Oskarjev Gvido

OSKAR – to popotniški so gadje,
Ki se pulijo za naše d`narje;
Vedno nove ture gor tiščijo,
da popotne šeme znova pridobijo.

Tu na jugu z nami upravlja Gvido,
Dnevno pod klobuke nam porine močno odo,
O junakih iz pretekle zgodovine.
Nekaterim!  zgodba ne zaide med spomine.

Oni dan pojavil se je v dopetačah
Kot, da našel jih je pri igračah,
Sem pomislil le do kam mu moškost seže
In, ali se morda zadeva kaj priveže.

Pogumno se predstavlja, da je pevec,
Baje pripravljen je zapeti nam prvenec.
Liro bom zabrenkal in pritegnil še ostale,
V prešerni družbi zarje – bodo zaplesale.

Epilog :

Ko doma družina spomine si ureja
In prešteva cvenk, ki obilno ji ostaja,
Ponudbice popotne mizo hišno obtežijo –
Izbor je OSKAR, saj spomini ga zlatijo!

Napisal potnik Peter iz Radovljice – Saravanan

Gvido

Naročite se na RSS

Prav posebej očarljivo za popotnika po sodobnem Iranu je srečanje z nasprotnim spolom. Imam Homeini, veliki islamski revolucionar, je leta 1979 spet uvedel stroga muslimanska pravila, po katerih mora biti vsako dekle od 7 do 120 let starosti v javnosti spodobno oblečeno – to je tako, da lahko radovedno moško oko vidi zgolj obraz in roke do zapestja. Uradno mora biti vsak lasek skrit vsaj za ruto, a danes je že kar obsceno razburljivo, ko v večjih mestih dekleta drzno kažejo čudovite pramene običajno gostih črnih las… da ti misel kar sama poleti v nebo – kaj mora biti šele zadaj!!
Črnina ni obvezna, jo pa oblast rada vidi. V javnih ustanovah, službah in podjetjih se ni priporočljivo oblačiti v druge barve. V čadorje (v prevodu šotor) so zakrite predvsem starejše in bolj verne ženske – tiste, bližje bogu. Na ulici pa danes lahko uzreš množico ustvarjalnih ženskih prijemov, kako se da tudi v obstoječem “krutem” svetu diskretno poudariti žensko in dekliško lepoto. Z ljubko spretnostjo in drobnimi potezami, okraski in poudarki vsaka izraža svoje glavne adute. To je za zahodnjaka prav mamljivo skrivnostno, saj se mora oko nanje navaditi in jih razpoznati. Kljub temu vam ni treba biti dolgo v Iranu, da spoznate, kako lepa so arijska dekleta. Po daljšem času veš, da so najlepša na svetu. Tudi, ker drugih pač ni.

V muslimanskem svetu je stik med dekletom in fantom v javnosti prepovedan. Življenje je urejeno s tankočutno natančnostjo, da tak stik skoraj ni možen. Tudi pogled zahodnjaka ne more kar prosto zreti po nežnih mladih obrazih. Odkrit pogled hitro najde ljubosumen ali svareč pogled s strani ki govori – tole dekle ni usojeno tebi, raje ga ne glej, sicer te omami njegova lepota in potem boš bolan in nesrečen! Naj bo oče ali brat, mama ali prijateljica… pač, katerikoli spremljevalec. V restavracijah in čajnicah so posebni prostori za družbice, ki vključujejo ženske člane… moški pa moramo sedeti ločeno in se gledati med sabo. Kakšna izguba časa.
Po ulici dekleta najraje hodijo v spremstvu družine. V tem okrilju se počutijo varne. Ob sebi imajo nekoga, na katerega se lahko brezrezervno naslonijo. Hej, takrat njihovi pogledi švigajo po okolici, da se kar kadi. A vendar diskretno, radovedno in neopazno raziskujejo svet… kot tujec večkrat ujamem kak dolg pogled, ki se pase po meni…dekle me morda primerja s katerim poznanih, meni pa se zašibijo kolena. Hvala bogu, še vedno.
Včasih po ulicah hodijo dekleta v parih in sama. Takrat so zelo sramežljiva in zaprta. Verjetno ne čutijo potrebne varnosti in opore od zadaj, na osnovi katere bi lahko čvrsto uprle pogled navzven. Pogled je usmerjen nekam naprej proti tlem – tako, da se ne zaletavajo v obcestne svetilke, a vendar tako, da je nemogoče ujeti njihov pogled. Da, zahodnjak bi lahko mislil na kruto vzgojo in vajen, sramežljivo podrejen ženski položaj njihove glavice… A to je velika napaka. Večkrat sem bil priča, kako se navidezna podrejenost spremeni v vražjo dejavnost, kako presenetljivo čvrsto in močno deluje v okolje… vsaj enkrat bi težko našel primerjavo tudi doma.
V moški družbi me je ogovorila marsikatera deklica – da malo vadi angleščino ali zgolj iz radovednosti od kje sem in kaj počnem v življenju. Takrat so bila dekleta hudo dejavna, moški spremljevalci pa so stali ob strani in v glavnem molčali.

