BUDINA SOLZICA

Jutro je in počasi se odpravljam na železniško postajo. Šrilanški vlaki vedno zamujajo, tako da imam še dovolj časa… Na postajo pridem tri minute pred načrtovanim odhodom vlaka in se lepo počasi sprehodim proti okencu, kjer se kupuje karte… V tistem zaslišim trobljenje lokomotive in okrog mene zašumi… Ja, to je moj vlak. Tri minute prezgodaj! Kupim karto in skočim v prvi vagon, ki ga vidim… Kajti če Šrilanški vlaki že zamujajo, iz postaje vedno odpeljejo hitro… Ta vagon, kjer se znajdem, je tretji razred. Seveda je poln do zadnjega kotička in na klopici za tri osebe jih sedi šest in tudi več… Otroci veselo hodijo naokrog in grickajo tople arašide… Zvedavo me opazujejo, ko stojim na prehodu med dvema vagonoma in uživam v svežem zraku… Kajti Šrilanški vlaki imajo vedno na stežaj odprta vsa vrata in okna…

Januar je in novo leto je že tukaj. Tega ne občutim tako kot zmeraj do sedaj… Novo leto nima več takega pomena. Potujem na jug prelepega otoka in najboljši način je vlak. Vso pot vozi ob obali in pred nami se kot v filmu vrtijo slike… Colombo v vsej svoji gneči in jutranjem kaosu… Na drugi strani morje. Včasih vlak vozi počasi in takrat lahko od blizu vidiš, kako živijo ljudje ob železniških tirih. Nekdo kuri velik kup smeti, drugi se tušira ob počeni cevi vodovoda, tretji pere oblačila v mlaki… Neverjetno je, kako so njihova oblačila bela… Ko jih vendarle vidiš prati perilo v umazanih jezercih ali mlakah in potem sušiti na soncu na travi, strehi, ograji… Bela so kot sneg…

Vlak pelje naprej in približa se mi gospod brez noge. V rokah ima plastificirano listino, ki dokazuje, da je vojni invalid. Prosi za pomoč… A že takoj zjutraj, pomislim… Naprej pomislim na dobra dejanja in da me v bistvu tistih nekaj rupij ne stane nič… Pričara pa nasmeh na obraz in topel stisk roke, kratek klepet…Vsako dejanje šteje, pravi Buda. Na naslednji postaji gospod izstopi in po vlaku že hodi nekdo drug, ki ne vidi… Vlak se počasi prazni, ko se peljemo na jug. Vendarle pa ne želim zamenjati svojega položaja ob odprtih vratih za sedež… Prizore predmestja Šrilanškega glavnega mesta, ki ima 2 milijona prebivalcev zamenjajo hoteli in neskončne peščene plaže na eni strani… Na drugi se še vedno menjajo mesteca in vasi… Na Šri Lanki namreč ni veliko mest, dobi pa človek občutek, kot da se ves čas vozi skozi nekakšno dolgo vas…

Po manj kot treh urah vožnje se pripeljemo v Galle… Mesto z bogato zgodovino, kjer so Nizozemci zgradili trdnjavo… Vlak nadaljuje pot proti Matari. Prav tisto pot, po kateri je šel 26.12.2004 in nikoli dosegel svojega cilja… Jaz izstopim in vzamem prvi tuk tuk, ki ga vidim, se zmenim za ceno in že drviva naprej. Tuk tuk je res nekaj najboljšega… Je majhen, hiter, ekonomičen, učinkovit. Naenkrat se lahko v njem pelje od 1 do 5 oseb… Tisti z domišljijo pa jih lahko noter stlačijo še več… Nov tuk tuk stane okrog 3000 €! So povsod in so najboljše sredstvo za potovanje na krajše razdalje… Moj voznik je zgovoren in takoj se zapleteva v debato o vsem mogočem. To, da včasih pogleda nazaj in potrdi kako zadevo, medtem pa tuk tuk zavije po svoje, je pač postranskega pomena. Pove, kako mu je ime in v trenutku se spomnim nečesa. Izvlečem svojo staro zeleno beležko, ki je kdo ve kako zašla v mojo prtljago in notri najdem prav to ime skupaj s telefonsko številko. Veselje je neizmerno… Ko sem šla zadnjikrat po isti poti, je bil prav on tisti, ki me je peljal. Zdaj sva prijatelja. Takoj me povabi k sebi domov na kosilo ali večerjo…

