Z avtom do Indije (in še nazaj…) – III.

Naročite se na RSS

Vabimo vas, da si ogledate galerijo slik iz prečudovitega Olymposa… odpočijte si oči

Vse informacije o možnostih letovanj v Olymposu in Čiraliju pa dobite tukaj.

[View with PicLens]

Staro leto je minilo, z njim pa tudi super potovanje Oskarjevcev v Carigrad! Sedaj se še vedno spominjam, kako sem uživala na ulicah, polnih prodajalcev, zanimivih obrazov in mamljivih dišav… Naše potovanje se je začelo v torek, 30.12.2008, ko smo se srečali na letališču in se skupaj odpravili na Carigradsko letališče. Seveda je bilo tam bolj toplo kot pri nas, zato smo si kar malce oddahnili. Avtobus nas je popeljal mimo zanimivega obrambnega zidu na desni strani, Zlatega roga na levi in polno zelenja vse okoli nas. V hotel smo prispeli okoli 5. ure zjutraj, zato smo se vsi zaspani odpravili v mehke postelje.
Ob 10 smo bili dogovorjeni v hali hotela, kjer smo se zbrali, nato pa pričeli svoj prvi pohod. Odšli smo peš skozi mesto, kjer smo si ogledali Sulemanijo- Naj bi bila druga največja mošeja v Carigradu,l vendar smo si uspeli ogledati le majhen del, saj so jo prenavljali. A vseeno smo dobili nekakšen vtis o navadah vernikov. Pred mošejo so postavljene pipe, kjer se je potrebno umiti pred vhodom v mošejo. Občudujem vztrajnost Turkov, saj so si tudi v največjem mrazu slekli nogavice in zavihali rokave, da so se očistili pred molitvijo! Tukaj se nismo predolgo zadržali, saj nas je preganjal dež. Ogledali smo si še pokopališče, kjer nam je Oskar razložil princip pokopavanja, nato pa smo na voljo imeli ogled grobnice sultana in sultane ter starodavne toalete. Vendar smo zelo hitro pogledali vse ter se odpravili v bližnjo čajnico na pravi turški čaj. To je bil moj prvi čaj, zato sem se morala še navaditi okusa, kasneje pa sem jih spila vsaj 5 na dan.
Naslednja točka je bil egipčanski bazar. Res nenavadno doživetje, polno stojnic in glasnih vzklikov prodajalcev. Tu vsakdo najde nekaj zase, od oblačil, obutve, začimb, do usnjenih izdelkov, tradicionalnih jedi in pijač. Seveda smo imeli nekaj časa za raziskovanje, zato smo se razkropili vsak po svoje! Poskusili smo nekaj dobrega za pod zob, se nagledali živalske tržnice, nakupili začimb in še marsikaj. S polnimi vrečkami in nasmehi na obrazih smo nadaljevali proti še enemu bazarju, skozi ozke uličice pa smo se prebili tudi mimo prodajalca salepa. To je izredno okusna pijača iz izločkov orhideje in mleka, posuta s cimetom. Okus je res neverjeten, seveda pa je tudi vroče!
Naše raziskovanje se je tu končalo, zato smo se vrnili v hotel in se pripravili na najdaljšo noč v letu. Toplo smo se oblekli in se s tramvajem odpravili na Taksim, najbolj popularen predel, kjer se zbira staro in mlado. Tam smo pričakali novo leto, se pogreli v klubu in končno odšli spat.
Drugi dan je bil popoln! Sonce je sijalo, mi pa smo se sprehajali med lepotami Carigrada. Ustavili smo se na hipodromu, kjer so včasih prirejali konjske dirke. Ogledali smo si vodnjak, ki je bil postavljen kot darilo, kačji steber in obelisk. Nato pa nas je pot zanesla proti modri mošeji. Nisem še videla lepše zgradbe! Ima šest minaretov, na dvorišču je prekrasen vodnjak, znotraj pa se prostor široko razprostira v modri in zeleni barvi. Kupola je mogočno postavljena na polkupolah, ki jo držijo v ravnotežju, opazili pa smo tudi ograje, ki ločujejo prostor za ženske in moške.
Ker smo bili že precej žejni, smo se ustavili na počitku in odličnem jabolčnem čaju ter malce poklepetali med seboj. Kasneje pa smo se odpravili v cerkev svete Sofije. Zanimivo je, da je bila sprva krščanska, nato pa so jo spremenili v islamsko. Tudi tukaj je veliko lepih arhitekturnih malenkosti, ki so nam takoj padle v oči, zato smo se razgledali naokoli in se zatem odpravili na kosilo.
Naslednja točka je bila podzemna mošeja, kjer so se prečudoviti stebri bohotili v pritajeni svetlobi. Na dveh stebrih je na dnu počivala kamnita Meduzina glava, ves čas pa nas je spremljala voda, polna kovancev in rib. Zadržali smo se le nekaj časa, nato pa pohiteli proti palači Topkapi, ki pa je bila na žalost zaprta. Vendar to ni ustavilo naše raziskovalne želje, zato smo se družno odpravili v lokalček s pipami, kjer smo poskusili razne okuse ter se ogreli ob čaju in kavi.
Zvečer nas je Oskar odpeljal na turški večer. Poleg okusne hrane in zanimive tradicionalne glasbe, smo si ogledali tudi lepe orientalske plesalke ter turške folklorne plese. Turki so resnično narod, ki zna navdušiti občinstvo, še posebno pa nas je nasmejal gospod, ki je v slovenščini zapel Trzinko.
Še en lep dan se je odiral pred nami. Tretji dan je bila namreč na vrsti vožnja z ladjico. Peljali smo se po Zlatem rogu, 7km dolgem zalivu, ki se zajeda v Evropo. Na eni stani smo spremljali azijsko stran, na drugi pa evropsko stran Carigrada. Med vožnjo nam je Oskar razlagal zgodovino nastanka tega prekrasnega mesta, opazili pa smo tudi ogromne vile na obalah. Seveda smo se peljali tudi pod prvim visečim mostom med Azijo in Evropo, ki povezuje obe strani Carigrada. Videli smo tudi drugega, vendar smo tip pred njim obrnili in se vzdolž obale odpeljali nazaj. Pot nazaj nam je kratkočasil Esat, turški vodič, ki nam je razložil še detajle, katere je Oskar izpustil.
Na obali nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal na okusno turško kosilo, kasneje pa do Eyupove grobnice oz mošeje. To je najsvetejši kraj v Carigradu, saj naj bi bil tukaj pokopan Eyup, prijatelj Mohameda. Na hribu so posejani grobovi uglednih meščanov skozi stoletja, s hriba pa se vidi čudovit razgled na okolico. Na žalost je zopet pričelo deževati, zato smo se hitro odpravili proti palači Topkapi, kjer si smo danes uspeli ogledati veličastno notranjost. Tukaj je živel sultan in še mnogo drugih ljudi, objekt pa je resnično velik. To je bil naš zadnji ogled v Carigradu, kar je naselilo žalost v naša srca, vendar smo vseeno izkoristili zadnje trenutke in se odpravili vsak po svoje.
Destinacija je resnično ena izmed najlepših, kar sem jih kdaj videla. Srčno si želi, da me bo pot še kdaj pripeljala v ta del Evrope, da bom ponovno doživela pridih orienta v našem vsakdanu.

Monika Gostić

Naši škofjaloški maturantje presenečajo iz dneva v dan. Tokrat so pripravili razstavo fotografij z utrinki iz njihovega maturantskega izleta 2008. Ker si je več ni možno ogledati pri njih na šoli, si lahko razstavo ogledate tukaj. Vse čestitke za pripravo razstave!

Je lažje potovati,

če  nasmeh si v srce vzameš,

kot lažje je zaspati,

če v iskrenosti verjameš…

Eno »tistih« poletij je, ki se zame končajo na »maturantski izlet«…Tisočkrat preigrani črni scenariji, zgodbe o odgovornosti in nepredvidljivosti, preplet skrbi s pričakovanji. Pa vendar neskončna oddaljenost od rutine. Da je tako, dokazujejo zaskrbljenost staršev in vprašanja, ki zahtevajo nemogoča zagotovila. Najbolj tisto, da se ne more nič zgoditi. Niti mojih 110 odstotkov vloženega truda ne more popraviti neznosnosti avtonomije, ki mi jo podarja država le ob  izbranih priložnostih. Odgovorov  imam čedalje manj. Komaj kaj bolje je z voljo. Nasprotno pa razlogi, zakaj je doma najlepše, v tem času kar bruhajo iz učiteljev.  A globoko v sebi vem, da me bo z mojimi mandeljci spet zamikalo iskanje kake posebne markacije. Natanko tiste, ki je nobena prihodnja obletnica mature ne bo mogla zaobiti..

