Sulawesi na robu sveta – III. del

15. dan – 11. maj  – DAN KAR TAKO, drugič

Še en dan na Bolilangi s približno enako vsebino kot prejšnji. Dve palačinki za zajtrk, partija odbojke, pink ponk, namakanje, kosilo (riba, riž, kumarice, lombok, papaja), foto safari, urca sončnih žarkov, sprehod, pogovori pod palmami, večerno plavanje v sončni zahod (a sonce spet pade v oblake), ki ga sicer z naše plaže ni bilo moč videti, pa je večer tu in pakiranje z njim, jutri odrinemo z otoka. Po večerji si po taborniško privoščimo kres na obali, domačini pobrenkavajo po kitari, posedamo po pesku in se tiho zblebetavamo v noč.

16. dan – 12. maj  – ORANG TURIST BRODOLOM

Bujenje ob 6h nam razkrije prvo sončno jutro na otoku. Bog se res heca z nami, danes odhajamo. Sloves od simpatične družinice, ki nas je te dni oskrbovala, sloves od paglavcev in skatov na najini plažici, čao nočne prikazni, rakovice, rakci v školjkah, čao simpatične hiške in luškan otoček.

Plovba med otočki Togiana, na vršacih pa se že nabirajo nizki oblaki in naznanjajo … ja kaj le!? V rahlem dežju se povabimo na obisk v cigansko vas na drobnem otoku. Vse hiše so postavljene na kolih ob otoku, v njih živi kakšnih 300 družin, vsaka ima okoli 5 otrok, skratka najgosteje poseljen otok daleč naokoli. V trenutku izkrcanja se okoli nas zbere nepregledna množica otročadi čokoladne polti, eni so oblečeni v šolske uniforme, drugi nagci skačejo naokrog, od malih do velikih, vse nas spremlja na poti skozi vas, na vsakogar se prilepi kakšen otročaj in ga ves čas spremlja. Simpatična nasmejana pupa si me je izbrala za tarčo, Davorinu pa je nekoliko starejše dekletce pošiljalo poljubčke, »I love you« in k meni »sorry miss«. Postali smo njihove igrače, peli so si »orang turist je prišel v vas«, zganjali norčije in privabljali vsem nasmeh na obraz. Orangutan je v prevodu človek iz gozda, nas pa so okronali za orang turist, se pravi, človek s fotoaparatom, ki pride, se bedasto smeje in izgine…

Skrajno preprosta vasica, ki živi v glavnem od morja, vsaka hiška ima pod sabo mrežo z nalovljenimi ribami, pa gredo po ribe tako kot mi v vrt po peteršilj. Prihod skupine turistov je za njih verjetno največji dogodek v vasi in še dolgo zatem, ko smo počasi pluli od pomola, se je otročad vesila po pomolu in hiškah ter mahala, pošiljala poljubčke in v nedogled ponavljala »hello mister« in »hello miss«.

Potovanje nam je obljubljalo delno avanturistično stopnjo in porcijo svojevrstnega avanturizma smo kaj kmalu tudi doživeli. Kapitan je nekako spregledal oznake za koralni greben in čuden zvok iz podpalubja je naznanil, da smo … nasedli! Kakšen kilometer stran od ciganske vasi, na plitvini koralnega grebena, je naša barka nemočno obtičala na trdih skladih koral in prav nobena akcija moških mišic tega ni spremenila. Čudni zvoki že tako razpadajoče lesene barkače so kapitana prepričali, da se je potrebno rešiti tovora, zato smo vsi pristali v vodi. Prihajala je oseka, barka je z vsako minuto ostajala bolj na suhem in večja je bila nevarnost, da se njen trup poškoduje ali da se celo prevrne. Česar pa definitivno nismo želeli, saj je nosila dragocen tovor – naše torbe, naše fotoaparate, kamere, spomine. Torbico s tehniko v roke in gremo stat v vodo do trebuha. Pet minut, deset minut, petnajst… Stojimo, se sprašujemo, kako in kaj naprej, iz ciganske vasi pripluje čoln, pogajalska delegacija se vkrca, mi pa še kar stojimo sredi vode s svojo najdragocenejšo prtljago v rokah in se kislo nasmihamo. Ah kaj, vse se bo še rešilo. Seveda, vi pa kar stojte sredi vode in si ne delajte problemov. Morda pa danes ne potujete več nikamor. Pa saj to je del avanturizma, kajne?

Pogajanja so stekla, cigani so imeli na svojem pomolu prav veliko ladjo, njen kapitan pa se med kosilom menda zelo nerad pogovarja, zato so se zadeve malo zavlekle, tudi pristop z vsakdanjim klepetom se je obrestoval, šele na koncu so prešli k poslu, tukaj se pač vse počne počasi in temeljito, čez kakšne pol ure je v bližino naše barke priplula ciganska in organizacija je stekla. Gremo naprej, štopali bomo cigane na ribiški barki – pot do nje pa je bila naporna, s torbami v roki smo nerodno štorkljali po visoki vodi, lomili krhke korale, ki se prav nesramno zarežejo v kožo, naša glavna prtljaga pa je s čolnički plula do nove ladje. Po hitrem postopku vkrcani na našo novo gostiteljico smo pomahali stari nasedli barkači in  kapitanu, ki mu je bilo vidno žal zaradi pripetljaja. Barkačo je lahko rešil šele navečer, ko je prišla spet plima, takrat pa smo bili mi že daleč, daleč stran.

V dežju je sledilo izkrcanje nazaj na obalo in čakanje na obljubljena dva kombija. Prtljago so navezali na streho kombijev in jo provizorično prekrili s plastiko, mi pa smo se strpali v obupno majhen kombi z dvema trdima klopema, premočeni, nejevoljni zaradi vsakodnevnega dežja in se neprostovoljno predali divji vožnji čez drn in strn, čez ovinke in luknje in prav vsem po vrsti nam je bilo slabo. Ejjj ljube sulaweške ceste in njihovi čudoviti kombiji! Po neki logiki večina avanturistov izbira neudobna lokalna sredstva, da se mazohistično doma hvalijo, kako so potovali strpani kot sardine, viseč s tovornjakov, blablabla, ampak mi smo v tem pristali čisto brez izbire. Okusiti deželo na vse načine, kajne?

Večerno vkrcanje na trajekt pa je ponudilo že pravi luksuz. Navadne množice so se natrpale po plastičnih sedežih, nam pa so kapitan in posadka odstopili svoje kabine na vrhnji etaži. Precej noro, najina sobica je premogla dve postelji, umivalnik, mornarsko uniformo, luč, ventilator, klimo in ščurka!

Nočna plovba na severni del otoka počasi poziba v spanec in v odpiranje oči te prisili šele glasna muslimanska molitev nekje zgodaj zjutraj na spodnji palubi.

17. dan – 13. maj  – TUDI NA SEVERU DEŽUJE

Turobno nebo nas je pričakalo tudi na severu, kavica po izkrcanju ni nič pripomogla k izboljšanju stanja, še manj pa dejstvo, da nas tudi tokrat čakata dva specialna kombija, definitivno azijske izdelave, saj so bili sedeži tako ozki in tako skupaj, da smo se prekrivali z rameni in grizli v kolena med vožnjo. Vse lepo in prav, marsikaj je treba potrpeti, konec koncev je toliko novega in lepega za videti in doživeti na tem pisanem otoku, ampak nam je vseeno zmanjkovalo prave pozitivne energije, izpijalo nam jo je slabo vreme in potujoče konzerve, zadnje dni pa je potovanje res bilo samo to – eno samo potovanje, počasno premikanje po zemljevidu, brez posebnih užitkov na poti. In 17. dan pri tem ni bil nobena izjema. Sprehodili smo se po 350 stopnicah na portugalsko trdnjavo z razgledom na izpuhtevajoče jezero. Še zmeraj po malem kaplja z neba. Nekaj krajših postankov za čaj in juho z rezanci in pretegovanje kosti. Simpatična pokrajina se odkriva na severu otoka, tu se tropski gozd razredči v redko zasajene palmove gozdove, po hribčkih se raztezajo velike zaplate goste zelene trave, iz zemlje ponekod štrlijo črne skale, obale prekriva nenavaden črni pesek in nekaj deset metrov od obale se vrstijo prav simpatični otočki. To pokrajino bi si prav gotovo izbrala za kakšen celodnevni postanek, ampak … tudi s polurnim se je bilo treba zadovoljiti. Tudi vojska je prišla na čaj, cela skupina razštelanih uniformirancev se nam je nasmihala in se slikala s puncami. En vojak v škornjih, en bos, en v natikačih, en v majici, en v srajci, en take barve, drug spet v drugačnih odtenkih, en s kapo, en z rutico, en s klobukom – prava mala vojaška maškarada.

Aja, mimogrede, če se kdo želi kopati, naj izvoli, na voljo je 20 minut, potem gremo naprej. Super, ne?

Požremo še eno bučo, požremo slabo voljo, požremo mravljo, požremo vse, kar se požreti da in zvečer smo v Lolaku, spet nas vsakega čaka svoja hiška blizu obale, na večerjo pa se odpeljemo v center mesteca na riž in ribe. Tokrat so naše hiške zidane in ometane, ampak očitno malo uporabljane in slabo vzdrževane, vlaga vdira v vseh kotih, urediti tekočo vodo je precejšnja znanost, o kakšni čistoči pa bi tudi lahko razpravljali.

Morda pa bo jutri lep dan, morda bo posijalo sonce in vulkanski sever bo zasijal v vsej svoji lepoti.

A, saj res, kaj pa »požremo mravljo«? Dobesedno, na neki razgledni točki smo posedali v travi in med bilkami so se plazile rdeče mravlje. Nakar Brane izjavi, da evo to pa so tiste mravlje, ki se jih da poskusiti. Vzameš med prste, posvaljkaš, daš v usta, pogrizljaš, izpiješ prijeten okus citronke, ostanek pa izpljuneš.

Dober tek!

18. dan – 14. maj  – VULKANSKI SEVER

Jutranji sprehod po ne ravno čisti obali črnega peska nama razkrije žalosten prizor. Morje je naplavilo mrtvega delfina, verjetno so ga v svoje mreže ujeli ribiči z dvema velikima ribiškima ladjama, ki sta zasidrani nekoliko izven zaliva. Kadaver opazi tudi domačin z otrokom, izvleče ga na pesek in ponosno razkazuje čokoladnemu otročku. Bizarno, prvič se dotaknem delfina, ampak mrtvega delfina! Le kaj bodo naredili z njim?

Lolak očitno živi od sadov morja, zjutraj se ob obali zbere desetine mož, na videz jih je več kot petdeset, prav vsi pa so potrebni za zlaganje ogromne ribiške mreže, razprostrte čez obalo. Morje jim daje hrano za preživetje, ampak kaj klavrn občutek imam, da ne dobi nič v zameno. Prav nič poduhovljeni ali pa vsaj hvaležni za darove narave se mi ne zdijo tile domačini.

Zajtrk v preveliki, prazni in zapuščeni jedilnici. Nekaj popečenega kruha, že zdavnaj pokvarjeni zavitki margarine in kozarček ananasove marmelade. Za posladek papaja. Spet buče. Počasi se počutim že kot pujs. Otok vre od raznovrstnosti rastja in sadja, mi pa vsak dan jemo le buče in kakšno banano.

Sprehod po vasi ni bil nič kaj drugačen od ostalih otoških sprehodov. Domačini nas opazujejo, se nasmihajo, se čudijo, zakaj slikamo njihove revne hiške. Na severu hiške niso več na kolih, več je zidanih kot lesenih, bolj so barvite, bolj so podobne hiškam v svetu, ki je ena sama vas. Na dvorišču ene izmed hiš se odvija trening petelinjih bojev. Petelini imajo v moškem življenju očitno še precejšnjo vlogo in njihovi boji so prava nacionalna vrednota. Iz legend, ki izvirajo iz Tane Toraje, se nekoč dva moška nista mogla dogovoriti, kdo ima prav, pa jima je modrec predlagal, naj vzameta vsak svojega petelina – zmagovalni petelin bo svojemu gospodarju prinesel pravico. Od takrat je v Toraji petelin poleg bivola najpomembnejša žival, vsak moški ima svojega petelina, petelinji vzorci pa se pojavljajo tudi na ornamentnih ploščicah tongkonanov, na okrasnih stebrih in še kje. Kakšno vlogo ima petelin na severu otoka mi sicer ni znano, vsekakor pa moški strašansko uživajo v pernatih bojih. Petelina, ki sta se borila po dvorišču, sta lastnika vsake toliko časa umila z vodo, potem pa sta se spet zakadila drug v drugega. V pravem boju petelinom na noge privežejo ostra rezila, ki ob skoku poškodujejo tekmeca in ga v končni fazi ubijejo.

Slaba volja preteklega dne obrodi sadove in ta dan nam privoščijo udobnejši kombi. Pokrajina kokosovih palm nas spremlja ure in ure, vmes pa se ustavimo na plantaži, kjer pridelujejo kopro. Kokosov oreh je sestavljen iz več plasti; zunanji ovoj je iz vlaknovine, ki jo uporabljajo za vrvi in platno. Notranja lupina pa je sestavljena iz trde olesenele lupine, v kateri se nahaja mehko belo jedro in tekočina. Tekočina, ki ji naivno rečemo kokosovo mleko, je okusa običajne rahlo sladkane vode. Če ji dodajo zmlet kokos, šele nastane okusno kokosovo mleko. V pridelovalnici kopre olupijo vlaknat del na posebnih kovinskih kolih, trdno luščino presekajo na polovico in izlijejo vodo. Takšne polovičke posušijo nad ognjem, da bel kokos postane rjavkast. Rjavkasto tkivo izdolbejo iz trdega ovoja, zmeljejo in to je kopra, surovina za številne predelave v industriji. Kokosove orehe pa nabirajo vsakodnevno na plantaži urni plezalci, ki z mačeto poplezajo po visokih steblih palm, oberejo zrele orehe, nato pa jih naložijo na lesene vozove in z volovsko vprego pripeljejo do predelovalnice.

