Svilena cesta 3. del (Kirgizija)

Kje končajo ukradeni avtomobili?

Ja kje neki, v Kirgiziji! To smo imeli možnost doživeti že pri samem prečkanju meje, ki je bilo tokrat bolj normalno in tekoče. Že cariniki so se kazali v Audijih, Oplih, BMWjih in podobnih zahodnih znamkah. Kako neki, če pa imajo tako nizek standard, nas je zanimalo. Po eni strani siva ekonomija dobesedno cveti, po

samo še sestaviti je potrebno

drugi strani pa so to povečini ukradeni avtomobili iz zahodne in srednje Evrope. V najbolj zakotnih koncih stojijo ob cesti ali pa pred jurtami BMW serije 5, A6 in podobni. Nekako so jim pri srcu nemški avtomobili. Najbrž dajo veliko na kvalitetno izdelavo.

Omenila sem jurte, ki so bile naš stalni in redni spremljevalec v Kirgiziji. To so ogromni šotori postavljeni tako, da najprej postavijo leseno ogrodje sestavljeno iz deščic, čez pa obdajo s klobučevino. Na vrhu je streha deloma odprta, ki pa se po potrebi zakriva. Predvsem ponoči, saj temperature poleti padejo tudi na ničlo. In lahko si samo predstavljate, kako zgleda prenočevanje v jurtah. Po eni strani romantično, po drugi pa hladno, ker notri ni ogrevanja. V nekaterih jurtah so sicer male pečke (gašperčki), katere domačini zvečer na prošnjo zakurijo, vendar posušeni kravjeki (edino gorivo) hitro pogorijo. Tudi zrak je bolj redek, zato moraš paziti pri pretiranem poskakovanju, ker ti

zasneženi vršaci

kaj kmalu zmanjka sape. Kako nebi, saj smo bivali na tri tisočakih. Jap, v Kirgiziji je bilo hladno. Vsaj meni, ker sem se ravno navadila na prijetnih 40 stopinj, tu pa so mi »postregli« s samo 12 stopinjami. Dežela je gorovita (94% ozemlja zavzemajo gorata območja) in temu primerne so tudi temperature. Ima značilno celinsko podnebje pa vendar ne pretoplo. Ima kar dve tretjini površine višje od 3.000 m in od tega je skoraj polovica ledenikov in zasneženih vrhov in kar nekaj 7 tisočakov. Naravna voda je odlična, a kljub temu smo kupovali ustekleničeno vodo, za vsak slučaj saj v jurtah ni wc-jev in ni ravno prijetno ponoči hiteti in iskati čučavac nekje zunaj pri nuli.

Najpomembnejša in najuspešnejša gospodarska panoga je živinoreja, ki je razširjena v goratem osrednjem in vzhodnem delu države. Na pašnikih poleg ovac in goveda pasejo še konje in koze. V višjih legah pa je tudi veliko jakov (gorska goveda). Drugače pa velja

Kirgizi

Kirgizija za enega bogatejših rudnih območij, vendar zaradi odročnosti nahajališč in slabih prometnih poti, pomanjkanja finančnih sredstev, slabe tehnologije, ne izkoriščajo svojega bogastva. Država ima enega največjih svetovnih nahajališč zlata, največji naravni orehov gozd za svetu, povprečna nadmorska višina je 2.750 m, jezero Isik Kul z globino 702 m drugo najvišje ležeče gorsko jezero. Še eno dejstvo je zelo zanimivo: Kirgizija je najbolj oddaljena država med vsemi na svetu od svetovnih morij in oceanov.

Ima 5,3 mio prebivalcev od tega jih pol milijona živi v glavnem mestu Biškek. In ko prideš iz jurt na tri tisočakih spet nazaj v »dolino« v mesto, si spet v civilizaciji. A kaj sploh pomeni civilizacija? Hja, za vsakega nekaj drugega. Jaz sem se čisto civilizirano počutila med domačini v jurtah in mesto je samo neka

Tash Rabat

druga oblika bivanja. Vsepovsod smo se počutili dobro, dobrodošlo in varno.

In če strnem vtise vseh treh držav bi lahko rekla, da je bil v Turkmenistanu poudarek na ljudeh, v Uzbekistanu na arhitekturnih znamenitostih in v Kirgiziji na naravnih lepotah.

