Migracije živali v savanah Kenije in Tanzanije
Velika migracija je eden izmed najbolj spektakularnih naravnih dogodkov na svetu. Več milijonov divjih živali se vsako leto zaradi suše seli iz Serengetija v Maro. Ob veliki migraciji opazujemo nepregledne črede zeber, orjaških kozobikov in gazel, ki se pasejo, prečkajo reke … Preprosto uživamo v neverjetnem notranjem kompasu živali, ki se že tisočletja, leto za letom, selijo za hrano.
Tudi če vaš obisk ne bo ravno v času migracije, to ne pomeni, da ne boste uživali v tem, po čemer slovijo parki Kenije in Tanzanije. Migracija je povezana s količino padavin in tako jo je težko točno napovedati, lahko pa jo predvidimo glede na obdobja.
LETNI MIGRACIJSKI VZOREC
Zgodnja sušna doba (od julija do oktobra)
Od julija do oktobra nastopi sušna doba, junij in julij pa označujeta prehodno obdobje med deževno in sušno dobo. V tem času nekatere živali še vedno ostajajo v zeleni savani, večina pa se jih že poda proti Maasai Mari. Največ jih je v zahodnem koridorju, kjer prečkajo reko Grumeti, po navadi med junijem in avgustom. Namenjene so na sever, proti rezervatu Maasai Mara in reki Mara. V času migracije proti Maasai Mari so živali razkropljene po celotnem območju, nekatere v rezervatu Grumeti in Ikorongo, druge pa v severnem delu Narodnega parka Serengeti.
Nekatere živali dosežejo reko Mara, ki je največja in zelo resna ovira v času migracije, že na začetku avgusta, nekatere pa se podajo proti rezervatu Maasai Mara šele septembra in oktobra. Septembra je v severnem delu Serengetija v bližini reke Mara že zelo veliko čred gnujev. Prečkanje reke Mare je vsako leto na drugem mestu in traja različno dolgo. Če je leto sušno, bo zelo malo živali prečkalo reko proti Keniji.
Najboljši čas za opazovanje migracije je med junijem in avgustom. V tem času se gnuji zbirajo in se pripravljajo na prečkanje reke Grumeti.
Pozna sušna doba in zgodnja deževna doba (od oktobra do decembra)
Z oktobrom se migracija znova pospeši. Med oktobrom in novembrom je v južnem in vzhodnem delu Serengetija kratka deževna doba, zato se živali odpravljajo nazaj na jug proti travnatim ravninam v vzhodnem delu Serengetija. Spet bodo morale prečkati reko Mara.
Nekatere živali uberejo pot skozi zahodni del Lolionda, območje Lobo v Serengetiju ob vzhodni meji, nekatere uspejo priti tudi zelo daleč na jug do Seronere. Šele v novembru bodo dosegle južni del Serengetija, ko bo okoli južnega in vzhodnega dela Seronere, Nduta in severnega dela zaščitenega območja Ngorongoro zrasla nova trava.
Zgodnja deževna doba (od decembra do aprila)
Večina gnujev bo ravnino z nizko travo dosegla v sredini januarja. Takrat se znova začne življenjski krog. V januarju in februarju bo na svet prišlo okoli 500.000 novih telet. V tem obdobju se črede zadržujejo predvsem na ravninah Ndutu in Salei v južnem delu Serengetija in rezervatu Ngorongoro. Ker so odvisne od lokalnih ploh in neviht, se bodo ves čas selile po tem območju.
Telitvena območja se nahajajo izven območij, kjer plenilci čakajo svoj plen. Gnuji telijo v skupinah po sto v zelo kratkem času. Kotitev navadno traja okoli 30 minut ali eno uro. Komaj rojeno tele bo na nogah že 10 minut po telitvi.
Gnuji se večinoma hranijo na ravninah z nizko travo. Če se v tem času pojavijo sušna obdobja, se živali pomaknejo na zahod proti rezervatu Maswa in proti dolini Mbalgeti.