Ob neposrednem stiku z očarljivo ženskostjo sem bil vedno najmanj očaran. Ne, v teh dekletih ni bilo nobene podrejenosti ali sramežljivosti, nobenega strahu ali mrkega, trpečega obraza. Njihovi obrazi so naravnost sijali v pristnem navdušenju stika z drugačnostjo, pogovoru s tujcem v domačem kraju. Iz njih je žarela neprikrita radovednost in spontana pozornost je bila usmerjena zgolj v najin pogovor… S spretno umetelnostjo, a povsem otroško spontanostjo sem začutil neubranljiv šarm dekliške pozornosti. Ni moč spregledati, kako v vsaki kretnji iz nje izžarevata čar in lepota. Iz nje veje čista, še otroško naivna in od vseh življenjskih težav dobro zavarovana ženska duša. Nič ji ni bilo nerodno naplesti stika in priti k meni, se tujcu predstaviti in vprašati, ali se lahko pogovarja z mano. Pa se vprašam, kako bi na slovenskih ulicah debelo pogledali, ko bi k vam priskakljala mična gospodična, vam pogledala globoko v oči in vas vprašala, če vam lahko posveti vso svojo pozornost. Najbrž bi se ji izmaknili z izgovorom, da hitite na poslovni sestanek!

Seveda pokimam. Z veseljem, dekle – zate sem pripravljen zamuditi letalo!
“Od kje si?” “Iz Slovenije.”
“Aha”, prej vame uprte očke se za trenutek zazrejo v tla. V glavici premleva, ali je kdaj slišala za to eksoto. Seveda ni, saj ko bi, bi se ji obrazek razprl v srečen nasmeh in bi ji ročice spontano poskočile kot – Eureka! – imam jo! In takoj bi padla prva beseda, ki bi bila v njeni lepi glavici povezana z našo deželo… morda Zahovič, a gotovo ne Drnovšek ali Rode. Ampak v teh glavicah ni potrebe po takšnih pojmih. Za trenutek se zamisli, a samo za trenutek… njena želja za pogovorom je močnejša, z lahkoto in brez zadrege se prebije do naslednjega vprašanja:“Kako ti je ime?”
“Oskar,” ji odgovorim. Neobičajno ime za te kraje. Spet skloni glavico in za trenutek upre pogled proti tlom, a tudi s tem imenom ne najde kakšne povezave. In gotovo ima pripravljeno že novo vprašanje, kajti njenega zaleta ni moč kar tako ubiti z mojo neodzivnostjo, a ji vseeno priskočim na pomoč in postavim nov most med naju:“In kako je ime tebi?”
“Širin”, mi olajšano odgovori. Ta slaščica (širin = sladka) se sploh ne trudi skrivati veselja ob mojem vprašanju… ne zaradi vsebine, kajti na mojem mostu proti njej potuje moj interes zanjo, moja voljnost in odprtost za sodelovanje v pogovoru. V 21-letnem dekletu ni moč prezreti ugodja in za vprašanje sem nagrajen sprva s spogledljivim pogledom od spodaj, potem pa se njene velike in sočne oči kar naravnost zavrtajo v moje. Zgolj za hip, potem pa nadaljevanje steče v pogovor in ko ne bi bilo vedno bolj nestrpnega spremljevalca (na katerega je povsem pozabila), bi lahko govorila še mesece in mesece.