Unawatuna… Tukaj se počutim tako domače… Pri prijateljih me že čaka soba in čaj… In seveda toplo morje… Predvsem pa veselje ob ponovnem srečanju… Kaj je lahko še lepšega… Dnevi hitro minevajo in »moja« terasa pred sobo se je spremenila v pisarno, s čudovitim pogledom na prekrasen zaliv… Zadnji večer me je eden od prijateljev povabil k sebi domov na večerjo. Za darilo smo prinesli sladoled. Hiša je izgledala prazna, a prijetna. Miza pogrnjena in se je kar šibila pod težo vseh dobrot… Stoli v sobi s televizijo so bili zaviti v polivinil in na enem od njih je sedel starejši gospod, se prijazno smehljal in nas povabil naprej. Od nekod je prišla nasmejana gospa, mama in pomignila, naj sedemo. Pogrnjeno je bilo točno za tri. Kaj ne bomo jedli vsi skupaj, se sprašujem… Ampak taka je navada. Pogostiti goste skupaj s tistim, ki jih je povabil… Ostala družina pa čaka nekje… Kmalu sem odkrila, da za tistimi zavesami, ki so se sumljivo premikale in izza njih se je slišal pritajen smeh… Za večerjo smo imeli odličen lamprais, jed iz riža in zelenjave, pripravljeno zavito v list bananovca. Zraven še solatko, nekaj curryev, papadam in sambol… Prava Šrilanška pojedina. Odlična! Za posladek smo zmazali celo posodo bivoljega jogurta, ki mu tukaj rečejo curd… Radovednost je premagala majhno prijazno bitje velikih temnih oči, ki je pokukalo izza zavese. Sledila sem ji in v majhni sobici odkrila ves preostali del družine, nekaj otrok, teto, sestrično, bratranca… Hitro smo se spoprijateljili… Dovolj je bil nasmeh in nekaj besed. Naslednji dan sem zapustila prijetno vasico ob morju in šla nazaj proti severu, kajti na poti so že bili moji novi sopotniki, s katerimi smo se odpravili odkrivat Budino solzico…

Prva dva dneva je deževalo… Kljub temu se nismo dali in bosi čofotali po lužah pred najlepšimi spomeniki Šrilanške zgodovine. Veliko jih je verskih in tam je treba izkazati spoštovanje s tem, da se sezujemo, pokrijemo ramena in kolena ter odkrijemo lase. Zato prav pride sarong, tradicionalno moško oblačilo. Gre za skupaj zašit velik kos blaga, ki se lahko nosi kot nekakšno dolgo krilo, lahko tudi krajše… Ženske ga nosijo med umivanjem v reki ali jezeru… Deževalo je tudi, ko smo jahali slone in ko nismo vedeli, ali dež pada z neba, ali prihaja od zemlje. Premočeni do kože, a nasmejani in z vedno več energije. Naslednji dan so fantje v avtobusu kupili veselo marelo. Gre za dežnik sive barve z lesenim ročajem. V trenutku, ko sem jo vzela s sabo za vzpon na levjo skalo Sigiriyo, je prenehalo deževati. Vesela marela je ostala na sedežu vso našo pot. Deževalo ni več vse do konca naše poti. Naključij verjetno res ni. Vesela marela pa je odgovorna tudi za kar nekaj smeha na našem avtobusu…

Na kaj pomisli človek, ko sliši ime Šri Lanka?

Sloni… Slone smo jahali, jih hranili… Dolg slonji rilec je raziskoval notranjost našega avtobusa skozi voznikovo okno, ko smo to veliko žival srečali prav sredi ceste… Obiskali smo slonjo sirotišnico in uživali ob pogledu na majhne slončke, ki se ravsajo z rilci in njihove mame, ki nadzorujejo situacijo… Na koncu smo jih srečali še v naravnem okolju, v narodnem parku Yala…