Ob cesti se nizajo vasice, podobne so si kot jajce jajcu, selamat datang (dobrodošli) na vstopu, selamat jalan (nasvidenje) na izstopu, ob cestah ni stojnic, ki bi nudile pridelke kot na jugu otoka, so pa stojnice, kjer prodajajo bencin v steklenicah kokakole in fante. Ponekod imajo ob cestah postojanke, kjer ustavljajo promet in pobirajo denar za nove mošeje ali cerkve, nekdo poseda na stolu in kriči v zvočnik, ostalih nekaj brzi po cesti s škatlami za prispevke. V nekaterih vaseh je ogromno število cerkva, ponekod za vsakih nekaj hiš stoji manjša cerkev, novejše gradijo iz betona v obliki kvazi katedral, frontalni del z zvonikom nakičano okrasijo, zadaj pa je preprosta ladja z navadno dvokapnico.

Postanek za sprehod po japonskih jamah, izklesali so jih vojni ujetniki v skalovje v II. sv. vojni za potrebe skrivanja japonskega orožja, danes pa so neuporabljene. Pač običajni rovi v skalah, s katerimi ne vedo, kaj bi počeli.

Vulkanska pokrajina nam razkrije prvi biser, vulkansko jezero zeleno bele barve, voda povsod brbota, dviga se para in vonj po žveplu polni zrak. Ne verjamem podatku, da v takem okolju živijo ribe. Eno instant kuhano žvepleno ribo, prosim! Tudi pokrajina okoli jezera je prepojena z drobnimi izpuhi vročega žveplenega zraka. Po travnikih pa rase nenavadna rožica, sramežljiva gospodična so jo poimenovali, svoje bujno listje v trenutku stisne v obliko mrtvega stebla, če se je dotakneš. Kakšna sramežljivka!

Tomohon je eno večjih mest na severu, sprehod po ulicah razkrije prijazne domačine, tukaj že marsikdo razume in pove kaj angleškega, belcev so vajeni in nas ne opazujejo kot Marsovcev. Zanimiva sprememba, očitno smo nazaj v nam znani civilizaciji. Očitno imajo tudi boljši standard, precej ljudi je lepo porejenih, videti pa se da lepo število albinov, ki prav zanimivo izstopajo iz čokoladne množice s svojimi slamnatimi lasmi in nenavadno svetlo poltjo. Po dolgem času najdemo supermarket, trgovine s pohištvom, s čevlji, s čimerkoli hočeš, vse se dobi, od Nike copatov do Philips televizije. In tisti simpatični čevlji, ki imajo kotalke integrirane v podplat, ki se jih pri nas še ne dobi, tudi že imajo. Vsaka luknja je fotokopirnica, premorejo celo kakšen računalnik ali celo dva fotokopirna stroja.

Na hribčku nad mestecem se razteza posebna četrt, kjer gradijo lesene montažne hiše po naročilu. Pred svojo hišo mojstri postavijo v roku približno enega leta bolj ali manj veliko leseno mojstrovino, narejeno v celoti na roke, od gradbenih konstrukcij do drobnih detajlov, vse je iz lesa, običajno iz tikovine, ki jo uvažajo z Bornea. Noben žebelj menda ne zabijajo do konca, saj po končanem delu hišo razstavijo, zložijo v zabojnike, prepeljejo kupcu na katerikoli konec sveta ter jo ponovno sestavijo. Idealno za vroče kraje, za naše razmere pa bi hiške potrebovale marsikakšno modifikacijo.

Vožnja skozi obrobje mesta razkrije še predel bogatejših hiš, ena med njimi je grajena v samem marmorju, s pozlačeno fasado, zatemnjenimi stekli, impozantnim vhodom. Bogatejši sloji se v Tomohonu očitno počutijo prav dobro.

Tudi pokopališča so nenavadna, vsi grobovi so obloženi s keramičnimi ploščicami, pri čemer nas vodič opozori, da keramika izhaja z območja Irana.

Nad mestom visoko bdi vulkanski stožec, neprestano ga skrivajo oblaki, ki me spet spravljajo v slabo voljo, saj bi bil pogled iz naših novih lesenih hišk prav enkraten – mogočen vulkan nad zeleno cvetočo pokrajino. Luštni leseni bungalovčki sredi urejenih cvetočih gredic nas gostijo ta večer in najin je še posebno prostoren in udoben. Tudi kopalnica je presenetljivo opremljena s tušem in toplo vodo, za spremembo pa nama ne delajo družbo ščurki, ampak nekaj polžev na kopalniških ploščicah.

Tudi naš oskrbnik je prav posebne sorte – za vsako opravilo si vzame točno določen čas in vse natančno premisli tako, da ima kar največ možnega dela. Za vsakega posebej gre v kuhinjo po palačinko, vsakemu posebej tudi prinese račun, gre v nadstropje, mu vrne drobiž, se posveti naslednjemu, pri tem pa je potrebno paziti, da kdo komu na časti kakšnega piva, ker potem se mu sistem zruši in nič več ne funkcionira kot bi moralo. Vsekakor je za svoj IQ nadpovprečno marljiv in vreden pohvale.

19. dan – 15. maj  – ŠOKANTNA TRŽNICA IN VULKANOLOGIJA

Megleno jutro je še zmeraj skrivalo vulkan, pod katerim smo spali. Zapustili smo simpatične hiške v cvetju in šli raziskovat Tomohonsko tržnico. Bila je nedeljsko prazna, pa vseeno dovolj polna življenja, da smo razumeli njeno bistvo. Tukaj smo očitno že dovolj blizu jugu Kitajske, ljudje so vajeni pojesti vse kar leze in gre. Sistem pa je takšen: potrebuješ ulovljeno žival, plinski gorilec, krtačo, kakšno palico in stojnico. Na palico natakneš žival, jo nekajkrat pokuriš v vročem ognju, da črno zogleni njena koža, skrtačiš skurjene dlake, položiš na stojnico in čakaš kupce. In kaj se da kupiti tako prijetno hrustljavo skurjenega? Ni panike, kar ti srce poželi, podgane, netopirji, kače, psi, zadnjo taco, gobec, prsni koš, po želji!

Seveda premore tržnica tudi standardno ponudbo svežih in posušenih rib, svežega mesa vseh vrst, zelenjave, začimb, moke, riža, gomoljnic, tekočih zadev, sladic, posebno vzdušje vlada na tekstilnem oddelku, kjer se prodajalec usede sredi kupa oblek in zganja nepopisen hrup, vse je enkratna roba, napol zastonj, kdor prej pride, prej melje, in strategija vžge, kupci se kar drenjajo ob stojnici in grebejo po tekstilnih izdelkih.

Polni presenetljivih prizorov se odpravimo do vznožja vulkana Mahawu, lepotca, ki bdi nad pokrajino s svojimi 1319 metri. Slabo uro hoje najprej skozi prijeten gozd, nato skozi redko poraščeno pobočje in nazadnje čez velike praproti in trave, pa se z vrha odpre čudovit razgled na pokrajino in na sam vulkanski krater, v katerem se skrivata dve žvepleni jezerci. Na trenutke veter prinese vonj po žveplu na obronke kraterja, kjer je med visokimi travami speljana pot za nam podobne firbce. S konkretnim vetrom v laseh se razgledujem po pokrajini daleč pod sabo in se sprašujem, kakšne posledice bi prinesel izbruh vulkana, za katerega ne vem, kdaj je bil nazadnje aktiven in koliko živ je v resnici.

Spust v dolino in kratek postanek v Manadu, največjem mestu na severu otoka. Svoje ovčice je Brane spustil iz kombijev pred velikim novim nakupovalnim centrom, in ovčice so se zapodile vanj, si privoščile pico, kokakolo in firbcanje po trgovinah. Če bi nas spustil na pašo v kakšnem barakarskem naselju, bi bili prav tako zadovoljni in bi si privoščili porcijo riža na umazani stojnici…

Potem pa smo iz civilizacije spet poniknili čez hribovja po ovinkastih cesticah, mimo revnih vasic, s pogledom na dva impozantna vulkanska stožca, ki se imenujeta »dva brata«. Vrh vulkana občasno ovijajo puhasti oblaki in meglice, nasploh dobiš vtis, da so tod oblaki zelo nizko nad tlemi in bi se jih lahko skoraj dotikal. Ovčice je Brane pognal sredi gozda v hojo po asfaltni cesti, ovčice so ubogale in se zvečer kesale, saj bi raje tiste pol urice izkoristile na čudoviti plaži, ki smo si jo šli, zato ker smo pač silili, ogledat v skoraj polni temi.

V mraku smo namreč prispeli v Tangkoko, oz. nekam tam okoli v Tarsius park. V preprosti koči z velikim hodnikom smo se natiščali v miniaturne preproste sobice in negodovali, saj nam je večerni sprehod naredil lušte po sprostitvi na simpatični peščeni obali nedaleč stran. Kaj pica v nakupovalnem centru in šetanje po asfaltni cesti res odtehtata urco ali dve na črnem vulkanskem pesku ob sončnem zahodu?

20. dan – 16. maj  – IZ SVETA OPIC V TURISTIČNI BALI

Bujenje že nekaj pred četrto uro, požirek čaja in kratka vožnja skozi nočni gozd, nato pa peš med bujnim rastjem, da pričakamo najmanjšo opico na svetu, ko se v zgodnjem jutru vrača na domače drevo. Tarsius spectrum se imenuje. S svetilkami križarimo po ozkih potkah med drevjem, ki počasi iz teme že kaže svoje obrise. Posedemo okoli ogromnega drevesa, katerega deblo je prepleteno iz nešteto drobnih debelc, ki se ovijajo v višavo in tvorijo nepregleden splet lesovja. In res pride naš mali Tarsius, skoraj bi ga lahko skril v dlan, velikooko rjavo bitjece z dolgim repom, na miniaturnega gremlina spominja, popleza po veji, se spoštljivo ustavi, da ga pofotografiramo, šiba naprej in izgine nekje visoko v krošnji. Na sosednjem drevesu še eden, pa potem še naslednji, s svetilkami spremljamo njihovo gibanje in se čudimo njihovi majhnosti.

Po uhojenih potkah tavamo po gozdu, ki postaja vse svetlejši in iščemo črne makake. Dolg jutranji sprehod bi lahko popestrili z botaničnimi informacijami, kajti obkrožale so nas prav zanimive velikoliste rastline in nenavadna drevesna debla. Sprehod je očitno namenjen le sam sebi, vrnemo se na izhodišče k vozilom in se odpeljemo. Ampak glej glej, opice so pametnejše od nas in nas čakajo kar na cesti. Kakšnih deset, morda dvajset črnih makakov poseda po grmovju in si nas z zanimanjem opazuje, nekoliko na distanci, prav tako kot mi. Mlade opice so nekoliko bolj zvedave in odprte za nove stike, ampak starešine jih hitro naučijo reda, če se katera preveč približa človeku. Sopotnica je skoraj ostala brez torbice, tako se jim je zdela zanimiva. Pomešali smo se med grmovjem, črni makaki in beli homo sapiensi in se z zanimanjem opazovali.

Dve urci sta nam ostali za zajtrk, pakiranje in občudovanje plaže, potem pa smo se kaj kmalu znašli nazaj v Manadu, na letališču, s prvim letom smo poleteli nazaj na jug otoka v Makassar, nato pa z letala za Bali zadnjič pomahali Sulawesiju v slovo. Gotovo je vsak premleval svoje vtise s potovanja, neizbežno se mu je bližal konec in preobilico vtisov je bilo zares možno podoživeti šele doma.

Skozi drobno avionsko okence spremljam čudovit sončni zahod. Vrnemo se v nam že znan hotel, ampak kdor še ima kakšno željo po ogledih, zapravljanju denarja, nakupovanju spominkov in firbcanju po turistični Kuti, mora pohiteti, saj se čez nekaj slabih uric trgovine zaprejo, jutri pa ne bo več časa za kaj takšnega. In kot pravi obsedenci smo se vrgli na nakup spominkov, ki jih Sulawesi, v bistvu na srečo, sploh ne premore veliko. Kuta se zdi kot vsako drugo evropsko mesto, polno življenja, trgovinic, nakupovalnih centrov, restavracij, McDonaldsa, stojnic. Tukaj se lahko počutiš skoraj kot doma. Na željo Mc ljubitelja sledi večerja v McDonaldsu, ampak izbira sploh ni bila slaba, tukaj se najde na meniju tudi pohana kurja bedrca in v pari kuhan riž.

Za večerni posladek se odpraviva na obalo, kjer se ogromni valovi zlivajo po dolgi peščeni plaži, nad pokrajino pa bdi polna luna. Nekoliko mirnih trenutkov za romantiko v mesečini…

21 dan – 17. maj  – ODISEJADA NA 10 KM VIŠINE

Zadnje jutro v Indoneziji sva si postregla z ležernim zajtrkom, sprehodom v sosednjo ulico ter namakanjem v hotelskem bazenu in lovljenjem zadnjih sončnih žarkov.

Od tod naprej pa ena sama zgodba o letališčih in letalih, v Denpassarju smo se na letališču vsi trudili zapraviti zadnje rupije za drobne spominke. Zapestnice, masažna olja, albumi iz palmovih listov (ki jih potem opaziš tudi v Sloveniji na policah skoraj vsake trgovinice z darili, seveda po rahlo zasoljenih cenah).

Airbus nas odpelje v Kuala Lumpur, kjer se počutimo že skoraj kot doma. Tokrat preživimo nekaj ur časa pred naslednjim letom v hotelu Empress, kjer čaka ruski bife za večerjo. Tri ure pred naslednjim letom smo že na letališču, vseeno čas hitro mine in na krilih Boeinga 777 poletimo proti domu.

22 dan – 18. maj  – DOMEK SLADKI DOMEK

Zunaj je črna tema, utonemo v spanec, ob svitu pa mimo desnega krila potujejo z jutranjim soncem osvetljeni čudoviti vrhovi Kavkaza, plavajoč nad poljano goste megle. Nad črnim morjem zagledamo ognjeno kroglo.

Spet pogled na pokrajine domačega kontinenta in čudovito kultivirano pokrajino v okolici Frankfurta. In še polet z Adrijinim aviončičem.