Oskar

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Zdi se mi, kot da to nisem jaz. Da sem jaz Oskar kadilec, ki pa trenutno ni prisoten. Da je sicer trenutno prisoten nek Oskar nekadilec, s katerim pa jaz nimam nič skupnega. Da je sicer to zdaj dejstvo, ampak me ne zanima… ker čakam, da se spet udejani moj pravi jaz – to pa je seveda Oskar kadilec.

Vesel sem tukajšnjega vremena, ki presega vsa pričakovanja. V novembru je bilo le nekaj deževnih dni – večinoma pa sončno. In v sončnih dneh se temperature gibljejo okoli 25 stopinj! Toplo je, za kratke rokave in kratke hlače… Čudovito za sprehode in pohode, le glavo si je treba pokriti, da te sonce ne ožge!

Pisano okolje...

Tudi morje je še za kopat. Le prvi šok vstopa vanj je treba prebiti. Sam delam to tako, da malo tečem in zašvicam, potem pa se vržem v morje, da kar zacvrči… Ej, to je potem užitek plavati, saj je morje (ko si enkrat v njem) prav toplo.

Ko pa sonce enkrat zaide, se kaj hitro ohladi! Dolgi rokavi, dolge hlače… Hitro se je treba organizirati, da se telo ne ohladi. Prav po sončnem zahodu je najlepše teči ali pa si privoščiti daljši sprehod… ko se vse življenje umirja in na deželo pada gosta tema.

Bilo je tudi nekaj deževnih dni. V bistvu se kar prileže zjutraj slišati škrebljanje dežja po strehi. Uh, dan počitka, malo pavze, da kaj preberem in se kaj pomenim… Sobica je hitro topla, pa tudi v Kadirjevi jedilnici ogenj prasketa in eksotična peč daje obilico toplote!

...dopolnjujejo taka in...

A tu se dež in nizek pritisk nikoli dolgo ne zadržita. Oblake kaj hitro odpihnejo vetrovi z morja in tako niti en cel dan ni deževalo… Če je bilo deževno jutro, se je popoldne zjasnilo… Vedno je bilo dovolj časa za sprehod ali tek.

Kadir mi pravi: »Zima je čudovita! V decembru in januarju je morda nekoliko več dežja, vendar boš videl, nič kaj dosti več kot do zdaj. Lansko zimo sem šel vsak teden vsaj dvakrat lovit ribe na odprto morje! Od sredine februarja dalje pa je vreme spet vsak dan bolj prijetno.«

* * *

Moji prvi dnevi tu v Olymposu so bili kar za pozabit. Spet se je potrdilo dejstvo – da je treba prečiščevanja delat stran od doma, daleč od krajev, kjer so se smeti nabrale. Saj to je eno glavnih bistev potovanj! Čudovito je, da sem sam, kajti ko človek sestopa iz piedestala lastne pomembnosti, je res najbolje biti sam.

...drugačna tihožitja.

Ko v trenutku presekaš s kakimi 95% stvarmi, s katerimi si se ukvarjal zadnjih 13 let, padeš v veliko praznino. Sploh ne veš, kaj bi počel, kaj bi mislil, zakaj si sploh tukaj in zakaj sploh živiš!

Prvi dnevi življenja brez cigaret so naravnost ubijalski - kar naenkrat imaš 2 roki preveč, vse izgubi smisel, dnevi se brezciljno vlečejo tja v en dan. Ja, zato je te dni pametno preživeti sam, nekje daleč od doma.

