»Hasta la victoria siempre, Fidel!«
Piše: vodnik Nejc Košnik
Ravno smo se vrnili s Chejeve zgodbe, našega potovanja po Kubi. Videli smo praktično celotno deželo, njena mesta, podeželje, ljudi in lahko rečemo, da smo spoznali tisto »pravo«, še nedotaknjeno Castrovo Kubo. Za nami je super potovanje! Vendar zadnjo noč v Havani nas je presenetila novica o dogodku, ki bo spremenil tok zgodovine na tem Karibskem otoku. Fidel Castro je mrtev. Kako prosim? Nikakor mi ni šlo v glavo, delno mi še zdaj ne gre. Kuba odslej ne bo več ista.
»Hasta la victoria siempre, Fidel!«
Novica o smrti Fidela Castra se je po svetu razširila neverjetno hitro. Moža, simbola kubanske revolucije, ki so se ga držali številni vzdevki, kot npr. Vrhovni vodja (Lider Maximo), El Commandante, revolucionar idr., po drugi strani pa tudi diktator, morilec, hudič, ipd., ni bilo več med nami. Za seboj je pustil obubožano državo, s presenetljivo dobrim šolstvom in zdravstvom. In neodvisno od velikih sil.
Fidel Castro
Fidel Castro je nedvomno kompleksna osebnost, ki jo je težko točno opredeliti, saj je obenem pozitivna osebnost in hkrati negativna. In pomembno je, da razumemo, zakaj je danes med Kubo in ZDA tak odnos, kakršen je in zakaj so razmere v državi take, kot so. Problem je namreč večplasten.
Prihajal je iz dobro situirane družine – njegov oče je bil namreč veleposestnik. Poleg materialne preskrbe, naj bi mladi Fidel imel celo fotografski spomin in bil izjemno nadarjen športnik – obljubljala naj bi se mu celo kariera v ameriški baseball ligi. Kaj potemtakem vzpodbudi fanta, kot je on, da se ob študiju prava začne vpletati v politiko in želi priti na oblast? Seveda, lahko je to želja po oblasti, lahko pa si bližje pogledamo v kakšnih okoliščinah je živela večina kubanskega prebivalstva.
Govorimo o skrajni revščini, podobno kot je danes še marsikje na svetu. Ljudje so bili nepismeni, neizobraženi, brez hrane in obleke, pravzaprav tudi brez dostojne strehe nad glavo. Na drugi strani pa se je v 40. in 50. letih 20. stoletja v Havani dogajal eden največjih razvratov v zgodovini človeštva – alkohol, igralništvo, prostitucija, mafijski sestanki (da, uganili ste – v Havani se je odvil največji mafijski sestanek, kjer so sodelovali vsi najbolj znani mafijci tistega časa, z Al Caponom na čelu), in še in še. To je bil raj za politike, glasbenike, Hollywood in kot rečeno tudi mafijo. Havana je po številu igralnic celo začela ogrožati Las Vegas, reklamni plakati pa so vabili ljudi na Kubo s sporočili, ki so jasno nagovarjala k prostituciji.
Tako so bili na Kubi v tistem času na eni strani revni, ki so komaj preživeli in tisti, ki so živeli v razsipništvu. Fidel se je odločil, da bo to zaustavil, na tak ali drugačen način. In na koncu mu je uspelo s silo in državnim prevratom.
Američani na Kubo pripeljejo komunizem
V praktično nobenem poročilu s strani naših medijev nisem zasledil, da bi bila omenjena Fidelova prva diplomatska pot v tujino. Da, bila je v Washington. Fidel se je zavedal pomembnosti gospodarskega sodelovanja z ZDA, vendar ni pa želel, da bi se le te vmešavale v kubanske notranje zadeve. In seveda to Američanom ni ustrezalo. ZDA so Castra zavrnile in nad Kubo izvedle trgovinsko blokado. Tako so ga želeli streti. Zaradi tega je bil Fidel primoran spremeniti svojo politiko in se obrniti proti Sovjetski zvezi in njeni komunistični doktrini. Šele kasneje se je prelevil iz t.i. antiimperialista proti socializmu. Kasneje se je začel spreminjati v pravega diktatorja.