Čaj… Dežela čaja je na Šri Lanki višavje. Višje, ko je čaj gojen, za boljšega velja… Vse tiste preproge čajevih nasadov so nas spremljale in med njimi tu in tam kakšen slikovit slap… Kaj je lahko lepšega, če hkrati človek uživa ob skodelici pravkar skuhanega najboljšega cejlonskega čaja in sveže pečeni čokoladni tortici? Smisel življenja… Še posebej zato, ker smo dan poprej splezali na Adamov vrh! Všeč so nam tudi obiralke čaja… Tako lepe zgledajo med lepo postriženimi čajnimi grmički. Vse so izključno ženske. Tamilske ženske. Kajti ko so Angleži prinesli čaj na tedanji Ceylon, so domačini odklonili, da bi delali na čajnih plantažah… Zato so prišli Tamilci… Čaju na Šri Lanki rečejo tudi zeleno zlato. Visoko gojeni cejlonski čaj se uvršča na drugo mesto po kvaliteti in aromi na svetu, takoj za indijskim darjeelingom. Čaj je tudi odgovoren za posek velikega dela džungle v Šrilanškem višavju. Še okrog leta 1900 je bilo 70% otoka poraslega z gozdom. Danes je poraslega z gozdom približno 20% otoka…

Tamilski tigri… Državljanska vojna, ki še vedno traja… In naj bi bila končana v nekaj mesecih… Ki je prizadela ljudi na vse mogoče načine… Zelo globoko zakoreninjen spor, ki bo le težko rešen… A vlada napreduje. In vsakič, ko zavzamejo novo mesto, ki ga branijo tigri, se zasliši pokanje raket in nastopi vsesplošno veselje. Ampak tigrov ne smemo enačiti s Tamilci… Tamilcev danes živi na Šri Lanki približno 4 milijone. In zelo dobro shajajo tudi s Sinhalci, večinsko etnično skupino… Najlepše je, ko vidiš tempelj, v katerem je en del posvečen Budi, drug del pa Ganešu ali kakemu drugemu od hindujskih bogov… Seveda je v isti vasici še majhna mošeja in krščanska kapelica…

Buda… V mnogih oblikah, velikostih… Ali samo odtis stopala. Kajti sam Buda ni želel, da bi ga upodabljali… Zato so se pojavili odtisi stopal… Dagobe… Vsekakor se povsod čuti vpliv prevladujoče vere na otoku, budizma… Prijaznost domačinov, dober odnos do vsega živega… Buda je učil, da je najbolje hoditi po srednji poti. Buda ni bog. Je samo prebujeni, človek ki je pokazal pot. In prišel bo tudi novi Buda, takrat ko ga bo človeštvo potrebovalo. Šrilančani sledijo theravada budizmu in mu pravijo tudi originalni budizem. Gre za to, da se mora posameznik natančno držati Budine poti. Le tako bo lahko dosegel vrh… »bodi sam svoja luč«, je rekel Buda. Verjamejo, da le menih lahko preide v nirvano. Zato cela skupnost podpira menihe, da jih ima čim več možnost napredovati… Za najlepše Budine kipe veljajo kipi Gal Vihare v Polonnaruwi. Tam se čuti neka posebna energija in vsakič, ko s sopotniki občudujemo neverjetno umetniško delo, se razvije debata o življenju, o smislu… Budino učenje nam da misliti…

Pot domov je bila dolga… Kar nekako težko se je bilo posloviti od Budine solzice in prijaznih nasmehov. Od riža s curryem in ingverjevega piva, odd luknjaste ovinkaste ceste s prekrasnimi razgledi… Od živo zelenih palm in pisanih rož, pa najboljših začimb in ajurvedskih masaž… Zabavno je bilo v Ammanu nakupovati jordanske vize… In piti vroč čaj po ogledih v mrazu… Kar naenkrat kratki rokavi niso bili dovolj… Ko smo prispeli v Carigrad, je deževalo. In čeprav vesele marele ni bilo z nami, se je razjasnilo v trenutku, ko smo stopili ven iz letališke stavbe…

Drži, da so sopotniki največje potovalno bogastvo in brez njih bi bilo vse drugače… Hvala vsem za ves tisti smeh in večno energijo in pripravljenost na vse tudi takrat, ko smo bili utrujeni do konca… Bilo je fantastično!!

Ajda

Naročite se na RSS

Danilo se je, ko sva z Mahanamo stala za ograjo in pričakala najine potnike. Vsako tako čakanje je nekaj posebnega. Poskušala sem biti brez pričakovanj. Malo treme, prvi stiski rok, domač pozdrav in že smo drveli po naši poti. Ekipa je bila fantastična. Predvsem pa nasmejana… Že smo skupaj hodili med kupi svežih rib in druge morske hrane ter naročali vsak svoj sveže olupljen in nasekljan sočen tropski ananas.