In doma se šele zares začne podoživljanje vsega doživetega. Šele takrat potovalni tempo izpuhti in prepusti človeku, da v miru strne vtise, in jih, takole po nekaj mesecih, tudi na kratko (jaaa, priznam, lahko bi bilo VELIIIKO daljše!) strne za spomin.

Andreja Ravnak, poleti 2005

Naročite se na RSS

8. dan – 4. maj  – VOZI ME VOZI, KONZERVA BELA

Bujenje ob petih ni razkrilo posebno lepih prizorov. Žal ne bo videti sončnega vzhoda, nebo se je čez noč zaprlo in začelo je deževati, kaj deževati, prav lilo je. Po zajtrku nas je čakala celodnevna pretežno deževna vožnja. Vlage smo bili že tako ali tako vajeni, le da je tokrat izhajala iz dežja.

Celodnevno premagovanje kilometrine so nam krajšali s postanki za lubenico, pa za čaj, pa za ogled bučečega slapu, pa farme pitonov in krokodilov. Pitone odrejo, kožo razpnejo s pomočjo žebljičkov na dolge deske, postavijo na sonce in sušijo. Meso pa zmečejo krokodilom, ki lenarijo v svojih betonskih bazenih.

Cesta nas je popeljala čez gorski prelaz, ki je označeval uradno mejo Tane Toraje, nazaj v soparno nižavje, nato pa spet v višavja centralnega Sulawesija proti jezeru Poso.

Nekje vmes smo imeli prav poseben postanek za čaj. Zanikrna luknja, umazane stene, nepopisna vročina in vlaga, nekaj plastičnih stolov in miz, zadaj črna kuhinja, po tleh vse umazano, mokro, smrdljivo, nekaj je spominjalo na ognjišče, zraven pa je bilo stranišče, moker in posvinjan čučkavec brez vode. Brrr, marsikaj lahko pričakuješ na poti, takšnih točk pa smo si še najmanj želeli.

Posedali smo na klopci pred gostilnico in okoli nas se je kmalu zbral lep zborček domačinov in nas zvedavo opazoval. Kaj tako čudnega, kot je mazanje nog s kremo še nikoli niso videli – tisti njihovi izbuljeni pogledi, ko si je nekdo od sopotnikov mazal oluščeno kožo na mečih, to je spominjalo najmanj na pristanek Marsovcev na dvorišče. Saj za njih smo bili pravi Marsovci, tod potuje zelo malo turistov, še posebno belcev, večina jih pripotuje za par dni v Torajo, potem pa odletijo na sever otoka ali kam drugam, čez centralni del otoka pa potujejo redki in temu primeren je tudi odnos domačinov.

Zvečer smo že v temi prispeli na etapni cilj, na jug jezera Poso. Po osvežilnem namakanju v prijetno topli in čisti sladki vodi smo se razkropili po sobicah v pritličnih hiškah, ki jih je od obale ločevalo jezerce, polno cvetja in lokvanjev.

9. dan – 5. maj  – KAJ JE RAJ TISTEMU, KI ZANJ NE VE?

V oblačno jutro so nas prezgodaj prebudili razni zvoki od zunaj. Šoferja sta ob glasni glasbi prala avtomobile in glasno ropotala. Tri palačinke z ananasovo  marmelado, te (čaj), kopi (kava), su-su (mleko), zajtrk na terasi nad spokojno gladino jezera, ki bo naš celodnevni gostitelj.

Po tenki deski se vkrcamo na sampan, ozko in dolgo barkačo z nizko kabino in nekaj odprtinami, na obeh straneh opremljeno z dolgimi stran štrlečimi rogovilami, ki stabilizirajo plovilo in prijetno režejo valove. Najlepša je vožnja kar na strehi, sploh ko se jutro začne prebujati s prvimi sončnimi žarki izza oblakov, ki se počasi umikajo in odkrivajo hribovito pokrajino okoli jezera, poraščeno z bujnim in gostim gozdom. Kot vodni pajki drsimo po brezhibno čisti gladini z vetrom v laseh in soncem na koži. Nekje za poraščenim hribčkom nas čaka čudovit zaliv za predajanje neokrnjeni naravi. Turkizna voda, rumenkasti kamenčki, peščena plaža v zavetju velikih dreves, ki segajo iz gosto poraščenega gozda, na robu pa kočica oskrbnika, ki je tukaj zasadil nekaj ananasa, hibiskusovih grmov in orhidej. Z rdečim cvetom hibiskusa v laseh se predajam razvajanju sončnih žarkov v našem malem raju. Res, kaj je raj tistemu, ki zanj ne ve? Prav z otroškim veseljem smo čofotali po topli vodi, brskali po kamenčkih, eni so izvajali akrobacije s sampana, punce so v pesek zakopale našega šefa in ga okrasile s cvetjem, pomazali smo se s kremo za sončenje in neizmerno uživali v samoti rajske plažice. Potem pa smo dobili družbo, od nikoder se je vzel cel kup otrok, lokalni šolarčki so se z učiteljicami posedli na drug konec zaliva in v senci drevja prepevali odo radosti! Glasbena spremljava večne melodije iz nedolžnih otroških ust sredi rajskega ambienta – kako popolno!

Čez nekaj časa so otroci pomalicali, nato pa se jih je lep kupček zapodil v vodo prav blizu nas. Za igro je bila dovolj kakšna lesena veja, da so se je oprijemali v vodi, kakšno deklico oblečeno zvlekli v vodo in se iz srca smejali, se lovili po vodi, eni v kopalkah, večinoma pa kar oblečeni, otroško veselje se je razlivalo po zalivu in prav nič motilo našega malega raja.

Lepo sončno popečeni smo se popoldne vkrcali nazaj na sampan in oddrseli na severno obalo jezera, tiho smo se stiskali zdaj vsi v ozki in nizki kabini ter skrivali kožo pred žarki, ki so nas hecali skozi okenca barke; brnenje motorja in šumenje vode, ki jo lesene plavuti sampana nežno režejo, pa sta nas prijetno uspavala.

Za poslastico smo se z avti zapeljali kakšnih deset minut stran v osrčje gozda in nekaj minut popešačili navzgor po z zemljo in ploščatimi kamni utrjeni shojeni potki ob gozdni rečici. Malo višje pa so nas sredi gozda čakali pravljični štručkasti slapovi. Od vode zlizano črno štručkasto skalovje, po katerem se lahkotno preliva hladna voda. Na trenutke položno, potem spet strmo, tu in tam globok tolmun, pa spet nežno prelivanje po zaobljenih skalah. Človeške roke ne morejo ustvariti kaj tako lepega, niti barcelonske pojoče fontane  nimajo vsaj polovico čara te naravne stvaritve. Nekateri so se namočili v hladne tolmunčke, ostali pa smo se spoprijeli z izivom hoje navzdol po slapovih. Vse je izgledalo tako spolzko in brzeče, začetni previdni koraki in omahovanje nad strmino pa so bili odveč, saj tam, kjer voda liže skale, bosa noga nudi prav dober oprijem. Tam pa, kjer izven vode zrastejo kakšni mahovi, tam res drsi. Simpatična različica našega canyoniga, kakšnih 15 minut hoje navzdol po strmini kamnitih štruc in hladni vodi, nenavadno estetska in doživeta izkušnja! In ambient tropskega gozda s svojimi nenavadnimi drevesnimi vrstami samo še dodaja čar. Nekatera drevesa imajo korenine kot ogromne razpete jambore, ki se dvigajo navzgor po brezhibno ravnem deblu daleč do visokih krošenj.

Vrnemo se na izhodišče, kjer v skromni kočici pomalicamo vsak svojo juho z rezanci, ugotovimo, da doma v Sloveniji sploh ni več videti piščancev, ki tukaj tekajo okoli vseh vogalov, pa da res nihče nima doma tako velike božične zvezde, kot je tista tamle ob rečici, velika za celo drevo…

Sprehodimo se še skozi nenavadno vas, kjer živijo sami priseljenci z Balija. Hiške so grajene, ograjene in polne cvetja, vsaka pa ima svoje svetišče, ki drugo z drugim kar tekmujejo, katero bo veličastnejše in bogatejše. Preseneti me rdeče izrisan znak svastike, ki se bohoti z nekaterih stebričev. Se pravi, da je Hitler ta znak pravzaprav prinesel iz hinduističnih pojmovanj in ga žal večinoma poznamo le s te plati.

Sicer je Sulawesi nenavadna mešanica kultur, kar mu bo v prihodnosti prineslo še marsikatero nestrpnost med ljudmi. Ker je sam otok razmeroma redko poseljen, nekateri drugi indonezijski otoki pa so že prenaseljeni, se izvaja politika priseljevanja različnih skupin iz prenaseljenih koncev v manj naseljene predele tega otoka. Tako so nas na poti marsikdaj spremljali prav nenavadni prizori. Vasi, ki so se nizale ob cesti, so prav na hitro odkrile svojo versko pripadnost. Prva vasica ima vsaj pet manjših cerkvic, naslednja ima dve mošeji, potem kakšna vmes je polna hindujskih svetišč in potem se zgodba ponovi, predvsem z muslimani in kristjani. Navidez mirno sožitje različnih verstev je krhko in po pričevanjih zgodovine vsake toliko časa izbruhnejo nemiri, vojaški spopadi in teroristične akcije. Po pričevanjih popotnikov izpred nekaj let, je bilo takrat povsod veliko vojakov, orožja, kontrol, vojaškega spremstva. Ob našem obisku vojakov skoraj ni bilo opaziti, zadeve so se očitno do tolikšne mere ohladile in smo srečno šnofljali po otoku v mirnih časih. No, vsaj zdelo se nam je tako. Drugačno zgodbo nam je (na srečo) šele po vrnitvi domov razkrilo mesto, v katerem smo ta dan prespali – Tentena.

Vožnja skozi Tenteno je dajala mešane občutke. Sprašuješ se, katera izmed čudnih stavb ob cesti bo naše naslednje prenočišče. Ustavimo se in res, izgleda… čudno. V ozek vhod stiščana recepcija, odprt prostor z mizo za obedovanje, sobe v nadstropju nedograjenega objekta. Žarnice smo si morali nekateri izfehtati, v kakšni sobi ni delala voda, no, pa saj tega smo bili že vajeni. Št. 77 je bila najina sobica, z ganka pred vhodom je bil razgled na nekaj krošenj dreves, kjer so igrivo poskakovali nenavadni ptički, pravih oken ni bilo, le odprtine z mrežami proti mrčesu, za katere si upal, da nimajo preveč lukenj in ti poleg ščurkov ponoči ne bodo delale družbo tudi razne ogromne vešče in drugi nočni žužki.

Ampak večerja, ta pa je bila okusna, da ji ni para! Tokrat ne le riž in ribe, celo pomfri je prišel na mizo in okusno pripravljeno meso jegulje, ki da jih je v jezeru Poso precej, le nihče nam tega ni povedal, ko smo se brezskrbno namakali v njem. Kulinarične užitke ni motilo niti dejstvo, da je zmanjkalo elektrike, ob dveh svečah in roju letečih mravelj smo nadaljevali s požrtijo, s sten pa so nas opazovali plazeči gekoti. Za sladico brezmejna količina okusnega mangostana, vijoličastega sadeža velikosti manjšega jabolka, ki v svoji trdi lupini skriva nekaj mehkih sočnih belih jedrc izvrstnega okusa. Večerni čvek ob svečah je počasi izzvenel in počasi smo odkapljali v svoje sobe. Res smo se z vsakim dnem bolj zlivali z naravo, vsakič kakšna druga živalca v sobi in vsakič preprostejša kopalnica. Tokrat sta jo predstavljala dva velika čebra vode na sredi kopalnice, WC brez kotlička, ter, ojej kakšna sreča, delujoča tuš ročka z mrzlo vodo. In po osvežilnem tuširanju nas je uspavalo potrkavanje dežnih kapelj po strehi.

10. dan – 6. maj  – ZAPRTI ODDELEK NA TRANS SULAWESI HIGHWAY

Po zajtrku je sledil sprehod po tržnici v Tenteni. Spet smo kot Marsovčki, glavna atrakcija tržnice, vsi se ozirajo za nami, se nam nasmihajo, nam prigovarjajo. Mlade punce in fantje ti v polomljeni angleščini laskajo z »I love you« in »Beautiful«, si ogledujejo tvojo belo polt od glave do peta in kažejo svoje bele zobe na nasmejanih temnih obrazih. Poseben užitek jim je opazovanje punc v kratkih hlačah, kako zanimive noge da imajo. Ne silijo te z nakupi, v miru si ogledaš, kar ti je volja, na »how much« ti tu in tam kakšen odgovori v angleških številkah, spet drugi vzame kalkulator in ti izpiše na njem znesek. Prijetno vzdušje na preprosti tržnici, kjer spet lahko kupiš vse, od pujsa do zavitka instant juhe, od kavbojk do cigaret s klinčki. Te cigarete so sploh zanimiva zgodba, že ko odpreš škatlico cigaret, iz nje nesramno zadiši po sladkem, da bi jih kar pojedel. Nakupimo nekaj sladkarij in vode, se zložimo v kombije in nadaljujemo pot proti Tominskemu zalivu.

Le nekaj dni zatem, ko smo varno pristali v zavetje svojih domov, so pretresljive novice zadele ob naša ušesa – v Tenteni, prav na naši simpatični tržnici, so nepridipravi podtaknili dve bombi. Umrlo je nekaj ljudi in na tem delu otoka so se spet zaostrile razmere med verskimi pripadnostmi. Nas pa so očitno spremljali dobri angeli varuhi!

Večino dneva smo prebili v kombijih. Dolga pot do Ampane se je zdela v vročini in vlagi že prav nemogoča. Najprej še opazuješ pokrajino, ki se pomika mimo oken, vse te še zanima, a počasi ti postane vse neudobno, nekako zaspiš, cel prepoten spet odpreš oči, v vročini se ti skisajo možgani, cesta je čedalje slabša, vožnja počasnejša, padamo iz luknje v luknjo, se vozimo po pol porušenih mostovih in čez poplavljene ceste, katerih del je odneslo že nekaj let nazaj, pa se od takrat menda še ni nič spremenilo, ponekod čez cesto lije cela reka,  rjava voda med vožnjo že vdira čez pragove kombija, spogledujemo se in se sprašujemo, če je to normalno, od kod toliko vode, zakaj toliko poplav, zakaj vsak dan dež, ko pa naj bi nas čakalo eno samo čudovito sonce na celi poti.