Na drugem koncu razreda je med dijaki, mojimi  kopiloti,  vzdušje drugačno. Da je »navadn« in zato ni treba, da še jaz  »psihiram ta stare«, mi  neverbalno sporočajo . Tako kot vsako leto, a vendar ne isto. Zaradi odsotnosti kemije med njimi, ki je krasila znamenito turško odpravo pred dvemi leti.

Takrat sem se odločil, da bom vse skupaj vzel manj zapeto. Na mlad način, če še znam in zmorem. Nekaj drugega je bilo odločitev udejanjiti. Prtljaga strahov in predsodkov pred deželo na koncu našega omejenega sveta je bila nadvse težka. Vsak kilometer nepozabne in drugačne Turčije mi jo je nekaj pomagal odvreči. Vodička Nataša je deželo znala  naslikati tako avtentično, da si jo moral začutiti. Tipični turški večer, prva skupna šiša, pivnanje različnosti in domačnosti hkrati, so bili nalezljivi. Neopazno, a zanesljivo so mi iskreni sopotniki lezli pod kožo in postajali več kot bežni znanci. Trdno spletene vezi med nami so bile najboljši možni odziv na lepoto prostranstev, s katerimi nas je dežela razvajala. Edinstvene mojstrovine  narave v Kapadokiji, Pamukkale s svojimi smetanovimi gmotami apnenca in Kleopatrino šampanjsko  kopeljo, svilena Bursa…Še bi ostali, vsaj še do kakšnega toplega jutra, ki smo si ga vedno znali prižgati.

Naša srca so, še preden smo se zavedli, osvojili povsem preprosti ljudje. Taki, ki sicer niso imeli kaj dosti na tem svetu. So pa imeli več, kot bomo mi, zaprti v  naši zahodno -civilizacijski zlati kletki,  kdaj zmogli imeti. Pražnje oblečeni so prišli  ob neko (menda zdravilno) jezero čudnega vonja. In nas opazovali, ko smo  poskakali v vodo kar v kopalkah. Vročično smo se spravili nad fotoaparate in se »spoprijeli« z  bogastvom različnosti.  Enkrat vmes me je postalo sram  vsega – predsodkov, navidezne superiornosti, lastnih strahov.

Mati z otrokom

Nasmeh matere, ki je nežno stiskala otročička k sebi, mi je krizo pomagal prebroditi. Zmagovalka je kar stala tam,  ne meneč se za naše lire, ki smo jih v stilu japonskih turistov razdajali naokoli. Prijaznost je bilo vse po kar je prišla in česar nas  je skupaj s sinkom skušala naučiti.

Ravnatelj bi verjetno bolj slabo spal, ko bi videl razmajani turški avtobus. A za šoferja Francija, kot so ga klicali dijaki, je bil nepopisno bogastvo. Drug »šofer«, Janez, je bil zgolj krinka za prometne kontrole, za volan ni smel. Verjetno niti ni znal voziti, je pa zato ves čas prijazno stregel Francija in hvaležne potnike. V Olimposu, ob pravljičnih Kadirjevih hiškah na drevesih, je spil  malo preveč. Ker je imel ta dan prosto, ali pa se je hotel le poistovetiti z mladostniško razigranostjo. Niti opazili ga ne bi, če se po šefovi oceni ne bi pregrešil  zoper tradicijo, vero in skromnost. Vzgojna lekcija, ki je sledila zvečer, je zasenčila vse moje. Iz njune hiške so se zaslišali, milo rečeno, glasni očitki, zato dijakom niti običajni »razkužilni« odmerek alkohola ni več stekel po grlu.

Kako žive so te slike. Na istambulskem letališču je že zadišalo po goveji juhici, eden od zmagovalcev je opazil širok klobuk na moji glavi. Fantje smo si ga kupili ob slanem jezeru. Na njegovo ganjeno ugotovitev:« Profesor, saj klobuk imate le zaradi vaše pripadnosti   bratovščini«, sem le prikimal. Bila je drobna laž, ki je pospremila slovo. Pritekla je iz globine duše. S klobukom sem jo prvemu dežju tega poletja le pomagal skriti…

Vaš stari iskalec mladih poti

Marko Špolad

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

V OLYMPOSU MORDA JEDO TUDI PSE!

V zgodnjem decembru, ko popotniki in turisti zapustijo dolino in po penziončkih posedajo le še domačini, po cestah pa vsakogar oblajajo v glavnem le še psi, se v dolini dogajajo zanimive scene… In kdo ve, morda v tej dolini ob večerih in ob tabornih ognjih jedo tudi pse?!

Hm?

Ko je Kadir pred 25. leti prišel v te kraje, tu ni bilo ničesar. Dolina je bila zapuščena, le po sredini je bila struga hudournika, po kateri so se vozili domačini z volovskimi vpregami. Prvi tovornjak lesa je na vožnjo v dolino čakal 3 dni, saj je morala odteči voda predhodnega dežja.

Sprva je Kadir v nacionalnem parku postavil zgolj kamp za šotore. Kasneje so spontano sledile ideje, zrasle so prve hiške na večstoletnih borovih drevesih, potem še pod njimi. In tako je nastal predhodnik današnjega naselja… Takrat je bila dolina povsem zapuščena in bogu izza hrbta in vsi so se mu čudili – le kaj počneš tukaj? Zakaj kupuješ zemljo tu, kjer je najslabša, težko dostopna in jo večkrat poplavi hudournik!

Kam beži?

Konec 80-ih let se je v Turčiji začel silovit turistični boom. Dolina Antalye je postala Meka masovnega turizma. Vse se je strahovito spremenilo – veliki hotelski kolosi in turistična središča se raztezajo vse do Kemra in Tekirove, ki je zadnja utrdba masovnega turizma na zahodni strani doline Antalye. Dlje se ni mogel širiti, saj se začenja varovano okolje narodnega parka Olympos.

Tu je narava gotovo najbolj veličastna, plaže najlepše in vonj po borovcih najbolj intenziven… Sicer ena najlepših turških plaž, vendar nanjo želve ležejo jajca – in se ob plaži ne sme nič graditi, da luči ne bi zmedle mladih želvic na njihovi poti v morje.

Želvicam se imamo torej zahvaliti, da je Olympos postal prava popotniška Meka. S preprostimi lesenimi hiškami in spontanim vzdušjem, domišljijo vzbujajočim okoljem ter mnogimi aktivnostmi je dolina privabljala popotnike ter vse, ki si želijo aktivnih in dinamičnih počitnic… Ker je med množico vedno nekaj takih, ki jih turistična industrija odbija in si želijo več spontanosti izven dosega masovne turistične industrije, brez velikih turističnih kompleksov in hotelov, običajnega turističnega živžava…

Penthouse

Kadirjeve hiške na drevesih so bile prve, ko pa je postal Olympos med popotniki iz celega sveta vse bolj popularen, so zrasli mnogi drugi penzioni – vsaj 15 jih je, vsi so skoraj v piko enaki, s preprostimi lesenimi kočami v pomarančnem ali limoninem nasadu, tesno stisnjenimi skupaj, z jedilnico in prostorom za večerno zabavo… Kadirjeve hiške na drevesu pa so ostale nekaj posebnega.

* * *

Kadirjevo naselje je nastajalo spontano (in tako je še danes!!). S popotniki iz celega sveta so prihajale tudi ideje – kako bi se dalo stvari izpopolniti, domiselno dopolniti… In Kadir, ki je svoje življenje pustil v teh hiškah in je stalno prisoten, je poslušal… in dopolnjeval.