Šri Lanka mi je bila tokrat še bližje. Lepo je bilo srečati znane obraze… In obiskati znane kraje… Prijazna tropska dežela. Pozdravila nas je s ploho, ki nas sploh ni motila. Naš Pradheep je vsako jutro vrgel kakšen kovanček v tisto majhno luknjo v ograji vsakega templja. Za srečno pot in lep dan, je rekel… Res je bilo točno tako. Na Šri Lanki kovančki delujejo. Vsak dan je bil nekaj posebnega. In tam, kjer bi dejansko po vseh pravilih moralo deževati, ni… Zato smo lahko v miru na sončku srkali vsak svoj kraljevi kokos medtem ko so nas iz vseh strani neutrudno oblegali prodajalci lesenih izdelkov in starin. Tisti najbolj vztrajni so bili poplačani. Že samo zato, ker se niso dali…

Tudi mi se nismo dali in premagali prve resnejše stopnice na levjo skalo Sigiriyo. Noro je bilo stati na vrhu in se upirati močnemu vetru. In dobra vaja za Adamov vrh… Stopnice so pač del Šri Lanke in najbolje se jih je hitro navaditi. So nekakšen preizkus naše volje in vztrajnosti. Ker nihče pač ne more imeti tiste prave dobre kondicije za stopnice. Smo pa vztrajni in skupinska moč nas vedno vleče naprej. Če kakšen dan ni bilo nobenih stopnic v programu, smo jih že pogrešali…

Prigod je bilo veliko. Jamske templje Dambulli smo obiskali ravno v času jutranjih balgoslovov. Zato so bili vsi templji zaprti in smo morali lepo počakati. Posedli smo na skalo in občudovali prekrasno okolico ter se spoprijateljili z menihi. Navdušenje je bilo obojestransko in težko je prešteti, kdo je koga poslikal večkrat. Oni nas ali mi njih. Jame same so bile še toliko bolj zanimive, ker je bilo treba malce počakati na vstop…

V Kandyu smo popravljali sopotnikova rahlo uničena očala. Najprej so nas napotki prinesli do ene od delavnic. Hitro nas je našel »nekdo«, ki nam je povedal, da je delavnica že deset let zaprta. Ampak on je poznal boljšo rešitev. Zato smo šli za njim in kmalu srečali še »nekoga«, ki pa je rekel, da tista delavnica obratuje in da je neka druga že deset let zaprta. Spet smo šli pogledat v ozko uličico posebnega vonja in našli mojstra v majhni delavnici, kjer je prostora komaj za enega. Očala so popravili. A ko jih je šel sopotnik iskat, se mu je po nesreči razletela še ura. Tako da je dal pač popravit še uro in nazadnje je vse štimalo. Velja omeniti še, da se je ob prihodu na obalo pokvaril še drug del očal… In smo ponovno iskali optika in dogodivščin z optiki kar ni bilo konec. Seveda so cene za isto storitev zelo različne… Da ne omenjam, koliko je bilo smeha na račun te zgodbe…

Živali so ključni dejavnik vsakodnevnega življenja na Šri Lanki. Tudi potovanja. Nič kolikokrat so nam prekrižale pot… Pa naj so bile to vedno prisotne krave ali meter in pol dolg kuščar, ki je plaval v kandyskem jezeru. Seveda smo ga srečali na našem sprehodu ob jezeru, ker se mu je zahotelo malo se sprehoditi ob robu. Videti je bil popolnoma nenevaren. Manj kot recimo polži, pajki, kače… Teh smo imeli največ v džungli. Najbolje se jih je bilo navaditi, saj v resnici nam oni sami nočejo nič. S tem se ne bi strinjal prav vsak! Seveda so tu tudi velike živali. Še posebej radi smo opazovali slone… Ta ogromna in nenavadna žival tako blizu nas, na dosegu roke… Lepo jih je opazovati, kako se kopajo v reki… In topotajo po cesti… Trgajo velike palmine veje… Si prekrižajo rilce med sabo, kajti tako se namreč pozdravijo… Obiskali smo slonje sirotice… Ostali so brez staršev kot posledica črnega lova in vojne… Na koncu smo srečali še velike želve in bili navdušeni nad temi prekrasnimi živalcami. Kako lahko iz enega majhnega jajca zraste taka žival, ki živi lahko tudi do 200 let…