Sprašujem se, kdo izmed sopotnikov je bil bog dežja, ki je ušel iz knjig Douglasa Adamsa… Tale naša trans Sulawesi cesta je postajala iz ure v uro večja dogodivščina, iz luknje v luknjo čez kamenje in skale po vozišču, vmes ceste zmanjka in se spet pojavi za ovinkom, se nadaljuje z mostom iz nekaj naloženih plohov, nato pademo v naslednjo ogromno lužo, za ovinkom so na cesti krave, v vasi je na cesti pol prebivalcev, ki kot bi gledali televizijo opazujejo promet čez domači most, za naslednjim ovinkom se primaje nasproti vozeči do neba naloženi kamion in glasno hupa, mi pa, ah, se nam že malo blede, poslušamo zgodbice, govorimo neumnosti, počnemo vse, kar se v kombiju početi da, in še kaj zraven. Po treznem razmisleku se proglasimo za zaprti oddelek, iz kombija čez okno potisnemo odprt dežnik, da nam iz minute v minuto bolj deformiran dela senco…

Skoraj ni za verjeti, tik pred sončnim zahodom prispemo v Ampano na simpatično plažo pod kokosovimi palmami, med katerimi se ob obali nizajo simpatične lesene hiške na kolih – naši domovi do naslednjega dne. Vsaka hiška ima svoje ime po kakšni ribi, najina se imenuje Boronang. Spet smo ob morju, zremo v Tominski zaliv, kjer na obzorju sonce med zmeraj gostejšimi oblaki pada za horizont. Voda je topla, skoraj vroča, vendar pa ne deluje ravno čista, sploh če jo primerjaš s kristalnostjo jezera Poso, ki je z celodnevno vožnjo že daleč zadaj. Posedim na verandi Boronanga z nogami na bambusovi ograji, kavbojskim klobukom na glavi in zadnjim vzdihljajem sončne svetlobe izza oblakov. Nekako westernsko vzdušje pod krošnjami kokosovih palm. Saj res, koliko ljudi v Indoneziji umre letno, ker jim pade kokosov oreh na glavo? 700?

Za večerjo se je dalo poskusiti tudi netopirja, vendar tega ne bi opisala kot kulinarično poslastico, temveč bolj kot čili s kostmi. Glede na vsakodnevno prisotnost ščurkov v naših prenočiščih se sprašujem, kako da ne ponudijo še kakšnih praženih ščurkov za sladico.

11. dan – 7. maj  – PAZI BUČA BARKA

Dan za morske avanture. Podkrepljeni s palačinkami s koščki banan in papaje smo še nekaj časa posedali po verandah naših sanjskih kočic, preden je prišlo povelje za vkrcanje na barko. Ejjj, to pa je prava barka, stara lesena barkača v odtenkih zelene, z nekaj malega palube pred kapitanovo kabino, nizkim prostorom za potnike, pod njo kadeča se strojnica, zadaj pa, no, prav specialno stranišče – luknja v dvignjenem podestu, dve deski za stopalke in razgledna ploščad, da pomahaš svoji štručki, ko odplava v morske daljave.

Prtljago je posadka zložila nekam na dno barke zraven strojnice in težko je bilo verjeti, da jo bomo konec dneva videli suho. Naložili smo se po lesenem podestu nad strojnico, dva zagorela mulca sta pričela s prižiganjem motorjev. Trrr. Trrrrr. Plenk. Trrrr. Braaaaaaam se zatrese cela barkača, pokadi se iz podpalubja, da smo v trenutku vsi zakajeni, postopek se ponovi še z enim motorjem braaaaaaam, ratatata in barkača glasno kot parna lokomotiva odrine z obale.

Kam potujemo, pa nam ni bilo najbolj jasno. Že tako oblačen začetek dneva se je na horizontu prelival v divje črne oblake, za katere se je zdelo, da so le nekaj metrov nad morsko gladino in tam v daljavi neusmiljeno polnijo morje z novo vodo. In pluli smo naravnost v divjo črnjavo, zmeraj bliže, zapihal je veter, valovi so rasli in postajali že kar srhljivo veliki, potem pa so debele dežne kaplje neusmiljeno začele z bičanjem naše barkače, voda je curljala po lesenih stenah kabine, odprtine smo zastrli z modrim platnom in ga po najboljših močeh držali na svojem mestu, stisnjeni kot rahlo prestrašene sardelice na podest sredi barkače (samo tam se je še zdelo nekaj kvadratov suhe površine) smo brez besed poslušali enakomeren ropot ladje, šum vetrov, udarjanje valov, prelivanje vode. Kapitan že menda ve, kam plujemo, na odprtem morju pa ni vidljivost niti 20 metrov. Počasi se zložimo po podestu, pokritem z žaklovino in utonemo v spanec. Dim iz podpalubja sicer prijetno greje deske, telo ob telesu daje občutek varnosti, enakomerni ratatata motorjev pa prijetno uspava. Ko se zbudim, bo morda neurje mimo in posijalo bo sonce…

Nekje med potresavanjem, ropotom, dimom in umirjajočim se morjem prvi mežiki iz spanca razkrijejo obrise otokov Togian v daljavi. Otoki, otočki, otočiči, skalce, vsak zase poraščen z bujnim drevjem se bohoti sredi koralnega morja. Na koralnem grebenu, sredi vode, glej ga zlomka, stojijo na kolih simpatične lesene hiške sulaweških ciganov. Nenavaden prizor, ob desetinah neposeljenih otočkov si uredijo življenje kar sredi morja, lovijo ribe in se ne ozirajo na nikogar, saj ne živijo na nikogaršnji zemlji.

Nebo se je izpelo in samotni žarek je že posijal izza oblakov, čas za rekreacijo, turiste v vodo, na šnorkljanje, glejte in se čudite, kaj vam nudi togiansko koralno morje, potem pa vas zapeljemo na kosilo na najbližji otok. Kadidiri se imenuje in nekaj lesenih hišk na otoku so poimenovali s Kadidiri paradise, namenjen tistim redkim turistom, ki zaidejo v te oddaljene konce. Sulawesi je turističen na jugu in na severu, vmes pa je praznina za avanturiste in čudake. Na otočku je bilo moč srečati dva Nemca, sploh prva belca po nekaj dnevih potovanja.

Spet dolga plovba, sončni zahod, pred nami pa leži otok Bolilanga, obljubljeni paradiž za nekaj dni brezskrbnega predajanja tropskemu vzdušju.

Bolilanga je poseben otoček, dve vzpetini ga sestavljata, vmes pa je tanek pas peščene plaže, na kateri se niza kakšnih deset lesenih hišic, kritih s palmovim listjem. Na najožjem delu se nad vodo dviga loža – naša jedilnica in dnevna soba. Otok običajno nima prebivalcev, zaživi šele s skupinicami, kot smo mi; kupček turistov in družina, ki se takrat priseli na otok in poskrbi, da ni nihče lačen, da je dovolj vode in ognja. Ognja, seveda, tukaj ni elektrike, zvečer dobi vsak svojo petrolejko in občutek, da se je vrnil 100 let v preteklost. Tudi tekoče vode otok ne premore, vozijo jo s čolni s sosednjega otoka, z njo napolnijo mandi v vsaki hiši in to je to. Hiške so preproste, dvignjene s koli kakšen meter od tal, vhodna loža vodi v bivalni prostor – v njem razen kakšnega pajka in ogledalca na steni ne najdeš nič, sledi spalnica z leseno posteljo, prekrito z mrežo proti komarjem (tudi tam se očitno veliki pajki dobro počutijo), zadaj pa je mandi s čučkavcem. Mandi je klasična indonezijska kopalnica brez tekoče vode; v kvadratast bazenček kakšnega metra višine nalijejo vodo, s katero se potem polivaš po telesu s pomočjo plastičnega vrčka. Voda v bazenčku mora ostajati čista, med obredom pa je dovoljeno zmočiti celo kopalnico – to pa je tudi nekaj, a ne?

Hiške so iz lesenega ogrodja, stene so polnila iz bambusa, okna nimajo šip, le bambusove polknice, povsod pa je dovolj špranj za nepovabljene obiskovalce in zračenje.

Tukaj si res sredi narave, v objemu morja in zvezdnega neba, narava je gospodar, mi pa njeni gostje. Vseeno ne bi delila postelje in dnevne sobe s pajki, pa sem jih za nekaj dni izselila. Pot po obali je zvečer prav neobičajna, povsod pod nogami nekaj mrgoli in brzi. Rakovice so prave šprinterke in če bi se trudil, jih ne bi mogel pohoditi, tako se spretno izmikajo velikonogim bitjem. Prav poseben čar ima nočno namakanje v toplem morju. Vsak zamah z roko prebudi droben plankton, da se zalesketa kot desetine drobnih lučk. Med plavanjem te obkrožajo čarobni oblački svetlečih pikic, z neba pa ti mežikajo zvezde. Hmmmm.

12. dan – 8. maj  – RAZISKOVANJA

Bolilanga wake up, jutranje sonce je že daleč nad obzorjem. Prebudim se z grozljivo mastno kožo in občutkom neprijetne vlage po vseh tkaninah, kar se ponovi vsak dan. Nekatere stvari se že dneve niso uspele posušiti.

Po okusni omleti z bananami se vkrcamo na našo barkačo in prepustimo celodnevnemu potepanju po togianskih otočkih in koralnih grebenih. Vreme se po stari navadi skisa in plujemo v dež. Cel dan seveda ni za preždeti na barki, zato dežju navkljub poskačemo v vodo in šnofljamo po morskem dnu, skakanje s strehe barke postane popularen šport, na barki ni nič več suhega, vse je mokro od dežja in premočenih kopalcev, vidljivosti ni, vodna površina se polni s tisočerimi krogci dežnih kapljic. Korale in ribe so sicer raznovrstnih oblik, barvna lepota pa je s pomanjkanjem sonca ostala skrita vse te dni. Temu primerno je sledilo domače razočaranje ob razvijanju podvodnih slik, ki jih je ena sama monotona modrina.

V rajskem zalivčku otoka, ki prav gotovo nosi kakšno eksotično ime, uživamo kot mali otroci. Nekaj sončnih žarkov na beli peščeni plaži, poraščeni z visokimi kokosovimi palmami, črne zaobljene skale z votlinami, ki jih dolbejo valovi kristalno čiste turkizne vode. Raznovrstne školjke ležijo v belem koralnem pesku. Kot slika iz revije, ob kateri na domačem kavču globoko zavzdihneš. In čudovitih je tistih nekaj trenutkov, ki ti jih sonce podari na rajskih otočkih.

Privoščimo si še nekaj svežega kokosa, za kosilo je seveda riž z ribami in papaja za sladico, preostanek dneva mine v čofotanju in plovbi, na večer pa smo spet doma, na Bolilangi. Za večerjo je ogromna riba. In riž, seveda.

Spanec je bil nemiren. Precejšen veter je bučal skozi gozd in špranje hišk, valovi pa so tako glasno butali ob obalo, da se je zdelo, da nas bo zdaj zdaj odneslo s tistimi nekaj metri peščene plaže vred.

13. dan – 9. maj  – NA PLAVUTIH DELFINOV

Še en dan za raziskovanja. Zdaj se nam zdi razpadajoča, umazana in smrdljiva barkača že čisto prijetna in domača. Kapitan je prava oseba za barkačo, na prvi pogled spominja na temnopoltega neobritega krutega gusarja, ampak se izkaže za prav prisrčno otročjega in prijetnega možaka. To jutro pride po nas z razcefrano črno – rdečo rano na hrbtu. Motor mu je bil zgrabil majico in ga grdo ranil po hrbtu, frajer pa si je odprto rano razkužil kar s strojnim oljem.

Med plovbo naletimo na jato delfinov – ej, kakšno veselje so nam priredili s svojo predstavo, kapitan pa je obračal barko in plul za njimi, medtem ko so igrivo poskakovali iz vode, za trenutek izginili in se spet pojavili nekje na drugem koncu valov. Lep čas smo jih občudovali in sprašujem se, če si je še kdo zaželel, da bi zaplaval z njimi.

Tudi tokrat nas je čakala rajska plažica, še kako čudovita, vendar je bilo treba do nje preplavati kakšnih 50 metrov, zato so fotoaparati, žal, ostali na barkači. In za kratkih 15 minut je posijalo sonce na bel pesek in turkizno vodo, na obali so rumeno cveteli grmiči, vitke kokosove palme so se dvigale daleč nad nami, v plitvi vodi pa so valovi kiparsko dodelali desetine drobnih peščenih sipin, na katerih so tu in tam ležale školjke, vmes kakšna tako velika, da sta jo dva moška komaj dvignila iz vode. Ženske se prelevimo v nabiralke, eni brezskrbno čofotajo in se otroško veselijo tropskega raja … in bil je pravi raj, sonce je sijalo skozi luknjo v temnih oblakih, ki so sicer zapirali nebo in vse skupaj je pričaralo pravljične kontraste v modrem. Potem pa se je nebo zaprlo, valovi so narasli in lep trud je bil potreben pri plavanju nazaj do barkače.

Spet se ulije kot iz škafa, vajeni smo že vsakodnevnega dežja in redkih sončnih obdobij, kar psihološko ni bila lepa spodbuda za preživljanje pravljičnega dopusta, pa vendarle, če pomislim, kako dobro jo je odnesla koža, ki ni utrpela nobene preobilice sončnega sevanja in tudi kreme za sončenje se je zelo malo porabilo …

V dežju se izkrcamo na Taipi, še enega izmed kvazi turističnih otočkov, nekaj propadajočih lesenih hišk stoji na obali, turistov pa od nikoder. Na pokritem pomolu si privoščimo kosilo, v zapuščeni jedilnici pa sledi čajanka za tiste, ki čakajo, da ploha mine. Spet se prelevim v nabiralko školjk, dež mi curlja z nosa in brade, ampak zrak je relativno topel. Voda ob otoku je umazana, umaknemo se na koralni greben šnorkljat med pisane ribice in pestre korale. Od nekod spet priplava umazanija, sicer pa, kdo bi se čudil, saj tukaj zmečejo vse v vodo, pa tudi naša barkača je za sabo puščala mavričast oljni madež in je k temu lepo prispevala. Toliko o čistoči raja.