Pozna deževna doba (od aprila do junija)
Obdobje med aprilom in junijem se imenuje dolga deževna doba. Aprila v južnem delu Serengetija in rezervatu Ngorongoro na ravninah, ki so porasle z nizko travo, ni več dovolj hrane za vse živali, zato gnuji migrirajo proti ravninam in gozdnim površinam, kjer je visoka trava, na območju zahodnega koridorja, v neposredni bližini Viktorijinega jezera. Na tem potovanju prečkajo reko Simiyu, Seronera, Mbalageti in Nyabogati.
Maja bodo živali že na območju Moru Kopjes in v zahodnem delu Seronere. V tem času se živali znova razmnožujejo. Samice gnujev imajo prva teleta, ko so stare 2 ali 3 leta in razvojna doba zarodka traja približno 8 mesecev. Junija bodo živali že prečkale zahodni koridor v Serengetiju, kjer bodo prečkale reko Grumeti.
KATERE ŽIVALI MIGRIRAJO
Selijo se velike črede gnujev iz Serengetija, ki imajo radi nizke trave, najraje pa travo, ki je šele na novo zrasla. Hranijo pa se tudi z visokimi travami, ki so jih pred tem posmukali že bivoli ali zebre.
Druga največja migracijska skupina so zebre, ki se selijo v družinah. V času deževne dobe se navadno zberejo na ravnini, kjer je dovolj nove trave. Njihova migracijska pot je po navadi enaka poti gnujev.
Eland antilope navadno ne sledijo enaki poti, kot jo opravijo gnuji, ampak se gibljejo med nižinskimi ravninami in gorskimi območji.
Migracija Thompsonove gazele je najkrajša. So zadnje živali, ki zapustijo ravnino in prve, ki se vrnejo. Pa tudi zadnje stopijo na območje, kjer je visoka trava, saj jedo le nizke trave in zelišča. Pot gazele je precej krajša od poti gnujev.
Grantove gazele se selijo samo lokalno in samo do neke mere, ker so odvisne od vode.
NEKAJ DEJSTEV O MIGRACIJI GNUJEV
· Zakaj imajo gnuji v času deževne dobe raje ravnine, kjer raste nizka trava?
Tam, kjer je nizka trava, so gnuji varni pred plenilci, saj imajo zelo lep razgled nad okolico. Ravnina je tudi zelo primerna za telitev in vzgojo telet, saj je to območje bogato s fosfati, ki so zelo pomembni za rast gnujev. Prav tako je trava tukaj odvisna od dežja in po plohah in nevihtah že žene nove poganjke in torej takojšnjo hrano za živali.
· Zakaj migrirajo s travnatih ravnin na gozdnata območja?
Po dežju se živali selijo z ravnin na gozdnata območja. Ko ni dežja, morajo živali iskati hrano in vodo drugje. Ker ni več površinske vode, iščejo reke, gozdnata območja pa so takrat odlična možnost za vodo in ponujajo gnujem tudi več možnosti za hrano kot pa suhe travnate ravnine.
· Zakaj se nato obrnejo in zapustijo gozdnata območja?
Gnuji imajo veliko razlogov za to, da zapustijo gozdnata območja. Eden izmed najpomembnejših je prav gotovo ta, da lahko zbolijo za parkljevko, še posebej na mokrih območjih. V času deževne dobe je na tem območju tudi ogromno muh ce-ce. Da se izognejo tako parkljevki kot muhi ce-ce, morajo gnuji zapustiti gozdnata območja še pred začetkom deževne dobe. Drugi razlog pa so seveda plenilci, ki jih je v tem času na tem območju izredno veliko.
· Zakaj živali sploh migrirajo?
Glavni razlog za migracijo je iskanje hrane in vode. Na tem potovanju veliko živali utone, ko prečkajo reko, ali pa klonijo pod močnimi prijemi plenilcev. Zato je migracija neke vrste prikaz Darwinove teorije o preživetju najmočnejših, saj se vsako leto v Serengetiju rodi najmanj 250.000 telet.