Reklama za Olympos in Kadirjeve hiške se je ustno širila med popotniki daleč pred Lonely Planetom in internetom. To je postala »obvezna« točka postanka in oddiha za skoraj vsakega popotnika. Po potovanju si se prišel sem spočit. Tu si našel ljudi iz vseh koncev sveta, gotovo dobil odlične informacije za nadaljnje potovanje, se poveselil, spočil, užival… In mnogi so po prihodu v Olympos kar pozabili na planirani del poti… Večina pa jih je tu preživela več časa, kot so sprva mislili. Tudi danes ni drugače.

Prišel, videl, ostal...

Iz majhnega je raslo veliko, vse je bilo malo »po turško« in prostor je preraščal samega sebe. Začetna infrastruktura ni mogla zdržati vse večjega navala idej. Lanskega februarja je celo naselje zajel ogenj in razen nekaj hišk in Bull Bara je Kadirjeva zgodba zgorela do temeljev.

Kadir se je lotil novega naselja. Težka mehanizacija je zaorala in kmalu je nastalo novo naselje. Veliko bolje zgrajeno, z modernejšo infrastrukturo, veliko varnejše je danes vse skupaj. Poznavalci smo se spraševali, ali bo požar za vedno odnesel s seboj tudi Kadirjevo vzdušje…

Vendar se danes strinjamo – novo naselje je korak naprej! Večina vzdušja je ostala, je pa življenje v naselju prijetnejše. Hiške so novejše, manj je napak in težav, notranjost hišk je lepša, novejša in kar »moderno« urejena. Vsaj prvo leto je delalo skoraj vse! Le starih visokih borovcev ni več… Tistih borovcev, ki so predstavljali glavno vzdušje in so postali pojem – zaradi katerih so bile to Kadirjeve HIŠKE NA DREVESU!!

Ostal je le en visok bor, na njem le ena hiška na drevesu – Penthouse! In ime – Kadirjeve hiške na drevesu!

* * *

Na videz zgolj naselje ob cesti, a ko vstopiš v prostor že takoj vidiš, da je »drugače«. Povsod diha Kadirjeva želja po ustvarjalnosti, njegova ideja po preprostosti, popotniški sproščenosti in enakosti. Kadirjeve hiške so narejene za mlade in mlade po srcu – ki jih prevzame feeling in sproščenost okolja teh hišk, pa znajo pri tem zamižati na marsikatero značilnost »turške organizacije«.

Turkish Delight

Vse hiške so poimenovane z eksotičnimi imeni, ki so jih iz širnega sveta prinesli popotniki. Tako imamo hiške z imenom Penthouse, Hotel California, Harem, Trump Towers, Casino Royale, Animal Instinct, Nick Cave, Kiwi Cage, Dream House, Wolf Creek, Melrose Place… in Toilet.  Vsako od preko 200 lesenih hišk in prav vsaka ima svoje eksotično ime. Pri Kadirju si lahko princeska iz Harema ali volk iz Rdeče kapice…

Veliko hišk je porisanih s slikarijami, ki so jih poslikali potniki ali vsakdo, ki si je želel na to površino kaj dodati. Slikarije dodajajo kontrast in celovitost kaosu, ki sicer že tako vlada v tem ustvarjalnem prostoru. Kadirja nič ne briga, kaj bo kdo narisal in ali paše ali ne… verjetno tu nihče nikogar niti ne vpraša. Ko pa je enkrat narejeno, je po turški navadi to itak vsem všeč!

hmm... Beer

Kadir je strasten zbiralec starega. Navdušen zbiralec vse mogoče krame, ki bi sicer pristala na smetišču ali kot kurjava v pečeh. Od domačinov daleč naokrog kupuje vse mogoče – stare lesene vozove in stara tradicionalna orodja, posodo iz gline ter tisto za črno kuhinjo, ki jo v modernih gospodinjstvih danes mečejo stran… Pa stara vrata in podboje, okna in drugo gradbeno pohištvo starih hiš v prenovi, ki bi gotovo končala na smetišču. Kjerkoli se kaj prenavlja ali podira… tja pride Kadir in odkupi kar meni, da mu bo koristilo…

Vsa ta šara slej ko prej pristane v Kadirjevih hiškah, ali kot »okrasek« na dvorišču ali drugih površinah, še večkrat pa kot del hiške, v kateri vas nastani. Stara vrata in podboji, stari leseni stebri ali preklade, stare krive deske in… Vse to je v hiškah zbito na en poseben, Kadirjev način. Od nekje je privlekel tudi deblo starega drevesa, ki je doživelo nastanek osmanskega cesarstva 1.299 leta…

Zdi se, kot bi Kadir hotel ustvariti kaos pogledu, nek svojevrsten, prav Kadirjev kaos, ki pa človeku godi, ker sprošča predvsem misli, da morajo biti stvari na svojem mestu in da mora biti vse urejeno!! Pa tudi če gre za ceno čiste logike ali uporabnosti, če je vse v hiškah krivo in se zaradi lukenj pod vrati izgublja ogromno energije… Pustite logiko, o vi ki vstopate… Prepustite se in uživajte!!

* * *

Vsakovrstna roba

To je prvi vtis, ko človek vstopi v Kadirjev svet. Kmalu pridejo še drugi – najprej množica živali, ki se prosto sprehaja po naselju. Tu so psi in mačke, pa kure in purani, pavi in – ne, prašička do danes še nisem videl. Osrednja atrakcija Kadirjevih hišk pa so platoji za ležanje in uživanje z večernim ognjem, ki ustvarja magične večere… Tu je še igrišče za odbojko (z dovolj nizko mrežo, da Kadir lahko zabije žogo… J), pokriti prostor z restavracijo in žur sobo nad njo… in seveda odprti disko!

Bull bar je disko na prostem - pozimi je zaprt, poleti pa vrhunska zgodba. Vrtijo dobro glasbo, na sredini je prostor za plesat, sredi plesišča pa velik ogenj, ki ga kurijo z borovimi poleni. Naokrog je dovolj prostora za sedet, da popiješ pivo in kakšno rečeš… Vse v Kadirjevem stilu, zbito iz starih desk in tramov iz kdo ve katere podrte hiše. Vrhunska zgodba, vam povem. Po vsakem pivu je boljša, vsak dan je bolj nora. Zdajle pozimi pa je mir – ni nočne glasbe tja pozno v noč, ni žura razen, če si ga sam ne narediš… No ja, za moj namen gotovo vrhunsko!

Čudovito urejen kaos

Kadirjevih hišk ni mogoče opisati – treba jih je doživeti, nekaj dni v njih preživeti, se jim prepustiti in preprosto začutiti tukajšnje vzdušje. Tu ni nič bajnega, vrhunskega ali udobnega… nič takega, kar bi cedilo sline in vzburjalo željo po »nečem posebnem, urejenem, udobnem in morda celo »mondenem«… Kdor na dopustu išče odlično organizacijo in da vse teče kot mora… ta bi v Kadirjevih hiškah pustil veliko živcev… Saj tu vlada bolj kaos, barvitost in »Kadirjeva ustvarjalnost«. Gotovo tudi spontanost, odklop v naravi in svojevrstnem Kadirjevem svetu…

Najlepše pa je tukaj mednarodno vzdušje! Nikoli nisi sam, pa si lahko tudi čisto sam. Vedno najdeš zanimive ljudi iz vseh koncev sveta… Vedno najdeš pogovor ali družbo za izlet, ogromno zanimivega lahko zveš, spoznaš… saj je to svet v malem! Tudi ena velikih Kadirjevih želja – ustvariti harmonijo različnosti, enakost v drugačnosti, cel svet v Olymposu in tako ponesti Olympos v svet…

* * *

Soba z razgledom

Zimski Olympos pa je bolj umirjen in čuten. Vedno se pri Kadirju najde nekaj deset gostov, čeprav je čez dan velikokrat občutek, kot da ni nikogar. Ni gneče in hrupa, vedno je dovolj prostora in nobenega čakanja… Tudi zimski obiskovalci so drugačni – običajno ostajajo dlje časa in vsak je nek svoj kaliber… drugačni ljudje so tukaj pozimi kot poleti.

Prav idealno je za odklop, čudovito vreme in podnebje za preživet hladne zimske dni v gibanju in zelenju. Prehitro bežijo dnevi

…a o tem naslednjič!