Adamov vrh smo preživeli in naslednji dan uživali v mnogih čajčkih ob naši poti. Vstopili smo namreč v deželo čaja… Kje pa so tisti hribi, kjer raste samo čaj, me vpraša sopotnik. Še nekaj ovinkov in že smo tam. Da je vse skupaj še bolj popolno uživamo ob skodelici sveže pripravljenega črnega čaja in svežih jagodah s pogledom na prelep slap. Tudi to raste v tem hribovju. Poleg še mnogih nam znanih poljščin… Naslednji čaj so spremljale čokoladne tortice…

Iz višavja smo se spustili z lokalnim vlakom. Seveda je vlak zamujal, a na našo srečo samo dobre pol ure. Opremljeni s prigrizki smo presenečeni na vlaku srečali mnoge prodajalce raznih dobrot. In prišli na pravo zabavo. Nekdo je namreč s sabo prinesel boben in orglice, pel in igral tako, da je kar odmevalo. Takoj smo se pridružili in tudi malo zaplesali. Vožnja je hitro minila v družbi prijaznih nasmejanih domačinov, ki so nam ponujali hrano in pijačo… Največja zabava je bila, ko je vlak zapeljal v tunel in so vsi zakričali, podobno kot na vlakcu smrti v zabaviščnih parkih… Kako malo je potrebno za toliko veselja! Ko smo izstopili v Elli, so domačini mahali za nami in nam stiskali roke…

Zadnji dan, ko smo se spuščali proti obali, je močno deževalo. Nismo se dali in Buda nam je bil naklonjen. Vsakič, ko smo se ustavili, je prenehalo deževati. Odličen šrilanški jogurt pa smo si v velikih glinenih posodicah privoščili kar v avtobusu. Zadnji tempelj in zadnje stopnice na naši poti. In veliko debate o sodobni Šri Lanki. Zavedeli smo se, da je naša prelepa dežela še vedno v državljanski vojni. In še vedno povsod srečevali nasmehe ljudi, ki so bili resnično veseli da nas vidijo, kaj šele spoznajo… Ugotovili smo, da so pomembne majhne stvari. Koliko topline pričara nasmeh neznanca…

Šri Lanka je še bolj postala »moja« dežela in kar težko jo je bilo zapustiti. Vsi ti lepi dogodki, tako lepi prav zaradi dobre družbe. Sopotniki, največje potovalno bogastvo, zaradi katerih vse dobi svoj smisel…

Ajda

Udobno se namestite, izklopite vse možne vmesne motilce, ki vam ne dovolijo, da bi zaplavali v domišljiji, in sledite tem vrsticam, ki vas bodo popeljale v moje podoživljanje otoške državice, znane po čiliju, slonih in čaju. Velika je za približno tri Slovenije, prebivalcev pa ima 22 mio, uradna sta dva jezika, in ima izredno mlado prebivalstvo, saj je povprečna starost 30 let in je četrtina prebivalstva mlajšega od 14 let. Še vedno ne veste katero deželo opisujem? Še en podatek vam zaupam, in sicer ta, da je od njene južne obale le 6.000 km morja in nič drugega, zato ne plavajte predaleč, ker lahko priplavate do Antarktike in tam srečate pingvine, ki pa so že v drugi zgodbi. Ja, seveda, mislim na otoško državo v indijskem oceanu – Šri Lanko (v prevodu Blagoslovljena Lanka). Deželo opic, čilija, slonov in črnega čaja, kjer se vse dogaja in živi ob čaju.

