Poplavljeni Jemen

Četrtek

Naslednji dan dopoldne sprehod po Mukalli, jutranji utrip, nismo izpustili mangovega in ingverjevega soka. Tone pa je oddal svoje razglednice v star, železen nabiralnik, ki je stal pred pošto. In v oblakih se odpravimo iz Mukalle. Čez kake pol ure nas je že zajel dež, ki je bil padal, padal in padal. Ko smo se vzpenjali proti planoti Al Joul, ki v nedrjih skriva nenavadne doline, smo si mislili:« saj ni panike, bomo že slikali, ko se bomo vračali po isti poti…«. Zagledamo prve slapove, jaz sem bila še navdušena, kajti edinkrat do sedaj, sem jih videla aprila 2006, ko je deževalo v Khureibi dve uri. Navdušeno ftografiranje prelepe doline: Wadi Ayn, v katero smo se zapeljali. Takrat si nismo mislili, da marsikatera naša slikana hiša, danes ne stoji več. Pridemo do zastoja na cesti. Kaj se dogaja?

Čez vodo v Wadi Ainu

Takoj sem pomislila na nastalo reko in res je bilo to. Tovornjaki, nizki taxi avti so stali pred reko in gledali, da bo usahnila. Landcruiser pred nami se pogumno odpravi v reko in jo prebrede. Mi za njim. Pa smo zmagali…. Ni bilo 10 minut, ko se pojavimo pred drugo reko…..in jo prečkamo. Vsi v avtu smo čutili, kako moč vode pritiska na bok avta in ga poskuša premakniti. Še dobro, da smo uspešno prečkali. Za nami Yousif, potem Mohamed in nazadnje Ali, katerega slika je v časopisu…. Vsi potniki so opazili, da je šlo na tesno. Skočijo iz avta in navdušeno fotografirajo reko. Šoferji pa niso bili ravno veseli…priganjajo nas, da se premaknemo naprej, ker se bodo reke še večale, saj se je voda, kot iz ogromne mize, povrsine 120 000 km2, stekala v ozke špranje, doline Hadramawta. In v eni večji špranji smo bili mi. Sedaj tudi potniki razumejo, zakaj je ta široka dolina, široka…ob takih deževjih se v njo steka voda iz največje površine in še vsa voda iz njenih stranskih dolinic.

Čakamo, čakamo

Nadaljujemo pot. Pridemo do tretje reke, kjer so ustavljeni avti. Gremo ven, takoj nam je jasno, da tu čez ne bomo šli. Povrašamo možakarja in le ta takoj pove, da je pred nekaj minutami odneslo en landcruiser s petimi potniki – prav tistega, ki je pred nami preččkal prvi dve reki (film odneslega avta imamo….). Reka je bila velikosti Save. Drla je s hitrostjo gorskega potoka. Ni kaj, nekaj časa smo bili tam, potem pa smo se odpravili nazaj, do vasice, kjer je bila ena restavracija in šli na čaj, na dva, na tri. Začeli kaditi šišo. Vmes je Walid hodil na izlete do reke, ki je sicer upadala, vendar bila še vedno visoka. Vse bolj je kazalo na to, da bomo morali prespati v naši restavraciji. Že celo popoldne smo se hecali okoli tega in potniki so nekako to dejstvo sprejeli – ja seveda, kaj pa hočemo. Waleed je klicaril turistično policijo in ministrstvo za notranje zadeve. Malo jih pa je skrbelo, če smo Ok, ko pa so se pogovarjali z vojaki iz naše vasi, so videli, da bodo domačini poskrbeli za nas in to jih je razveselilo, kajti ukvarjali so se z ljudmi, ki jih je odneslo, ali pa jim je odnašalo domove. Waleed se je dogovoril z lokalnim sheikhom, prijaznim gospodom, da nas vzame k sebi. Pripravili so nam dve sobani, spodaj so bili naši fantje, ženske pa zgoraj, v ženskem nadstropju. Ravno, ko smo se namestili v hiši, je začelo spet strahovito deževati.