Na poti do Bolilange se ustavimo na sosednjem otoku, kjer leži preprosta vas. Hudo preprosta, lesene kočice na kolih, pod njimi blato, domače živali, ljudje si nas z zanimanjem ogledujejo (zakaj imam na tem otoku zmeraj občutek, da smo mi domačinom atrakcija, ne oni nam?), številčna otročad pa se podi za nami, si nas ogleduje, sredi blatne potke kičkajo, prepevajo in se zabavajo ob pogledu na čudake, ki so prišli na obisk.

Nekam utrujeni se lotimo velike ribe za večerjo, potem pa prav hitro odkapljamo v svoje hiške. Tukaj se hodi hitro spat in se zgodaj vstaja. Ponoči pa spet dežuje.

14. dan – 10. maj  – DAN KAR TAKO, prvič

Cel ljubi dan na našem otočku, sprva ti še ni jasno, kako ga boš preživel, potem pa kar nekako odbrzi sonce čez nebo. Vsak zase smo po svoje uživali v odkrivanju plažic na otoku, čofotanju, nabiranju školjk, lenarjenju v skritih kotičkih in na tako malem otoku na trenutku sploh ni bilo videt žive duše.

Za športne užitke si je bilo možno privoščiti namizni tenis na improvizirani mizi, vrvica čez dva kola pa je bila dovolj za odbojko. Vreme se je spet veselo poigravalo iz oblakov v dež in nazaj, vmes pa je celo za kratek čas posijalo sonce.

Ponoči močan veter previhra otok po dolgem in počez, sledilo je panično pospravljanje imetja v hiške in zapiranje s polknicami, sopotnika se zakleneta in morata skakati skozi okno, dež pa ne poneha vse do dopoldneva.

Kam gresta? Ja kje pa je to? Eeeh, tja pa ne hodit, je nevarno! Kaj vse se vama lahk zgodi, bodta no pametna! Ptičja gripa, terorizem, potresi, tsunamiji, okradli vaju bojo, kaj pa če avion dol pade?

februar, marec -  INFORMACIJSKA AVTOCESTA

Midva pa se le nasmehneva in sva odločena raziskati tisti konec sveta. In raziskovati je bilo kaj že doma, pred monitorjem, kaj vse ti razkrije svet interneta, o državi, o krajih, o izkušnjah popotnikov, o nalezljivih boleznih, ki te morda tam čakajo, o potresih, ki so tam praktično stalni spremljevalci, najdeš celo strani, ki od lanskega uničevalnega tsunamija naprej redno spremljajo in arhivirajo podatke o svetovnih potresih. Firbec gre tako daleč, da imaš že pred potovanjem natančno izrisano pot in prizore, ki te bodo na njej čakali. Rahlo ubijanje čarov avanturizma, pa vendar je to edini način, da se prepričaš, katero izmed številnih potovanj ti res ponuja najlepša doživetja – konec koncev se med potniki znajdemo tudi tisti, ki si finančno lepo zasoljena potovanja ne privoščimo ravno pogosto, pa zato pazljivo izbiramo destinacijo. In izbrala sva si otok v obliki cveta orhideje, nekoč poimenovan Celebes, tretji oz. četrti največji izmed 17.000 indonezijskih otokov, dom fascinantnih kultur in naravne raznovrstnosti.

1. dan  – 27. april – ZA ŠEST UR STAREJŠI

Brnik, hiška za objokane (ene ob slovesu, druge ob snidenju), nam je komaj pomahal v slovo, pa je bilo skozi okence že videti sejemske stolpiče Frankfurta. Skupinica šestih ovčic brez pastirja (vodiča smo s preostankom skupine srečali šele na Baliju) se izkrca na najsevernejši točki potovanja. Se pravi, najseverneje na 50 stopinjah Frankfurta, najjužneje pa na recimo 10 stopinjah Balija (priznam, sveži podatki iz atlasa). Spodobno smo se znašli brez vodiča, začetni negotovosti navkljub. Terminali od A do žnj, vlakci in smerokazi, nekaj lahkotnega posedanja in že smo sedeli na našem letečem Rolls Roycu – Boeing 777 nas je ponesel nad oblake, nad 10 km višine in z več kot 900 km/h smo pri minus 50˙C mešali kodre angelčkom, ki so posedali po puhastih oblačkih pod nami. Tudi 13 ur v zemljini stratosferi mine hitro. Še posebej, ko zaman poskušaš izbrskati iz kakšnega predalčka možgan, kaj za vraga že ima relativnostna teorija skupnega z letenjem. In se potem raje zadovoljiš z otopelim spremljanjem prizorov iz troposfere (hm, tudi v leksikonu med drugim piše kaj o teh pojmih). Fantazija kulturne pokrajine – polja in vasice v čudoviti vzorčasti teksturi, nad katero se lahkotno šetajo beli oblački, počasi izzvenijo nad poplavljeno romunsko pokrajino, zamenja jo Črno morje in božansko našpičeni belo zasneženi Karpati, nad Kaspijskim morjem pa ugasne sonce, stevardesa potegne zaslonko čez okno in me pošlje spat. Strmim v ekranček pred sabo in ure in ure spremljam zemljevid, ki prikazuje naš let. Kabul. Indija. Bengalski zaliv. Malezija. Dobro jutro, dober večer, koliko je tu ura?

2. dan – 28. april – INSTANT MILIJONARJI

Letališče v Kuala Lumpurju. Kakšna lahkotna arhitektura objekta ogromnih razsežnosti! Prijetno prazno, svetlo, neskončno veliko, z zvezdnim nebom in nekoliko vesoljskim ozvočenjem deluje bolj kot naselbina na tujem planetu. Za nekaj uric ga zapustimo, iščoč transfer v prehodni hotel Concorde Inn, ki je sicer v sklopu letališča. Nekako nedomače deluje, pritlični trakti sobic so nepregledno nanizani po zeleni travi, v treh urah bi si naj lahko privoščili kar tri obroke (zgodba zase), doživimo še prvo in edino paniko, ko naš Doktor razglasi izgubljeno letalsko karto, potem pa se pomirjeni in sveže klimatizirani po poletni vročini vrnemo v letališko vesolje. Počutim se kot kakšen medgalaktični klošar, ko posedam in se zležavam v vseh mogočih položajih na klopcah v praznem traktu, zavita v termoflis, zunaj pa 35˙C.

Gremo na Bali, pogledat kako se imajo ostali?

Stevardese, ej luštne, nasmejane in navihane punce, prav simpatične so bile, lepotičke iz daljne Azije. Temnooke, čudovite, ravno prav čokoladne polti, črnolase, drobne in postavne v svoji elegantni opravi. Vse po vrsti so dajale komplimente slamniku na moji glavi, ki je postal nekakšen moj razpoznavni znak. In potem smo se dotaknili tal Indonezije. Bali! Cvetni venčki okoli vratu, vonj po eksotiki, gost vroči zrak. Z negotovim izrazom na obrazu nas je pričakal vodič-pastir-Mojzes-Brane. Verjetno je pričakoval kakšne mrke obraze na račun tega, da smo morali pripotovati sami (kar se ti pravzaprav zdi res rahlo nezaslišano, ko ti zadnje dni sporočijo med vrsticami z agencije, če se že odločaš za pot na konec sveta prav z agencijo), potem pa je cmok v grlu lahko mirno požrl ob naših nasmejanih obrazih.

Na poti v hotel smo postali vsi po vrsti instant milijonarji. Nismo zadeli na lotu, le bankovce za 100 evrov smo pretopili v cca. 1.200.000 indonezijskih rupij. Zmeda v ničlah, meni so kar plesale pred očmi in vsa matematika mi je za nekaj časa obrnila hrbet.

Hotel, tri zvezdice, prostorna odprta vhodna avla, pridušena glasba, zadaj pa cela hotelska vasica sredi džungle. Potke, ki se vijejo med gosto zasajenim tu in tam osvetljenim rastjem, smerokazne lesene tablice s številkami sob, zavijemo okoli bazena, mimo ogromne šahovnice, levo pri velikem drevesu, desno pri naslednjem, še malo mimo hišk in skozi džunglo, v otočku zelenja se skriva mali tempelj s svežimi daritvami, še nekaj cvetočih grmovnic, toliko da ne srečava še Tarzana, pa sva doma. Simpatično razkošje v primerjavi z vsem tistim, kar nas še čaka. Večer smo preživeli v gostilnici, okušali razne sokove, pivo Bintang (eee, Bintang, tukaj edino zdravilo za tiste, ki sicer ne morejo brez C2H5OH) in prebijali led v komunikaciji z ostalimi šestimi sopotniki, ki so se poprej že nekaj dni potepali po Javi in Baliju.

Večerni sprehod po ulicah Kute je razkril tisto meni neljubo lastnost južnih turističnih krajev, ki se ji reče po domače – tečni trgovci. Kar nekako slabe volje so me pustili, pomislila sem, ajjj, še ena dežela, kjer me čaka neutrudno barantanje s skoraj nasilnimi trgovci in večno ponavljanje »no thank you« … Pa sem se uštela, že naslednji dan je bilo vse čisto drugače.

3. dan – 29. april – KDO JE KOMU ZANIMIVEJŠI

Adijo balijski turizem, čaka nas jutranji avion  na Sulawesi, pristajamo na sam jug otoka v Makassar. To je eno tistih mest, ki jih ne najdeš na zemljevidu, če datirajo kam drugam, saj se je poprej imenovalo Ujung Pandang. Tukaj se naše potovanje šele prav začne, brez neznosno mrzlih letalskih klim… In potem se nam pridruži še Daud, zagoreli lokalni vodič izrazitih obraznih potez, Đorđ of the jungle, Tarzan naše odisejade, klovn za tiste, ki na potovanju ne zmorejo brez cirkusa.

Zložimo se v dva bela kombija, naše konzervirane dnevne sobe za lep del potovanja. Pot čez slikoviti del mesta nas pripelje v del pristanišča lokalnih prahusov. Veličastne lesene ladje, menda narejene brez enega samega žeblja, z odličnimi plovnimi lastnostmi, s katerimi so pomorščaki Bugiji že daleč nazaj pluli tja do Madagaskarja in severne Avstralije ter tam pustili v kamne zarezane besede, ki so jih menda v svoje besedišče privzeli severni Aborigini. Povabimo se na obisk na ladjo, ravno pretovarjajo 50 kilogramske vreče riža s kamiona v ladijsko podpalubje. Drobni, a žilavi moški si naložijo vreče za vrat in jih lahkotno po dve ali celo tri pomečejo v veliko odprtino, kjer nadaljnja dva bele vreče zlagata, šefe pa dela evidenco. Ostali mirno posedajo po robu, nas opazujejo, se zamaknjeno nasmihajo, kadijo. Sprehodimo se po ladji – prav nemarno je naložena z vsem mogočim, leseni prostori so ozki in strmi, spalni deli so kot pasje utice, v kapitanovi kabini pa oguljeno krmilo in to je to. Pa se znajdi zahodni ljubitelj ladjic brez vseh inštrumentov na armaturki! Za nameček je bil del ladje sveže prepleskan, pa smo na svoji koži lep del barve tudi odnesli.

Potem smo izgubili dva člana odprave, avanturizem sta vzela resno in se sama sprehodila čez mestni predel, medtem pa je naša konzerva spustila dušo in ni kazala veselja do brnenja. Fantje so malo porinili, izgubljena pa smo po nekaj ovinkih našli.

Fort Rotterdam – ostanki kolonialne zahodne civilizacije, Nizozemcev, ki so se od 16. stoletja tod grebli za začimbe in izpodrivali ostale evropske izkoriščevalce. Utrdba na ravninskem delu, danes prenovljeni dom etnološkega muzeja, nam postreže s hitrim vpogledom v otoške navade. Pozneje prebiram, da je blizu dom Nizozemca z največjim vrtom orhidej in hibridov na otoku, da premore tudi zbirko školjk in koral … in se sprašujem, zakaj se nismo povabili na obisk.

Popoldne odplujemo na otoček Samalona, 45 minut minut vožnje s preprostima barkačama, daleč stran na horizontu pa nas iz daljave opazujejo sive stolpnice Makassarja. Izkrcani na belo peščeno obalo se zapodimo pod nekaj provizoričnih palmovih strehic na obali in se prepustimo ambientu tropskih vibracij. Nekaj uric v čofotanju, raziskovanju otočka, čajčkanju pod drevesi pri domačinih in poležavanju v senci posušenih palmovih listov se hitro izteče. Ko bi le bili vedeli, da bo to naš edini pravi sončen dan, bi se ga še pošteno bolj naužili… Sicer pa je bilo debelo mazanje s sončno kremo in uporaba dolgih rokavov tudi za v vodo ena pametnejših idej pri početju v razbeljenem pesku.

Razburkano morje na poti nazaj premoči precejšen del prestrašene turistične posadke. Mrači se, vožnja v hotel. Skozi ozko recepcijo do prostornega vrta v ozadju, spodobne pritlične sobice nas čakajo, ob postelji pleteni copatki, na mizici krožnik s tropskim sadjem za degustacijo.

Skupna večerja na ulici je razkrila tisto, kar je v programu bombastično opisano kot »najdaljša miza« (poetični duhovni vodja agencije očitno premalo hodi po domačih veselicah). Nekaj zaporednih provizoričnih kolib, pred vsako pa niz zaporednih razmajanih miz in stolov. Smo tako rekoč edini gostje, stisnemo se za dolgo mizo, s kitaro v rokah nam sramežljivo prepeva nekaj fantičev zahodne rock komade, na mizo pa nam prinesejo riž, ribe, lombok (omaka iz čilija), penasti čips in nekaj zelenjave. To je to, kulinarični paketek, ki nas je od takrat spremljal čez cel otok. Zjutraj morda kruhek z marmelado, buhteljček z neznano vsebino, palačinke s spasirano banano, popoldne pa riž in riba in zvečer riba in riž.