Gre za dejstva, ki jih Američani radi spregledajo. Kot to, da je bilo nanj izvedenih več kot 600 poskusov atentata. Več kot 600! Si predstavljate? Fascinantno je to, da je človek preživel, seveda. Ampak, se še komu zdi, da je to narobe? Močno narobe …
Ko je SZ propadla, je začelo propadati tudi kubansko gospodarstvo. Močna soseda je imela vzpostavljeno gospodarsko blokado, Rusija je imela dovolj dela sama s seboj, drugih močnih gospodarskih partnerjev pa ni bilo, ker so se bali ZDA … Počasi a vztrajno se je Kuba začela pogrezati v revščino in rezultat je danes tak, kakršen je … Kuba je danes muzej na prostem, stavbe propadajo, ob nizkih plačah cveti črni trg, kapitalizem pa vedno bolj trka na vrata. Rezultat Fidelove politike in včasih tudi trme ter predvsem politike ZDA.
Smrt vrhovnega poglavarja
Tudi Kubanci na današnje stanje gledajo različno. Nekateri so bili ob smrti Fidela zadržani, nekateri so se jokali, večina pa je bila po mojem mnenju prestrašena. Kaj bo sedaj, ko je simbol njihove države umrl. Nekaj časa bo Kuba sigurno ista, vendar vseeno ne bo enaka.
In še vedno ne morem verjeti, da sem bil takrat na Kubi, ko se je to zgodilo. Novica nas je dosegla ponoči, ko smo se s potniki vrnili v hotel. Bila je naša zadnja noč na Kubi in zvečer smo šli v mesto. Ko smo se vrnili v hotel, nam je tam eden od gostov hotela pokazal telefon z novico o Castrovi smrti. Vsi smo bili presenečeni, šokirani.
Jaz še naslednji dan nisem mogel verjeti, da se je to zgodilo. Pričakovalo se je, vedelo se je, da bo kmalu prišlo do tega. Veliko potnikov mi je tudi pogosto na potovanjih reklo nekaj v smislu: »Saj je že mrtev, pa tega še ne objavijo«. No, kakorkoli, sedaj je do tega dejansko prišlo.
Čas se je ustavil
In vzdušje v Havani naslednji dan je bilo … zamorjeno. V zraku je bilo čutiti, kot da se je čas ustavil. Življenje je teklo dalje, ampak vseeno ni. Ni bilo glasbe, veliko barov je bilo zaprtih – za čas žalovanja namreč. Na ulicah stare Havane je bilo, kot vedno, veliko ljudi, vendar … kot da bi vsi mimoidoči, ki si jih srečal, imeli v glavi eno in isto stvar. Vsi smo bili tam, kot da je vse normalno, vendar smo vsi po tihem, vsak pri sebi, razmišljali o tem. In tej atmosferi se ni dalo izogniti, ji ubežati.
Pa tudi zakaj bi ji. In pod površjem te zamorjenosti, bi človek lahko začutil še kaj drugega. Verjetno je bil marsikdo vesel, da je diktator končno umrl. Vendar pa je bilo vseeno čutiti strah. Tudi tisti Kubanci, ki niso bili preveč naklonjeni vodstvu, so bili enostavno povedano prestrašeni in šokirani. Večina ljudi v svojem življenju namreč ni poznala drugega kot to, da je na oblasti dinastija Castro.
In pogosto se vprašamo – kaj bo po Castru? To se sprašujemo že zelo dolgo časa. Jaz osebno sem šel leta 2008 prvič na Kubo in eden od razlogov je bil tudi ta, da grem tja, preden umre Castro. No, in moral sem se skoraj 10 let vračati, da se je to zgodilo. Bil sem na Kubi, ko je predal položaj svojemu bratu in bil sem na Kubi, ko je umrl. Kljub vsemu sem zadovoljen, da sem bil prisoten, ob tem zgodovinskem dogodku. Seveda se bom še vračal na Kubo, da bom lahko videl, kako se ta država še naprej drastično spreminja in v katero stran bo barka plula.
Čez dve leti naj bi Raul, Fidelov brat, odstopil. Nekateri si potem želijo demokratičnih volitev, drugi vidijo v sedlu Fidelovega sina Fidelita, vendar novi vodja naj bi bil že izbran. Partijec, o katerem zahod ne ve veliko. Vendar bodo vsi nadaljnji voditelji sigurno še dolgo v Fidelovi senci in težko bo preseči tako kontroverzno osebnost, ki je bila na oblasti skoraj 50 let.
Fidel, ali ti bo zgodovina oprostila, bomo še videli. In čez čas bomo lahko jasneje videli, če je revolucija dejansko uspela ali ne. Do takrat pa, »Hasta la victoria siempre!«