Počutiš se kot zombi, živ mrtvec. Gledaš, pa nič ne vidiš. Bivaš, pa ne moreš nič misliti. Počutiš se, kot bi bil stalno malo zadet – brez cigarete si nekako odsoten. Hkrati se zavedaš, kje si in kaj se okoli tebe dogaja, a si hkrati kot zunanji opazovalec svojega lastnega dogajanja. Nekako brez feelinga je vse – neobičajno, vesoljsko, mega!

Zdi se mi, kot da to nisem jaz. Da sem jaz Oskar kadilec, ki pa trenutno ni prisoten. Da je sicer trenutno prisoten nek Oskar nekadilec, s katerim pa jaz nimam nič skupnega. Da je sicer to zdaj dejstvo, ampak me ne zanima… ker čakam, da se spet udejani moj pravi jaz – to pa je seveda Oskar kadilec.

Kam vodi pot?

Vse se torej ustavi. Padem v brezčasje. V nek vmesni prostor (črno luknjo), kjer me pravzaprav ni. V čas, ki je pravzaprav neka napaka, ki je zgolj začasna anomalija… čas, ki ga je treba PREŽDETI, dokler nekdo ne opazi napake in jo odpravi.

* * *

Vse se ustavi, glava ne dela. Popolna otopelost, kot otrplost zimskega spanja v čakanju na novo pomlad. Neverjetno!!! Še pred dnevi aktivna zgodba polna hitrih jasnih misli, ki švigajo sem in tja… Poln navdušenja in entuziazma s cigareto v roki vlečem voz, pošiljam maile in ustvarjam nova potovanja, dajem navodila in izžarevam MOČ, SMISEL in POMEN! Po nekaj dneh v Olymposu brez vsega prejšnjega… pa živ mrtvec, ki ne ve kaj bi sam s seboj.

Lahko v naravo,

To še zdaleč niso le cigareti. To je vrhunski občutek brezvetrja, ki sem si ga sam ustvaril! Ko posekaš VSE, čemur si zadnjih 13 let posvetil pozornost. Ko iz trenutkov sedanjosti odstraniš vse dejavnosti, misli in substance, ki so 13 let ustvarjale smisel, glavne motorje življenja in pomen! Ko se naenkrat iz dirkača formule ena, vajenega z ogromno hitrostjo drveti po nevarnih ovinkih, preleviš v človeka, ki stoji na mestu, ki za seboj nima močnih motorjev, ki preprosto stopi na z borovimi iglicami posuto hribovsko potko… in se znajde na lastnih nogah!

* * *

Potke, posute z borovimi iglicami… vonj po večstoletnih borovcih… pozornost na skale in razgiban teren strmih gorskih stezic… po katerih zdaj stopam tukaj v Olymposu.

...morda k počitku.

Že pred odhodom sem vedel, kako prazni in brezciljni bodo prvi dnevi. Zadal sem si načrt prvih dni, ki me zadrži v gibanju in aktivnosti! Da preprosto ne otrpnem in zamrznem v čakanju… da nekdo odpravi napako in spet ustvari Oskarja Kadilca.

Vsaj 5 ur dnevno hočem/moram biti v naravi in se kakorkoli gibati. Kakorkoli, tudi sedim lahko, vendar ne za računalnikom ali v hiškah… temveč nekje v naravi, na kamnu pod borovci, z lepim razgledom ali karkoli že pač. Samo ven iz hišk, zaprtih prostorov, civilizacije, stran od računalnika… Trmasto in dokončno – saj to vendar SAM HOČEM!

26. dan nove dobe

(nadaljevanje sledi)

Igra za glavo!

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Sprva nad idejo nisem bil navdušen, kajti v glavnem sem Olympos poznal poleti. Pravljične Kadirjeve hiške na drevesih in spontano razpoloženje z bogato mednarodno potovalno druščino je sicer vrhunski kotiček za preživljanje počitnic, nikakor pa v takem razpoloženju nisem videl konstruktivnega okolja za moj namen.