Večerni sprehod po mestu naju je pripeljal do obale. Dolga tlakovana riva, betonski zidec z zelenjem, zadaj enosmerna prometnica, ki kar mrgoli od življenja, potem pa neskončno dolga ulica s trgovinicami in warungi (gostilnicami). Kot da se zvečer celo mesto zgrne na obalo,  vsak kotiček rive je zapolnjen, po zidcih poseda mlado in staro, skupinice mladostnikov pobrenkavajo po kitarah, na lesenih vozičkih prodajajo otroci pijačo in prigrizke. Če odkloniš, se umaknejo, tu te presenetijo s svojo nevsiljivostjo in mirnostjo. Poglej no, pa je res tukaj vse drugače! In po nekaj minutah sprehoda ugotoviš, da smo pravzaprav edini belci v mestu. Vse oči so uprte v belo kožo, kako jim je šele smešno najino držanje za roke, nasmihajo se, opazujejo vsak najin gib, nasmihava se nazaj in se počutiva kot kakšna mala zelena Marsovčka, ali pa vsaj kakšni zelo slavni osebi, deležni nadležne pozornosti, pomahava otročkom, ki se šalijo na najin račun, odgovarjava svoj helou, sva pomična razstavna eksponata, atrakcija vsakdanjega zbora domačinov na obali. O kotičku za mirno neopazno posedanje za naju ne duha ne sluha, povsod se obračajo za nama, povsod pogledi, nasmehi, otroško veseljačenje ob novo odkritih čudakih. Naletiva na prav enako presenečena sopotnika s kamero v roki, ki pa jo opazijo tudi otroci in se radovedno naberejo okrog nas.

Mister, foto, foto! Glasno poskakujejo in se nastavljajo pred objektiv, bučni smeh posejejo po obali, ko jim pokažemo zaslončke z njihovimi podobami na digitalnih aparatih. In potem jih, polne energije, po nekaj časa kar težko prepričaš, da je fotografiranja konec. Zvezdniško življenje te rahlo utrudi in počasi se umakneš vsem zvedavim pogledom. Še brskanje po trgovinicah, naletiva na varianto naše 300 tolarjev shop, glasna zahodna muzika, police pa nabito polne z vsakovrstnimi plastičnimi drobnarijami (po vsej verjetnosti večina izvirajo iz Kitajske), recimo plastičnim električnim brivnikom, Sponge Bob ogledalca, papirnate hlačke za enkratno uporabo,…

Hotel pa nama postreže s svojevrstnim presenečenjem – nekaj korakov stran od naših sobic ležijo prave male Benetke. Z lesenimi ograjicami in zelenjem obložene potke vodijo med simpatičnimi lesenimi hiškami, miniaturnimi trgi na vodi in zelenimi kotički v objemu pridušene svetlobe povsod posejanih lesenih lučk. Jedilnica pa kar na pravi ladji.

Impresionirana nad ambientom plavajočega kompleksa sva se z razgledne hiške pustila objemati zvezdnemu nebu.

4. dan – 30. april – SPOLNA VZGOJA

Dan se nam je kot običajno začel okoli šeste zjutraj. Takrat se sonce že lepo dvigne nad horizont, zvečer pa ob šestih utone. Dnevi so zaradi tega nekako kratki in tudi naša raziskovanja so se običajno ob mraku zaključila.

Spakirajte torbe, pot pod gume brnečih konzerv! Promet iz mesta je bil gost, nepregledno število motoristov, ki so si podobni kot jajce jajcu s svojimi črnimi čeladami, precej avtomobilov, in to dobrih terenskih vozil, starega osebnega avtomobila skoraj ne vidiš. Kdor ima avto, ima konkretnega, ostali pa tudi po celo familijo spakirajo na eno motorno kolo. Potem so svoja zgodba še kamionarji, s svojim okrašenimi starimi mrcinami, po cele nizi dodatnih barvnih lučk jim krasijo prednjo masko, vetrobranske šipe pa so zatemnjene in le kakšna lisa v obliki zvezde ali česa podobnega prepušča v notranjost pravo svetlobo. In še nekaj pomembnega, vozijo po levi. To nam je predstavljalo določen hendkep že pri prečkanju ceste, kaj šele, da bi se morali posedeti za volan.

Prevozili smo tistih nekaj metrov edine avtoceste, ki jo premorejo na celem otoku in se znašli na Trans Sulawesi highway, edini cesti, ki te pripelje z juga na sever. Highway pa takšen, to je posebna zgodba! In način vožnje, vse se dogovorijo s trobljenjem, zvok troblje te spremlja na vsakem metru ceste. Potem obtičimo v koloni, nekje spredaj se dogaja nesreča, iz običajne dvopasovnice pa se nagnetejo vsi v štiri, pet pasov in potrpežljivo čakajo, da bo zastoja konec. Izkoristim postanek, da si v miru ogledam čudovito štručkasto hribovje, ki se razteza za riževimi polji. Spominja me na slikovite prizore iz južne Kitajske. Sprašujem se, ali nas bodo z zelenjem porasle, iz nižavja se dvigajoče štruce spremljale po celi poti (ne, ne bodo…) in kje si jih bom lahko pobliže ogledala in kakšni poplezala v bogato poraščeno oprsje (nikjer, žal, nič ni idealno, to pa si lahko privoščijo samo back packerji, avanturistični popotniki z nahrbtniki, ki si sami krojijo pot po njihovih sanjskih deželah…).

Zastoj je hitro mimo in zdaj nas ob cesti spremljajo vasice, skoraj vsaka pa s svojimi ob vozišče nagnetenimi stojnicami privablja na pokušnjo raznovrstnega sadja in drugih pridelkov. Ustavimo se na delu, kjer očitno cela vas prodaja pomelo. Ogromna, grenivki podobna zadeva, sladka, vsako vlakno je polno sočnega mesa, evo naše kosilo.

V naslednji postojanki desetine velikih rib, posušenih na soncu in konzerviranih s soljo, visijo na vrvicah s strehe stojnic in čakajo sladokusce, med katere se gotovo nismo uvrstili. Pač nismo vajeni grizljanja suhih rib, ki visijo ob cestah.

In riž, bolj se oddaljujemo od mesta, več je riževih polj, ki spominjajo na čudovite zelene travnike v svojem najplodnejšem obdobju. Riževa zrna sušijo razprostrta po platnu prav povsod, najraje pa izgleda kar na vročem asfaltu, zato je včasih potrebno spretno izogibanje belim zaplatam.

Še sadje, salak je zanimiv sadež, velikosti majhnega jabolka, obdan z grobo luskinasto rjavo kožo, ki spominja na kačjo. V notranjosti so običajno trije beli koščki trdega mesa s koščico v sredici. Okus spominja na bolj eksotično sorto jabolka.

V pokrajini, ki  nas spremlja ob cesti, se še vedno nizajo vasice. Večinoma preproste lesene hiše, s koli dvignjene od tal in s slemenom proti cesti, streha pa je na fronti običajno zaključena z dvema prekrižanima štrlečima deščicama, ki simbolizirata bivolje rogove. Iz rodovitnega nižavja se počasi dvigamo v gosto porasel hriboviti svet. Nekje sredi ničesar se Brane spomni, da bi se lahko šli kopat v slap. Pet, deset minut hoje navkreber skozi majhno vas in po gozdni poti, potem pa se za temnim zlizanim skalovjem odpre pogled na čudovit slap s spodobnim tolmunom, našo kopalnico, toplice sredi džungle. Prepoteno telo si še kako želi osvežitve in nihče se ni pretirano ukvarjal s tem, kaj vse lahko še plava v zeleni vodi, ki ji ni videti dna. Najslajši pa je bil tolmunček, izdolben nekoliko višje v pobočju slapa, pravi naravni jacuzzi za enega ali dva, ki te obliva po hrbtu, medtem ko leno posedaš v ravno prav hladni vodi in opazuješ dogajanje pod sabo. Narava zna sama najbolje poskrbeti za užitke.

Ekspresno čofotanje za črnim skalovjem menda ni na voljo vsem popotnikom, pač moraš imeti srečo, da nebo pogosto joče in daje dovolj vode.

In preden si nazaj v kombiju, si spet oblit z svežim znojem in prepojen z neprijetno vlago, ki je na tem koncu sveta stalna spremljevalka. Nič ne de, če je sedež prepojen z vlažnim madežem že od prej, po minutki sedenja bo le še prijetno topel in še bolj prepojen, pripravljen za naslednji dan. Ne vem, zakaj ni v takem tempu švicanja sedež preprosto zgnil ali splesnel. Vsekakor je imel močno voljo opravljati svojo funkcijo.

Nekje med vzpenjanjem v hribovje smo postali v obcestni gostilnici na vročem čaju. Zgodba o postankih za vroč čaj se vsakodnevno pogosto ponavlja. Tukaj se je dalo med srebanjem satu lagi té (en-krat čaj) zreti sokolu v oči in se ob pogledu na hribovje počutiti kot v kamasutri. Naj razložim: Pred nami se je raztezala tako imenovana Erotična gora. Po pripovedkah neznanega izvora, zgodba brata in sestre, ki sta se zaljubila, pa ju je višja sila ločila na dva bregova reke, ki ju za večno ločuje, onadva pa vztrajata v svojem neizpolnjenem hrepenenju. Kot nekakšen nauk vsem, ki ne vedo, da telesno ljubiti bližnjega sorodnika ni ravno najbolje. In ona je zarisana v reliefu gore kot velika vagina, on pa na drugi strani doline kot žalosten ležeč falus. No prav, hrib pač ima svojo zgodbo. Kaj ima pri tem na ogradi z verigo priklenjen sokol, pravzaprav ne vem. Bil pa je lep in ponižan v svojem ujetništvu.

Tukaj se začne tudi zgodba o papaji in bananah. Sladke male banance, vsaj za polovico manjše od nam znanih, so tukaj dobrodošli prigrizek za popoldansko lakoto ali zavijanje v palačinko pri zajtrku. In papaja, velika zelena buča z oranžnim mesom, meloni podobnega okusa. Sladica po kosilu? Ah ne ne, kalorij pa ne, dajmo papajo! Papaja včeraj, papaja danes in papaja jutri. Če imaš srečo, je pokapana z sokom limete, ki jih šele da pravo aromo. Potovali smo čez otok raznovrstnega bujno rastočega sadja, pa smo vsak dan jedli … buče!

Nekje v zatonu dneva smo se popeljali skozi portal Tane Toraje, dežele, ki nam je obljubljala marsikateri neverjeten prizor. Šofer je opravil formalnost vpisa potnikov pri uniformirancu v karavli, kar se je potem ponovilo še nekajkrat na poti, vendar precej neopazno, brez orožja in vojaških prizorov, ki so jih doživljali potniki nekaj let pred nami. Torajo smo za začetek spoznavali v nočni vožnji, nenavadni pa so bili prizori mesta Makale – najprej ogromna katoliška cerkev, ki je ob vseh pripovedkah o kultih prednikov sploh ne pričakuješ, potem pa obrisi velikih hotelskih kompleksov, ki pa so po pričevanju prazni in nefunkcionalni, saj začrtani turizem tukaj ni obrodil sadov. Dokaj nenavadno, skupaj z nekaj letališči na otoku, ki zaradi pomanjkanja prometa ne obratujejo.

V okolici mesta Rantepao nas je pričakalo gostoljubje domačega hotela, velike lesene bajte z značilno štrlečo streho na obeh koncih, z ganki v nadstropjih in škripajočimi sobicami, kjer se je do diha dobro slišalo, kaj počno sosedje. Nič ne de, zdaj smo ena velika zvedava družinica. Spodaj pa modrina spodobnega bazenčka in s slamo krita jedilnica, ki nas je po 300 kilometrih vožnje pogostila z okusno večerjo. Riž, zelenjava s koščki mesa in škampovimi repki, na čebuli pečen piščanec, riba.

Tukaj se začnejo tudi zgodbice o mrzli vodi v kopalnici, predvsem če šele pred odhodom ugotoviš, kako dela bojler, ali pa ti ga zgolj po naključju uspe usposobiti, na nadaljnji poti pa je tudi bojler zgodba preteklosti. Kaj je že rekel Kneipp o tuširanju z mrzlo vodo? J

5. dan – 1. maj  – DAN RAZMETANIH LOBANJ

Doma se gotovo dušijo v zadnjem dimu prazničnih kresov, mi pa odhajamo na dopoldansko potepanje po vasicah Toraje. Med pešačenjem po cesti in fanatičnim slikanjem vsega, kar raste ob njej, zaslišimo čudovito petje iz cerkve nad riževim poljem. Povabimo se na obisk, 14 firbcev se nadrenja na vhod preproste baptistične cerkvice in z odprtimi očmi in ušesi zre v dvorano. Bel prostor, brez ornamentov in kiča, lesene klopi in spredaj dvignjen podij, na katerem s tamburico nežno poplesavajo deklice v roza, zadaj pa nekdo z bobni dodaja ritem zboru, ki ubrano prepeva hudo eksotične melodije. Ujjj, kurja koža ob akustičnih užitkih, kakršnih v naših cerkvah nismo vajeni. Zapreš oči in prav nič nimaš predstave, da si v temačnem, zatohlem in mrtvaškem cerkvenem prostoru naših koncev, ampak se ti pozibavajočemu zdi, da si priča poletni razigranosti vil in vilincev s kakšnega Tahitija. Kakšen balzam za dušo! Družbo nam je delal kupček razigranih otročajev, pred cerkvijo so se motali med nami in se nastavljali fotoaparatom. Ne denar, ne bonboni, tukaj so najsrečnejši, če jih slikaš. Pa čeprav slike nikoli ne vidijo.

Krajši sprehod navkreber. Na poti spoznamo lokalno pralnico. Zajetje vode, ograjeno z betonskim zidcem, tu je vaška pralnica. Prideš z lavorjem umazanih oblek, pomočiš, pregneteš, namiliš, pregneteš, spereš, ožmeš, vsak kos posebej, odneseš domov in naložiš po živi meji ali kakršnemkoli grmovju, ki ga premoreš, glavno da sije sonce po njem, pa da je blizu ceste in da zgleda čimbolj pisano. To je to. Pridne punce so pri maši, poredne pa v pralnici, ali kako?

