Sprejmi ali ne! (zahodna Kitajska)

Sprejmi ali ne drugačnost okolja, naroda. Nihče te nič ne razume. In ko začutiš nemoč pri verbalnem sporazumevanju, veš da moraš začeti uporabljati grimase in roke. Veliko kriljenja in kondicijske volje za

oslovski taxi

dopovedovanje, kaj bi rad in kaj te zanima. In ko to vključiš, veš da ti tuji jeziki prav nič ne pomagajo. Takrat globoko vdihni, začni govoriti po domače, lahko uporabiš tudi najbolj nerazumljivo domače narečje, nasmešek na usta in vsi te bodo vse razumeli. Vsem boš vse dopovedal in začuda jih boš tudi sam vse razumel. Tako je potekalo sporazumevanje na severozahodu Kitajske, točno v provinci XinJiang. Da nam bo bližje razumevanje kje to je; to je bivša država Turkestan, katero so Kitajci »osvobodili« leta 1955. Pred kom še danes ni nikomur znano. Važno, da je ta provinca polna nafte, in da lahko Kitajci sedaj nemoteno črpajo nafto za lastne potrebe, kar pa ne zadostuje za celo državo, saj jo še vedno uvozijo 50%. Sama provinca je velika za 80 Slovenij, in ima 40 mio prebivalcev. Po večini so to Ujguri, potomci Turkov, ki razen tega, da spadajo na Kitajsko območje nimajo nič skupnega z »osvoboditelji«. Imajo svojo kulturo, islamsko vero, svoje običaje, jedi, fizionomija telesa je drugačna. Skratka niso Kitajci. Vendar se Kitajska vlada zelo trudi s priseljevanjem Hanov (Kitajcev) v to provinco.

pečene piške

Zgradijo cela mesta ali pa že v obstoječih gradijo cela naselja in tja brezplačno preseljujejo Hane iz drugih provinc. Z namenom, da razbijejo celovitost Ujgurov. Bojijo se uporov in jih poskušajo umirjati s prisotnostjo policije in vojske. V vseh vladnih ustanovah, ter ostalih pomembnih državnih točkah so povečini zaposleni Hani in držijo vajeti trdno v rokah.

Tja smo potovali v času olimpijskih iger, ki so potekale 4.000 km daleč stran, vendar se je vseeno še kako poznala paranoja v zraku. Bili smo deležni večkratnih cestnih kontrol, strogih kontrol na letališčih (notranji leti), hotelskih preverjanj prtljage in podobno. Kaj so iskali nihče ne ve, saj so vsakič pojasnili drugo zgodbo. Enkrat so iskali alkohol, saj je ta izredno nevaren za hotel in verjetno lahko razstreliš kakšno sobo, drugič so iskali orožje, spet tretjič kaj tretjega. Važno je, da so ljudje zaposleni in da imajo službo. Kaj točno delajo, pa ni pomembno. Pomembno je tudi, da obdržiš nasmeh na ustih, ker v nasprotnem primeru Kitajci zablokirajo. Enostavno ne morejo delovati, če se sogovornik drži resno in to jih zmede. Takrat so »čist fertik« in ne morejo razmišljati. Bolele so me roke od govorjenja, saj potrebuješ dosti volje in kondicije za sporazumevanje. Pestro postane, ko želiš v kakšni restavraciji naročiti hrano. Njihova asociativna moč je drugačna kot naša in nimajo enakih asociacij

