01. jun, 2015   Agencija Oskar, Maroko, Vodniki  

 

Jahanje kamel ali zakaj nam je tega treba!

Piše: vodnik Brane Struga
Maroko-jahanje kamelNa prvomajski Maroški nagajivščini je bilo kar nekaj doživetij. Po logiki, da si najbolj zapomnimo dogodke, za katere se moramo potruditi in včasih celo (po) trpeti, pa se je v spomin vtisnilo jahanje s kamelami v puščavski tabor in spanje v beduinskih šotorih.
Pred skokom v sedla smo si privoščili obisk vasi maroških temnopoltih glasbenikov, katerih ritmična glasba je del njihove verske prakse in celo terapevtsko sredstvo.

Z nekaj strahu in dvoma smo se potem naložili na puščavske ladje in krenili med sipine. Vreme ni bilo optimalno. Vedno močneje je pihalo, veter je dvigal pesek, vidljivost je postajala slabša, naša karavana se je raztegnila. Zrnca peska so lezla v usta in oči, naenkrat se je pozornost s prizadevanj, kako ostati v sedlu, preusmerila na poskuse, kako se obraniti invazije peska. Čez čas smo spoznali, da je pesek kot voda, ki prav vsepovsod najde pot. Potem je lažje. Maroko- še berberske opice se smejijoNatakneš si očala, da obraniš oči in nehaš govoriti. Vsake toliko narediš požirek vode, da spereš usta. Počasi se navadiš tudi na pozibavanje živali pod sabo, le zadnjica vedno bolj pritiska ob kovinsko ogrodje sedla. Najtežje gre navzdol. Ko kamela stopi v prazno, se loviš na roke in poskušaš težo prenesti čim bolj nazaj. Po nekaj spustih ugotoviš, da je jahanje po ravnem skoraj udobno!
In ko smo že skoraj verjeli, da gremo čez Saharo v Mali, so se pokazali šotori. Ta pravi, beduinski. Črno volneno blago na rdeči preprogi puščavskega peska. Nekako smo se postrgali z živalskih hrbtov, se razdelili po šotorih in radovedno hodili naokoli. Domače moštvo je medtem pripravilo večerjo in jo zaradi vetra postreglo v šotoru – jedilnici. Slovenci smo si privezali duše in veter se je takoj polegel. Večer smo nadaljevali pod zvezdami. Beduini so izvedli ritmično delavnico in kmalu dobili vajence v uk. Vrli novopečeni bobnarji so se šele po polnoči odtrgali od tolčenja po napetih živalskih kožah. Maroko - kamelaSledila so opazovanja daljnih svetov, uživanje teme in tišine. Saj skorajda ne bi rabili šotorov! Sonce je prišlo naokoli, spet smo tekali, jedli in pospravljali. Skorajda nihče se ni prav veselil udobja kameljega hrbta, a kaj ko je edina alternativa hoja! Vsi pa smo vedeli, da zmoremo in s tako zmagovalno odločenostjo tudi krenili proti zahodu.
Na koncu smo priznali, da potovati po puščavi ni lahko. Kamele niso kot avtobusni sedeži, nimajo klime, so trmaste, pa še utrudijo se! Že po uri v sedlu čutiš kosti, po mesecu ali dveh pa bi se ali navadil ali pa umrl!
Avtobus ni bil nikoli bolj udoben, šoferja pa smo se razveselili kot matere s skodelico vroče kave v rokah. V naslednjih dneh smo upravičeno malce zviška gledali na »turiste«, ki se le vozijo iz hotela v hotel. Ko si deležen kamelje kiropraktike, ti bolečine v zadnjičnem predelu običajno razširijo dojemanje. Če ne, pa si zagotovo bolj zadovoljen in vsaj kak dan spokojno zazrt vase! Poskusite in potem ugovarjajte!