Na koncu bi rada podala še par pomembnih podatkov o Svileni cesti, katere smo prepotovali en mali delček. Sama karavanska svilena cesta je potekala od  Xiana na Kitajskem pa do Rima v Italiji dolga kar približno 8.000 km in dejansko ni šlo samo za eno cesto-pot temveč za mrežo cest, ki se je skozi zgodovino spreminjala. Zgodovinsko sega začetek svilene ceste v 1. stoletje pr.n.št. na kateri je potovalo tako raznovrstno blago in ideje ter znanje. Sama trgovina je cvetela od 2. do 13. st.n.št., nakar je prišlo do zatona s samim mongolskih osvajanjem Džingiskana in Timurja ter razvojem pomorstva v 15. in 16.st. ko pomorščaki odkrijejo nove pomorske poti od Indije do Kitajske. Vsaka regija je imela nekaj svojih izdelkov s katerimi so lahko trgovali.

svilena cesta

Omenila pa sem že, da so se poleg blaga pretakale tudi ideje – vere, medicinsko znanje, znanstveni dosežki in razni izumi. Iz Kitajske na zahod je prišel papir, porcelan, magnetni kompas, v Mongoliji so iznašli potne liste. Iz Osrednje Azije pa prihajajo veliki matematični dosežki iz algebre in astronomije.

Vse te tri dežele so zanimive, vsaka na svoj poseben način in če bi lahko, bi vam jih priporočila, da jih obiščete. Ironično pri tem pa je to, da več kot bo turistov, bolj se bodo spreminjale, po večini na slabše. Zato pa, če že odrinete v Osrednjo Azijo, jo poskusite čim manj spreminjati in jo sprejmite takšno kakršna je – naravna. In takšna je najlepša.

Duška Praprotnik

Naročite se na RSS

Šašlik bez mesa?

Prehod Turkmensko – Uzbeške meje je bil spet po svoje zanimiv, že zaradi obrazcev, ki jih je bilo potrebno izpolnjevati v dveh izvodih. Enega nosiš do izstopa države vedno s seboj. Poleg tega moraš shranjevati vsa potrdila hotelov, kjer si nočeval dokler ne zapustiš države. Pojma nimam zakaj? Najbrž tudi to izvira še iz preteklega režima, kot tudi dejstvo, da je potreben ovir vseh tujcev, ki se gibajo po državi. Med pokrajinami so policijske kontrole zavarovane z rampami in vsakič ko prečkaš pokrajinsko mejo se moraš pri njih

prehod meje

»registrirati«. Mi smo to dosledno upoštevali in ni bilo problemov in zapletov z morebitnimi kaznimi. Sicer pa je Uzbekistan dokaj velika država po številu prebivalcev v primerjavi z njihovimi sosedi Turkmeni, saj jih je kar 26,6 mio in se gibajo na površini veliki za približno 22 Slovenij. Glavno mesto je Taškent, vendar ne ponuja kakšnih posebnih zgodovinskih znamenitosti, saj je videti ogromno starih ruskih blokov in podobnih arhitekturnih »lepot«. Za razliko od le-tega pa so ostala zgodovinska mesta, ki smo si jih na poti ogledali. Pričeli smo v Khivi, nadaljevali v Bukharo in doživeli presežek lepote v Samarkandu. Vsa ta mesta imajo lepo ohranjeno in obnovljeno arhitekturo in izvirajo tam nekje od desetega stoletja n.št. naprej. Vse te mošeje, medrese, minareti se bleščijo v modro zelenih ploščicah in kar vabi k fotografiranju. Že v prvih ogledih smo opazili, da bo tukaj kar gneča vsaj kar zadeva turistov, saj je slika popolnoma drugačna. Že hoteli so temu primerno opremljeni, ravno tako restavracije in znanje

neskončna modro-zelena

domačinov angleškega jezika. Vendar na mene hoteli ne puščajo vtisov, ker ne dam preveč na kakšno pretirano komoditeto. Jaz osebno na potovanjih pričakujem posteljo, wc in po možnosti tuš. Vse ostalo mi je v hotelu tretja skrb in se raje posvečam vtisom, ki jih pridobim mimogrede na ulici in bazarju. Ampak kljub temu, da je Uzbekistan dokaj turistična destinacija, kjer mrgoli Italijanov,  Francozov in Izraelcev, spet nisem uspela dobiti suvenirske majice. Naletela sem na edini primerek v Bukhari. Zanimivo je, da trgovci sploh nimajo občutka za cene. Ne znajo primerjati artikle med seboj in temu primerno postaviti razmerje v ceni. Škoda, saj imajo veliko lepih in zanimivih suvenirčkov, ki so ročno izdelani po tradicionalni metodi (npr. izdelki iz filca). V spominu mi bodo ostale njihove poroke – ohceti in gostoljubnost. Verjamejo v prinašanje sreče, če se turist slika z mladoporočencema. Izkažejo nam  posebno pozornost pri prisostvovanju slavja. V Samarkandu sva z možem slučajno naletela na eno tako poroko, nakar so naju povabili v ženinovo hišo – dvorišče, kjer se je poročni dogodek odvijal še nekaj časa. Poročijo se lahko katerikoli dan v tednu, samo slavje poteka podobno kot pri nas, s to razliko, da se ohcet

