23. okt, 2013   Člani pišejo, Oskar celostno  

 

Kobrina zgodba ali kako se znebiš težav z višino

(september 2013)
Marjanovo delo spremljam že leta. Sem ena tistih srečnežev, ki smo se imeli priložnost z njim srečati na delavnicah Karmične diagnostike in se na lastne oči prepričati v nekatere njegove neopisljive sposobnosti. Ko se je pred dobrim letom pokazala priložnost za Kobrina zgodbaponovno osebno srečanje, me je sestra poskušala prepričati, da bi se ji pridružila na prvem celostnem potovanju po Jordaniji, vendar nisem začutila dovolj močnega ‘klica’. Morda tudi zato, ker nisem pretirano avanturističen popotnik, ravno nasprotno, vedno sem potovala z družino, v zaključenih družbah po ‘varnih’ turističnih destinacijah. In kot turistko tipa ‘kopalnico ima’ me bivanje v puščavi ni prav nič privlačilo.
Ko je prišla ponudba za podobno potovanje po Turčiji, je sestra spet poskusila, češ tole bi pa morda celo ti prenesla. Spali naj bi pretežno v hotelih, kakšnih posebnih podvigov tudi ni bilo napovedanih. Vendar me še vedno ni prepričala, čeprav je iz Jordanije prišla zelo navdušena in polna neverjetnih vtisov. Sama pri sebi sem rekla, če bom začutila, se lahko še vedno odločim zadnji hip. Če mi je namenjeno, me bo že počakalo. In pozabila na vse skupaj.