MIGRACIJA GNUJEV
Migracija gnujev je krožno potovanje, ki se odvija celo leto. Začne se v trenutku, ko se skotijo, kar se navadno zgodi pozno v januarju, in do sredine marca, in sicer na jugovzhodu Serengetija, na območju Ndutu v bližini Naabi Hill Gate. Ta spektakularna migracija je stara več kot milijon let. Gnuji se selijo od ravnic v Serengetiju proti Maasai Mara v Keniji in nazaj v Serengeti, saj neprestano iščejo nove vire hrane in vode. V bistvu gnuji menjujejo nizke travnate ravnice v poletju za gozdnate površine pozimi.
ZAPOREDNO HRANJENJE IN POENOSTAVLJANJE
Manjše živali imajo koristi zaradi večjih, kot so na primer bivoli. Bivoli se ne selijo, a migracijska pot pogosto zaide na njihov domač teritorij. Manjše živali pridejo hitreje do hrane, saj bivoli pojedo višje trave, kar jih prisili, da poženejo nove, manjše poganjke. Bivoli gnojijo zemljo s svojimi iztrebki in odpirajo območja za manjše živali, ker pohodijo visoke trave.
Najhitreje pridejo na območje bivolov zebre. Zebre osmukajo trda travnata stebla, kar jih še zmanjša in zato lahko začnejo znova rasti. To novo travo obožujejo gnuji, zato vstopijo na to območje takoj za zebrami. Nato se jim pridružijo še Thompsonove gazele, ki jedo le nizke trave.
LETNA MIGRACIJA NA RAVNICAH SERENGETIJA
Seleče se živali že pričakujejo ostale živali, v večini so to plenilci, kot so levi, gepardi in krokodili. Levi so največji afriški plenilci. Oprezajo za ranjenimi odraslimi živalmi in mladimi gnuji, ko jih pot zanese skozi njihov koridor. A ko se migracijska pot na njihovem ozemlju konča, morajo loviti živali, ki se ne selijo. Gepardi, ki so tudi sami plen levov in hijen, lovijo mlade gnuje in manjše živali. Krokodili pa čakajo na območju reke Grumeti na žejne gnuje. Tudi štorklje in pelikani težko čakajo na čas migracije, saj so takrat bazeni polni rib.
A plenilci niso edini problem za živali, ki se selijo. Gnuji so najbolj ranljivi ob rojstvu, saj se morajo teleta v samo 15 minutah naučiti tekati, plenilci pa že čakajo v zasedah. Gnuji neprestano iščejo hrano in vodo, včasih morajo zdržati brez vode tudi več dni. Veliko mladičev umre zaradi izčrpanosti, veliko pa jih preživi in nato na poti naleti na še eno veliko oviro, reko Mara.
Stopnja težavnosti pri prečkanju reke Mara je odvisna od trenutne količine padavin. Če je izbrano mesto za prečkanje plitvo, bo preživela večina črede. A reka je pogosto globoka in ima zelo močan pretok. Prečkanje je zato lahko smrtno nevarno za stotine živali. Med prečkanjem se lahko mladiči ločijo od mater in postanejo tako panični, da lahko reko prečkajo tudi trikrat.
To smrtonosno prečkanje in trupla imajo v življenjskem krogu svoj pomen. Njihove kosti so podlaga za gnezdenje ptičev. A najpomembneje je to, da loči šibke živali od močnejših, saj se vsako leto skoti približno 250.000 mladičev in brez tega prečkanja in plenilcev bi bile ravnice Serengetija prenaseljene.
Migracijska pot sledi določnemu vzorcu, ki pa se vsako leto spreminja glede na deževna obdobja in lokalne plohe in nevihte. Deževni dnevi so vsako leto ob drugem času, včasih skoraj celo leto ni vode, včasih pa je vode na pretek. Ta deževna obdobja nato vplivajo na življenje gnujev.
Marjeta