pozerska kamela na dnu jezera

na zadeve. V neki kitajski restavraciji sem si zaželela jesti piščanca, vendar me ni nihče razumel. Nato sem pričela oponašati kuro, mahati z rokami (perutničke), pa sem natakarico še bolj zmedla, kot je že bila. Debelo me je začela gledati in si je mislila, da jo zafrkavam. Vendar ji ni potegnilo, da oponašam kuro in da si želim »čiken« jesti. Bilo je prav komično, in sama sem padla v smeh, ko sem videla njene široko odprte oči in usta. Še danes se smejim na ta račun, kako sem jo zmedla… Ne preostane ti drugega, kot da se naučiš dve, tri jedi in te naročaš cel čas, pa četudi ti na koncu potovanja že iz ušes štrlijo (lahmani, plovi,  riževa juha, šiš kebabi).Lačen le ne boš, razen če prisegaš na žlico in vilice. Zapriseženi vzemite s seboj jedilni pribor, ker boste tam dobili le palčke brez »šnel kursa«. Ampak verjemite, da boste po enem tednu redne uporabe postali že pravi mojstri prijemov in akrobacij pri hranjenju s palčkami. Le na jedilno majčko ne pozabite. Ta je zelo pomembna, saj se lahko kaj hitro poflekaš s hrano (lahmani so debeli in zelooooo dolgi špageti pripravljeni z zelenjavo in mesom). Naša sopotnica se je zelo prebrisano domislila jedilne majčke in ko jo je oblekla, je vsem potegnilo, da smo najbrž že lačni in da moramo narediti en lunch stop. In še dobro, da so bili ti stopi, drugače bi se prilepili po sedežih od predolgih avtobusnih voženj. V Sloveniji nismo navajeni takšnih dolgih razdalj. Tam pa je čisto normalno, da so kraji oddaljeni po 600 in več km. Povprečno smo se vozili 10-11 ur na dan, vmes je bilo par nočnih

v ozadju jezero Kanas

voženj, tudi zaradi zaostanka v programu. Zaostanek je nastal, ker smo bili v vlaku ujeti 13 ur zaradi peščenega viharja blizu Turpana. Ker so precenili, da je prenevarno nadaljevati z vožnjo smo se ustavili za 13 ur. Nihče ne ve, ali je bil res peščeni vihar ali ne, itak imajo blokado informacij. In kar se vlada v Pekingu spomni, tako je. Če reče, da naj povejo da piha, je pač vihar in se noben ne sprašuje in tuhta. Ne pa tako kot pri nas. Tukaj bi bil že cel halo, če bi ljudje na vlaku ostali ujeti in zaprti cca 13 ur nekje npr. v Radovljici. Brez informacij, hrane (še dobro da smo imeli zaloge piškotov). Čez čas so začeli nositi instant juhe in to je bilo to. Tako je naša odisejada z vlakom potekala 23 ur. Doživeli smo tudi popolni sočni mrk blizu Hamija, ki je trajal cca. 2 minuti. Doživetje je nepopisno lepo in ob enem srhljivo. Vsa tista čudna svetloba, ki ni noč in ni dan, postane hladno, živali utihnejo, ljudi napolni evforija in srh, kaj če tako ostane za vedno in se sonce ne prikaže več?!

popolni sončni mrk-korona

Tako nekako so se verjetno počutili vsi tisti, ki so bili v zgodovini izgnani iz kitajskega cesarstva in katere so vrgli ven na zadnji točki kitajskega zidu v JiaYuguanu. Od zidu naprej ni bilo nič, razen puščave Gobi. In kdor vstopi v puščavo, se iz nje več ne vrne. Vendar je le sčasoma tam nastalo naselje in potem mesto. Torej si lahko mislimo, da so v tem mestu potomci teh izgnancev (kriminalcev, političnih izgnancev itd.).

Na naši poti so bile kar pogoste »odisejade«. Ena takšnih je sledila še v Rdeči kanjon, do katerega nas je vodila 72 km dolga makadamska luknjasta cesta po strugi reke. Do tja smo potrebovali 5 ur. Si predstavljate 5 ur 70 km po luknjasti poti? Vendar se je izplačalo. Kanjon je fenomenalen in ga je vredno prehoditi (5,2 km). Vse te oblike, barve… Pot proti naslednji destinaciji Kuči je bil še bolj odisejistično obarvan, saj nismo

mogli ven iz te struge. 10 km pred izhodom se je pokvaril en izmed mnogoterih kamionov in obtičal na sredi