Vas, katere imena si nisem zapomnila ali pa morda niti nisem slišala – sredi travnika stojijo štirje tongkonani. Tako, kot je zanimivo njihovo ime, je pestra tudi zgodba, ki jo nosijo s sabo. Po izročilu naj bi predniki, ki so prišli v deželo z neba, postavili tukaj svoje ladje na kolih – od tod nenavadna oblika na obeh koncih štrleče strehe, ki daje vasicam in celotni pokrajini mističen in čisto svojevrsten značaj. Tukaj je vse … drugačno! Posedemo se po travniku in prisluhnemo zgodbi o preteklosti.

Tongkonane gradijo po točno določenih pravilih, orientirani so v smeri sever – jug, vertikalno pa so deljeni na tri dele; spodnjega tvorijo koli, podporna konstrukcija stavbe, kjer je zavetišče za bivole, osrednji je hierarhično razdeljen na več bivalnih preprostih prostorov, zgornji pa je streha, v obliki ladje daleč štrleča navzven na obeh koncih, tradicionalno krita s slamo, po kateri poraščajo mahovi in praproti. Vsaka stvar pri stavbi ima svoj namen in simboliko.

Pod vasjo ležijo spokojna riževa polja, nad njimi pa bdi skalna pečina. To ni običajna pečina, to je grobnica vaških prednikov. Višje v skali so izdolbene votline, v katerih so krste z umrlimi, zapečatene s preprostimi kvadratastimi lesenimi vratci, ki tvorijo nepravilen vzorec po skalnem previsu. Vmes so izklesani balkoni z lesenimi ogradami, na katerih slonijo lutke tau tau, lesene podobe umrlih v naravnem merilu, oblečene v njihova oblačila, realističnega obraza, z rokami iztegnjenimi predse. Neutrudno zrejo po pokrajini in čuvajo svoje zanamce na riževih poljih. Takšne grobove so si lahko privoščili le bogatejši. Stojim pod pečino in se razgledujem po teh balkonih. Počutim se kot vsiljivec. Firbec s fotoaparatom, ki je prišel, videl, poslikal in bo odšel domov pripovedovat zgodbice o čudni deželi.

Pot med riževimi polji skriva utico, kjer lokalni mojster izdeluje lesene kipce. Nekateri spominjajo na stilizirane podobe lutk tau tau, drugi so abstraktne človeške podobe. Les je lep, ebenovina, gosta, težka, prijetna.

Za vasjo so novejši grobovi. Prihodnost poenostavlja in zgublja bistvo, tako kot drugje,  tudi doma. Preproste betonske kocke z malimi lesenimi vratci, pobarvane belo, na vrhu pa maketa tongkonana. Verjetno nimajo več pravega motiva in potrpljenja, da bi v skalni previs klesali nove grobove.

Za turistični posladek nas pričaka vrsta stojnic s sarongi, lesenimi izdelki, nakitom, majicami, obeski in drugimi drobnarijami, ki jih radi prinašamo domov s potovanj. Prodajajo vse, tudi tisto, kar ni njihovo, kar najdeš na Baliju ali pa tudi kje drugje. Iščem knjigo in lokalne inštrumente, najdem pa čudovito leseno obredno ogrlico in knjigo o Toraji in njenih ljudeh, ki jo prebiram šele dolgo zatem, ko pridem domov. Tu smo šele na začetku poti in nihče nima želje po nakupu spominkov – vsakodnevno prelaganje prtljage je že brez spominske krame za darila dovolj naporno in čisto odveč. Medtem se nekateri poskusijo v streljanju s fračo, sopotnica se opremi s tradicionalno nošo (pravzaprav me spominja na Indijanko), nato pa se nebo rahlo zjoče in nas prežene na pokrit podest v objem pogovorov.

Obiščemo še eno vas. Ob cesti stoji vodni bivol popolnoma bele barve, albin, ki ima sicer največjo vrednost. Bivoli so v Toraji simbol bogastva in imajo posebno vlogo v pogrebnih obredih, a o tem malo kasneje. To so velike in močne živali z šibko točko – nežnimi nosnicami, skozi katere Torajanci speljejo vrv in jih na ta način krotijo.

Pridruži se nam nekaj lokalcev s petrolejkami, saj gremo v jame. V objemu gozda je skrit še en skalni previs, tukaj ga krasi dolgo okno z lutkami tau tau, grobnica pa je kar cela naravna votlina za previsom. Precej nenavadni prizori za nas, ki posmrtne ostanke skrivamo zakopane v zemlji ali jih spreminjamo v prah. Po amorfno oblikovanih jamskih rovih, stenah in poličkah so naključno posejane kosti in lobanje, tu in tam še kakšna novejša krsta, pa spet nekaj lobanj in kakšen kupček kosti, zmedeno si jih ogledujemo, nevajeni pogledov na skeletne ostanke, zdi se nekako nerealno in pravzaprav ne veš dobro, kako naj se tam notri počutiš in kaj naj občutiš. Nekaterim pokojnikom še dolgo po smrti prinašajo darove, recimo plastenko vode, nekaj cigaret ali kovancev. Z zahodnjaškimi očmi nekoliko bizarni in skoraj smešni prizori. Tudi naši običaji bi bili njim verjetno rahlo čudaški.

Turisti, ki obiskujejo te kraje, so na domačine že čudno vplivali, ali pa so domačini sami rahlo čudni, saj me je eden izmed njih zvlekel v špranjo za tri lobanje in izrekel magične besede »foto, foto«. Z namerno prestrašenim obrazom poziram s tremi neznanci s konca sveta in doma temu vsi rečejo, uau, kaka nora slika. Pa res?

Pomirjajoč sprehod po gozdu nam razkrije nekaj še neznanih rastlin – kavo, klinčke in ogromne bambuse. Edino pravilo, ki ga moraš na otoku poznati je to: vse, kar poznaš iz domačih rastlinjakov in dnevnih sob, raste na Sulawesiju v veliko večjih razsežnostih in čisto naravno. Ljubitelji sobnih rastlin, naj slišim vaše vzdihe!

Sredi džungle pa raste tudi čudovito rdeče cvetoče drevo, za tujce imenovano »jungle fire«. Iz gostega zelenja se tu in tam po gozdu razbohoti kričeče rdeče cvetje drevesa, ki res daje vtis, kot da gori. Kaj vse zna mati narava! Žal mi je le, da na otoku ne raste raflezija, sicer največji cvet na svetu, ki pa se ga menda da videti na sosednjem Borneu.

Še ena vasica v deželi zmajev, kakor je Torajo poimenovala moja oma. Imenuje se Ke’te Kesu’. Sploh naj naj vasica tongkonanov daleč naokoli. Čez riževo pokrajino se vije spodobna asfaltirana cestica, na obrobju polj, kjer se pokrajina zajeda v gozd, pa se bohoti cela vrsta čudovitih lesenih tongkonanov. Veličastne lesene stavbe z nizi bivoljih rogov na pročeljih, čudovitimi ornamenti in obdelavami. Kar nekako obstaneš in veš, da je to tisto, kar moraš dokumentirati, kar mora biti na slikah, in to dobrih slikah, saj si zasluži le najboljše, tako dobre, da ne veš, kako bi se jih lotil in potem je vsaka premalo dobra, da bi izpolnila tvoja pričakovanja, ubijaš se z sencami, soncem, kompozicijo, pa nič ne izpade dovolj dobro, tukaj bi moral ostati nekaj dni in ves čas samo vpijati in sesati prizore, da bi se ti posrečila tista enkratna in fenomenalna fotografija, ki bi pokazala, kako enkratna, unikatna in fenomenalna v resnici je ta vasica in z njo cela Tana Toraja (Hm, se kdo sprašuje, če mi je pika ušla s tipkovnice?)…

Arhitektura z drugega planeta. Ne vem, zakaj so vojno zvezd snemali ravno v Tunizijski Sahari in njenih blatnih hišicah, Toraja je veliko bolj nezemeljska sredi zelenega raja. In medtem, ko se ubadaš s fotografijo, ti v kader skače še kup drugih nadebudnežev z istimi željami, vse pofotkati in nesti domov. Sam sebi se zdiš banalen s fotoaparatom v roki, pa vendar to počneš, ti si »homo foto«, človek s fotoaparatom, ki pride, poslika in odide. V Kete Kesu in še marsikje drugje bi bila najraje sama, čisto sama, nemoteno sprejemala energijo vasice in se valjala po tleh, plazila po stebrih in se postavljala v najbolj bedaste poze s fotoaparatom, ne da bi me kdo pri tem opazoval in si mislil, da smo turisti res malo čez les.

Za vasjo se vijejo stopnice proti še enemu skalnemu previsu, tam niso grobovi ne v jami, ne izklesani, pač pa kar na izpostavljeni pečini. Sredi skalovja nekaj tramov, čez njih pa položene krste in nametane kosti po kupčkih, malo tu, malo tam, kakšna lobanja tu in kakšna tam, nekaj zadev je že zgrmelo po tleh, pa so jih preprosto skupčkali ob stopnicah. Res pravi dan razmetanih lobanj. In kako hitro ti to postane normalno…

Spodaj v gozdu še nekaj novejših grobov, eden izmed njih spominja na ogromno leseno cisterno v tongkonanu, ostali pa so betonski, pred najnovejšim stoji celo v stekleno prizmo zaprta lutka tau tau. Mož, ki ga predstavlja, je moral biti za časa življenja sila pomemben.

Začarani od dežele, kjer živijo za smrt, smo se v mraku vrnili v naš hotelski kotiček. Med potjo je bil izborjen postanek za foto, saj smo vendar homo foto, okoli nas pa v zlatem zahajajočem soncu ožarjena riževa polja!

6. dan – 2. maj  – ŠPORTNI DAN V OSRČJU DIVJINE

Na tem koncu sveta očitno ni pravila o kraljevskem zajtrku. Postregli so nam nekaj koščkov toasta, ki ga je v hipu zmanjkalo. Iz neznanih razlogov mu je bila še obrezana skorja. Sledili so najprej lačni pogledi, potem pa vprašaji nad glavo, ko so na mizo prispeli še vijolični zvitki. Spominjali so na zvite frotiraste brisačke, ki so nam jih ponekod postregli za osvežitev obraza. Ampak tokrat so bile užitne, vijoličasti ovoj iz »black sticky rice«, v notranjosti pa kokosov nadev.

Ta dan sta naša bela kombija počivala, nadomestila sta ju džipa. Eden jih je štel že krepkih štirideset in je to s svojim pobrnevanjem in špranjasto karoserijo tudi uspešno dokazoval. Ampak kakšen hribolazec je bil! To je bil dan za vzpenjanje po kozjih stezicah v osrčje pravljično obdelane pokrajine, da bi se lahko po kanjonu džungelske reke Maulu spustili z rafti.

Z gozdom in riževimi terasami posejana pokrajina nam je navrgla prav poseben obisk – kot bi se zbrala vsa šolska otročad z otoka, od nikoder so se vzeli in bilo jih je nešteto. V šolskih uniformah so capljali navkreber, kot bi imeli kakšen množičen naravoslovni dan. Temno obarvani nasmejani obrazki so nas spremljali lep del poti, nekaj pa jih je pogumno zajahalo kar streho džipa. Pogled skozi katerokoli okno je odkrival le razigrane temne nogice, ki so se oprijemale vsake razpoložljive izbokline na avtu. Prav prijetno otovorjeni smo se skupaj odsmejali po cesti naprej.

Riževe terase, ej kakšna poezija kultivirane pokrajine! Višje si, bolj so strme in fascinantne, lepo zaokroženih robov, prave zelene ponvice, kjer se iz višjih navzdol pretakajo premišljeno speljani potočki vode. Vsak košček zemlje je pomemben, pa naj bo še tako strma, tudi terasica za samo tri sadike riža je enako pomembna kot tista z neštetimi. Riž je njim naša pšenica in krompir skupaj. Večkrat letno riževa polja obrodijo, pri tem pa gredo skozi ciklus, ki pokrajino nenehno preobraža. Sprva vodene rjave ponvice, potem vanje posadijo sadike in jih vsako posebej povežejo, ko nekoliko zrasejo. Pokrajina se prelevi iz rjave v zeleno, takšno, kot smo jo doživljali mi, z riževimi bilkami v najlepšem rastnem obdobju. Ko smo odšli, je riž le še dozoreval in rumenel, polja so poželi, očistili in potem se bo zgodba ponovila, še in še in še neštetokrat. Ne moreš ostati ravnodušen ob estetskih užitkih, ki jih skupaj ustvarjata narava in človek.

Medtem naša cesta postane že rahlo avanturistična, štoparji pa ne odnehajo, dokler ne prispemo na točko, od koder nas nesejo le še naše noge. Vsak pograbi svoje veslo, rešilni jopič, čelado in plastenko vode – sprva nas, za enourni sprehod po naravi res smešno našemljene, pot vodi navzdol po širokem gozdnem kolovozu, potem pa po zmeraj ožjih stezicah, ki pripeljejo mimo vasice tongkonanov med strme riževe terase in tukaj se upravičijo napotki za dobro obutev. Sprašujem se, ali domačini v tej vasici vidijo belce le takrat, ko se podajo na rafting. Se pravi, da izgledamo približno tako, kot kakšni marsovski bojevniki – belih nog, s čelado na glavi, orožjem v roki (veslo pač…), zaščitnim oklepom (jopičem), čudne govorice, pridemo mimo, nerodno odcapljamo v dolino, izginemo z reko.

