Olympos – galerija slik
Vabimo vas, da si ogledate galerijo slik iz prečudovitega Olymposa… odpočijte si oči
Vse informacije o možnostih letovanj v Olymposu in Čiraliju pa dobite tukaj.
Naročite se na RSS
Markovi zmagovalci
Je lažje potovati,
če nasmeh si v srce vzameš,
kot lažje je zaspati,
če v iskrenosti verjameš…
Eno »tistih« poletij je, ki se zame končajo na »maturantski izlet«…Tisočkrat preigrani črni scenariji, zgodbe o odgovornosti in nepredvidljivosti, preplet skrbi s pričakovanji. Pa vendar neskončna oddaljenost od rutine. Da je tako, dokazujejo zaskrbljenost staršev in vprašanja, ki zahtevajo nemogoča zagotovila. Najbolj tisto, da se ne more nič zgoditi. Niti mojih 110 odstotkov vloženega truda ne more popraviti neznosnosti avtonomije, ki mi jo podarja država le ob izbranih priložnostih. Odgovorov imam čedalje manj. Komaj kaj bolje je z voljo. Nasprotno pa razlogi, zakaj je doma najlepše, v tem času kar bruhajo iz učiteljev. A globoko v sebi vem, da me bo z mojimi mandeljci spet zamikalo iskanje kake posebne markacije. Natanko tiste, ki je nobena prihodnja obletnica mature ne bo mogla zaobiti..
Na drugem koncu razreda je med dijaki, mojimi kopiloti, vzdušje drugačno. Da je »navadn« in zato ni treba, da še jaz »psihiram ta stare«, mi neverbalno sporočajo . Tako kot vsako leto, a vendar ne isto. Zaradi odsotnosti kemije med njimi, ki je krasila znamenito turško odpravo pred dvemi leti.
Takrat sem se odločil, da bom vse skupaj vzel manj zapeto. Na mlad način, če še znam in zmorem. Nekaj drugega je bilo odločitev udejanjiti. Prtljaga strahov in predsodkov pred deželo na koncu našega omejenega sveta je bila nadvse težka. Vsak kilometer nepozabne in drugačne Turčije mi jo je nekaj pomagal odvreči. Vodička Nataša je deželo znala naslikati tako avtentično, da si jo moral začutiti. Tipični turški večer, prva skupna šiša, pivnanje različnosti in domačnosti hkrati, so bili nalezljivi. Neopazno, a zanesljivo so mi iskreni sopotniki lezli pod kožo in postajali več kot bežni znanci. Trdno spletene vezi med nami so bile najboljši možni odziv na lepoto prostranstev, s katerimi nas je dežela razvajala. Edinstvene mojstrovine narave v Kapadokiji, Pamukkale s svojimi smetanovimi gmotami apnenca in Kleopatrino šampanjsko kopeljo, svilena Bursa…Še bi ostali, vsaj še do kakšnega toplega jutra, ki smo si ga vedno znali prižgati.
Naša srca so, še preden smo se zavedli, osvojili povsem preprosti ljudje. Taki, ki sicer niso imeli kaj dosti na tem svetu. So pa imeli več, kot bomo mi, zaprti v naši zahodno -civilizacijski zlati kletki, kdaj zmogli imeti. Pražnje oblečeni so prišli ob neko (menda zdravilno) jezero čudnega vonja. In nas opazovali, ko smo poskakali v vodo kar v kopalkah. Vročično smo se spravili nad fotoaparate in se »spoprijeli« z bogastvom različnosti. Enkrat vmes me je postalo sram vsega – predsodkov, navidezne superiornosti, lastnih strahov.
Nasmeh matere, ki je nežno stiskala otročička k sebi, mi je krizo pomagal prebroditi. Zmagovalka je kar stala tam, ne meneč se za naše lire, ki smo jih v stilu japonskih turistov razdajali naokoli. Prijaznost je bilo vse po kar je prišla in česar nas je skupaj s sinkom skušala naučiti.