Čaj pijejo namesto kave, ravno tako cel dan, lahko z mlekom ali brez. Nam je bil bolj všeč z mlekom in malo sladkorja, s katerim smo se pustili razvajati kot kakšni kolonialni Angleži, ki so imeli tam kolonijo vse do leta 1948 – kar 150 let. Pustili so vidne sledi v celotnem napredku dežele tako v infrastrukturnem kot tudi v družbenem pogledu.

tuk-tuk

obiralke čaja

Sicer pa se je Šri Lanka »bojevala« s kolonijami že od leta 1505, ko so na otok prvi prišli Portugalci in pričeli s trgovanjem. Niso kaj dosti pripomogli k samemu razvoju, zato so domačini prepustili kolonijo Nizozemcem, ki pa so v svet ponesli cimet ravno iz te dežele. Tako je še danes Šri Lanka domovina cimeta in ga letno proizvedejo 12.000 ton, kar je dve tretjini svetovnih zalog. Ravno tako je največja proizvajalka čaja na svetu – 300.000 ton letno. Skozi zgodovino so izvažali tudi drago kamenje, katere dežela premore še danes in njihovi dragi kamni kot so smaragdi, safirji in podobni so znani tudi pri nas. Marsikatera potnica si jih tam »privošči«, ker so »tapravi«. Jaz si le-teh nisem kupovala, saj dokler sama ne prepoznam razlike med steklom in dragim brušenim kamnom, ne grem v tak drag špas. Sicer so »šopingi« tam zelo poceni in lahko si privoščiš zelo veliko različnih izdelkov npr. drage kamne, svilo, čaj, začimbe, športne tekstilne izdelke znanih blagovnih znamk, saj jih veliko ravno tam izdelujejo, ter seveda suvernirčke, mimo katerih ne moreš, pa če si še tako zelo želiš. Cene so nizke za naš standard, saj stane 1,5 l ustekleničene vode okoli 50 šrilanških rupij. Za en euro dobiš okoli 150 rupij. Imajo pa zanimivo razmerje med cenami, saj stane ena majica en eur, ravno tako en ročno poslikan suvenirski slonček ali pa en obrok hrane. Samo, da ne bo pomote, vse te cene so izven turističnih krajev. Ko zaideš med turiste, je čisto druga zgodba, saj se marsikdo ne pogaja in pristane na prvotno ceno, ki pa je ponavadi zelo visoka. Mimogrede te lahko prinesejo okoli, če se prej ne spogajaš ali pa vsaj povprašaš za ceno. Ta nasvet še posebej velja pri prevozih s tuk-tuki. To je taxi v obliki mopeda na treh kolesih s kabino. Šiba kot veter, trobi, potnik pa v zadnjem delu na klopci uživa v vožnji, ki je zelo drugačna od naše, saj promet poteka na levi strani ceste (angleški sistem) in s precej vrivanja, vendar vse brez slabe volje in jeze. Za Šrilančane je zanimivo, da se ne jezijo in niso slabe volje (vsaj pokažejo je ne). Vse prenašajo z nasmehom na ustih ob tem pa pokažejo vse zobe, ki izgledajo ob čokoladni barvi kože, kot beli peperminti. Z lahkoto se nalezeš nasmeha, saj se ti vsak nasmehne, ko te zagleda in tudi tebi nehote potegneta kotička ustnic navzgor. Tako ustvariš dobro voljo in boljše počutje. Pa čeprav le za kratek čas.

stupa

slonček - pozer

Drugače pa so po verskem prepričanju budisti in tudi delujejo v tem smislu, kar ne moreš narediti v tem življenju, boš pa v naslednjem. Zato se ne živcirajo in niso agresivni tako kot mi, ki moramo vse takoj postoriti, ne glede na vse. In mogoče imajo zaradi takšnega načina življenja in prepričanja tudi tako slab gospodarski standard, saj zasluži učitelj približno 35 eur mesečne plače. Plače so izredno nizke, zato si ljudje pomagajo preživeti tudi z dvema službama oz. v prostem času vozijo tuk-tuk ali pa prodajajo suvenirje turistom. Nekje v Anuradhapuri smo srečali poštarja, ki je povedal, da ima za približno 2 – 3 ure dela na dan, potem pa je prost. Kupček pošte je zanemarljiv in lahko si med delovnikom privošči proste urice za prijatelje ali pa zase. O plači ga raje nismo spraševali, saj je verjetno sorazmerna delovniku. Enkrat višjo plačo imajo obiralke čaja. Na dan zaslužijo cca 400 rupij vendar imajo normo, saj morajo na dan nabrati 18 kg čaja. Po večini so obiralci čaja Tamilci, ki izvirajo iz južne Indije in se gibljejo bolj v višavju.