živinska tržnica v Kašgarju

ceste. Prehod ni bil več možen v nobeno smer. Slovenci, navajeni reda in discipline smo vzeli zadevo v svoje roke. Dobesedno. Vodič, ter midva z Andrejem smo se šli prometnike in pričeli z usmerjanjem prometa. Ponoči okoli polnoči, in kjer je cestnega prahu za izvoz, smo z naglavnimi lučkami pričeli kriliti in usmerjati nekatere naprej, druge nazaj toliko časa, dokler našemu avtobusu nismo naredili proste poti, za izhod iz te zmešnjave in ozkega grla. Po kakšni uri je naš šofer našel še neko zapuščeno cesto po kateri smo nadaljevali pot in končno prišli ven iz tega začaranega kanjona. Očitno nam ni bil namenjen. Tako kot ne jezero Karakul na višini 3.600 m, kjer je bilo slabo vreme in je ponoči deževalo. Če boste kdaj bivali v jurti, preverite, če je cela in če slučajno kje pušča. Če

kitajski zid

boste opazili, da je prekrita s polovinilom, pojdite proč, razen če bi radi doživeli »mokro avanturo« in naslednji dan vse sušili od čevljev do potovalk.  Nam je bilo pa zato usojeno prečkanje puščave Taklamakan, skozi katero pelje nova, lepa, široka cesta in pa Kašgar. Kašgar je ena izmed stotih destinacij, katere naj bi vsak popotnik enkrat obiskal. Poseben je zaradi še vedno pristne in originalne živinske tržnice. Še vedno poteka trgovanje z živalmi tako kot v času svilene ceste. Čeprav je šlo za živali, me je malo spominjalo na naš avtomobilski sejem, saj so živali ravno tako pregledovali in jih testirali. Npr. nekdo je kupoval osla in ga »peljal na probo«. Pregledal je zobe, ušesa, dlako, testiral odzivnost na palico, udarec, glasovni zvok, hitrost in ubogljivost.  Mislim, da je sklenil kupčijo, ker je izgledal kar zadovoljen. Pa tudi osel ni izgledal nič »karamboliran in gnil«. Ampak ne boste verjeli: Svilena

puščavski podpis

cesta še vedno teče. In to v 21. stoletju! Delno še vedno s kamelami, osli, konji z obveznim tovorom. Po večini pa s težko tonskimi kamioni, ki prevažajo robo iz enega konca na drugega. Takšni so ti novodobni karavanarji, le da ne tovorijo 30-40 km na dan temveč 500-600 km. Bistvo in namen pa sta ostala enaka.

XinJiang sem zapustila z mešanimi občutki, utrujena od vožnje, »govorjenja«, drugačnosti, umazanije, površnosti. Tako zelo drugačen narod, ki daje prioriteto čisto drugem zadevam in se ne ozira na druge. Mogoče pa je v tem ves ta čar, mešanica narodov, ki sprejema od drugih, umesti v svoje in nastane mix kultur.

Sprejmi ali ne. Odločitev je tvoja.

Duška Praprotnik

Naročite se na RSS

Mekong je daleč, veš. In ogromen je tudi. Kjer je najširši, ima v deževni sezoni kar 14 kilometrov. In tam – torej tu, na jugu Laosa, na meji s Kambodžo -  je po njem posejanih kar štiri tisoč otočkov! Nepojmljivo, kajne. Na enem teh se zdaj potepam jaz.  Pijem laoško kavo. Mislim nate, nizam dogodke minulih tednov … Ni ti jasno, kako sem se znašla v Laosu. Tudi meni ni bilo, a zdaj, ko sem tu, je vse zelo samoumevno.