Ravnatelj bi verjetno bolj slabo spal, ko bi videl razmajani turški avtobus. A za šoferja Francija, kot so ga klicali dijaki, je bil nepopisno bogastvo. Drug »šofer«, Janez, je bil zgolj krinka za prometne kontrole, za volan ni smel. Verjetno niti ni znal voziti, je pa zato ves čas prijazno stregel Francija in hvaležne potnike. V Olimposu, ob pravljičnih Kadirjevih hiškah na drevesih, je spil malo preveč. Ker je imel ta dan prosto, ali pa se je hotel le poistovetiti z mladostniško razigranostjo. Niti opazili ga ne bi, če se po šefovi oceni ne bi pregrešil zoper tradicijo, vero in skromnost. Vzgojna lekcija, ki je sledila zvečer, je zasenčila vse moje. Iz njune hiške so se zaslišali, milo rečeno, glasni očitki, zato dijakom niti običajni »razkužilni« odmerek alkohola ni več stekel po grlu.
Kako žive so te slike. Na istambulskem letališču je že zadišalo po goveji juhici, eden od zmagovalcev je opazil širok klobuk na moji glavi. Fantje smo si ga kupili ob slanem jezeru. Na njegovo ganjeno ugotovitev:« Profesor, saj klobuk imate le zaradi vaše pripadnosti bratovščini«, sem le prikimal. Bila je drobna laž, ki je pospremila slovo. Pritekla je iz globine duše. S klobukom sem jo prvemu dežju tega poletja le pomagal skriti…
Vaš stari iskalec mladih poti
Marko Špolad
Olympos – inspiracija moja! IV. del
Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…
V OLYMPOSU MORDA JEDO TUDI PSE!
V zgodnjem decembru, ko popotniki in turisti zapustijo dolino in po penziončkih posedajo le še domačini, po cestah pa vsakogar oblajajo v glavnem le še psi, se v dolini dogajajo zanimive scene… In kdo ve, morda v tej dolini ob večerih in ob tabornih ognjih jedo tudi pse?!
Ko je Kadir pred 25. leti prišel v te kraje, tu ni bilo ničesar. Dolina je bila zapuščena, le po sredini je bila struga hudournika, po kateri so se vozili domačini z volovskimi vpregami. Prvi tovornjak lesa je na vožnjo v dolino čakal 3 dni, saj je morala odteči voda predhodnega dežja.
Sprva je Kadir v nacionalnem parku postavil zgolj kamp za šotore. Kasneje so spontano sledile ideje, zrasle so prve hiške na večstoletnih borovih drevesih, potem še pod njimi. In tako je nastal predhodnik današnjega naselja… Takrat je bila dolina povsem zapuščena in bogu izza hrbta in vsi so se mu čudili – le kaj počneš tukaj? Zakaj kupuješ zemljo tu, kjer je najslabša, težko dostopna in jo večkrat poplavi hudournik!
Konec 80-ih let se je v Turčiji začel silovit turistični boom. Dolina Antalye je postala Meka masovnega turizma. Vse se je strahovito spremenilo – veliki hotelski kolosi in turistična središča se raztezajo vse do Kemra in Tekirove, ki je zadnja utrdba masovnega turizma na zahodni strani doline Antalye. Dlje se ni mogel širiti, saj se začenja varovano okolje narodnega parka Olympos.
Tu je narava gotovo najbolj veličastna, plaže najlepše in vonj po borovcih najbolj intenziven… Sicer ena najlepših turških plaž, vendar nanjo želve ležejo jajca – in se ob plaži ne sme nič graditi, da luči ne bi zmedle mladih želvic na njihovi poti v morje.
Želvicam se imamo torej zahvaliti, da je Olympos postal prava popotniška Meka. S preprostimi lesenimi hiškami in spontanim vzdušjem, domišljijo vzbujajočim okoljem ter mnogimi aktivnostmi je dolina privabljala popotnike ter vse, ki si želijo aktivnih in dinamičnih počitnic… Ker je med množico vedno nekaj takih, ki jih turistična industrija odbija in si želijo več spontanosti izven dosega masovne turistične industrije, brez velikih turističnih kompleksov in hotelov, običajnega turističnega živžava…
Kadirjeve hiške na drevesih so bile prve, ko pa je postal Olympos med popotniki iz celega sveta vse bolj popularen, so zrasli mnogi drugi penzioni – vsaj 15 jih je, vsi so skoraj v piko enaki, s preprostimi lesenimi kočami v pomarančnem ali limoninem nasadu, tesno stisnjenimi skupaj, z jedilnico in prostorom za večerno zabavo… Kadirjeve hiške na drevesu pa so ostale nekaj posebnega.
