Indonezija – dežela smejočih se ljudi in iskrečih se oči
Piše: vodnik Oskar Savarin in Ajda
“Hello Misterrrr …” odmeva v ušesih popotnika po največji otoški državi na svetu, tja od Sumatre na zahodu pa do aborodžinskega Iriana na njenem skrajnem vzhodu. Neverjetno prostrana dežela obsega preko 17.000 otokov in preko 56.000 km obale. Indonezija je najbolj raznolika država sveta v 
svojih nedrih nosi morda več narodov in plemen kot ves preostali svet skupaj! V njih živi bogastvo tradicij, verovanj in običajev, da o površinskih prizorih raje ne izgubljamo besed.
“Hello Misterrrr …” Besede prihajajo iz ust čokoladnih ljudi z žarečimi očmi, ki ob snidenju izražajo eno samo iskreno pozornost in veselje. Človečnost, iskrenost ter neverjetna preprostost življenja – to so največja doživetja čutnega popotnika v deželi. Skoraj 250 milijonov čokoladnih možičkov najdemo v odmaknjenih prostranstvih, živečih v mnogih mikro-svetovih. Le-ta sestavljajo njihova vas, polja okoli nje ter večje mestece v bližini, ki se njim zdi višek civilizacije, nam pa skrajna pristnost in odmaknjenost, do katere smo pripravljeni še stopiti.
“Hello Misterrrr …” nam govorijo 
zvezdice v njihovih očeh. Včasih se zazdi, da beli človek v njih lahko vidi lasten odsev. V njem zagledaš svojevrsten mir, hkrati pa iz njih sevata tudi radost življenja in otroška radovednost. Na to se pa res ni težko navaditi! Ko se globlje zazrem v te oči, se mi odkrije pot v tisto, kar stoji za njimi – v človeško globino, v bogat nevidni svet misli, prepričanj, tradicije in verovanj. To je pogled v skrivnostni nevidni svet, ki ga beli človek hrepeneče išče. V bolj odmaknjenih krajih dežele Indonezijci še vedno živijo v obeh svetovih – v vidnem in nevidnem, v sekali in niskali in tudi v mestih na to še niso pozabili.
Čokoladnim možicem nevidni svet pomeni VEČ, veliko več kot vidna površina vsakodnevnega življenja. Za pogrebno slovesnost so pripravljeni odšteti več denarja kot za vse ostalo življenje … Za vaški tempelj so pripravljeni zbrati več kot za vse preproste vaške hiške skupaj … Za daritev bogovom so pripravljeni dati več kot za dnevno življenje… Kajti, kaj nam pomaga blišč in sijaj površinskega življenja, če se zamerimo bogovom nevidnega sveta, ki krojijo našo usodo!
SULAWESI – KJER ŽIVIJO ZA TO, DA BI LAHKO UMRLI
V Indoneziji takih primerov najdete kolikor želite. Smrt je največji dogodek v življenju Balijca. Tudi na plemenskem Irianu smrt kronajo z velikim slavjem in včasih (tako pravijo) tudi s posebno pogrebno (morda ljudožersko) zakusko … Gotovo pa so najbolj znane ogromne pogrebne slovesnosti v Tanatoraji na Sulawesiju, na katero se pripravljajo tudi do dve leti in ki se je udeležijo družine zdomcev z vsega sveta. V posebej za ta namen postavljenih mestih se pogreba “veseli” cel teden tudi do 3000 ljudi. Vso množico nahrani žalujoča družina, obredno pa se lahko zakolje stotine bivolov in prašičkov …
Sulawesi – Pogrebna slovesnost
To se dogaja na površini, pod njo pa tli vsebina – vse za dušo pokojnika, ki jo duše žrtvovanih živali popeljejo v južni raj, Puyo. Od tam bo zadovoljna pokojnikova duša varovala žive in pri bogovih prosila za odpustke človeških slabosti. Kaj lepšega bi si sploh lahko še želeli?
A je to le ena izmed mnogih slik Sulawesija, edinega otoka na svetu z obliko črke “K”. Na njem se najdejo prav posebne energije, močne in spontane, usmerjene v sedanjost in sprejemanje življenja takšnega kot je! Gotovo nas privlečejo terasasta riževa polja, ki kar kličejo k sprehodu (najbolj pa si zapomnimo slučajen padec vanje!), pa tudi odmaknjeno življenje osrednjega dela otoka, kjer o naši civilizaciji ni ne duha ne sluha … Lahko sicer beremo, da obstajajo kraji, kjer se je ustavil čas, a dokler vsaj enega med njimi ne doživimo, govorcem ne moremo verjeti. V Indoneziji je takih veliko, le čas zanje si je treba vzeti!
BALI – EN OTOČEK, ENO VESOLJE!