midva po uzbeško

uradno konča dokaj zgodaj npr. ob 22.uri. Nekateri svatje odidejo domov, fantje, prijatelji ženina pa pospremijo mladoporočenca na njegov dom na prav poseben način z baklo in v sprevodu. Ženina in nevesto peljejo vzporedno med množico do doma in ko prispejo, mora ženin nevesto na rokah odnesti do dvorišča. Ženin vmes zapleše s prijatelji, razrežejo torto in pogosti še preostale svate in ko se nevesta odloči, da je utrujena, moramo vsi zapustiti prizorišče dogajanja, zaželeti srečo v zakonu in oditi domov. Prav na ta dan sva imela tudi midva z možem peto obletnico poroke, tako da je bilo to doživetje zame prav posebej prijetno, saj sem se tudi sama začela spominjati najine poroke. Ko sva povedala, da tudi midva danes praznujeva, so nama čestitali, kot bi se midva poročila. Če bi vedela, da je vse skupaj tako prijetno in lepo, bi se udeležila poroke že dan prej, pa se zaradi strahu nisem upala, ker je vse skupaj zgledalo zelo strašno. Vprašali boste zakaj? Zato, ker mi tega nismo navajeni in sam proces spremljanja mladoporočencev zgleda kot kakšen protest ali pa shod razjarjenih mladih fantov, ki protestirajo nad sojenjem na kakšni tekmi (vpitje, na pol petje, bakle). Nevesta ni bila ravno preveč navdušena in razpoložena, saj tudi tukaj velja, da so poroke dogovorjene in v zameno dobi nevestina družina dokaj bogato doto. Čeprav sama država nima ravno bogatega standarda, tega v mestih ni čutiti. Tudi vozni park je precej drugačen od Turkmenskega, saj se po Uzbeških cestah vozijo pretežno Daewooji, ker imajo Daewoojevo tovarno v dolini Fergane.

Drugače pa je država bogata z naravnimi viri plina, nafte, premoga, bakra, železa in zlata. Je v svetovnem vrhu po pridelavi bombaža, ki ga pridelujejo v omenjeni dolini Fergane, ker je izredno rodovitno področje. Imajo celinsko podnebje s toplimi poletji in hladnimi zimami. Občutili smo precej več vlage, in kljub 40 stopinjam je bilo kar težje prenašati temperature kot pri Turkmenih. Imajo Aralsko morje in 420 km obale, vendar le-ta izginja zaradi pomanjkanja pritoka vode. Težava je namakalni sistem, ki ga izkoriščajo iz reke Amu Darje, le-ta je najdaljša reka v Osrednji Aziji, dolga kar 2.540 km.

Kaj pa kulinarični užitki? Fenomenalni za tiste, ki so »mesojedci«. Vegetarijanci tam nimajo kaj iskati, ker bodo lačni do zadnjega dne. Najedli se bodo kruha in solate. V naši skupini sta bili dve in velikokrat je bila