Kadirjeve hiške

Če že drugega ne, tukaj vsi po vrsti kadijo kot Turki… Olympos je gotovo raj za kadilce, saj je treba z lučjo sredi dneva iskati nekoga, ki bi vsaj od daleč lahko razumel, zakaj nekdo sploh HOČE nehati kaditi, kaj šele, da je za to pripravljen vložiti veliko časa in napora. Zakaj nekdo vstaja ob 6-ih zjutraj in teče proti plaži in se dve uri pozneje vrača ves poten in utrujen na zajtrk, medtem ko drugi polni energije na ta sveti jutranji obred vstopajo naravnost iz še toplih postelj…

Poletna vizija Olymposa pa ima glede na moj namen še druge slabosti – preveč je dogajanja in dobre družbe, ki te mimogrede potegne zraven, h kakemu pivcu in k dobri debati, k večernemu tabornemu ognju… kjer vladata užitek in zabava tja dolgo v noč… Poletni Olympos je gotovo kraj za užitek tudi zaradi poletne vročine, ko se sredi dneva ni pametno kaj dosti premikati, temveč bolj poležavati ob morju, se kopati in počivati – poletno dogajanje predvsem preveša v popoldne, večer in daleč v noč… Za redke izbrance pa tudi v jutro in zgodnje dopoldne (če se uspejo zbuditi).

Kadir pa mi je govoril – Oskar, pridi v Olympos pozimi! To je v Olymposu najlepši čas! Ni gneče in ni vročine. Čudovito odmaknjeno vzdušje je kot nalašč za raznovrstne aktivnosti, ki se jih sam spomniš… Do izraza lahko pride tvoja lastna spontanost in ustvarjalnost… izreden čas je za gibanje! »Pridi pozimi, za dlje časa,« mi je govoril Kadir. »Pozimi je Olympos tisti, v katerem  spoznaš:

-      dlje ko si v Olymposu, bolj ga vzljubiš…

-      dlje ko si v Olymposu, hitreje ti beži čas…

-      prav v tem času je prava mera vsega – nič preveč, nič premalo…«

...na drevesih

To pa je kot naročeno za moj namen in letos sem sprejel Kadirjevo vabilo. In zdaj me Kadirjeve hiške gostijo že tretji teden.

* * *

Iz vsake še tako malenkostne in nepomembne stvari se lahko naredi velika zgodba. Za to sem baje zelo nadarjen. Je pa v tem tudi dobra plat medalje – postane zanimiva, pritegne pozornost. Če pa v zgodbo z nepredvidljivim razpletom in koncem vložiš sebe kot glavno stavo, hej, potem lahko še tako nepomembna malenkost postane strastna pustolovščina!!

Tako je tudi z mojim sedanjim »projektom« prerojenja. Iz čistega miru (in ne zaradi potrebe ali nujnosti) se izpostavim igri z izjemno ostrimi pogoji – ukinem vse strasti in slasti (navade in razvade) življenja, ki so me v preteklosti privlačile, ter jih zamenjam z vsem tistim, kar sem v življenju zanemarjal. Ukinem in presekam vse dejavnosti, ki so mi v preteklosti pomenile 90 % vsega časa in življenja, in jih nadomestim z novimi (ali ničem).

Zgodba je zanimiva že v zasnovi, kajne? Ker se preprosto ne more vedeti, kaj se bo dogajalo, še manj pa kaj bo na koncu iz vsega tega nastalo. Meni je zgodba je še toliko bolj zanimiva zato, ker temelji na osnovah vodniške šole, filozofiji Agencije Oskar in oskarizmih… kar že dolgo izvajamo v praksi, zdaj pa je treba to 1. preizkusiti na lastni koži (auč, boli…) in 2. najti prava nadaljevanja za razvoj.

* * *

V Olympos sem se odpravljal silno mešanih občutkov in s tesnobo v srcu. To bo pravo soočenje, to je prava priložnost! Zdaj se v ostrih pogojih preporoda gotovo razkrijejo že zdavnaj pozabljene nezavedne zgodbe…

Dobro namreč vem, da so cigareti in kajenje le vrh ledene gore – da je to način življenja, ki prikriva prave vzroke… da je kajenje le posledica nekih neskladij, ki usekajo na plan in se nemilostno razlijejo skozi polje zavednega… Prav zanima me, kateri so tisti pravi vzroki, zaradi katerih sem moral v preteklih 24-ih letih pokaditi preko 520 000 cigaret!