Pa je poletje minilo, zakorakali smo v september. V nekem trenutku sem se spomnila na Turško zgodbo in pomislila, da bi mogoče vendarle odpotovala. Do odhoda je bilo le še deset dni, urediti pa bi si morala nov potni list, zagotoviti finance, nabaviti Kobrina zgodbaustrezno obutev. Vendar sem se odločila. Grem! Pa je vse lepo steklo in zadnji petek v septembru sem pristala na avtobusu, polnem neznancev. Odpotovala sem brez posebnih pričakovanj, zame je bilo pravzaprav prav vse novo. In v sebi sem se odločila, da bom poskusila sprejeti vse, kar se mi bo dogajalo. V tistem trenutku si niti v sanjah nisem mislila, da me prav vsak dan čaka najmanj ena preizkušnja.
Prvi test je bil že na avtobusu, ko je naš vodnik Oskar predlagal, da si za čas potovanja nadenemo nova imena. Nova imena? Od nekod je privlekel vrečo s priponkami in potniki v prvem delu avtobusa so začeli žrebati. Če sem čisto poštena, mi takšne ‘igrice’ nikoli niso bile pri srcu, vendar sem se vdala v usodo. Prostovoljno sem postala del te skupine, torej se bom poskusila aktivno vključiti. In kakšno ime mi je bilo namenjeno? Kobra! Za hip sem se počutila skoraj užaljeno, potem pa je nekaj v meni zavibriralo s tem imenom. In moram priznati, da sem se v naslednjih dneh precej poistovetila z njim. Če bi me zdaj kateri od novih sopotnikov poklical drugače, bi se mi zdelo prav nenavadno. Oskar je na tem potovanju postal Rak, Marjan pa Komar.
Tako je naša skupina živali začela potepanje po Anatoliji. Sredi dneva smo prispeli do mesta Afyon, nad katerim se kar 220 m visoko dviguje ogromna skala, na vrhu katere stoji obzidje. In to je bil naš naslednji cilj. V prsih me je stisnilo. Prvi hip sem pomislila, da bi ostala v eni od čajnic in tam počakala skupino, potem pa sem se odločila, da sem jim pridružim vsaj na sprehodu med raznobarvnimi stavbami, ki v ulicah ob vznožju trdnjave stojijo še iz časov plešočih dervišev. Med potjo sem Raka zasliševala, kakšna je pot, ki vodi do vrha in mu v nekaj stavkih razložila svojo težavo. Že odkar vem zase, me je bilo strah Kobrina zgodbavsega preveč strmega in ‘prepadnega’. Čeprav sem bila živahen in razigran otrok, se nisem nikoli dričala po ograjah ali plezala visoko na drevesa. Z očetom, navdušenim hribolazcem, sem prelezla marsikateri hrib in kolikor starejša sem postajala, toliko zahtevnejše so bile poti. Dokler nisem, nekje sredi pubertete, pri spustu s Komarče doživela močno vizijo deklice, ki se vali navzdol v prepad. Takrat se je moja visokogorska kariera zaključila, strah pred padanjem pa se je v naslednjih letih spremenil v prave napade panike, ki so bili včasih tako hudi, da kakšno uro sploh nisem mogla normalno dihati. Ozke ceste, strma smučišča, skalnati bregovi, mostovi nad deročimi rekami – vse to je zame postajalo vedno bolj nepremostljiva ovira. Da ne govorim o tem, kako je že pogled z balkona v drugem nadstropju zame predstavljal veliko težavo.
Do vrha Afyonske črne trdnjave vodi približno 700 ozkih kamnitih stopnic in glede na pretekle izkušnje se sama nisem upala tvegati vzpona. Rak mi je obljubil, da bo hodil ob meni, na zunanji strani poti in začela sva se vzpenjati. Pogled sem ves čas upirala v steno, se oprijemala kamnov in počasi sva napredovala. V zadnji tretjini me je že pošteno stiskalo, ampak odločena sem bila, da pridem do obzidja. Uspelo mi je. Nekoliko me je skrbela pot navzdol, ki je bila zame vedno dosti težja od vzpona, ampak zaupala sem, da mi bodo pomagali. Sopotniki so nadaljevali še po bregu nekaj metrov navzgor, do samega vrha, kjer je v vetru plapolala zastava. Po nekaj minutah počitka sem jim sledila, v tistem trenutku pa je strmina z vso močjo udarila vame in začutila sem znani vzorec. Mrzel pot, mehke noge, strah se je začel nekje iz globin prebijati na plano. Pa ne ravno zdaj, ko sem že skoraj zmagala! Sestra me je posedla na bližnjo skalo in odhitela po Komarja. Ko sem mu povedala, kako se počutim, me je prijel za roki in nekje v globinah moje podzavesti odkril, kaj me ovira. V trenutku, ko mi je začel pripovedovati, se je nekaj v meni pretrgalo, začutila sem neopisljivo grozo in izbruhnila v jok. Ampak s solzami in izdihi je odtekal tudi strah in že nekaj minut kasneje sem se dovolj pomirila, da sva se lahko začela vračati navzdol.
“Zdaj pa bodi svobodna, drzna in pogumna kot Kobra!”
No, zdaj vsaj vem, zakaj mi je bilo tokrat namenjeno to ime… Prvih nekaj metrov me je Komar vodil za roko in nekaj časa je trajalo, da sem se navadila meni do tega trenutka popolnoma neznanega občutka lahkotnosti. Verjetno si vsak, ki tega nikoli ni čutil, prav tako težko predstavlja mojo staro grozo, kot sem si sama vse svoje življenje težko predstavljala občutek svobode. Lahko pogledam navzdol, lahko stojim ob robu in ne čutim prav nobenega strahu! Najraje bi stekla navzdol!
V naslednjih dneh sem imela veliko priložnosti preveriti, da resnično deluje… In vsakič znova sem bila navdušena nad novimi občutki. Če se moja katarza ne bi zgodila že prvi dan, bi bila prikrajšana za mnoge izkušnje! Tako pa sem sproščeno vstopila v čudoviti kanjon Saklikent in se po ledeno mrzlem potoku čez gladke skale prebijala po soteski navzgor, se sprehajala po nezaščitenih zidovih zapuščenega samostana visoko nad jezerom Bafa, splezala do ruševin utrdbe mesta Olympos in uživala ob razgledu na razpenjene valove globoko pod seboj.
Ko sem se zadnji dan v vasici Čirali prebudila v sončno jutro, mi je v ušesih odzvanjala stara popevka, katere besedilo sem zares dojela šele v tistem trenutku:
»Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš …«
Kobra.