Po uri ne tako nedolžne hoje navzdol stojimo ob reki, tam čakajo trije rafti, en je namenjen skupini starejših Francozov, ki se je nekako prikotalila za nami. Vkrcanje, inštrukcije (Še kdo pomni kaj pomeni bum bum? … Hitro na sredino rafta, ne glede na koga in kako se pri tem zložiš!), splavitev, spust. Maulu nam je postregla z ravno pravšnjo kombinacijo umirjene vožnje med bogato obraščenim hribovjem in nekoliko adrenalinsko obarvanimi brzicami, kjer smo kdaj pa kdaj preizkusili tisti bum bum, hote ali nehote. Nekajurna vožnja nam je postregla z marsikakšno hudomušno dogodivščino. Sopotnica je izumila novo tehniko lulanja v vodo med vožnjo, mokri smo bili v glavnem zaradi borbenega škropljenja med čolni, tu in tam je kdo padel v vodo, seveda ne zaradi brzic, bolj zaradi človeškega faktorja. Lunch paket smo pokončali na drobni rečni obali, preizkusiti se je dalo še v skakanju z nekaj metrske skale, kjer je bilo pravzaprav bolj nevarno, da te tok odnese, če pravočasno ne zagrabiš vrvi, kot pa skok sam. Ob vseh športno rekreativnih užitkih dneva pa ne gre pozabiti neokrnjene narave, ki se nam je ponujala v razgled z bregov reke. Z gostim rastjem porasli bregovi, tu in tam čez mah in skalovje poskakujoč slap. Pa kakšna prav posebna lesena brv. Spet drugje temni skalnati vršaci, ki se  dvigajo nad tropski gozd. Zeleno rjava reka se vije med temnimi zlizanimi skalami. Impozantne strmine, poraščene tu in tam s preprogami rozastih cvetlic. Spremljajo nas metulji in pred nami se umikajo dobesedno po vodi leteče guane, kuščarji, ki sicer leno poležavajo na vročem obrečnem skalovju.

Še prehitro nas je potem že leno umirjen tok reke čofotajoče naplavil na zlizano kamenje pred naše stare znance – bele kombije. V štirih urah smo prepotovali 13 kilometrov rečnega toka. Coca cola za poživitev, nekaj izmenjave vtisov in zgražanje nad mokrimi copati, ki se, tako mimogrede, niso uspeli posušiti vse do doma in so s svojimi čudovitimi vonjavami dopolnjevali naš vsakdanjik do konca potovanja.

Sušenje mokrih oblek je bilo nasploh precejšnja umetnost, vlažno ozračje pri tem lepo nagaja, iznajdljivost v napeljevanju štrikov pa tudi ni odveč.

Za športom še malo kulture – po večerji nas je presenetila prava folklorna predstava lokalnega bambusovega orkestra in simpatičnih plesalk. V rumene srajčke in klobučke odeti čokoladni otročaji, ki izvabljajo iz nenavadnih bambusovih glasbil prav zanimive zvoke, so sicer sirote. Plesalke v tradicionalnih oblačilih pa med plesi s svojimi nežnimi, prefinjenimi gibi prikazujejo vsakdanja opravila, kot na primer sajenje žita. Rahlo folklorno začarani smo pokupili nekaj kaset in bambusovih piščali, iz njih izvabiti zvok pa je bila že čisto druga pesem. Večerno zabavo smo zaključili s skupnim plesom v krogu, Mojster Jaka, Mojster Jaka, al še spiš? Maister Jakob, Maister Jakob, schlaefst du noch? Kako pa se to poje v Torajščini…?

7. dan – 3. maj  – POGREBNO VRISKANJE POD ŠPIČASTO GORO

Kaj klavrn je bil jutranji pogled skozi okno. Zaprto temačno nebo nam je obetalo deževen dan. Zadnji zajtrk v Toraji – spet obrezan toast in za vzorec marmelade. Vse skupaj je izgledalo kot porcija za enega, ne pa za 13. Kar je sledilo, je privabilo nasmeh na lačne obraze – pohane banane. Ejjj smo jih pohrustali z užitkom!

V dežju smo se podali na mestno živinsko tržnico. Kaj hitro premočeni od dežnih kapelj smo nerodno capljali po razmočenem blatnem travniku in križarili med nešteto bivoli, ki so čakali  nove lastnike. Presenetljiv pogled na ogromna živinčeta, ki jih navidez švohotni suhci obvladujejo s potegom ene same vrvice skozi nozdrvi. Nekoliko nejevoljni zaradi dežja, otrpli zaradi števila živine in čisto tihi, ker smo se bolj ukvarjali z umetnostjo hoje med blatom in iztrebki, smo se umaknili pod strešice prašičje tržnice. Precej nenavaden pogled, desetine črnih pujsov leži v vrstah, zvezanih na bambusovih kolih negibno na tleh, izgledajo mrtvo, dokler kateri ne mahne z repom, se predirno oglasi ravno za tvojim hrbtom ali naredi lužico mimoidočemu na nogo.

Potem je bilo vse čudovito na ostalem delu tržnice, pod modrimi platni, s katerih ti vsake toliko časa sicer pricurlja za vrat, ker presegaš njihove višinske standarde in butaš z glavo v platno. Velik klobuk je tukaj sicer pravšnja stvar. In tržnica je pravi supermarket, najdeš vse, od suhih giric do zapakirane vrečke kapučina v prahu. Poskusim lokalno sladico, drobni rjavi polmeseci iz palmovega sladkorja in sezamovih semen. Mmmm.

V mestu za manj kot jurja nabavim pohodne natikače, pa nekaj zapestnic za darila, kartice in znamke. Še vedno dežuje in natikači, ki se držijo skupaj z nekaj paski, so edina primerna obutev, ki ne potrebuje dolgega sušenja. Moje adidaske so nesramno prepojene z rečno vodo in blatom s tržnice.

In potem smo se povabili na pogrebno slovesnost. Ob cesti naparkirani terenci, kakšen »polisi« (policija), da dela red, pa vedno večja gneča, so napovedovali, da za ovinkom res nekaj dogaja. Na položni strmini so za namene pogrebne slovesnosti zgradili pravo vas iz bambusa. Vse po določenih pravilih, vse že tedne in tedne vnaprej. Takšen pogreb si lahko privoščijo le bogatejši, priprave nanj pa trajajo tedne, mesece ali celo leta. Družina mora zbrati dovolj denarja in bivolov, da ceremonijo spelje, to pa včasih traja in traja. Tačas pa se ima umrli doma prav lepo. Po njihovi interpretaciji leži »hudo bolan« v domači postelji, domači mu nosijo vodo in hrano, žena zvečer leže poleg njega. Truplo nekoliko mumificirajo in to je vse. Za zares mrtvega ga imajo šele na zadnji dan pogrebne ceremonije, ko njegova duša poleti na dušah žrtvovanih vodnih bivolov in takrat njegovo truplo odložijo v grob, bodisi v skalno grobnico, skalno jamo, na skalni previs ali pa v kakšen modernejši betonski kubus.

Takšne ceremonije trajajo po cel teden, mi pa smo prišli na sam začetek dogajanja. Vstop skozi lesen portal z značilno ladjasto strešico, nekaj metrov v hrib, in odpre se pogled na pravcato areno, obkroženo z bambusovimi ložami za goste. Posedemo se v dodeljeno ložo, obutev ostane na travi pred njo, prijazna domačinka pa nam postreže s čajem in sladico. V sosednji loži temno oblečeni moški tiho igrajo karte. Vzdušje je mirno, sproščeno, nikoli točno ne veš, kdaj in kaj bo dogajalo, zato vsi mirno posedajo in se ne ubadajo z vprašanji.

Kmalu se na cesti pod vasjo začne mimohod pogrebnega sprevoda. Krsto najprej nesejo čez  vas in okolico, potem šele v pogrebno areno. Beli firbci (še nekaj malega bele kože je bilo videti, običajno ravno sredi dogajanja s fotoaparatom na očesu) se zgnetemo med domačo množico firbcev in z odprtimi usti spremljamo presunljive prizore.

Nepregledna množica se gnete ob cestici, po kateri se vije divji sprevod. Na čelu sprevoda v črno oblečene ženske vlečejo nad svojimi glavami kakšnih 20 metrov dolg rdeč trak, ki je pritrjen na nosila za krsto v obliki tongkonana. Nosi jo kup moških, ki pri tem ves čas poskakujejo, vpijejo in vriskajo. Ne, to ni nam znano juhu vriskanje, to je glasno spuščanje predirnih zvokov, ki si jih predstavljam recimo sredi džungle, ko se prepirata dva tropa bojevniško nastrojenih opic! Če bi bili ljudje okoli mene oblečeni v kakšne palmove liste in po obraznih pomazani z bojevniškimi barvami, bi akustična spremljava pogreba pognala že kar strah v kosti! Svet zvokov in tradicionalne mistike se žal meša z idejo, kako je cel svet ena sama vas, zato domačini v kavbojkah in majčkah nekoliko pokvarijo predstavo o mističnem otoku in čarobni deželi Toraji. Trudili smo se vsaj malo stopiti z njihovo kulturo in naši fantje so v znak spoštovanja v dolgih barvastih sarongih izgledali prav smešni, kot da so oni domorodci, domačini pa v kavbojkah le turisti!

Kar nekaj časa traja, da srhljivi sprevod obide svojo obredno pot in skozi portal pogrebne vasi privriska na glavno prizorišče, pri čemer prvih nekaj mladeničev z improviziranimi sulicami in nekaj dolgimi barvnimi trakovi verjetno simbolizira kakšne že davno pozabljene bojevniške čase.

V pogrebni areni se zbere ogromna množica nekaj sto ljudi. Pokojnika odpeljejo v posebno nadstropno zgradbo iz bambusa, kjer počiva, dokler ni po kakšnem tednu dni pogrebne ceremonije konec. Takrat odleti skupaj z dušami žrtvovanih bivolov v pujo, nebesa, in takrat je šele zares mrtev, ne glede na to, koliko časa pred pogrebom je res umrl.

Medtem pa nemoteno in navidezno brez urnika potekajo žrtvene aktivnosti. Posebno okrašen in močan bivol ima čast, da je prva žrtev na ceremoniji. Sredi arene na manjšem platoju stoji povsem mirno ob svojem gospodarju, ki ga drži le za kratko vrv, napeto skozi nozdrv ogromne živali. Večina obiskovalcev se nagnete na pobočje in nestrpno čakajo trenutek, ko gospodar z mečem sunkoma zamahne po bivolovem goltancu, živinče poskoči v divjem ritmu, izpusti kakšen prediren zvok, množica ob prizorišču poskoči in zavrešči od adrenalinskega dobitka, črna masa po hitrem postopku omahne na tla, v zadnji trzljajih tostranskega življenja izkrvavi pod noge najbolj firbčnih in brezhibno opravi svoje poslanstvo. Meso bo nahranilo stotine svatov, duša pa bo pomagala pokojniku na poti v nebesa. Zgodba se ponovi večkrat dnevno, vsak dan ceremonije. Bivolji rogovi bodo kot dokaz premoženjskega stanja pokojnika in njegove družine krasili pročelje domačega tongkonana. Če ni dovolj bivolov, žrtvujejo prašiče. Večdnevno žalovanje stoterih ljudi v bambusovi vasici pač zahteva določeno količino hrane. Gostje prinesejo gostitelju razne darove, mi smo recimo prinesli cigarete, da smo lahko nekaj uric posedali po naši loži, popasli firbce in nato odšli z mešanimi občutki. Nekateri so videno poimenovali z običajnim klanjem, nekateri pa smo ostali razpeti med dvema svetovoma, tistim mističnim svetom prednikov, ki počasi izginja in ga ohranja le ideja o turizmu, ter našim, zahodnim pogledom na svet. Že sam dan je bil nekako skrivnosten, nizka oblačnost se je ovijala okoliških vršacev in ustvarjala mračen ambient, na planjavi za vasjo pa je nad dogajanjem bdela v obliko zoba morskega psa ošiljena gora.

Iz luknje v luknjo po gorski cesti smo se v pozno popoldanskem soncu vzpenjali na planoto Batutumonga in počasi, ovinek za ovinkom, luknjo za luknjo, se je pod nami odpiral pogled na Torajo. Na prvi pogled tako podobna domači pokrajini, predalpskemu hribovju recimo, z gozdom poraščeni nežni hribčki do roba obzorja, tu in tam posejane ogromne zelene poljane, vmes nekaj hišic, vse tako domače, zeleno, sveže. Ampak ostrejši pogled razkrije veliko bujnejše gozdove, zelene zaplate niso travniki, ampak v umetelne terase zasajena riževa polja v najlepšem zelenilu, vmes pa iz pobočij tu in tam štrlijo ogromne črne skale in dajejo pokrajini pravljičen kontrast. Na obronkih polj tu in tam postavljeni tongkonani ali že kakšna novejša bivalna stvaritev. In vse skupaj začinijo temnomodri oblaki, ki se posamično podijo po zaspanem nebu in se tu in tam zjočejo nad lepoto pokrajine in jo začarajo še z … mavrico! Nešteto mavric, zdaj tukaj, zdaj tam, kot bi se nadnaravne sile igrale z akvareli na že tako prečudoviti pokrajini.

Na obcestni postojanki smo srebali vroč čaj, ki je na mrzlem hribovskem zraku res božal grlo, strmeli v pravljico narave pod sabo in nikamor ne bi šli, le v čarovnijo matere narave bi strmeli in ostajali brez besed.

Za zaključek polnega dneva so nas na vrhu planote čakale preproste lesene sobice z žimnicami na tleh v manjših lesenih tongkonanih, kot nekakšen lokalni planinski dom, z lesenega balkona pod štrlečo streho pa se je razprostiral pogled na Tano Torajo, počasi utapljajočo v mraku, vršace v ozadju pa so božali razvlečeni oblaki, ki jih je sonce ožarevalo v roza in rdečih odtenkih.

Tema kmalu ovije planinsko naselbino, nekje na horizontu se pobliskava, jaz pa najdem na nebu svoj veliki voz – ojej, nekdo ga je prevrnil, saj tukaj stoji na glavi, kako nenavadno!

Po večerji »pod kozolcem« se hitro razkropimo po svojih sobicah, vsi pa po določenem času ugotovimo, da nismo edini uporabniki sobic. Nekateri se družimo s ščurki, eni izganjajo kokoši, spet tretji izmenjavajo besede z mišmi, zjutraj pred zoro pa najdem na stebru pred vhodom veščo velikanko. Nekje zvečer zmanjka elektrike in v nemirni noči nas spremlja pogrmevanje iz daljave, šumenje, drobno pokljanje, čudni zvoki, nenavadni glasovi…