To bo prava borba duše s telesom, borba z zastarelimi in okostenelimi miselnimi vzorci, ki so botrovali moji prvi cigareti tam na začetku študentskih dni… V teh pa je skrita nezavedna mladost in zdavnaj pozabljene zgodbe… ki se nepovabljene vrivajo v trenutek sedanjosti, da ne morem živeti sebe toliko, kot mi je dano!

To bo torej veličastna borba starega in novega! Ko se miselne, čustvene in fizične inercije starega usekajo z ostrimi pogoji novega in novimi pravili…

Čudovita narava

Rdeča nit novega scenarija je prenehanje kajenja, kar bo sprožilo vsaj 50 % dodatne energije, ki so jo zdaj ubijali cigareti… hkrati pa pričakujem soočanje z brutalno nikotinsko apatijo in depresijo ob njegovem pomanjkanju. Sledi odpoved vsem poživilom, kot so kava in čaj, kar bo skupaj z odsotnostjo kajenja naredilo čisto blokado razumu, da sploh ne bo mogel več misliti in povezovati… da se začutiš čistega idiota in nesposobneža…

Od tu do bankrota visokoleteče samopodobe ni več niti pol koraka razdalje več. Ob nikotinski apatiji in popolni blokadi razuma se stara samozavest in samozaupanje raztreščita na nerazpoznavne koščke. Še včeraj preproste in samoumevne stvari postanejo danes skoraj nemogoče… V človeka se naseli nemoč in negotovost, izpostavijo se strahovi in dvomi, ki so dolgo nerazpoznavno tleli v poltemi opojnega dima… Tur se razpre in seveda – razlije…

V bistvu gre za neznosna stanja, polna lastnih soočanj in razočaranj nad samim seboj… Stanja prav fizične »potrebe in lakote« po starem… lakote po opojnem dimu in stari samopodobi, lakote po starih užitkih in starem samozaupanju… Lakote po slastni misli – življenja na lovorikah preteklosti! Za sestopanje iz lastnega piedestala (umišljenih dignitet, ki si jih človek nepazljivo pripisuje v hitrem življenju…). Ki se jih nikoli ni treba sramovati, a ko jih enkrat spoznaš, jih nikoli več nočeš živeti… Ki jih ne plačuješ z denarjem, temveč z vsakim trenutkom svojega življenja!

Zato je bistveno, da v ta neznosna stanja vstopaš KER SAM TAKO HOČEŠ (in ne zato, ker moraš)! Kajti potem veš, zakaj tako. Preprosto vidiš nek vrh in VEŠ – TJA HOČEM PRITI!! In potem hodiš proti njemu – če je treba skozi globoka močvirja ali ostra skalovja… In v nobenem trenutku se ne sprašuješ – zakaj sem tu? Kaj tu počnem? Ali ni boljše poti?

Zakaj? Ker vem – hočem na TA VRH!

* * *

Zimski Olympos je za moj namen padel kot muha na med. Pravljičnost Kadirjevih hišk in njihova preprostost sta že sama po sebi preobrat na preteklo poznano in prej obstoječe. Zimski Olympos je skozi zimo čudovito INDIFERENTEN in nevtralen – lahko si najdeš družbo ljudi iz raznih kotičkov sveta… lahko najdeš družbo kopice domačinov, ki pri bogu nimajo kaj drugega početi kot se družiti s tabo… a si lahko hkrati sam s seboj in tak kot hočeš biti – pa nikomur ni treba polagati računov ali se zagovarjati.

Predvsem pa je zimski Olympos vrhunska naravna scena, v kateri lahko vadiš lastno spontanost – danes tak sprehod in jutri drugačen, danes s kolesom in tek… pa skok v poznonovembrsko morje… jutri pohod po gričevju in kaj vem, kaj še vse…

Zimski Olympos je torej diskretna scena, kjer se lahko igra velika igra. Scena, ki sama sebe ne meče ven… Scena torej, ki izpostavi tvojo igro. Kot jo igraš, kot se dogaja. Vrhunska scena, z vsem kar potrebuješ – tu so statisti in stranski igralci… Ej, samo igrati je treba!