Še več vode

Lilo je kot iz škafa, od devetih zvečer, pa do šestih zjutraj. Jaz nisem nič spala, Sonja iz Železnikov prav tako ne. Njeni spomini na njihove poplave (na rojstni dan moje Ranye) so bili namreč še precej živi. Jelka, mama od družinice, ki je potovala z nami, je bila tudi v skrbeh. Okoli dveh zjutraj nekaj poči. Z Jelko sva obe mislili, da se je odkrušila kaka skala, ki so grozeče visele na strmem pobočju…naše hiše pa pod njimi. Jaz grem ven in sheikhov sin mi pove, da so pri sosednji hiši zaropotala pločevinasta vrata. Gremo nazaj ležat, ampak ne spat. Malo čez štiri zjutraj, potrka na vrata naše sobe sheikhova žena in mi pove, da je skozi hišo začela teči voda. Grem pogledat. Pod pragom vrat je šel skozi hišo potok. Skrbelo jih je, da se hiša sesuje ali vdre. Sledila je evakuacija, ki je potekala brez najmanjše panike. Z vsemi stvarmi so nas preselili v neko drugo hišo, malo višje, ki je bila tudi v lasti sheikha. Tam je bil ogromen mafraj, skupna soba, kajti hišo je zgradil za sovaščane, za njihove skupne dogodke, poroke, pogrebščine… Soba je bila dovolj velika za vse nas, za šoferje in še je bilo prostora.

Petek

Po preselitvi, smo se seveda čisto prebudili in seveda so bili naši poskusi spanja zelo klavrni. Žalosten je bil pogled skozi okno, kajti v daljavi smo videli reko, podobno Donavi. Ob sedmih zjutraj nam sheikh prinese zajtrk, res so bili prijazni.

Še ne gre čez

Potem se je pa začelo počivanje, v bistvu smo bili vsi neprespani, ujeti v vasi, zunaj je še vedno deževalo, tako da še na sprehod nismo mogli….ženske smo se potem šle porisati s kano. Vse, od prve, do zadnje. Moški so lenarili. Potem smo šli na izlet do vode, in nas je kar malo minilo ob pogledu na Donavo…. Ampak takrat je bila po širini že kakih 15 metrov krajša kot zjutraj, ko je šel tja Waleed. Na nasipih ob vasi so nasedli mini tovornajki, ki jih je voda prinesla nekje iz zgornjega dela doline. Potem smo šli v našo restavracijo na kosilo, popoldne pa smo se hecali, slikali z domačini, kadili šišo, si pogledali na TV prizore iz Mukalle in nismo mogli verjeti, da smo se se včeraj sprehajali tam, kjer je bila danes globoka reka. Našo cesto iz mesta proti letališču, je na večih mestih popolnoma prelomilo in odneslo. In naš Tone, ki je tako vneto iskal poštni nabiralnik in ga le našel v Mukalli, je videl, da lahko na svoje oddane razglednice kar pozabi…..
Dobra stran vsega popoldne je pa bila, da je nehalo deževati in reka je postopoma upadala. Proti večeru smo jo šli še enkrat pogledati in vse je izgledalo bolj optimistično. Malo pred tem je en avto poskušal priti čez, ker je prišel iz nasprotne strani in mu je uspelo. No, drugič mu ni in še ta avto je odneslo.

Zavetišče pri sheiku

Kljub temu, da nismo nič konkretnega počeli preko dneva, smo bili okoli devetih zvečer že vsi zaspani in popadali spat. Jaz sem kasneje šla do reke in bila je samo še ozka, vendar hitra rečica na mestu, kjer je odneslo oni avto. Preko dneva sem preračunavala kaj narediti s programom, da bodo videli čimveč. Planiranega programa ni bilo več moč izvesti, ker je cesto Sayun-Mukalla odneslo na širokem delu. To sem izvedela, kakšno je stanje v Wadi Doanu pa nisem, ali je Sayun dostopen tudi nisem…telefoni so bili blokirani, ker je v Mukallo in kasneje v Sayun priletel predsednik. Morda zato sms-i od Agencije Oskar niso nikoli prispeli do nas.