* * *
Kadirjevo naselje je nastajalo spontano (in tako je še danes!!). S popotniki iz celega sveta so prihajale tudi ideje – kako bi se dalo stvari izpopolniti, domiselno dopolniti… In Kadir, ki je svoje življenje pustil v teh hiškah in je stalno prisoten, je poslušal… in dopolnjeval.
Reklama za Olympos in Kadirjeve hiške se je ustno širila med popotniki daleč pred Lonely Planetom in internetom. To je postala »obvezna« točka postanka in oddiha za skoraj vsakega popotnika. Po potovanju si se prišel sem spočit. Tu si našel ljudi iz vseh koncev sveta, gotovo dobil odlične informacije za nadaljnje potovanje, se poveselil, spočil, užival… In mnogi so po prihodu v Olympos kar pozabili na planirani del poti… Večina pa jih je tu preživela več časa, kot so sprva mislili. Tudi danes ni drugače.
Iz majhnega je raslo veliko, vse je bilo malo »po turško« in prostor je preraščal samega sebe. Začetna infrastruktura ni mogla zdržati vse večjega navala idej. Lanskega februarja je celo naselje zajel ogenj in razen nekaj hišk in Bull Bara je Kadirjeva zgodba zgorela do temeljev.
Kadir se je lotil novega naselja. Težka mehanizacija je zaorala in kmalu je nastalo novo naselje. Veliko bolje zgrajeno, z modernejšo infrastrukturo, veliko varnejše je danes vse skupaj. Poznavalci smo se spraševali, ali bo požar za vedno odnesel s seboj tudi Kadirjevo vzdušje…
Vendar se danes strinjamo – novo naselje je korak naprej! Večina vzdušja je ostala, je pa življenje v naselju prijetnejše. Hiške so novejše, manj je napak in težav, notranjost hišk je lepša, novejša in kar »moderno« urejena. Vsaj prvo leto je delalo skoraj vse! Le starih visokih borovcev ni več… Tistih borovcev, ki so predstavljali glavno vzdušje in so postali pojem – zaradi katerih so bile to Kadirjeve HIŠKE NA DREVESU!!
Ostal je le en visok bor, na njem le ena hiška na drevesu – Penthouse! In ime – Kadirjeve hiške na drevesu!
* * *
Na videz zgolj naselje ob cesti, a ko vstopiš v prostor že takoj vidiš, da je »drugače«. Povsod diha Kadirjeva želja po ustvarjalnosti, njegova ideja po preprostosti, popotniški sproščenosti in enakosti. Kadirjeve hiške so narejene za mlade in mlade po srcu – ki jih prevzame feeling in sproščenost okolja teh hišk, pa znajo pri tem zamižati na marsikatero značilnost »turške organizacije«.
Vse hiške so poimenovane z eksotičnimi imeni, ki so jih iz širnega sveta prinesli popotniki. Tako imamo hiške z imenom Penthouse, Hotel California, Harem, Trump Towers, Casino Royale, Animal Instinct, Nick Cave, Kiwi Cage, Dream House, Wolf Creek, Melrose Place… in Toilet. Vsako od preko 200 lesenih hišk in prav vsaka ima svoje eksotično ime. Pri Kadirju si lahko princeska iz Harema ali volk iz Rdeče kapice…
Veliko hišk je porisanih s slikarijami, ki so jih poslikali potniki ali vsakdo, ki si je želel na to površino kaj dodati. Slikarije dodajajo kontrast in celovitost kaosu, ki sicer že tako vlada v tem ustvarjalnem prostoru. Kadirja nič ne briga, kaj bo kdo narisal in ali paše ali ne… verjetno tu nihče nikogar niti ne vpraša. Ko pa je enkrat narejeno, je po turški navadi to itak vsem všeč!