((((Laos – eden zadnjih mirnih kotičkov na zemlji. Zelo prvinski, neraziskan, marsikje težko dostopen ali sploh ne. Zelo gorat. Obdan je s Tajsko, Burmo, Vietnamom, Kambodžo in Kitajsko.  250.000 kvadratnih kilometrov, pet milijonov prebivalcev. Le 22 odstotkov jih živi v mestih. Tu je še zmeraj komunizem in v marsikaterem večjem kraju so jutranja budnica razni govori in koračnice, ki donijo iz zvočnikov, napeljanih po  glavni cesti. Nekaj več kot polovica je pismenih, od tega 70 odstotkov moških in 30 odstotkov žensk. V šolah se učijo laoščino, obvezna je petletna osnovna šola, vendar je mnogi nikdar ne končajo.)))

Pred hišo

V Laosu je približno 6.500 kilometrov cest, od tega le tisoč asfaltiranih. Vendar tudi ta asfalt ni tak, kot smo ga vajeni doma – do tebe zdrsnem po avtocesti v nekaj več kot pol ure; v tukaj bi za to razdaljo potrebovala po asfaltu vsaj še dvakrat toliko časa; po makadamu, ki je tukaj izvirno luknjast, še nekajkrat toliko; po reki  s čolnom, zbitim z desk, skoraj ves dan; z bambusovim splavom še dlje … Če bi živela v Laosu, bi redkeje skupaj pila kavo. Morda pa bi jo ves čas, ker takole življenje »na pol« … v to deželo pač ne sodi.

Skoraj mesec dni živim brez elektrike. Le večja mesta jo imajo po nekaj ur na dan (Oudom xay, Phonsali, Phonsavan) in le redka ves dan (nekdanja prestolnica ob sotočju Mekonga in Khana Luang Probang, zdaj mesto pod zaščito Unesca, z več kot 30 budističnimi templji, in zdajšnje glavno mesto Vientiane; morda še katero). Si predstavljaš, da sem večino tega časa preživela v džungli, po skoraj nedotaknjenih rekah, med plemeni na severu Laosa …

Makovo polje

Nihče ne ve, kako razširjeno je tu plemensko življenje. Uradniki ga niti ne priznavajo, poznavalci pa menijo, da jih tako živi nekaj tisoč do nekaj deset tisoč. Različnih plemen je približno trideset, ta pa se združujejo v tri osnovne skupine glede na lego, kjer prebivajo: v nižinah, višje in najvišje (Lao Loum, Lao Theung, Lao Sung).

…Vse se dogaja na tleh. V temi, ob soju sveč, z veliko mačeto sekljam zelenjavo, s sopotniki pripravljamo večerjo za vse nas in gostitelje. Ken, naš laoški prijatelj in vodnik, sumljivo pogleduje. Ne zaupa? Povsem drugače in nespretno se lotevamo kuhe. Bo ostal lačen? Ga bomo spravili v zadrego pred temi srčnimi ljudmi, ki so nam odprli vrata, nam zaupali vse, kar imajo … Počutim se kot v stari črni kuhinji z muzejskih razglednic. Svetlana z ustekleničeno vodo, ki smo jo v nahrbtnikih prinesli iz doline, umiva surovine in kuhinjske pripomočke. Pazi na vsako kapljico. Silvo v velikem voku meša in praži vse, kar mu zrežem. Pomešano z rižem in obilico ingverja ter sojine omake bo zelo slastno! Del zelenjavne mešanice odstopi Darji, ki v drugem voku vre vodo za juho. Še poparjeni riževi rezanci in … Odlično. Soba (30m2) se v trenutku spremeni v jedilnico. Približno petdeset jedcev nas je z domačini vred in vsaj še toliko jih opazuje. Ne le, da smo med njimi Slovenci prvič; tudi sicer skoraj nihče ne zaide k njim. Kar nekaj dni smo z ladjicami pluli po džungelski reki Nam Tha in se s tovornjaki prebijali v ta del dežele, nedaleč od meje s Kitajsko. Po treh urah hoje po strmem gozdu – spremljal jo je močan in trajajoč naliv – je bil sprejem v vasi plemena akha najlepše darilo. Povsem premočeni smo se zatekli v hišo, kjer zdaj tako slavnostno večerjamo. Po tramovih visijo naša oblačila, slastno večerjo pa že zalivamo s priljubljeno domačo pijačo laolao – z riževim žganjem. Plemenski poglavar ima »slavnostni govor«, potem pa nam v čast zapoje. Zapeti mora tudi naš »poglavar«. Oskarju se pesem po navadi zatika, zato mu pomagamo. Slovenska pesem se vse glasneje razlega na drugem koncu sveta.