27. dan nove dobe

Oskar

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Zdi se mi, kot da to nisem jaz. Da sem jaz Oskar kadilec, ki pa trenutno ni prisoten. Da je sicer trenutno prisoten nek Oskar nekadilec, s katerim pa jaz nimam nič skupnega. Da je sicer to zdaj dejstvo, ampak me ne zanima… ker čakam, da se spet udejani moj pravi jaz – to pa je seveda Oskar kadilec.

Vesel sem tukajšnjega vremena, ki presega vsa pričakovanja. V novembru je bilo le nekaj deževnih dni – večinoma pa sončno. In v sončnih dneh se temperature gibljejo okoli 25 stopinj! Toplo je, za kratke rokave in kratke hlače… Čudovito za sprehode in pohode, le glavo si je treba pokriti, da te sonce ne ožge!

Pisano okolje...

Tudi morje je še za kopat. Le prvi šok vstopa vanj je treba prebiti. Sam delam to tako, da malo tečem in zašvicam, potem pa se vržem v morje, da kar zacvrči… Ej, to je potem užitek plavati, saj je morje (ko si enkrat v njem) prav toplo.

Ko pa sonce enkrat zaide, se kaj hitro ohladi! Dolgi rokavi, dolge hlače… Hitro se je treba organizirati, da se telo ne ohladi. Prav po sončnem zahodu je najlepše teči ali pa si privoščiti daljši sprehod… ko se vse življenje umirja in na deželo pada gosta tema.

Bilo je tudi nekaj deževnih dni. V bistvu se kar prileže zjutraj slišati škrebljanje dežja po strehi. Uh, dan počitka, malo pavze, da kaj preberem in se kaj pomenim… Sobica je hitro topla, pa tudi v Kadirjevi jedilnici ogenj prasketa in eksotična peč daje obilico toplote!

...dopolnjujejo taka in...

A tu se dež in nizek pritisk nikoli dolgo ne zadržita. Oblake kaj hitro odpihnejo vetrovi z morja in tako niti en cel dan ni deževalo… Če je bilo deževno jutro, se je popoldne zjasnilo… Vedno je bilo dovolj časa za sprehod ali tek.

Kadir mi pravi: »Zima je čudovita! V decembru in januarju je morda nekoliko več dežja, vendar boš videl, nič kaj dosti več kot do zdaj. Lansko zimo sem šel vsak teden vsaj dvakrat lovit ribe na odprto morje! Od sredine februarja dalje pa je vreme spet vsak dan bolj prijetno.«

* * *

Moji prvi dnevi tu v Olymposu so bili kar za pozabit. Spet se je potrdilo dejstvo – da je treba prečiščevanja delat stran od doma, daleč od krajev, kjer so se smeti nabrale. Saj to je eno glavnih bistev potovanj! Čudovito je, da sem sam, kajti ko človek sestopa iz piedestala lastne pomembnosti, je res najbolje biti sam.

...drugačna tihožitja.

Ko v trenutku presekaš s kakimi 95% stvarmi, s katerimi si se ukvarjal zadnjih 13 let, padeš v veliko praznino. Sploh ne veš, kaj bi počel, kaj bi mislil, zakaj si sploh tukaj in zakaj sploh živiš!

Prvi dnevi življenja brez cigaret so naravnost ubijalski - kar naenkrat imaš 2 roki preveč, vse izgubi smisel, dnevi se brezciljno vlečejo tja v en dan. Ja, zato je te dni pametno preživeti sam, nekje daleč od doma.

Počutiš se kot zombi, živ mrtvec. Gledaš, pa nič ne vidiš. Bivaš, pa ne moreš nič misliti. Počutiš se, kot bi bil stalno malo zadet – brez cigarete si nekako odsoten. Hkrati se zavedaš, kje si in kaj se okoli tebe dogaja, a si hkrati kot zunanji opazovalec svojega lastnega dogajanja. Nekako brez feelinga je vse – neobičajno, vesoljsko, mega!

Zdi se mi, kot da to nisem jaz. Da sem jaz Oskar kadilec, ki pa trenutno ni prisoten. Da je sicer trenutno prisoten nek Oskar nekadilec, s katerim pa jaz nimam nič skupnega. Da je sicer to zdaj dejstvo, ampak me ne zanima… ker čakam, da se spet udejani moj pravi jaz – to pa je seveda Oskar kadilec.

Kam vodi pot?

Vse se torej ustavi. Padem v brezčasje. V nek vmesni prostor (črno luknjo), kjer me pravzaprav ni. V čas, ki je pravzaprav neka napaka, ki je zgolj začasna anomalija… čas, ki ga je treba PREŽDETI, dokler nekdo ne opazi napake in jo odpravi.

* * *

Vse se ustavi, glava ne dela. Popolna otopelost, kot otrplost zimskega spanja v čakanju na novo pomlad. Neverjetno!!! Še pred dnevi aktivna zgodba polna hitrih jasnih misli, ki švigajo sem in tja… Poln navdušenja in entuziazma s cigareto v roki vlečem voz, pošiljam maile in ustvarjam nova potovanja, dajem navodila in izžarevam MOČ, SMISEL in POMEN! Po nekaj dneh v Olymposu brez vsega prejšnjega… pa živ mrtvec, ki ne ve kaj bi sam s seboj.

Lahko v naravo,

To še zdaleč niso le cigareti. To je vrhunski občutek brezvetrja, ki sem si ga sam ustvaril! Ko posekaš VSE, čemur si zadnjih 13 let posvetil pozornost. Ko iz trenutkov sedanjosti odstraniš vse dejavnosti, misli in substance, ki so 13 let ustvarjale smisel, glavne motorje življenja in pomen! Ko se naenkrat iz dirkača formule ena, vajenega z ogromno hitrostjo drveti po nevarnih ovinkih, preleviš v človeka, ki stoji na mestu, ki za seboj nima močnih motorjev, ki preprosto stopi na z borovimi iglicami posuto hribovsko potko… in se znajde na lastnih nogah!

* * *

Potke, posute z borovimi iglicami… vonj po večstoletnih borovcih… pozornost na skale in razgiban teren strmih gorskih stezic… po katerih zdaj stopam tukaj v Olymposu.

...morda k počitku.

Že pred odhodom sem vedel, kako prazni in brezciljni bodo prvi dnevi. Zadal sem si načrt prvih dni, ki me zadrži v gibanju in aktivnosti! Da preprosto ne otrpnem in zamrznem v čakanju… da nekdo odpravi napako in spet ustvari Oskarja Kadilca.

Vsaj 5 ur dnevno hočem/moram biti v naravi in se kakorkoli gibati. Kakorkoli, tudi sedim lahko, vendar ne za računalnikom ali v hiškah… temveč nekje v naravi, na kamnu pod borovci, z lepim razgledom ali karkoli že pač. Samo ven iz hišk, zaprtih prostorov, civilizacije, stran od računalnika… Trmasto in dokončno – saj to vendar SAM HOČEM!

26. dan nove dobe

(nadaljevanje sledi)

Če bi se v četrtek 6. 11. potikali kje v bližini škofjeloškega MKC-ja, bi vas po vsej verjetnosti dosegli zvoki arabskih ritmov in vas premamili, da vso zadevo pofirbcate od blizu. Vstopili bi v Ostrigo, ki je za ta večer postala oaza za vse tiste, ki sovražimo deževne novembrske dni in ki smo želeli obuditi spomine na tople kraje, na večno sonce in svobodne širjave Turčije.

Pravzaprav se je začelo z našim maturancem v zadnjih dneh avgusta. Večina se nas je do tedaj držala Zahodne Evrope in le redki so že prej potovali tako »daleč« na vzhod. Mogoče se je zato zgodilo… -Turčija nas je očarala. Imela je nekaj ležerne spontanosti in brezčasnosti, kateri se z vrnitvijo domov nismo hoteli odpovedati. (To bi lahko pojasnilo tudi naše neresne začetke pouka in klavrne prve ocene.:) Kakorkoli že, jesen je postajala vse krutejša, z dežjem, vetrom in meglo vred in vsem so se v misli vse večkrat prikradle slike toplega turškega sonca.

