaradi konstantnega vonja po nelegalnih opojnih substancah, ki se zavija okoli njenih voglov kot v kateri od zgodb 1001 noči). Še vedno ne vem točno, ali je glavni trg tisti, ki me s svojimi štanti in mini trgovinicami, spomni na katerega od prizorov iz mojega otroštva, tako zelo domačno je tam. Chefchauen (Šef-šauen) je njeno uradno ime, domačini pa jo kličejo kar Chauen (Šauen) kar naj bi pomenilo »vrhovi«. In res so v okolici vrhovi pogorja Rif, ki je znan kot najbolj razvpito področje za gojenje že prej omenjene droge- »kifa«.
Chefchauen je modro v modrem. Neverjetno je, kako nad čisto vsemi maroškimi mesti vedno (le redko ni tako) blešči modro modro nebo. Take modrine ne vidiš nikjer drugje! Maročani pravijo, da je to zaradi zelo ostrega afriškega sonca. In Chefchauen je vasica, ki je to modrino podvojila. Nad njo je modro, vmes malo beline zgornjih nadstropij fasad belih hiš, potem pa spodaj spet modra. Modra barva je, kot bi jo polivali po ulicah. Najprej po tleh, potem pa je vedro zaneslo še malo više, malo naokoli in rezultat je moder oplesk vse do višine metra in pol. Od kod ideja za tako monohromen izbor, ne vem, bi pa zelo težko rekli, da Chefchaunu zaradi prevladujoče barve manjka kakšna druga. Enostavno je tak kot je- najbolj poseben med vsemi maroškimi mesteci.
In človek bi predpostavljal, da se modrine naveličaš že ob sprehodu po medini. Prav presenečena nad sabo in svojo na novo razvito simpatijo do modre pa se zavem, da se na moč razveselim tudi notranjščine hiše, ki je tako kot tudi njena fasada, pobarvana v- modro, seveda. Skoraj neverjetno! Morda ravno zaradi vročega gorskega sonca, je modrina še toliko bolj prijetna. So že vedeli, zakaj tako!
In ob vseh teh odtenkih, bi si lahko mislili,da so domačini eni zamorjeni tipi, ki cele dneve posedajo in se počutijo prav (kot bi rekli američani) »blue«… no, v resnici so zelo prijetni ljudje, posedajo pa ne zaradi modrikaste melanholije naokoli po čajnicah in trgih, ampak predvsem zato, ker so po zadnjem dimu kifa verjetno izgubili še tisto malo energije, ki so je premogli za pot proti domu in so se odločili ostati kar, dokler naslednji med njimi iz malhe ne privleče pipce na dolgi palici z dišečo, nelegalno substanco. In modre so tudi njihove misli, ko možujejo ob zelenem metinem čaju.
Modrine v Maroku je še več. Mesta ob Atlantiku so večinoma vsa oblečena v modro- bele stene, vrt Majorelle v Marakešu ima posebno modro, ki so jo poimenovali kar »majorelle modra« in naj bi se močno spreminjala glede na jakost osvetljenosti vrta s soncem, vendar pa je navkljub vsem ostalim, Chefchauen ostal skoraj prototip za uporabo in izrabo modre.
Alja Mravljak