“Bali je reven otok,” mi pove prijatelj Wayan: “Nič nima, zaradi česar bi se bilo vredno boriti. Vse kar ima, je očem skrito – kulturo in tradicijo. Posebej zaradi tega pa imamo več kot vsi ostali otoki v okolici – turizem.”
Danes obstaja 95% verjetnost, da boste, če se znajdete v Indoneziji, prebili nekaj časa tudi na Baliju. Čeprav boste menili, da na otok prihajate zaradi vidnih užitkov (hrana in pijača, hotel in bari, shopping, zelenje in vulkani), je prav nevidni svet tisto, kar vas je nanj privleklo.
Na območju, ki je velik komaj za četrtino Slovenije in šteje manj kot 4 milijone prebivalcev so ustvarili POVSEM SAMOSVOJ pogled na svet, življenje in človeka. Osnove so si sposodili iz hinduizma, vendar so ga tako prepletli z lokalnimi predstavami in mehkobo tropskega podnebja, da predstavlja samosvojo kozmologijo, ki ne navdihuje le domačinov, temveč tudi množice s širnega sveta!
Bali,vidni in mistični svet
Balijci nimajo severa in juga, temveč sveto smer proti gori in smer proti morju. Z gore prihaja vpliv bogov, ki nosi dež in življenje, ki se dogaja na pobočjih. Vse skupaj počasi odnaša proti morju, ki simbolizira zadnjo postajo za reciklažo, saj se voda znova dvigne v nebo in spušča nazaj na rodovitno zemljico.
Tako se tudi naše duše reinkarnirajo, babice in dedki postanejo pravnuki. Vsakdo se rodi s štirimi nevidnimi brati ali sestrami, s katerimi potem živi celo življenje. Če se jih zavedaš, ti pomagajo, sicer zahtevajo svojo pozornost. Če ste torej z Balijcem na pivu vas je skupaj šest!
In če želijo na Baliju polje zrelega riža zavarovati pred tatovi – okoli njega obesijo perilo! Ni ga namreč domačina, ki bi si drznil pod oblačili skloniti svojo sveto glavo. Turistom pa za njihov riž menda ni mar …
Za debele knjige je še lokalnih navad in predstav in le korak od turistične gneče otok še vedno živi svoje življenje. Treba ga je doživeti.
OSTALIH 16.998 indonezijskih otokov
Vsak otok je zgodba zase in o vsakem bi lahko zapisali vsaj odstavek ali dva. Pustimo tistih 6.000 nenaseljenih ali takih, ki jih dvakrat dnevno zalije plima. A tudi preostalih 13.000, tako kot Indonezije same, ni mogoče opisati. Moderna doba hitro vstopa v deželo in če je še pred desetletjem v tem delu sveta z mrakom zavladal mir, danes dolgo v noč brlijo šibke svetilke in zvoki motorjev…
Ostalih 16998 otočkov-domačinke v budističnem Borobudurju na Javi
Še vedno pa obstaja pravljična Indonezija iz nekega drugega časa, ko se popotnik mora uščipniti v lice, da se prepriča ali je to res, ali morda le sanja. Da pridete do teh krajev se je treba potruditi in prilagoditi. Manj sledi, ko človek pušča v deželi, večje brazde dežela pušča v njem. Ti kraji širne Indonezije so največje sladokusje svetovnemu popotniku. Poleg v človečnosti se tu zlahka utopimo v brezčasnosti, vitalnosti ter življenjskem pragmatizmu njenih prebivalcev.
Izven velikih mest čas praktično ne obstaja. Če trajekta ne bo danes, bo jutri… In če ga ne bo jutri, bo pojutrišnjem. Nihče od domačinov se zaradi tega ne sekira, le kakšnemu belemu človeku z napačno predstavo o času to lahko ni po volji. Indonezijci so izumili posebno frazo MUNGKIN NANTI (v prevodu: morda kasneje). V bistvu to pomeni: bo, ko bo, če bo.
Izven velikih mest tudi civilizacija komaj obstaja. Bivališča so silno skromna in skoraj ne presegajo zbitih lesenih kolib s črnim ognjiščem, ki jo domačini postavijo na kole, da imajo pod domom stajo za skromno drobnico. Večina odmaknjene Indonezije živi za golo preživetje.
Kljub vsemu pa iskrice v temnih očeh spremlja širok iskren nasmeh! Domačini so nasmejani v vseh življenjskih okoliščinah, ob rojstvu in smrti, v vaseh in na poljih, v soncu in dežju, v nagnetenem avtobusu in čakajoč v vrsti pred državnim uradom … Življenjski pragmatizem življenje sprejema tako, kot je. V njem išče veselih iskric – in jih tudi najde! Četudi najde samo eno, z njo napolni svoj pogled, da iz njega žarijo iskrice, ki spremljajo popotnika po vsej deželi …
… in kot življenjska modrost še daleč naprej v domače življenje!