Sobota

Prebudili smo se v lepo, sončno jutro, kot je »običajno« v Hadramawtu. Zgodaj smo startali proti Sayunu. Na stičišču Wadi Ayna, z Wadi Doanom, smo videli žalosten prizor, most, preko katerega smo morali, je bil razsut. Menda naprej v vadiju razsuta še dva mostova…. Ni kaj, nadaljevati smo morali proti Sayunu. Kakih 40 km pred Sayunom smo se znasši pred 15 kilometrskim jezerom. Jezero je bilo kasneje visoko več metrov in ni kazalo, da bo ta voda usahnila. Opeljali smo se v bližnjo restavracijo in tam preživeli naslednji dve uri. Midva z Waleedom sva bila zaposlena s klicarjenjem MNZ in Turistične policije. Zanimale so nas predvem prave informacije. Ali lahko v Wadi Doan pridemo po eni drugi poti ali ne. Kajti kogarkoli smo vprašali, je govoril drugače. Waleed je bil v navezi z operativo MNZ in kasneje so nas poklicali, da bomo v Wadi Dan nekako lahko prišli, da so usposobili poti mimo razrušenih mostov.

Zdaj bo pa šlo

Takoj smo krenili na pot in res prišli čez prvi problem. Kmalu zatem smo se znašli pred širokim vadijem, kjer je razsulo most in se je vse kopalo v blatu. Sredi vsega tega je obtičal en tovornjak, ki je poskušal priti čez, pa je obstal na sredini. Vsi moški tam, plus nasi šoferji, so bili v akciji za odstranitev tega tovornjaka, ker je stala na edini mozni poti (ki je bila dovolj trdna za priti čez). »Neverending story«, so menili naši potniki. Pa jim je le uspelo in mi smo šli potem čez ta drugi problem. Pot naprej je bila možna, razsuta, a prevozna. Celoten vadi je izgledal, kot da bi čezenj za tri dni položil veliko preprogo, ki je polezala vse. Vsa drevesa, grmovja, so upognjena ležala blizu tal.

Nedelja

Lepo jutro smo začinili z vzponom na planoto in imeli super razgled na naš Wadi Doan. Potem smo šli pozdraviti še Bin Ladnove in se odpravili. Kam? Ne vemo, kamor bomo lahko prišli ! Novim dogodivščinam naproti !

Bila je cesta v Wadi Doan

Na čaju v eni izmed kasnejših vasic, je do nas pristopil šef tamkajsnje policije in nam rekel, da je povsod nevarno in da moramo čakati tu in prav tu. Ne smemo ne naprej, ne nazaj. V protestu smo klicarili na vse možne strani in dosegli to, da so nas spustili v drugi konec Wadi Doana, kjer smo videli opustošenje. Palmova debla, zarita v hišice iz blata, ki so se ob tem hitro razsule. Čakali smo na klic operative, ki je prej rekla, da bodo cesto do Sayuna najbrž usposobili. Vmes sem v večkratnih klicih na turistično policijo skušala doseči, da nam uredijo dovoljenje za pot v Sano preko puščave-Mariba-po asfaltu. Urejala sem tudi potencialen let v Sano, kar bi bila edina rešitev, v primeru, da dovoljenja za pot preko Mariba ne dobimo.
Waleed je v vse vpregel svojega bratranca, ki je minister za ceste, mostove, da bi izprosil dovoljenje in močno spremstvo za nas preko Mariba. Ni šlo. Tudi vodja beduinske službe, sheikh Sharif je težil MNZ-ju, pa ni šlo.

Poplava v puščavi

No, ampak do Sayuna še nismo prišli. Poklicali so nas, da je pot prevozna. Na mestu včerajšnjega jezera, je bilo še vedno jezero, nekaj km krajše, ampak pot so speljali naokoli do gore in potem so po pobočju gore, za hiškami improvizirano skopali nekaj potk, po katerih je v trenutku, ko smo hoteli čez, bilo z obeh strani še kakih 1000 avtov, ki so hoteli čez. Vse potke so bile enosmerne in če povem, da seveda ni bilo tam nikogar, ki bi malo urejal zadeve, in so vsi hoteli iti hkrati čez…veste, da je bil totalen kaos. Poleg tega so bili vmes taxi avti, ki so bili prenizki za vožnjo po teh hribovskih rovtah in so se zagozdili…pa se Jemenci niso pretirano sekirali in so enostavno avto porivali dokler ni šel čez, tudi če so spodaj vse razsuli. Imajo pač tak sistem.