počitek ob čaju

kar težava razložiti natakarju, kaj točno lahko prinese na mizo. Značilna jed so šašliki, po domače »ražnjiči« na katerem so nataknjeni kosi govedine, ovčetine, perutnine ali pa kar mleto meso (čevapčiči na ražnjičih). Okusno je bilo 100 na uro in dobili smo jih vsepovsod. Vic dneva je bila izjava, če bi lahko ena od vegetarijank dobila šašlik bez mesa. Lokalna vodička jo je debelo pogledala in ji ni bilo nič jasno. To vendar pomeni samo kovinska palica brez mesa. Po kratki diskusiji smo ugotovili, da želi vegi šašlik. To je bilo že bolje in tudi tega je bilo potrebno poskusiti. Ampak se z mesom ne da primerjati, ker meso je le meso. Poleg tega imajo okusne lahmane, to so debeli špageti, in so pripravljeni v juhi z zelenjavo ali pa žareni – praženi. Raznovrstne in zelo okusne hrane je bilo še in še, samo srečen si bil lahko, če si dobil tisto kar si dejansko naročil in v taki količini. Natakarji včasih pobrklajo naročila in pač potem poješ, kar prinese. Kregati se nima smisla in za povrh predolgo čakaš na pravo rundo. Še najbolj komično je, če naročiš kakšno jed z zelenjavo v kateri oni ponavadi strežejo meso. Ko so jo prinesli na krožniku, in si pripomnil, da želiš brez mesa, ti ga pred tabo odstranijo brez problema in ti rečejo: Evo, zdaj je brez mesa. Ni jim jasno in oni tega ne razumejo, da si nekdo želi jesti jed brez mesa. In v Osrednji Aziji je zanimivo mišljenje, bolj kot je vroče, mastnejša je hrana. Domačini pravijo, da morajo jesti mastno, ker je vroče. Zanimiv narod, ni kaj.

se nadaljuje…

Duška Praprotnik

Ruta v ustih in zlati zobje.

Že sama ideja o potovanju po Svileni cesti je bila zanimiva. Še bolj zanimivi pa so bili odzivi znancev, sorodnikov, sodelavcev skratka vseh, ki sem jim omenila, kje nameravam preživeti svoj »dopust«. Priznam, tudi sama nisem točno vedela, kje je potekala Svilena cesta. Ok, tam nekje gor, ampak kje? In ko imaš v roki program agencije in zemljevid, je mnogo lažje. Najbolj me je nasmejalo vprašanje znanke: A pa vidva upata it tja, a tam ni vojne? Ne, tam ni vojne, tam ni terorizma, tam ni turistov. No, skoraj ni turistov. Vsaj v

branjevki

Turkmenistanu jih ni, kjer je bila naša izhodiščna odskočna deska za nadaljnje tri tedensko potepanje. Že ko prispeš v to državo, te ostanki ruske birokracije streznijo in prizemljijo, saj lahko za navaden vstop v državo čakaš tudi po par ur. Pa čeprav imaš vse že prej urejeno (viza, dovoljenje itd.). Bili smo majhna skupina in zato je tudi temu primerno potekalo vse hitreje. Pa še »panimaje pa ruski« smo se kar ujeli. Sicer ne s policijo in carino, ker so dokaj nedostopni, temveč z ostalimi uslužbenci na letališču. Imeli smo lokalne vodiče v vseh treh državah (Turkmenistan, Uzbekistan, Kirgizija) in vsi so obvladali poleg ruskega še angleški jezik. Kako nebi, saj so bili Rusi živeči v teh državah. Dva od treh vodičev, pa sta se tudi doma s starši pogovarjala angleško.

Sama dežela poskrbi za presenečanja vseh nas, ki nismo več vajeni visoke inflacije, cene s pet ali šest ničlami, črnega trga valut, nizkih cen bencina, čistega bio sadja in zelenjave…  Ko sem se pripravljala na to deželo, sem si prej ogledala tečajnico valut na BS. Ne boste verjeli, saj je le-ta odstopala od dejanskega črnega trga za celih 620%. Denar smo zamenjali kar na ruskem bazarju  in sicer po tečaju 1 eur za 32.000

kip

manatov. Ko smo v zameno za eure začeli dobivati cele vrečke denarja, nam ni bilo nič jasno in v smehu smo se spraševali kam naj spravimo ves ta kup denarja. Takrat sem se pa res počutila kot milijonar J. Tudi cene so temu primerne, torej za naš žep precej poceni. Tako si lahko privoščiš kosilo za 2 do 3 eur. Plastenka 1,5 l vode stane 18 centov. Totalni šok pa smo doživeli, ko smo se ustavili na bencinski črpalki. Liter bencina je 1,2 centa. Ja prav ste prebrali in ni tipkarska napaka. Liter bencina je cenejši od vode. Turkmenistan je bogat z naravnimi viri plina in nafte. Sami pravijo, da ko bo zgrajen plinovod do Kitajske bodo vsi živeli kot šejki. In ko se primerjajo z nami, že sedaj ugotavljajo, da bolje živijo kot Slovenci. Ne boste verjeli, ampak najbrž imajo prav, če upoštevate dejstvo, da imajo vsi brezplačno šolstvo, zdravstvo, plin, elektriko, vodo. Bencin pa je praktično skoraj zastonj. Povprečna plača znaša cca 200 eur, hrano si veliko sami pridelujejo. Sami premislite in si ustvarite mnenje, kje je bolje. Hja, kakor za koga boste rekli, in prav imate. Tako živijo tisti, ki imajo redne službe, veliko pa je ljudi na vaseh, kjer ni služb. Viden je zelo velik kontrast glavnega mesta – Ašgabad (550.000 prebivalcev) kamor se je zlival ves državni denar do pred kratkim, ko je bil še na oblasti Turkmembaši. Decembra 2006  je umrl in z njim del fanatizma, ki ga je gojil vse od svojih ranih let. V mladosti mu je umrl oče, kmalu zatem pa še mati in oba brata v velikem

