Naročite se na RSS

Nekaj utrinkov od naših dveh potnikov, ki sta se sama z avtom korajžno podala na dolgo pot do Indije. Ko se bosta spet javila, bomo objavili nadaljevanje.

Obljuba dela dolg.
Potovanje sem dol se nama je posrecilo popolnoma brez zapletov in tezav. V Turciji in severnem delu Irana je bilo se mraz, da je skripalo (-22) potem se je pa zacelo greti do +36 tu v Goi. Do sem sva se navadila tega neznosnega prometnega kaosa, predvsem v mestih, zaenkrat je slo brez praske. Potovala sva 26 dni, nabralo se je 11.900 km, tako da sva prisla na zenino konferenco z dvodnevno rezervo.
Zdaj v soboto pa zacenava drugo etapo, se malo na jug Indije, potem pa povzhodni strani do Varanasija in naprej v Nepal. Po informacijah, kisem jih dobil tu, tudi v Ladakhu in indijskem delu Kashmerja ne bi smelo biti tezav, edino kaksen prelaz nama jo se lahko zagode, saj nekater ocistijo sele v drugi polovici maja (menda pa letos v teh krajih ni bilo veliko snega). Bom se porocal !
V priponki pa je nekaj slik s poti doslej.

Slike so tako, po vrsti : na poti med Tabrizom in Rashtom v Iranu, Persepolis – grobnice, nekje med Quetto in Multanom – opekarne v Pakistanu, Amritsar, Taj Mahal, Pushkar - Indija. Nastale so pa tako, med 25.jan. in 12.febr.

Lep pozdrav Spela in Vlado

[View with PicLens]

Izgubljena v Sloveniji ….

Dragi moji, se vam je kdaj zgodilo, da vas je nekdo izbral za glavno igralko ali igralca, vi pa niti ne veste, kdo je režiser in kakšna je ta igra, v katero ste vpleteni. Še celo več. Ste se vprašali, kakšno je sporočilo igre ali življenjskih poti, ki si jih izbiramo? So res tega vredne? Upam, da se bo pri meni izkazalo, da so. Verjeli ali ne, pripetilo se mi je kar nekaj ekstremno čudnih stvari 14 dni pred odhodom v Indijo\Pakistan. Ko sem šla na Dunaj, da bi si uredila indijsko in pakistansko vizo, so mi tam ukradli vse dokumente z denarjem vred. No, hvala bogu, da sem predčasno oddala potni list na indijsko ambasado in so se me usmilili in mi ga vrnili z vizo vred brez računa, ki so mi ga izdali. No, v istem dnevu izvem, da je fant, ki bi moral biti namesto mene v sobi, dobil študenta. No, meni se je le nazadnje zdelo, da se je zgodila »pika na i«, ko se mi je pokvaril objektiv. Pa se ta »pika na i«sploh še ni končala, ampak se je praktično šele začela. Deloma sem popravila neprijetne opisne nezgode doma, dobila eno bančno kartico, kupila nov fotoaparat in dobila nadomestnega kandidata za sobo.

Avtorica kolumne v odsevu očal

V petek je bil zelo zanimiv dan. Ko sem se odpravljala do Dunaja, od koder sem imela letalo, se mi je na poti od Postojne do Maribora oz. do Avstrije zgodilo nekaj za popotnika moje sorte zelo »zanimivih« pripetljajev. Res sama sebi nisem mogla verjeti in nisem vedela, ali bi se smejala ali jokala. Torej, v Ljubljani sem se usedla na vlak do Maribora in vprašala sprevodnika, če je potrebno na Pragerskem presesti. Dejal mi je, da ne. Me pa niso ne on in ne naslednja dva sprevodnika opozorili na izredno pomembno dejstvo. Da je del vagonov namenjen do Ormoža in del do Maribora. In glej ga zlomka, jaz sem se usedla ravno v napačen vagon. In kako naj bi pri ljubem bogu kaj takega sploh vedela, če ni nikjer napisano in te nihče ne opozori. Sem sama ugotovila, ko smo šli mimo prelepega Ptuja, in izstopila v eni zabačeni vasici bogu za hrbtom. Imena te vasice z nekaj hišami se sploh ne spomnim. Da, tam sem izstopila s tremi kufri in začela štopati do Maribora. Da sploh ne omenim, da sta se v pol ure peljala skozi vasico le dva avtomobila in nekaj več traktorjev. Vendar sem imela kar srečo, saj se me je eden od teh dveh avtomobilov usmilil in me odpeljal do Maribora, do hiše, kjer živi moja sestra Sandra z družino. Seveda sem zamudila vlak do Dunaja.

Ja, potem pa se je začela dvodnevna dogodivščina. Nočni vlak do Gradca, kjer sem eno uro čakala na naslednji vlak do Mürzzuschlaga, tam pa sem preživela debele tri ure. Še dobro, da so imeli čakalnico. Mesto bi lahko primerjali s Pivko, Pragerskim ali čim podobnim. No, končno je sledil vlak do Dunaja, kamor sem prišla ob 6-ih zjutraj. Pa naj mi samo nekdo še reče, da je Avstrija dolgočasna. Meni se je zdela prav avanturistična.

Povezave Dunaj – Moskva – Delhi so tako ali tako čakajoče.

Včeraj sem se po dveh neprespanih nočeh končno naspala. V stresnem Delhiju sem zaspala kot top.

No, v tej igri, za katero ne vem, zakaj točno mi je bila namenjena, sem glavno vlogo odigrala jaz. In dokaj uspešno, čeprav sem začela že razmišljati, da mi pa tokrat ta pot res ni namenjena. Mogoče pa mi je še dosti bolj, kot prej. Le gospodar vesolja ve, zakaj.

Čakanja pa še ni konec. Delhi je za spremembo prazen. Tridnevni štrajk, tako da so skoraj vse trgovine zaprte. Danes sem končno našla nekoga, ki mi je na črno (zaradi štrajka) naredil slikice za pakistansko vizo. Jutri pa do Pakistancev po vizo. Komaj že čakam, da se končno prebijem do mojih Kalašev po trnjevi poti v Pakistan. In da je moja napaka, ampak vsem tistim, ki sem jim obljubila zadnje objeme, snidenja, pa to in ono nisem mogla narediti, se opravičujem za moje ignoriranje. V resnici poskušam ne biti taka. Vse bom lahko nadoknadila šele, ko pridem na pomlad domov.

Imejte se radi in res velik objem iz Delhija,

Ksenija