17. avg, 2017   Agencija Oskar, Maroko  

 

Dovoljeno mi je bilo obiskati amazirski dom

Piše: vodnica Daša

Daša v MarokuPovsem nepričakovano mi je bilo dovoljeno, da sem spoznala berberski dom, čisto na koncu jugo vzhodnega Maroka, v majhni vasici.

Najeti avto sem parkirala nedaleč proč, sedla sem na en nizek zidek, narejen iz blata, slame in drugih veziv, kar je tu daleč najbolje. Lepo sem želela počakati, veter me je prijetno hladil, na levi so se rdečile sipine prelepega erga Chebbi.

Ravno se zasanjam, ko me prijatelj pokliče.

PRIDI! MAMA TE VABI NOTER …

Saj ni res, povsem nepričakovano, vesela sem, da imam na sebi lepo amazirsko črno ogrinjalo, prešito z znakci in okraski živih barv. Ampak nimam nič daril, ničesar, ojoj … večkrat sem si želela, da bi se to zgodilo … ampak le želela …

Za visokim obzidjem je lepo dvorišče, povsem urejeno in čisto in tradicionalna hiša. Stopim za prijateljem, ki se veselo smeji in me predstavi vsem članom družine. Dva brata, tri sestre, mama. Oče še dela, ga ni. Pokažejo mi prostor in sedem na tla, na katerih so lepe preproge in blazine na steni za naslonit.

Očitno so me čakali, kajti na mali mizici je kava, mleko, arašidi in pecivo. Sestre se mi smejijo, mala me kar drži za roko, strašno lepa je in njene oči kar bliskajo od inteligence.

Prijatelj mi vse počasi predstavi, vsem dam roko in rečem salam alejkum.

Potem se več ali manj smejimo. Tu je še Hamid, ki ga poznam, brat, s katerim skupaj delamo. Zna kar dobro angleško. Oba mi prevajata, kajti obe večji sestri ne znata nobenega jezika, mala Akrija pa kar dobro francosko, saj se uči v šoli.

Zelo blizu nas sta dve škatli od banan, ena na drugi in čez zgornjo je potegnjena ruta. Tu in tam malo zamijavka droben glasek in najprej sem prepričana, da je notri mucek. Potem pa me prešine, da mi je prijatelj povedal, ne dolgo nazaj, da bo starejša sestra rodila. Ojoj, ni mucek, otrok je.

Povprašam … povedo, da je notri punčka, stara 4 dni. Starejša sestra odgrne ruto in … nekaj tako lepega še nisem videla. Majceno srčkano bitjece, mirno spi, tu in tam se malce premakne, zavita je v rumenkasto ruto in prevezana s trakom … tako kot so pri nas delali pred davnimi časi … rokic ne vidim, nogic tudi ne, le obrazek in prevezano telesce. Ojoj, saj ni res. Čudovita je …

Čisto sem očarana. Tiho rečem tanmirt – hvala. Sestra zagrne ruto.

Nobene slike ne naredim in ta članek bo brez slike.

Ne da se opisati, kako lepo sem se imela in kako je bila kava dobra. Mama jo je trikrat prelila in mešala in se smehljala, mala Akrija me je božala. Prijatelj je sedel poleg mene in se smejal na široko, mali bratec me je sramežljivo gledal. Obe starejši sestri nista vedeli, kaj bi in sta raje ruti dali na obraz in pogledali stran. In se smehljali in me tu in tam pogledali za hipec.

Jaz sem pa samo sedela in vse to srkala.

To bogastvo.

Zdaj vem, kako je, če reče prijatelj, da počiva doma …

V prijetno hladnem prostoru, med brati in sestrami.

Odklonim vodo iz steklenice, pila bom kar njihovo, iz vodnjaka, ohlajeno v lončenem vrču …

Kasneje smo šli na hamlijo. Bilo je super … ampak dom …

Predstavljajte si ta droben dogodek, ki je zasenčil prav vse in mi osvetlil druga obzorja …