Ko smo imeli dovolj, smo se odločili, da organiziramo večer, v prvi vrsti namenjen vsem nam, ki smo skupaj doživeli to deželo, vsekakor pa tudi tistim, ki mogoče še nikoli niso zašli v tiste konce. Da se za nekaj uric zleknemo na blazine, s toplim čajčkom v rokah, kakšno rečemo in se spomnimo naših turških pripetljajev.

Z nekaj potrpežljivosti, trme in skupinskega dela (!)nam je na koncu vseeno uspelo. In to dobro!

6.11. je za vrati škofjeloškega mladinskega kulturnega centra Pri rdeči ostrigi (po turško prekrščenega v Deniz kernizi istarkoz) obstajala Turčija. Po dvoranici, obloženi s takimi in drugačnimi preprogami, se je vonj dišečih palčk prepletal s sladkim vonjem vodnih pip. Ljudje so zbrani okrog majhnih mizic sedeli po tleh, naslanjajoč se na blazine. Ob smehu in navdušenih komentarjih smo gledali slike z maturanca, ki so se vrtele na platnu, in obujali spomine na tiste krasne avgustovske dni. V kotu se je kuhal legendarni elma cay, (Hvala Monika!), od mize do mize so romali krožniki baklav in drugih sladkih turških zadevic. Ušesa nam je polnila turška glasba in na noge spravila marsikoga izmed nas.Vzdušje je bilo, vse do zgodnjega jutra, popolno.

Ko se je ura premikala proti tretji zjutraj in smo, kolikor nas je še ostalo, kadili zadnje ostanke tobaka ter v en glas hvalili uspeh večera, nam je padlo na pamet, da smo pozabili obesiti turško zastavo, ki smo jo pobarvali prejšnji večer. (Ostala je v ateljeju. Če še ni bila prej, je sedaj gotovo že suha:) «Turški večer brez turške zastave ni ničemur podoben«, je rekel nekdo.

Se strinjam. Zgleda, da bo treba narediti še enega- inshallah!

Katja Jezeršek

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Povsem logično je, da sem prišel spreobrnjenje in lastno prenovo delat semkaj. V objem mogočnih borovih dreves, čudovitih pogledov, mehke mediteranske klime in množice prijetnih potk za sprehode in tek… Pa hkrati le korak od civilizacije, kjer lahko le uro in pol daleč v živo poslušaš koncert Iva Pogoreliča…

Zame je Olympos gotovo najlepši delček turške, pa si upam trditi tudi celotne Sredozemske obale! Ne gre zgolj za lepoto, temveč splet stvari, ki se prav v Olymposu zaokrožajo v svojevrstno celoto… Gre za feeling, »posebne energije«, neke vrste »umeščenost« v ta prostor…

Gospod Kadir

Gotovo del občutka »domačnosti« v tej deželi izhaja tudi iz posebnega prijateljstva s Kadirjem, lastnikom Kadirjevih hišk in avtorjem prav posebnega vzdušja v njih, ki je ime Olympos ponesel po celem popotniškem svetu… in je turški Olympos danes bolj poznan kot grški…

Ja, s Kadirjem naju druži posebno prijateljstvo. Ne le jaz, tudi naši potniki začutijo gostoljubje in njegovo srčno širino, ko bivajo v Olymposu. Ja, počutimo se kot cenjeni gosti, nekaj posebnega… in ne le delček neosebne turistične množice. Ja, počutimo se domači, umeščeni v ta prostor.

Kadirjeve hiške na drevesih

Z Olymposom sem se prvič prekrižal pred 14. leti, ko sem na koncu 2,5 mesečnega izgubljanja po vzhodni Turčiji zašel v to ozko dolinico… ostal dobra dva tedna in dokončal lastna razmišljanja o življenju in sebi, postavil zadnje temeljne kamne Agencije Oskar in zastavil operativni načrt – kot se danes izkazuje, za naslednjih 14. let mojega življenja.

Skozi leta divjih potovanj in aktivnosti me je v ta čudoviti kotiček le redko vodila noga. Pa še takrat na hitro, le dan ali dva… morda kot kratek počitek med dvema potovanjema… Veliko premalo, da bi ga začutil, da bi se mu lahko prepustil…
A sem vedno čutil – ja, sem se vrnem, ko pride pravi čas… in ostanem, dokler bo potrebno.

Olympos, Turčija

Zdaj je prišel pravi čas! Potreba po postanku, preobrazbi, spreobrnjenju… Čas, ko je treba očistiti navlako in smeti, ki se naberejo po bogatem, a hitrem in aktivnem domačem življenju… Se očistiti okostenelih miselnih in čustvenih vzorcev, zajeti novega vetra v krila… da ptica poleti visoko, visoko tja pod svobodno nebo!

Zato Olympos, moja inspiracija, kot adut za čase, kot so tile… Kajti če je kje kotiček, kjer bi Oskar na tem svetu želel pognati korenine, naj bo to tukaj.

In kako sem si zamislil tole pisanje?

Kot nadaljevanko v živo. Kot opis Olymposa in življenja v njem, mojega bivanja in dogajanja, pa tudi bivanja in dogajanja v Kadirjevih hiškah… Pisal bom o lastnih mislih o sebi in svetu, pa o mojem projektu čiščenja in preobrazbe… Objavljal pa bom vsakih nekaj dni na teh straneh.

Lep pozdrav iz Olymposa
14. dne nove dobe

Objavljeno 19. nov 08

No, pa je prišel še poletni čas počitnic in brezskrbnega capljanja okoli. Najino potepanje se je tokrat dogajalo v Turčiji. Pridružila sva se skupini, ki je potovala na turi Po uhojenih poteh zahodne Turčije, preko agencije. In res je bila že uhojena, ne toliko turistična, a vendar…Potovanje se je pričelo z nočnim letom. Prileteli smo direktno v Istanbul.

Merhaba…so nas prijazno pozdravili Turki, ko smo vstopili v njihovo deželo. Turčija.. ogromna, zanimiva,

modra mošeja

polna zgodovine in naravnih lepot. Samo dve uri leta iz Brnika in že si v Istanbulu, edinem mestu na svetu, ki leži na dveh celinah (Evropi in Aziji). V starem delu v Evropi se trguje in dela, medtem, ko se v novem Azijskem delu stanuje.  Istanbul ali Carigrad ali Konstantinopel (več imen za to mesto) ima 18 mio prebivalcev. Med tema dvema celinama je Bosporska ožina, povezuje pa ju 4. največji viseči most na svetu dolg kar 1.060 metrov. Meščani lahko gledajo na dve morji hkrati, in sicer na Črno in Marmorno morje. Turčija ima 8.000 km obale in kar štiri morja (Črno, Marmorno, Egejsko in Belo ali Sredozemsko).

Utrujeni smo se podali v hotel, kjer naj bi se v treh urah naspali (če letalo ne bi imelo zamude, bi imeli več časa za spanje). No pa nismo tukaj, da bi spali, ampak da bi si ogledali kar največ. In smo si. V Istanbulu, kjer je bil naš prvi dan ogledov, smo šli v Modro Mošejo, ki je znana po šestih minaretih. Modra ji rečemo turisti zato, ker je v notranjosti strop iz modrih keramičnih ploščic, na katerih so lepi vzorčki. V mošejah je prisotne veliko modre in zelene barve, saj naj bi ti barvi očistili misli. Šest minaretov je nastalo po čistem nesporazumu v komunikaciji, saj se tedanji cesar, ki jo je dal zgraditi in arhitekt nista razumela, »kao«. Cesar je rekel, da želi mošejo z ALTi minaretom (pomeni zlato),  vendar je arhitekt med gradnjo ugotovil, da bo imel premalo denarja za zlat minaret. Da pa bi svojega cesarja vseeno ubogal, se je spomnil zvijače in zgradil mošejo s šestimi minareti. Ko je cesar prišel nazaj iz vojskovanja, ga je skoraj kap, saj je vedel da ima že mošeja v Meki šest minaretov. Arhitekt je rekel, da ga je razumel da hoče z ALTI minaretom (pomeni

Pamukale

šest). Ni se hotel zameriti Islamu in se spomnil, rešitve. Ta je bila, zgraditi dodatni minaret v Meki. In tako je bilo. Nujno je bilo videti tudi Aya Sofijo – četrta največja cerkev na svetu. To je cerkev svete modrosti, ki je bila zgrajena v krščanski obliki, zgradili pa so jo Bizantinci. V času, ko je Turčijo zajel val muslimanstva, so jo predelali v mošejo. Zanimivo za videti. Tam blizu je tudi podzemni rezervar, ki izgleda kot podzemna palača. Tudi to so zgradili Bizantinci in je na površini 9.800 kvadratnih metrov, strop podpira 336 stebrov visokih 9 metrov. Za nas turiste so jo lepo uredili z zvočnimi in svetlobnimi efekti, v kateri je še vedno cca  pol metra vode. Še vedno so vidne sledi, do kod je segala voda, ki so jo uporabljali za pitje, pranje, umivanje, kuhanje.