Jutro po deževni noči

Plemena so večinoma samozadostna. Sama pridelajo, kar potrebujejo, sicer pa med njimi poteka izmenjava. Denar si postopno utira pot tudi k njim. Prirejajo tržne dneve. To so pravi prazniki. Pridejo bližnji in daljni, s hribov, z druge strani reke … Nikdar ne bom pozabila, kako so nas pričakali, nas, zanje drugačne, ko smo se izkrcali na nabrežju. Počutila sem se kot v dokumentarcu.

…Otroci so skakali, stegovali ročice, njihovi obrazi so bili sam smeh in žareče temne oči. Zvedavo so opazovali, kako se nerodno spravljamo s čolna in s sandali v rokah bosi brodimo po kalni vodi. Ovešeni z oblačil, fotoaparti, nahrbtniki smo bili zanje najbrž zanimivi. Počutila sem se kot tujek v džungli, čeprav vem, da sem bila sprejeta morda bolj kot marsikdaj doma; domačini so nam bili naklonjeni in zelo širokosrčni. Zaželela sem si, da bi bila kot oni. Pobožna želja. Ženske so povsem drugačne. Gibke, vitke, mile in divje obenem. Kar koli delajo, počno to elegantno: nosijo tovor na obeh straneh palice, ki varno sloni na njihovih ramenih; sklonjene ali sede pripravljajo hrano; ovite v saronge se umivajo v reki, s prsti češejo in ovijajo dolge temne lase. Zelo lepe so. Kdo ve, kako vidijo ti ljudje nas. Najbrž se jim zdimo vsi enaki in to, da imam poležane lase, pogrižene nohte in zmečkano majico na sebi, vem le jaz. Sprehajam se med stojnicami, navdušeni so, ko se zanimam za njihovo domače platno. Čudovito tkejo te ženske. Temno blago z izstopajočimi pisanimi vzorci. Lepo se jim podajo krila, ki jih nosijo – niso zašita, le blago spretno preganejo in si ga opasajo. Veliko je izdelkov iz bambusa: košare, v katerih prenašajo kure ali pujske, nekakšne pletene polkrogle – pokrovi, pod katerimi se varno pasejo piščanci, podstavki za kozarce, pladnji, torbe … Veliko pletenja je tudi iz palmovih listov: od embalaže, do okraskov in raznih uporabnih košar. Bosi otroci v čistih, a včasih razcefranih majicah se zbirajo v gruče in se igrajo. Podobno kot smo se mi včasih s frnikolami, le da imajo plodove raznih dreves. Žvečijo sladkorni trs. Na obrobju tržnice prijetno diši in v pisana oblačila odeta ženska z otrokom, povezanim čez ramena, spretno peče bananine cvrtke. V veliki ponvi, oprti na dva kamna, med katerima je zakurila. Privoščim si slasten obrok …

Ko na pot pride reka

Med plemeni vlada animizem, svet šamanov, duhov, vraž. Na hitro vsega tega ni mogoče spoznati. Seveda pazimo, da se pri vstopu v vas ne dotaknemo vrat. Ta imajo simbolični pomen. Verjamejo, da v vasi domujejo le dobri duhovi, onstran vrat, torej v džungli, so pa vsi, tudi slabi. Če bi se kdo dotaknil vrat, morda ne bi bili več varni pred slabimi in morali bi postaviti nov vhod … Spet pri drugem plemenu zelo spoštljivo zremo v papir, pribit na steno,  z zlatim kvadratom na sredi. Nihče se ga ne sme dotakniti. Razlogi so podobni kot pri vratih.