Kadir je strasten zbiralec starega. Navdušen zbiralec vse mogoče krame, ki bi sicer pristala na smetišču ali kot kurjava v pečeh. Od domačinov daleč naokrog kupuje vse mogoče – stare lesene vozove in stara tradicionalna orodja, posodo iz gline ter tisto za črno kuhinjo, ki jo v modernih gospodinjstvih danes mečejo stran… Pa stara vrata in podboje, okna in drugo gradbeno pohištvo starih hiš v prenovi, ki bi gotovo končala na smetišču. Kjerkoli se kaj prenavlja ali podira… tja pride Kadir in odkupi kar meni, da mu bo koristilo…
Vsa ta šara slej ko prej pristane v Kadirjevih hiškah, ali kot »okrasek« na dvorišču ali drugih površinah, še večkrat pa kot del hiške, v kateri vas nastani. Stara vrata in podboji, stari leseni stebri ali preklade, stare krive deske in… Vse to je v hiškah zbito na en poseben, Kadirjev način. Od nekje je privlekel tudi deblo starega drevesa, ki je doživelo nastanek osmanskega cesarstva 1.299 leta…
Zdi se, kot bi Kadir hotel ustvariti kaos pogledu, nek svojevrsten, prav Kadirjev kaos, ki pa človeku godi, ker sprošča predvsem misli, da morajo biti stvari na svojem mestu in da mora biti vse urejeno!! Pa tudi če gre za ceno čiste logike ali uporabnosti, če je vse v hiškah krivo in se zaradi lukenj pod vrati izgublja ogromno energije… Pustite logiko, o vi ki vstopate… Prepustite se in uživajte!!
* * *
To je prvi vtis, ko človek vstopi v Kadirjev svet. Kmalu pridejo še drugi – najprej množica živali, ki se prosto sprehaja po naselju. Tu so psi in mačke, pa kure in purani, pavi in – ne, prašička do danes še nisem videl. Osrednja atrakcija Kadirjevih hišk pa so platoji za ležanje in uživanje z večernim ognjem, ki ustvarja magične večere… Tu je še igrišče za odbojko (z dovolj nizko mrežo, da Kadir lahko zabije žogo… J), pokriti prostor z restavracijo in žur sobo nad njo… in seveda odprti disko!
Bull bar je disko na prostem - pozimi je zaprt, poleti pa vrhunska zgodba. Vrtijo dobro glasbo, na sredini je prostor za plesat, sredi plesišča pa velik ogenj, ki ga kurijo z borovimi poleni. Naokrog je dovolj prostora za sedet, da popiješ pivo in kakšno rečeš… Vse v Kadirjevem stilu, zbito iz starih desk in tramov iz kdo ve katere podrte hiše. Vrhunska zgodba, vam povem. Po vsakem pivu je boljša, vsak dan je bolj nora. Zdajle pozimi pa je mir – ni nočne glasbe tja pozno v noč, ni žura razen, če si ga sam ne narediš… No ja, za moj namen gotovo vrhunsko!
Kadirjevih hišk ni mogoče opisati – treba jih je doživeti, nekaj dni v njih preživeti, se jim prepustiti in preprosto začutiti tukajšnje vzdušje. Tu ni nič bajnega, vrhunskega ali udobnega… nič takega, kar bi cedilo sline in vzburjalo željo po »nečem posebnem, urejenem, udobnem in morda celo »mondenem«… Kdor na dopustu išče odlično organizacijo in da vse teče kot mora… ta bi v Kadirjevih hiškah pustil veliko živcev… Saj tu vlada bolj kaos, barvitost in »Kadirjeva ustvarjalnost«. Gotovo tudi spontanost, odklop v naravi in svojevrstnem Kadirjevem svetu…
Najlepše pa je tukaj mednarodno vzdušje! Nikoli nisi sam, pa si lahko tudi čisto sam. Vedno najdeš zanimive ljudi iz vseh koncev sveta… Vedno najdeš pogovor ali družbo za izlet, ogromno zanimivega lahko zveš, spoznaš… saj je to svet v malem! Tudi ena velikih Kadirjevih želja – ustvariti harmonijo različnosti, enakost v drugačnosti, cel svet v Olymposu in tako ponesti Olympos v svet…
* * *
Zimski Olympos pa je bolj umirjen in čuten. Vedno se pri Kadirju najde nekaj deset gostov, čeprav je čez dan velikokrat občutek, kot da ni nikogar. Ni gneče in hrupa, vedno je dovolj prostora in nobenega čakanja… Tudi zimski obiskovalci so drugačni – običajno ostajajo dlje časa in vsak je nek svoj kaliber… drugačni ljudje so tukaj pozimi kot poleti.