Popoldne smo se nekateri odpravili z vlakom spalnikom proti Pamukalam. Preostali del skupine pa lepo na avtobus. Zbirno mesto je bilo mesto Denizli. Tam smo se dobili nekateri bolj, nekateri manj naspani in spočiti. Sama priporočam spalnik.

Nastanili smo se v prijetni vasici pod Pamukalami, ki so znane po ponvicah iz kalcijevega karbonata. Nastale

babji čvek

so tako, da se je po hribu začela zlivati voda z veliko vsebnostjo kalcijevega bikarbonata. Ko je ta voda prišla v stik z zrakom je reagirala in ostal je ogljikov dioksid in kalcijev karbonat – apnenec (zato je tudi bela barva). Neverjetno kako so zmožni masovni turizmi uničiti naravo. Še danes se vidi ostanek umazanije in rjave barve v teh ponvicah, ker so se v 50. in 60-ih letih tam masovno kopali turisti. Vlada je v 80-ih letih sklenila temu narediti konec, dala podreti vse hotele ob teh ponvicah in obnoviti naravno lepoto. Danes umetno polnijo te ponvice z tovrstno vodo iz bližnjih izvirov in je prepovedano stopiti v te bazenčke. Vidi se že razlika, spet se lepo belijo nazaj. Po ogledu mesta mrtvih in Pamukal smo se okopali še v Kleopatrinem šampanjskem bazenu, kjer so vrelci tega kalcijevega bikarbonata. V tem bazenu so na dnu vidni vdrti in podrti stebri, ki so podpirali strop v bazenu iz časov teh megalomanskih hotelov v 60.letih. Ko so podirali kompekse, so pustili bazen s podrtimi stebri. Izgledajo totalno naravno.  Ta kopel naj bi kopalce pomladila, ozdravila in naredila lepše. Zanimivo je, da je bilo v

bazenu več moških. Po lepotni kopeli smo se okrepčali in si pričarali svoj raj dneva v Mehmed’s Heaven s Heaven Kebabom. Končno kebab. Njami. Turki bi rekli Mašallah. Sami pravijo, da se ne obremenjujejo s preteklostjo in prihodnostjo. Zato za vse kar se je zgodilo v preteklosti rečejo Mašallah (hvala Bogu), in za vse kar naj bi se zgodilo Inšallah (če bo Bog dal). Nadaljevali smo s tradicionalnim čajem in vodno pipo, kjer smo se ga »zakadili« do konca.

Zjutraj je bila budnica že ob petih saj nas je čakala dolga vožnja do Didima. Še prej pa smo se ustavili v Efesu, kjer naj bi bilo zadnje bivališče Svete Marije (Jezusove matere) z Janezom Krstnikom. Na istem mestu je obnovljena hiša v kateri je sedaj mini cerkvica. Efes pa je znan tudi po najlepše ohranjenem rimskem mestu, v katerem je prebivalo cca. četrt mio ljudi. Mesto je bilo trgovsko, ki pa je z leti propadlo in zamrlo zaradi vojn in bolezni. Ob koncu dneva smo obiskali tipično turško vasico, v kateri so moški sedeli v čajnici

moški čvek

(kamor ženskam ni dovoljen vstop, izjeme so turistke, ki nas jemljejo kot srednji spol-včasih je očitno tudi to bolje), ženske pa so posedale pred hišami. Oboji pa so obravnavali dnevne vaške čenče, reševali svet in modrovali ob čaju, ki je zelo pogosta pijača tako kot Ayran. Čaj je pravi in ga Turki spijejo od 5-10 meric na dan. Ayran pa je pijača narejena iz navadnega jogurta (60%), vode (40%) in soli. Ponavadi ga pijejo-mo pri jedi, da pospeši prebavo ali pa kar tako za osvežitev. Je dobrodošla sprememba po sokovih in vodah, ki jih turisti pijemo na potovanjih. Da ne pozabim, tudi pivo Efes je odlično in pitno. Vas smo prehodili kar tako, po uhojenih poteh, čez dvorišča in mimo zunanjih kuhinj, ter vaških wc-jev. Na koncu (klancu) vasi se nam je odprl prečudovit razgled nad dolino, ki je vodila do morja, nekje daleč v daljavi. Daleč zato, ker je nekoč pred davnimi časi reka Meander premaknila pristanišče nazaj s tem, ko je naplavljala mulj na svoje bregove. Počasi je spremenila strugo in zasipala prejšnjo strugo, morje pa se je pomaknilo nazaj. Zvečer smo prispeli v Didim, letovišče, ki je popularno za Angleže. Tako zelo, da so cene poleg turških lir kar v angleških funtih. Mimogrede ena turška lira je vredna 120 sit. Menjalni tečaj pa je drsen in je zvečer slabši kot zjutraj.

Naslednje jutro pa spet auf in proti Dalyanu. Vmes pa še postanek v vasi na poti, ki si jo bomo zapomnili po … domačinkah. Zakaj, boste vprašali? Zato, ker bi samo 3 take domačinke rešile marsikatero prodajo v naših podjetjih. Sposobne so prodati vse sorte šare komurkoli. Tudi najbolj trdovratnim turistom, ki so zabetonirani v misli, da 100% ne bodo kupili ničesar, ker tudi ničesar ne potrebujejo. Ni ga bilo takega junaka, ki nebi kupil vsaj eno zadevo, ob tem pa smo se barantali, da se je kar kadilo. Težko se je bilo pogajati in dolgo je trajalo. A na koncu mi je uspelo in dobila sem svojo ceno a le za 1 kom več. Tako, da je bila volja obeh zadoščena. Super za obe. Ženice so tako simpatične, polne energije in kondicije, tako fizične kot jezične. Nakupe smo končali in čas je bil za še en čaj. Omenila sem že, da ženskam v čajnico ni dovoljen vstop razen turistkam in ženi lastnika. Ta je bila slučajno ena izmed prodajalk kiča, čipk in prtov. Ko so ostale ženice videle, da nekateri kupujejo od nje, so vdrle v čajnico in vnele prepir med moškimi. Treba je

brez vode ne gre

spoštovati tradicijo in ne kupovati v čajnici. To ni kraj, kjer bi se to počelo. Takoj je bil »cel hudič« dokler se mi nismo spokali ven. Ženic ni bilo moč odstraniti. Vam pravim, prav vztrajna bitja so. Ukvarjajo se s kmetovanjem in priložnostno prodajo kiča. Drugače pa je Turčija izredno rodovitna dežela, saj zraste vse, kar vtakneš v zemljo in tudi dobro podnebje ima. Poleg tega pa ima ogromno vode. Turčija ima 1% svetovne zaloge vode in to se opazi vsepovsod. Proizvede 80% svetovnega tobaka in skoraj vse je državna last. Kmeti ga gojijo in ko je tobak goden za prodajo, ga lahko odprodajo samo državnim firmam. Nekaj se ga goji tudi za prodajo na črno in lastno porabo. Če ga prodajajo na črno doseže vrednost 20 lir za kilo posušenega tobaka. V Turčiji pa še nekaj pridelujejo na veliko. In sicer ogromno bombaža. Zato pa je veliko svetovno znanih tekstilnih firm prav v Turčiji. Tobak ima 2 letini. Bombaž pa celo 3. Prva je slabše kakovosti, druga je najboljša in tretja je najslabše kakovosti. Grmički bombaža so polni trnja in je ročno obiranje bombaža dobesedno krvavo delo. Prav tako kot je s tobakom, je tudi z pridelovanjem maka. Mak vsebuje 21 sestavin. Od tega je 20 sestavin iz katerih delajo eterična olja, ena pa je narkotičnega opoja. In prav zaradi te ene sestavine, je mak v državni lasti.