S potjo v Seiyun ne bo nič

V akcijo smo stopili mi. Zaprli smo kolono iz druge strani, jih nagnali malo nazaj, da so naredili prostor za avte z naše strani (kjer smo avte z naše strani bolj zadaj tudi blokirali) in potem smo se premaknili in zato so se kasneje lahko tudi drugi premaknili…skratka naši potniki so aktivno sodelovali v tem kaosu in se čisto zabavali. Ko smo se prebili čez ta pobočja in prišli na asfalt, nas je od Shibama do Sayuna čakalo spet eno jezero, veliko »le« dobre pol metra, skozi katero smo vozili. Večerni Sayun in tamkajšne palačinke. Potem pa v hotel. Zvečer Agencija Oskar odobri polet v Sano. HURA! Če ne, bi bili v Sayunu še naslednjih 4 dni, do naslednjega možnega poleta, kajti ceste do Mukalle še niso usposobili.

Ponedeljek

Jutranji ogled sultanske palače v Sayunu, malo prostega časa za limonado in kosilo in že smo šli na letališče.

Poplavljeni Wadi Hadramawt

Dobili smo boardinge, ponoven HURA! Slovo od šoferjev, ki so se sami odpravili po, za nas prepovedani, cesti v Sano. Sedaj mora le še letalo priti (kar v Jemenu ne veš, dokler ne sediš v letalu). Letalo je imelo zamudo, ker so spuščali predvsem vojaška letala, ki so prihajala s pomočjo. V živo smo skozi okno letaliske stavbe gledali točno to, kar je zvečer kazalo na TV. Uspešen polet v Sano in nori pogledi na pokrajino Hadramawt, na veliko mizo, z ozkimi špranjami, ki so se svetile od nastalih jezer. Pravi panoramski let, ki ga ne bomo pozabili.

Naročite se na RSS

Šrilanka, Indija, Indonezija, Madagaskar, Jemen, Egipt, Libija, Maroko

Novosti – Myanmar, Malezija, Tajska, Mehika

Izkoristite novoletni čas za daljša potovanja (samo 6 dni dopusta za 15 potovalnih dni, 11 dni dopusta za 22 potovalnih dni!!). Oktober je pravi čas za odločitev.

Oskarjevo novo leto vključuje izrazit kontrast preko 40-ih raznovrstnih potovalnih dogodivščin – največ doživetih in avanturističnih potovanj vas popelje ali v tropsko poletje ali v puščavske pravljice. Tu so še krajša in bolj klasična potovanja.

Če nihate med potovanji ali se ne morete odločiti – zapišite svojo dilemo/vprašanje v tole klepetalnico. Z veseljem vam odgovorimo ali vsebinsko primerjamo potovanja med seboj.

Povezave:

1. Novoletno bujno zelenje in tropska morja…

2. Indija

3. Puščavska potovanja

4. Turistična potovanja

Ugodno:

Burma – V deželi smejočih ljudi in Bangkok

Malezijski Borneo – Onkraj monsunskih vetrov

Novosti:

Mehika, Gvatemala in Belize 20 dni

Malezijski Borneo – Onkraj monsunskih vetrov

Indijska potovanja – podaljšek na Andamanih

Jemenska potovanja – podaljšek na Sokotri

Madagaskar – tri raznovrstne možnosti

Individualna potovanja in podaljški…

V deželi smejočih se ljudi

Vsa puščavska potovanja vključujejo tudi glavne znamenitosti dežele ter omogočajo raznovrstna doživetja. Najbolj puščavski od vseh potovanj sta Puščavska libijska pravljica ter Zahodna puščava, kjer glavni poudarek prav globlje doživetje puščave. Glede vključenega puščavskega doživetja sledi Od Faraonov do Beduinov, pri ostalih potovanjih pa je puščava ena od potovalnih vsebin z vsaj eno nočjo pod puščavskim nebom.

V kraljestvu zahajajočega sonca – 12/17 dni (Maroko) - glavna tema potovanja je »neznani« južni Maroko – puščava in berbersko tradicionalni hribi. Narava torej in naše sožitje z njo. Potovanje z džipi izven uhojenih poti – civilizacijski odklop….

V kraljestvu zahajajočega sonca

Klasični Maroko in V kraljestvu zahajajočega sonca 17 dni je atraktivna kombinacija, saj se preko »znanega in turističnega« Maroka v prvih dneh vpeljemo v deželo, potem pa vstopimo v kraljestvo maroške samobitnosti. S tem doživite vse, kar Maroko ponuja tudi raziskovalskemu popotniku.