Prav idealno je za odklop, čudovito vreme in podnebje za preživet hladne zimske dni v gibanju in zelenju. Prehitro bežijo dnevi
…a o tem naslednjič!
27. dan nove dobe
Oskar
Olympos – inspiracija moja! I. del
Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…
Povsem logično je, da sem prišel spreobrnjenje in lastno prenovo delat semkaj. V objem mogočnih borovih dreves, čudovitih pogledov, mehke mediteranske klime in množice prijetnih potk za sprehode in tek… Pa hkrati le korak od civilizacije, kjer lahko le uro in pol daleč v živo poslušaš koncert Iva Pogoreliča…
Zame je Olympos gotovo najlepši delček turške, pa si upam trditi tudi celotne Sredozemske obale! Ne gre zgolj za lepoto, temveč splet stvari, ki se prav v Olymposu zaokrožajo v svojevrstno celoto… Gre za feeling, »posebne energije«, neke vrste »umeščenost« v ta prostor…
Gotovo del občutka »domačnosti« v tej deželi izhaja tudi iz posebnega prijateljstva s Kadirjem, lastnikom Kadirjevih hišk in avtorjem prav posebnega vzdušja v njih, ki je ime Olympos ponesel po celem popotniškem svetu… in je turški Olympos danes bolj poznan kot grški…
Ja, s Kadirjem naju druži posebno prijateljstvo. Ne le jaz, tudi naši potniki začutijo gostoljubje in njegovo srčno širino, ko bivajo v Olymposu. Ja, počutimo se kot cenjeni gosti, nekaj posebnega… in ne le delček neosebne turistične množice. Ja, počutimo se domači, umeščeni v ta prostor.
Z Olymposom sem se prvič prekrižal pred 14. leti, ko sem na koncu 2,5 mesečnega izgubljanja po vzhodni Turčiji zašel v to ozko dolinico… ostal dobra dva tedna in dokončal lastna razmišljanja o življenju in sebi, postavil zadnje temeljne kamne Agencije Oskar in zastavil operativni načrt – kot se danes izkazuje, za naslednjih 14. let mojega življenja.
Skozi leta divjih potovanj in aktivnosti me je v ta čudoviti kotiček le redko vodila noga. Pa še takrat na hitro, le dan ali dva… morda kot kratek počitek med dvema potovanjema… Veliko premalo, da bi ga začutil, da bi se mu lahko prepustil…
A sem vedno čutil – ja, sem se vrnem, ko pride pravi čas… in ostanem, dokler bo potrebno.
Zdaj je prišel pravi čas! Potreba po postanku, preobrazbi, spreobrnjenju… Čas, ko je treba očistiti navlako in smeti, ki se naberejo po bogatem, a hitrem in aktivnem domačem življenju… Se očistiti okostenelih miselnih in čustvenih vzorcev, zajeti novega vetra v krila… da ptica poleti visoko, visoko tja pod svobodno nebo!
Zato Olympos, moja inspiracija, kot adut za čase, kot so tile… Kajti če je kje kotiček, kjer bi Oskar na tem svetu želel pognati korenine, naj bo to tukaj.
In kako sem si zamislil tole pisanje?
Kot nadaljevanko v živo. Kot opis Olymposa in življenja v njem, mojega bivanja in dogajanja, pa tudi bivanja in dogajanja v Kadirjevih hiškah… Pisal bom o lastnih mislih o sebi in svetu, pa o mojem projektu čiščenja in preobrazbe… Objavljal pa bom vsakih nekaj dni na teh straneh.
Lep pozdrav iz Olymposa
14. dne nove dobe
Objavljeno 19. nov 08
Pridružite se razpravi o prispevku na forumu.