Mi smo pričeli in končali z gibanjem in spoznavanjem dežele v Colombu, glavnem mestu, kamor smo prispeli po dolgem letu, nadaljevali vzdolž obale na sever proti Anuradhapuri, kjer smo prvič na Šri Lanki prišli v stik z budizmom in mogočnimi stupami ter templji. In kjer je zibelka otoškega budizma, največja stupa na svetu le nekaj metrov nižja od Keopsove piramide v Egiptu, ter dokumentirano najstarejše sveto drevo – body drevo. V Polonaruwi nas je čakala prijetna ježa slonov, ter seveda slonji tuš, ki je izgledal kot v risanki J. In pa seveda Sigiriya, ki je ne smeš izpustiti, če si želiš ogledati deželo. Tu je visoko na pečini kraljevalo za kratek čas mogočno mesto, katerega je ustanovil človek, ki je dal ubiti svojega očeta – kralja. Zaradi strahu pred ljudstvom se je tako zatekel na pečino in vladal z nje. Do vrha vodi kar nekaj stopnic, a to je bila le uvajalna vaja in mala malica za vzpon, ki nas je še čakal na Adamov vrh. V mestu Kandy ne moreš mimo botaničnega vrta, ki je prekrasen in ima edinstvene primerke rastlinja na svetu. Med drugim ima drevo z največjo krošnjo na svetu in meri 2.300 m2 metrov (javanska figa – fikus benjamin). Tam ne smeš spustiti tudi templja, kjer še vedno hranijo Budin zob, katerega pa seveda ne moreš videti, ker je skrbno zaklenjen v mnogih škatlicah, po principu babuške, torej ena v drugi. Varovanje je strogo zaradi preteklih napadov in pred vhodom v templje je potreben osebni pregled posebej žensk in posebej moških. Zanimiva izkušnja, ni kaj…

V Pinaweli pa je bil za mene osebno višek potovanja, saj smo prispeli v slonje zatočišče – sirotišnico. Že od nekdaj sem si želela priti v stik s slonom in ga začutiti med božanjem pod prsti. Zanimivo je, da slon daje občutek mogočnosti, nerodnosti, moči, grobosti, v resnici pa je zelo nežna in čutna žival. Posebej mi bo v spominu ostalo hranjenje par mesecev starega slončka, ki je bil še tako nevešč hranjenja, da si sam ni mogel vzeti banane. Morala sem mu jo olupiti in dati v usta, da jo je lahko pojedel. Revček mali, prav vtisnil se mi je v spomin… Sicer pa je to zatočišče, kjer imajo trenutno 85 slonov, kamor pripeljejo mladiče, katere starše ubijejo domačini, ker jim delajo škodo po poljih, ali pa se ponesrečijo, ko padejo v kakšno jamo. En slon poje 200 – 300 kg hrane na dan in tam imajo redno oskrbo vključno s kopanjem v lokalni reki. Torej pravi hotel za slone J. Imeli smo dvodnevni »počitek« v naravnih hiškah po principu »grizli Adams« v tropih. Predstavljajte si hiško iz lesa, odprto z vseh strani, in ponoči, ko greš še ves zlepljen na wc, uzreš ogromnega pajka nad splakovalnikom, nadposteljne mreže proti komarjem in šumenje reke, v kateri je naslednji dan sledil rafting in ogled postopka pridobivanja lateksa.

to sem pa jaz

Sledil je krajši počitek pred popoldanskim vzponom na Adamov vrh, visokim kar 2.243 m. Do vrha vodi 5.200 stopnic in je romarska pot vseh štirih ver: budistične, hindujske, krščanske in muslimanske. Na tej poti ni razlik med verami in ljudmi. Vsi imamo en cilj in sicer priti na vrh. Naš vzpon je trajal tri ure in premagali smo kar 1.000 m višinske razlike in to vse po stopnicah, ki so strme in neenakomerno visoke. Preden sem videla vrh sem bila prepričana, da bom zmogla, na pol poti pa se mi je to prepričanje že začelo oddaljevati. Vendar mi je uspelo in ponosna sem sama na sebe. Tak vzpon še nisem dala skozi in planinci pravijo, da je vzpon na naš Triglav mala malica v primerjavi s temi stopnicami. No kakorkoli, sedaj me ni strah iti na Triglav. Mogoče bi moral Oskar organizirati še vzpon na Triglav po Oskarjevo. Zagotovo bi bilo zelo zanimivo in zabavno.

