Vsako mesto ima svoj čar, Lizbona pa je še posebej čarobna v jeseni. Mesto je malo narcisoidno, saj ima nešteto razglednih točk za občudovanje. Zasluga za to gre neštetim gričkom, v katere pa moraš peš kar krepko zagristi. Najlepše je, ko hodiš navzdol in skrivaj pogleduješ k tistim, 
ki se mokri in zadihani trudijo v nasprotno smer. Nešteto razglednih teras se kiti z rožami, grmičevjem ali drevesi, ki se v jeseni začnejo barvati v svoje prelestne barve od rumeno oranžnih do rdečih tonov. Od vsepovsod vabijo mizice in stoli, da se usedeš, počiješ, poklepetaš in občuduješ razgled. Te razgledne točke pa niso nobena skrivnost, saj so Lizbončani dobili prvi tramvaj, ki vozi do teh slikovitih postaj že na začetku 20. stoletja. Menda so se dekleta do tja preveč utrudilaJ. Ko pustiš, da ti pogled seže daleč naprej, se ti ustavi na modrem morju, ki pa ni morje, zato ga domačini imenujejo Slamnato morje. Občutek morja daje širok izliv reke Tago.
Mesto daje občutek ležernosti in sproščenosti. Vse se odvija v počasnem ritmu, še celo njihova glasba je takšna. Nekoč se je tu rodil fado, v mestnih četrtih 
polnih domačinov in priseljencev, ki so prišli sem za zaslužkom in prepevali o težkem življenju ali nesrečni ljubezni. Tistih ljudi ni več, pesmi pa so ostale in ko se dan prevesi v večer se začno odpirati restavracije, ki ponujajo poleg hrane tudi fado. Če si žalosten, boš po večeru s fadom še bolj žalosten, če pa si vesel, pa ti tako nobeden ne more »pokvariti« razpoloženja. Fado ni glasba, ki bi si jo želel poslušati cel deževni vikend, je pa vreden ogleda, saj predstavlja del ljudske folklore.
Trg Rossio je najbolj obljuden trg v mestu. Ponavadi se ljudje tukaj sestajajo, pohajkujejo, pijejo kavico v eni od bližnjih kavarnic, ali uživajo v nebeških okusih številnih sladic v eni od slaščičarnic. Trg je tudi priljubljeno zbirališče študentov, saj jih v oktobru čaka tukaj kar precej dela, ker je potrebno v vodnjaku namakati bruce.
No, pa se odpravimo še v »zgornje« mesto, ampak ne prej, kot zvečer. Ne samo tramvaj, Lizbončani so si dali narediti celo dva dvigala z železno konstrukcijo, da jim ni bilo potrebno hoditi peš v ta del mesta. Na vrhu dvigala je prijetna terasa z razgledom na sončni zahod. Potem pa se odpravimo
v živahno četrt, polno kavarnic, barov, restavracij… tam kjer vrvi od življenja. Dovolj je, če se samo usedemo in opazujemo ta vrvež. Potem opazimo, da se meščani zelo radi lepo oblečejo, dekleta pa imajo rade vratolomno visoke pete. Ko opazuješ ta vrvež okoli sebe imaš občutek, da se vse mesto zabava, da ni nobeden ostal sam doma, da se vsi sprehajajo, posedajo, ali naročajo hrano v restavracijah. In to je tista ležernost, ki vleče, ta občutek, da so vsi na večnem dopustu, da nobeden ne potrebuje zjutraj vstati in iti v službo. Ja, Lizbončani vedo, kako se zabavati.
Breda