… Vstajajo zgodaj. Žene nahranijo živali, pripravijo zajtrk za družino. Po navadi skledo že znane juhe – z rezanci, veliko zelenjave in močno začinjeno. Moški gredo na delo (razen pri mongih, kjer se moški ukvarjajo predvsem s svojimi štirimi ženami in otroki, žene pa opravljajo domala vse in za moževo pozornost krepko garajo). Opravil ne zmanjka. Sekajo bambus, delajo na polju, »zidajo« hiše. Lesene hiše »preživijo« nekaj let, potem postavijo nove. Po navadi drugje, saj se selijo, ko se zemlja, na kateri pridelujejo zlasti riž, izčrpa. Posekajo gozd, ga požigajo in tako pripravljajo nove terene za polja in naselje. Riž je zahtevna kultura, potrebujejo dobro zemljo in jo tudi zelo izčrpa. Je pa tudi osnovna hrana. Kako slasten je pravzaprav! In koliko vrst ga je. Najbolj všeč mi je tisti, ki ga grabiš v velikih kepah kar z roko in ga namakaš v razne pikantne omake (sticky rice). Otroci ga v posebnih pletenih košaricah nosijo za malico v šolo, odrasli na polje. Hiše imajo tudi svoje priročne vrtičke, na katerih raste vse tisto, kar mora biti gospodinji pri roki. Včasih so ti vrtički na visokem, na posebnih nosilcih (palicah), da so na varnem pred kurami. Najbolj nenavadni so pujsi. Ti so ščetinasti, črni. Ja, pa tudi rjave sem videla. Bili so mladiči in če ne bi imeli značilnih ušes, bi mislila, da so psički …Pujsev je v vaseh veliko. Sčasoma se navadiš, da ti opletajo med nogami. Kakšne bi bile te vasi, če jih ne bi bilo … Pujsi namreč pojedo vse ostanke hrane, človeške iztrebke in še marsikaj. Kar pripodijo se za teboj, ko se skušaš malo umakniti in opraviti eno temeljnih človeških potreb…

Laoška podoba

Življenje tukaj teče počasneje. Tako je kot včasih ob najinih nedeljah. To pismo ti pišem na eni od teras, nagnjenih nad Mekong. Vsa družina je zbrana naokrog. V pleteni košari že debelo uro spi dojenček, v kotu terase se igrata njegova brat in sestra. Oče ima svoje trenutke ob pipi, stara mama sedi, opazuje dogajanje in se smehlja. Brklja po kuhinji, skuhala mi je kavo, ponuja mi riž z zelenjavo, a sem že zelo sita. Ker nič drugega ne naročim, mi nosi naravne poslastice. Pravkar nekakšen strok, v njem pa so temno rjave koščice, obdane z okusnim mesom. To me spominja na džem iz fig in sliv. Makhamvan se imenuje, če sem razumela prav. Okus mi je všeč, gospa me zalaga. Prinesla bom koščice, torej semena. Morda bodo uspevale na tvoji gredi – ti imaš zmeraj roko za cvetje, za vrt.

Med bambusi

Čez nekaj ur se bo začelo mračiti. Vaški utrip bo zaokrožilo običajno umivanje v reki. Ko sem se sinoči tudi sama umivala v njej, sem skušala zaplavati proti toku. Zamahovala sem in zamahovala, a ostajala na mestu. Tudi današnjo nedeljo bom zaokrožila v Mekongu. Zadnja nedelja v tem koncu sveta. Za zdaj. Dobro se počutim tukaj. Vse je tako preprosto, naravno. Potrebovala sem drsenje s čolniči po rekah, grizenje kolen v strmine, poskakujoče potovanje s tovornjaki po poteh visoko v hribih, prižiganje sveč, spanje na trdih tleh, včasih v mrežah proti komarjem … Prihodnjo nedeljo bom – doma. Pripovedovala ti bom laoške zgodbe.

Lučka