Ja, danes mi je zabavno ob misli na vzpon, takrat mi ni bilo. Ob prihodu na cilj je bila prisotna ogromna sreča in veselje ob spoznanju, da mi je uspelo nekaj, za kar nisem verjela, da mi bo in za kar sem morala vložiti ogromno energije. Odpadel je ves dvom ter vsa utrujenost in premogla sem ogromno sreče in adrenalina za ŠE. A stopnic je zmanjkalo J. Po krajšem premoru je sledil še sestop, ki je trajal naslednje tri ure – v temi. Ja, ravno takrat je bil električni mrk in morali smo sestopiti z naglavnimi svetilkami, kar je bilo po svoje spet zabavno in teamsko.

V Nuwara Eliyi smo si ogledali predelovalnico čaja, kjer so nas podrobno seznanili s postopki pridobivanja čaja, ter seveda shoping na lokalni tržnici, kjer smo se opremili z anoraki, windstoperji in bundami vse originalnih znanih svetovnih znamk. Pa ne, da bi nas pri 33 stopinjah zeblo, samo tako smešno poceni je bilo, da bi bil kar greh, če si česa nebi kupili J. Naslednji dan je sledilo živopisno 3 urno potovanje z lokalnim vlakom v kraj Ella. Živopisno zato, ker je ta vlak po principu »ko to tamo peva«. V celoti leseni vagoni, notri so klopce rahlo razpadajoče, okna pusti pri miru, ker se ne dajo zapreti, in tudi če ti rata, se ti bodo v naslednji minuti odprla nazaj. Vrata vagona se izmenično odpirajo zaradi razpadajoče ključavnice, cvetka vagona pa je definitivno wc, katerega se ne da zapreti, prav tako zaradi razpadajočih vrat in iz katerega se širi neznosen smrad. Našim moškim je uspelo popraviti vrata wc-ja in potovanje se je lahko nadaljevalo. A kljub temu smo slišali iz sosednjega vagona petje in zabavo in očitno domačinov take cvetke ne zmotijo. No, če po pravici povem, tudi nas niso, saj smo se bolj zamotili s fotografiranjem panorame in »občudovanjem« drugačnosti udobja.

razkošje na vlaku

Adamov vrh

V Yali smo obiskali narodni park in upali, da uzremo poleg vodnih bivolov, pavov, krokodilov in slonov tudi leoparda, vendar ga nismo. Pa vseeno izlet z jeepi ni bil zaman, saj smo lahko videli vse te živali v svojem naravnem okolju.

Počasi se je naše potepanje končalo še v kraju, kjer je najlepša plaža – Unawatuna. Še danes se poznajo posledice pred tremi leti uničujočega cunamija, v katerem je umrlo na Šri Lanki 30 – 40 tisoč ljudi. Zelo hitro obnavljajo nepremičnine, a kljub temu vidiš podrte in zapuščene hiše, priložnostna pokopališča ter polomljena debla palm ob plaži. Kar malo neprijeten občutek, če veš, da je tam umrlo kar nekaj ljudi, ti pa sedaj ležiš na plaži in spiš v hotelu, ki so ga pred kratkim šele obnovili, ne veš pa kako hudo je bilo pred tem.

Skozi celotno potovanje nas je spremljalo lepo vreme od sončnega, vročega vremena na severnem delu, do hladnejšega v višavju in spet do tipično tropskega vremena na obali. A tudi tu se poznajo vremenske spremembe. Namesto sušnega obdobja na jugu nas je pričakalo intervalno deževje (10 min dežja, 10 min sonce).

vztrajni ribiči

Pošteno smo se najedli riža s curriyem, kotu-ja in na jugu ob obali ribjih specialitet. Vso hrano je obvezno spremljal čili – precej čilija in pa brezalkoholno ingverjevo pivo, ter čaj z mlekom.

Šri Lanka me je presenetila, saj si je nisem tako predstavljala. Nisem vedela, da je to druga Indija z vsemi barvami, vonjavami in načinom življenja. Je živa, a hkrati umirjena.

Le bolj podrobno jo moraš spoznati in jo pogledati še z druge plati. Tako odkriješ marsikaj, kar se še lahko od nje naučiš. Takšna je ta Blagoslovljena Lanka – Šri Lanka.

Duška Praprotnik