Zvečer smo prispeli v letoviško mesto Dalyan. Pridružila sem se naši lokalni vodički Aiše v frizerskem salonu, kjer niso »specializirani« samo za frizerske usluge, temveč poskrbijo tudi za manikuro, pedikuro, depilacijo itd. Ne bom komentirala kvalitete uslug, povedala bom samo dejstvo, da Turkinje ne nosijo kratkih frizur tako kot me, in temu je tudi primerno znanje frizerk glede kratkih frizur. Ostalo preverite sami. Strogo se ločijo ženski od moških frizerjev. Moški so v glavnem tudi Berber-i torej brivci in od tukaj naprej gre usluga. Najprej obrijejo, zmasirajo obraz, potem pa požgejo dlake v nosu in ušesih in še uredijo frizuro. Spet celovita ponudba ampak samo glave. Cene so primerljive z našimi, vsaj kar se gostilen in frizerjev tiče. V trgovinah z živili pa je druga pesem. Tam so osnovna živila (kruh, mleko, sir, jajca) do 5 krat cenejša. Alkohol in cigareti so dražji kot pri nas. Na vseh kovancih in bankovcih je Atatürk in najmanjši kovanec v obtoku je 0,10 lire. Cene temu niso prilagojene in je smešno, ko pogledaš v blagajno v trgovini. V predalčku za kovance ima še bonbončke. Ko blagajnik ne more vrniti manj kot 0,10 lire, ti da bombonček. Prav smešno. Kot bi pri nas v avtomat za kavo metali bombončke. Ne vem, če bi bil Avtomatic (skrbnik avtomata) zadovoljen.

Zjutraj smo se s čolničem odpeljali skozi kanale, kjer se sladka voda meša v morsko, do Želvje plaže. Lepa plaža posuta z mivko, morje pa je kristalno čisto. Želvja zato, ker na tej plaži ponoči želve ležejo jajca. Seveda domačini poskrbijo za zaščito le-teh in jih z železnimi kletkami označijo, da jih slučajno kopalci ne uničijo s tem, ko bi ležali tam. Označen je pas, na katerem ne smemo ležati, lahko gremo samo mimo. Zanimivo. Še super, da smo se odpravili pred 12. uro, ker so se takrat začele zgrinjati množice kopalcev po večini turistov. Po kanalu smo se odpravili nazaj do blatne kopeli. Blatne dobesedno! Rock Otočec je v primerjavi s tem začetnik, amater. Ta kopel naj bi nas spet pomladila, polepšala, ozdravela itd. Vse sami superlativi. Po tem, ko smo se dodobra okopali (beri povaljali) v blatu smo šli ven, da se to blato posuši na telesu. Je pa dobra zaščita proti žgočemu soncu, ker nas ni ožgalo sonce skozi blato. Vsaj za nekaj je dobro…Ko se je blato posušilo, smo morali nazaj v blato, da se odmoči, in direktno pod tuš. Po temeljitem tuširanju, pa smo se ogreli (kot da nas je zeblo sredi 40 stopinj) še v termalnem bazenu, kjer je imela voda 39 stopinj.  Kljub tuširanju in termali, težko spraviš kamenčke blata ven iz ušes in las. Ko smo se očedili smo bili tako lepi, da smo bili že kar kičasti. Upam, da bo ta lepota držala dlje od enega dneva, drugače bo treba doma ponoviti blatno kopel. Opozorila bi s sledečim znanim stavkom: Otroci, tega ne počnite sami doma. Zvečer smo se nakrcali v čolnič in se odpeljali na sredino jezera, kjer smo uživali v turški glasbi in plesu, ko se je stemnilo smo poskakali v jezero in uživali v topli vodi. Je prav pasala po celodnevnem kopanju.  Privoščili smo si osvežitev z lubenico in melono, ter spet nadaljevali s plesom. Pričarali smo si presežek romantike. Predstavljajte si ponoči čolnič na jezeru, lučke nekje v daljavi, mesec, ter ob tebi ljubljena oseba…. Dodatne besede niso potrebne.

Naslednje dopoldne je sledil še en obisk plaže, tokrat najlepše prodnate plaže Oludeniz. Voda je bila kar hladna in ne prav čista, verjetno zaradi ladjic, ki so čakale na turiste, da jih odpeljejo do bližnjih zalivčkov in otokov. Popoldne smo šli raziskovati vintgar, direktno po vodi. Na začetku je imela voda 6 stopinj, ko smo to prebrodili, smo nadaljevali v globino soteske. Prizori mi niso bili prav všečni, saj je voda vsebovala veliko mulja, zato so bile tudi stene soteske sive. Z vsakim dežjem in nalivom vode skozi sotesko se ta »pešpot«

vhod v sotesko

spreminja. Ponekod je vode skoraj za vzorec, drugod pa nam je segala kar krepko višje čez pas. Meni je bilo najtežje plezati in se povzdigovati po drsečih skalah višje, da sem sploh lahko nadaljevala pot. Navzgor smo plezali tako, da smo si en drugemu pomagali in se vlekli gor. Dol je bilo bolj srhljivo, saj mi drugega ni preostalo, kot da se spustim kot po toboganu z vodo po skalah. Problem je v tem, ker nisem vedela, kako globoka je voda spodaj in bi lahko z nogami zapikirala direktno na skalo. Sama soteska je dolga 11 km, mi smo jo prehodili 2. Če bi želeli naprej, bi potrebovali plezalske sposobnosti in opremo. Meni je to zadostovalo in tega nebi več ponovila, ker je preveč grozeče, ko prideš pred skale in ne veš kako naprej. Vse drsi, pa še voda je muljasta, da se nič ne vidi. Še najboljši užitek so bili plavajoči platoji na reki in gözleme. To so ogromne turške palačinke polnjene z vsem mogočim od sira, špinače, mesa, do čokolade, medu, sadja, oreščki… Torej so slane in sladke. Z Andrejem sva si privoščila tople gözleme z bananami, medom in čokolado. Vse v enem. Super. Turki bi rekli iiii. To pomeni dobro, več kot je i-jev, boljše je. Pa ne samo za občutek pri hrani, tudi ko te vprašajo kako si, rečeš iiiii (seveda če si dobro) in mi smo bili. Zelo počasi smo se odpravili v obmorsko mestece Kaš, kjer so si zvečer moški privoščili Berbera. Moram priznati, da je Andreja lepše postrigel, kot ga njegova frizerka. Berber ni znal angleško, torej smo se zmenili z rokami in vsak po svoje…, pri nas pa še po slovensko velikokrat ne moreš nikakor dopovedati frizerju, kaj bi rad. Zelo veliko je berberov, vendar to ni ravno prestižen in spoštovan poklic. Družine se za otroka bolj odločajo za poklice kot so zdravnik in razne strojne poklice. Osnovna šola je obvezna, vendar je ne obiskujejo vsi otroci. Na vzhodu in pa v kmetijskih predelih jo ne obiskujejo v 30%, v zimskih mesecih pa je skoraj 100% udeležba (že zaradi pismenosti). Privat šolstvo obstaja v vseh treh nivojih, od vrtca, osnovne šole, srednje do fakultet. Pismenost je 90% od tega so moški skoraj 100%, ženske pa okoli 80% pismene. Za privat šole se odločajo le bogati, tako kot tudi za plačilo vojaščine. Služenje vojaškega roka je obvezno in sicer traja za tiste, ki so končali srednjo šolo 1,5 leta, za diplomirane pa eno leto. Možno se je tudi izogniti služenju vojaščine, če družina plača 5.000 eur (28 dni vseeno odlužijo na »šnel kursu«), kar je za tamkajšnje razmere izredno veliko, če vemo, da je v celi Turčiji povprečna plača 300 lir. Ta podatek nam ne pove dosti, ker se vzhodna močno razlikuje od zahodne in predvsem od Istanbula. V zahodni Turčiji je povprečna plača 500 lir. V Istanbulu pa je 2 krat višja. Tako so tudi stroški življenja višji in sicer je najem stanovanja (80-90 kvadratov) okoli 80 naših tisočakov. Vse pa je spet odvisno od lokacije in opreme bloka. Ceno stanovanjem zvišuje dejstvo, da ima blok dvigalo, klimo itd.  Zaposljivost v večjih mestih je 50% žensk in 50% moških. Pričakovana starost žensk je od 70-75 let, moških od 60-65 let. Št otrok na žensko v zahodni Turčiji je 1,5 otroka, medtem ko je v vzhodni nad 3.