Zimski Olympos je prava scena za VELIKE IGRE! Tiste velike, kjer človek zastavi sebe kot glavni vložek na ruleti življenja… in potem kroglica švisne po številčnici… in se kotrlja… in kotrlja… in kotrlja… in… (nadaljevanje prihodnjič)

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Povsem logično je, da sem prišel spreobrnjenje in lastno prenovo delat semkaj. V objem mogočnih borovih dreves, čudovitih pogledov, mehke mediteranske klime in množice prijetnih potk za sprehode in tek… Pa hkrati le korak od civilizacije, kjer lahko le uro in pol daleč v živo poslušaš koncert Iva Pogoreliča…

Zame je Olympos gotovo najlepši delček turške, pa si upam trditi tudi celotne Sredozemske obale! Ne gre zgolj za lepoto, temveč splet stvari, ki se prav v Olymposu zaokrožajo v svojevrstno celoto… Gre za feeling, »posebne energije«, neke vrste »umeščenost« v ta prostor…

Gospod Kadir

Gotovo del občutka »domačnosti« v tej deželi izhaja tudi iz posebnega prijateljstva s Kadirjem, lastnikom Kadirjevih hišk in avtorjem prav posebnega vzdušja v njih, ki je ime Olympos ponesel po celem popotniškem svetu… in je turški Olympos danes bolj poznan kot grški…

Ja, s Kadirjem naju druži posebno prijateljstvo. Ne le jaz, tudi naši potniki začutijo gostoljubje in njegovo srčno širino, ko bivajo v Olymposu. Ja, počutimo se kot cenjeni gosti, nekaj posebnega… in ne le delček neosebne turistične množice. Ja, počutimo se domači, umeščeni v ta prostor.

Kadirjeve hiške na drevesih

Z Olymposom sem se prvič prekrižal pred 14. leti, ko sem na koncu 2,5 mesečnega izgubljanja po vzhodni Turčiji zašel v to ozko dolinico… ostal dobra dva tedna in dokončal lastna razmišljanja o življenju in sebi, postavil zadnje temeljne kamne Agencije Oskar in zastavil operativni načrt – kot se danes izkazuje, za naslednjih 14. let mojega življenja.

Skozi leta divjih potovanj in aktivnosti me je v ta čudoviti kotiček le redko vodila noga. Pa še takrat na hitro, le dan ali dva… morda kot kratek počitek med dvema potovanjema… Veliko premalo, da bi ga začutil, da bi se mu lahko prepustil…
A sem vedno čutil – ja, sem se vrnem, ko pride pravi čas… in ostanem, dokler bo potrebno.

Olympos, Turčija

Zdaj je prišel pravi čas! Potreba po postanku, preobrazbi, spreobrnjenju… Čas, ko je treba očistiti navlako in smeti, ki se naberejo po bogatem, a hitrem in aktivnem domačem življenju… Se očistiti okostenelih miselnih in čustvenih vzorcev, zajeti novega vetra v krila… da ptica poleti visoko, visoko tja pod svobodno nebo!

Zato Olympos, moja inspiracija, kot adut za čase, kot so tile… Kajti če je kje kotiček, kjer bi Oskar na tem svetu želel pognati korenine, naj bo to tukaj.

In kako sem si zamislil tole pisanje?

Kot nadaljevanko v živo. Kot opis Olymposa in življenja v njem, mojega bivanja in dogajanja, pa tudi bivanja in dogajanja v Kadirjevih hiškah… Pisal bom o lastnih mislih o sebi in svetu, pa o mojem projektu čiščenja in preobrazbe… Objavljal pa bom vsakih nekaj dni na teh straneh.

Lep pozdrav iz Olymposa
14. dne nove dobe

Objavljeno 19. nov 08