domačini

potresu leta 1948, ki je podrl skoraj celo mesto in v njem umrlo 110.000 ljudi (dve tretjini prebivalstva). Fanatizem pa omenjam zato, ker je ogromno arhitekturnih zadev poimenoval, posvetil svoji družini, predvsem materi. Na vsakem kipu, vodometu je vidna mati in seveda mali pozlačeni Turkmembaši v njenem naročju. Lahko bi rekla, da tega nikoli ni prebolel. Zanimivo je to, da vlada ni dovolila objave podatkov o številu umrlih v tem potresu in so za pet let zaprli mesto za vse tujce, dokler niso našli vseh trupel. Takrat je bil Turkmenistan še pod Rusko federacijo, leta 1991 pa je postal samostojna država, ravno tako kot Uzbekistan in Kirgizija. Vsem tem trem državam je skupna zgodovina, tako stara kot novejša. Vse so se istega leta osamosvojile, vendar je v vseh še čutiti ruski pridih. Tako v kulturi kot v jeziku, politiki, birokraciji. Je pa zanimivo to, da so povečini muslimani. Danes Turkmenistan šteje okoli 6 mio ljudi,  in se razprostira na 488.100 km². 80% dežele je puščava in sicer je to črna puščava Karakum. Podnebje je kontinentalno puščavsko, kar pomeni, da imajo zelo hladne zime in vroča poletja, kar smo tudi sami izkusili. Imeli smo srečo z vremenom in temperaturami, saj je bilo kar znosno pri 43 C^o. Ljudje so izredno prijazni, gostoljubni, vedoželjni in gost je v teh deželah dobesedno ob boga poslan in to občutiš, če le pustiš odprto srce. Imeli smo priložnost preživeti dva dni pri domačinih v

turkmenska gospodinja

Nokhurju, v mestnih hotelih, kjer so nas popikale bolhe, preživeti noč v črni puščavi (karakum) in prespati v ruskem kolhozu, kjer so se spet bolhe mastile z nami. Čeprav se sliši (bere) grozno, ni bilo hudo in je bilo neponovljivo. Predvsem naslednje jutro, ko smo šteli pike in se spraševali, kdo jim ima več. Zanimiva je tržnica Tolkučka v Ašgabadu, kjer vidiš vse sorte šare od uporabne do totalno neuporabne, podzemni »bazen« z vročo termalno vodo,  krater plina, ki je ostanek ruskih poskusov črpanja plina, vozni park kjer prevladujejo stari ruski modeli od osebnih avtomobilov, kamionov, avtobusov (Ko to tamo peva) do znanih ruskih kombijev sive barve. Doživeti moraš 1001 lubenico in melono, zlatih zob (več kot jih je, bolje je), žensk z rutami v ustih… Zakaj pa žveči ruto, sem pogledala debelo? Zato, ker to izvira iz tradicije. Tam so poroke še vedno dogovorjene in ženska se priženi k ženinovi družini ter skrbi za njih. Nadene si ruto in v prisotnosti tašče in tasta drži konec rute v ustih v znak spoštovanja. To pomeni, da je v njuni prisotnosti vedno tiho in »ne priča gluposti«.

Turistov pa ni, tudi za vzorec jih nisem videla, razen na letališču ene štiri. Ponavadi si kupim kakšno suvenirsko majico na poti, tokrat pa sem ostala praznih rok, saj jih nikjer niso imeli. Logično, turistov ni, oni jih pa tudi ne bodo nosili. To je dokaz, kako preprosta in neturistična država je Turkmenistan. A ja, pa še za vse tiste, ki ste v Turkmenistanu že bili: Zemzena (velik puščavski kuščar-krokodil, ki doseže v dolžino do 1,8 m) nismo videli in verjetno se le izbranim srečnežem pokaže in jih očara s svojo prisotnostjo.

se nadaljuje…

Duška Praprotnik