Klasični Maroko

Puščavska libijska pravljica 15 dni – polno doživetje ene najlepših puščav nasploh. Po ogledu glavnih libijskih znamenitosti si privoščimo dolgo uživanje v še neokrnjeni puščavi, s še neokrnjenimi vozniki džipov in domačini. Prava puščavska zgodba v Libiji, deželi, ki jo je turizem komaj oplazil!

Puščavska Libijska pravljica

Od Faraonov do Beduinov 15 dni (Egipt) – v prvem delu obiščemo glavne znamenitosti Egipta »na poseben način«, potem si privoščimo dvodnevni izlet s feluko po Nilu… potem pa vstopimo v divji kontrast sinajske puščave in Rdečega morja. Močna romantična in doživetvena komponenta, ki sopotnika vpleteta v raznovrstna vzdušja. Najmočnejše potovanje po Egiptu in Sinaju!

Od faraonov do beduinov

Zahodna puščava 10 dni (Egipt) – zahodno od Nila proti libijski meji je svet velike Sahare, svet oaz, svet bele in črne puščave ter največjega morja peska na svetu! Čarobna Siwa, za nameček pa še doživetje sredozemske Aleksandrije! Kombinirano potovanje z džipi in prava puščavska vzdušja. Za raziskovalske sladokusce! Kratko, a močno in doživeto!

Zahodna puščava

Jordanija in Sinaj 10 dni - atraktivna vendar bolj lagodna kombinacija – na začetku glavne znamenitosti Jordanije (Amman, Mrtvo morje, Petra in Wadi rum) potem pa kontrast sinajske puščave, samostana sv. Katarine in vzpon na Mojzesovo goro… in za konec še Rdečega morja. Gre torej za bolj »klasičen« koncept počasnega vpeljevanja v drugačnost – preizkušeno potovanje s puščavo kot vrhuncem.

Jordanija in Sinaj

Jemenska pravljica 17 dni, 24 dni s Sokotro – Jemen je pravljica, Jemenska pravljica pa je pravljično potovanje v pravljico. Skozi tradicijo ene najbolj tradicionalnih dežel (pravi muzej na prostem) začutimo puščavski, oceanski, rdečemorski, gorski in mestni Jemen. Priporočamo najdaljše potovanje, ki si ga lahko privoščite. Nadaljujete lahko z obiskom Sokotre.

Jemenska pravljica

Srečna Arabija in Sokotra 12/19 dni – Doživeto turistično potovanje vas popelje po vseh glavnih vzdušjih in znamenitostih dežele. Držimo se bolj velikih mest in asfaltiranih cest, odstopi od “turističnega” so manjši in potovanje hitrejše, bolj intenzivno. Smetana na torti pride na koncu – lahko se odločite in potovanje podaljšate na eksotični Sokotri, ki se spogleduje s prvimi obiskovalci.

Srečna Arabija

Sokotra in Jemen (individualno) 15 dni – NOVO – tole je v bistvu najbolj odštekano potovanje za vse, ki želijo res popoln odklop, prvinsko naravo in tradicijo. Pripravljen za individualne potnike (diskretnost, intima, svoboda, prilagoditev lastnemu ritmu). Glavni poudarek je na Sokotri, Jemna je le toliko, da ga začutimo in vemo – naslednjič pa v Jemen! Pravljična Sana in atraktivni hriboviti predeli okoli nje!

Sokotra in Jemen

Arabia Felix – Srečna Arabija.
Tako so v antičnih časih imenovali območje na južnem delu Arabskega polotoka. Pred več kot 3000 leti je bilo tam nekaj bajno bogatih držav. Med njimi je morda še najbolj znana Saba in svetopisemska zgodba o kraljici Bilkis, ki je z bogatimi darovi obiskala kralja Salomona v Jeruzalemu. Bogastvo je izviralo predvsem iz izvoza kadil, ki so jih na veliko žgali v svetiščih od Egipta do Mezopotamije. Še danes rastejo v pokrajini Hadramaut kadilna drevesa (latinsko Commimphora myrrha) iz katerih pridobivajo dišečo smolo, ki se ji reče po hebrejsko mira, angleško pa frankincense.