Naslednji dan smo se okopali še v brezhibno lepem zalivčku, kjer je bila mivkasto prodnata plaža, čudovite

vzpon po soteski

barve morja in visoki valovi. Spet dopoldne in samo do poldneva, ko začne primanjkovati sence in vdrejo množice kopalcev.  Vse skupaj je zelo dobro organizirano, ker na vsa ta turistična mesta prihajamo v času, ko še ni ostalih in še ni hude vročine. Prehranjujemo se v lokalnih gostilnah ali fast foodih, če pa kdo ne želi pa ima čas in gre po svoje. Vse poteka bolj na izi ali kot rečejo domačini javaš, javaš (počasi, počasi). To se opazi na vsakem koraku, saj ne, da so Turki leni, le svoj ritem imajo in v tej vročini je to tudi prav. Čez dan skoraj nič ne jejo, vse to pa nadoknadijo zvečer, ko si privoščijo svoje. Hrana je odlična, veliko je zelenjave in mesa. Ker svinjine ne jedo, nadoknadijo z govedino, ovčetino in perutnino. Kot prilogo ponekod dobite riž ali pa sveže pečene lepinje. Čez dan pijejo prave čaje, jabolčne čaje in pa ayran.  Svojo ležernost sva nadaljevala zvečer v Secret garden-u, kjer sva se razkomotila na njihovem »podestu« oblazinjenem s tradicionalnimi čilimi in polštrčki. Ni naju bilo moč spraviti od tam v hotel saj sva neskončno uživala.

Sledilo je dopoldansko vkrcanje na barkačo, kjer si lahko predstavljate klasično lenarjenje in ležerno dopustovanje celih 24 ur! Kopanje, kartanje itd., soncu smo se izogibali, ker je bilo premočno, smo se pa zato kopali kolikor nas je bila volja. Zvečer smo se popeljali mimo potopljenega mesta. Potopljenega zato, ker ga je morje v 1. stoletju našega štetja zalilo. V tej dolini so bila 3 mesta, ki so bila pod morsko gladino. Ob močnem potresu se je

večni ognji Himere

naravna pregrada (hrib) zrušila in tako je morje zalilo celo dolino. Ostanki so vidni še danes. Povspeli smo se še na ruševine gradu nad vasico Simena, in tam dočakali sončni zahod. Sledila je večerja na naši barkači in nočitev na blazinah pod zvezdnatim nebom na palubi. Romantično, ni kaj…

Dopoldne je še sledilo kopanje v prijetno hladnem morju, nato pa odhod v Olympos, nekdanja utrdba in naselbina piratov. Tam na Likijski obali so živeli kar 3 tisočletja. Sicer pa je Olympos še danes priljubljena točka backpackerjev in hipijev. Tam ni klasičnih hotelov, temveč samo lesene hiške na tleh in drevesih. Zvečer pa so bili najlepši večni plameni Himere. Pod ogromno kamnito ploščo je žep plina, ki zagori ob stiku z zrakom. Zelo lepo je bilo videti te prizore ponoči. Vendar Turki nebi bili Turki, če nebi stalno nekaj pekli. Tudi tukaj so prinesli gor s sabo ražnjiče in izkoristili ogenjčke.

Skozi Antalyo in Egirdir smo prispeli do Konye, ki je znana po mislecu in filozofu Rumi Mevlani in plesočih derviših. Njegov mavzolej je krasen prav tako tudi samostan, ki je nastal po njegovi smrti. V njem je bil red plesočih dervišev. To so menihi, ki stopijo v stik z bogom skozi ples. To izgleda tako, da se po več ur vrtijo okoli svoje osi in tako padejo v trans. V tem trenutku so z bogom. Zanimiva so tudi turška pokopališča. Tu se zopet vidi, da na umrle in na preteklost ne dajo prav veliko. Na pokopališču ni nekega simetričnega reda, vse je nekako na počez in križem kražem. Svojci obiščejo grob enkrat letno, ga malo uredijo in mogoče imajo kar tam piknik. Turki imajo veliko piknikov, kar tako, za razvedrilo ali pa hobi. Na nagrobnih kamnih

vojščaki iz tufa v Kapadokiji

sta ponavadi dve letnici smrti: muslimanska in navadna. Muslimani so 622 let za našim štetjem in tudi leto ima manj dni, ker so njihovi meseci dolgi 28 dni (po luni). Zanimive so tudi postojanke za karavanarje. Eno smo si ogledali že v Kapadokiji na poti do naše naslednje destinacije Göreme. Skozi Turčijo je vodila svilena cesta. Po tej cesti se je prevažalo v karavanah vse sorte blaga iz vzhoda na zahod. Karavana je dnevno potovala po 40 km. Ob tej cesti so bile tovrstne postojanke in karavana je lahko bivala notri maximalno 3 dni. Ob vstopu v državo je plačala visok davek, potem pa so imeli vse zastonj v teh karavanskih dvorcih (npr. konzumacija). Postavljene so bile na cca. 40 km.

V pokrajini Kapadokija se nahajata dva vulkana, ki sta pred ogromno milijoni let bruhala pepel in lavo. Ta pokrajina se razprostira na 25.000 kvadratnih kilometrih. Značilna je po stožcih, ki so iz sesedenega pepela Tufa (z lahkoto se preoblikuje) in lave. Dolgo nazaj so si ljudje v teh stožcih uredili bivališče tako, da so notranjost preoblikovali. Z vsakim dežjem, pa se te stožci, dimniki, hiške, palčki (kakor jih poimenujejo) spremenijo. So krhki in ne moreš plezati po njem, ker ti lahko spodnese korak.

So vam znane besede: burek, čaj, čilim, sokak, kašika, jok, šečer? No nam so bile, saj jih še danes uporabljajo v Bosni. Obstaja knjiga, kjer je navedenih 1000 turških besed, ki se še danes uporabljajo v Bosni. To ni nič čudnega če vemo, da so Turki pred mnogo leti poturčili južne kraje. Zato se je obdržala vera, navade in jezik. Danes je Turkov 80 mio, od tega 70 v Turčiji. Od tega je 99% muslimanov, ostali odstotek pa se razdeli na ostale vere.

mestni kontrast

Zanimivo je še podzemno mesto, ki smo ga videli v Derinkuyu. V radiu 30-ih km se je nahajalo cca. 100 podzemnih mest, ki so bila med seboj povezana z rovi. Pod zemljo so si mesta naredili zato, ker so se tako skrili pred napadi in vdori Arabcev. V globino so merila do 16 nadstropij. V zgornjih so bile štale z živino, kuhinjo itd. Bolj kot je bilo v globino, bolj so bila nadstropja varovana. Dimniki in zračniki iz kuhinje so bili speljani kilometre stran, da sovražnik ni mogel ugotoviti točne lokacije mesta.

Na koncu pa je sledil še krajši ogled Ankare, ki je danes glavno mesto Turčije. Pred vladavino Mustafe Kemala Atatürka je bil to Istanbul. V letih njegove vladavine (1921-1938) pa je spremenil poleg tega še to, da je uvedel obvezno šolanje, ukinil je nošenje ferenđe (tančica čez nos in usta) in feza (klasično moško pokrivalo rdeče barve z čopkom). Hotel je novo moderno Turčijo in zato je tudi posledično uvedel kup sprememb. Njegova stranka je bila tako močna, da je takrat prišlo tudi do končne ukinitve Osmanov (cesarjev), ki so vladali še v Istanbulu. Turška zgodovina je zeloooo zanimiva in vam predlagam, da si jo preberete, ko boste imeli čas, saj je obširna.

Naše uhojene poti so se tako srečno zaključile. Polne lepih doživetij in krasnih spominov. Vsaka dežela ima svoj čar, in Turčija ga ima definitivno. Sami preverite. Moje naslednje odkrivanje čarov dežel? Inshallah!

Duška Praprotnik