Jemenska vrata

Kasneje so iz Afrike in Indije z ladjami tovorili tudi začimbe, tkanine in drage kamne. Karavanske poti so vodile od pristanišča Kana skozi Marib, glavno mesto Sabe, proti Egiptu in Nabateji (Petra) ter naprej proti Mezopotamiji. Zgradili so jez in velike površine puščave z namakanjem spremenili v plodna polja. Blagostanje Sabejcev je začelo pojemati šele z vdorom Rimljanov iz Egipta na Arabski polotok in se simbolično končalo z zrušenjem velikega Maribskega jezu sredi 6. stoletja. Na jug Arabskega polotoka se je širilo judovstvo in krščanstvo, v 7. stoletju pa je v deželi prevladal Islam. Danes o nekdaj cvetoči civilizaciji Sabejcev pričajo samo še ostanki templjev boga meseca in boginje sonca ter zapornic starega jezu. Večina prebivalstva se je umaknila v hudourniške struge in v težko dostopne gorske predele, kjer še vedno samozadostno živijo v obzidanih kamnitih mestecih. V goratih območjih današnjega Jemna so nekoč pridelovali prvo kavo na svetu in jo izvažali iz pristanišča Moka, po katerem je tudi dobila ime. Ko so sadike pretihotapili na druga območja, se je pridelava kave zmanjšala. Kavne grme je danes večinoma nadomestil kat – zeleno zlato. Terasasta polja segajo do najvišjih vrhov, skoraj 3000 metrov nad morjem.

Devet kosov strelnega orožja na prebivalca?
V deželi so se oblikovale različne verske ločine in plemena, ki so si še danes pogosto v laseh. Tu še vedno vlada plemensko pravo in krvno maščevanje. Lokalni šejk ima večjo oblast kot državni aparat. Moški so oboroženi do zob in radi kažejo svoje kalašnikovke. Po neuradnih podatkih naj bi bilo v državi po 9 kosov strelnega orožja na prebivalca, kar je ogromno, čeprav je med njim veliko trofejnih primerkov, ki služijo le za okras. Celotni Jemen šteje okrog 19 milijonov prebivalcev, od tega več kot polovico predstavljajo otroci, saj jih vsaka ženska rodi do 10. Ni čudno, če pri vsem orožju od časa do časa pride do prelivanja krvi med sicer mirnimi in na videz dobrodušnimi Jemenci. Po razpadu ortodoksnega imamata okoli leta 1960, je bilo več krvavih državljanskih vojn. Manj poseljeni južni del, ki je imel nekaj časa komunistično ureditev, se je še pred kratkim upiral združitvi v eno državo s Severnim Jemnom, kjer igra vodilno vlogo pleme šiitskih Zaidov. O tem pričajo preluknjane zgradbe in minska polja ob nekdanji meji. Leta 1990 je bila ustanovljena Republika Jemen s parlamentarno ureditvijo. Domačini ji pravijo Jaman. Po še zadnji krajši državljanski vojni leta 1994 je zavladal relativen mir. Oblast si je, pod vodstvom predsednika Alija Abdullaha Saleha, zadala za glavno nalogo izgradnjo šol, cest in vodovodov ter elektrifikacijo.

Tradicionalno življenje je še močno zakoreninjeno.
Dežela spada med najrevnejše arabske države, a z vse hitrejšimi koraki leze iz srednjeveškega fevdalizma v moderno družbo. Jemen se v sredstvih obveščanja ne omenja pogosto, razen kadar tam lovijo kakšne teroriste. Občasno poročajo tudi o ugrabitvi turistov, s pomočjo katerih nato plemena barantajo z oblastmi. S turisti ravnajo kot z dobrodošlimi gosti, v najslabšem primeru jo odnesejo s pokvarjeno prebavo zaradi preobilne hrane in kata. Kriminala je malo. Turistična infrastruktura je skromna, zato najbrž ni v deželi niti sto tujcev naenkrat. Ni velikih turističnih atrakcij, najbolj fotogenični so ljudje in narava.

V gorovju Haraz živijo ljudje v kamnitih srednjeveških gradovih in citadelah, Vadi Hadramaut je poln stolpnic iz blata, puščavski beduini živijo v šotorih, v nižinski Tihami ob Rdečem morju pa so prave afriške kolibe iz palmovih debel in listja. Moški hodijo gizdalinsko oblečeni v krila, z džambijami (noži) in mobilnikom za pasom ter brzostrelko na rami. Zato pa žensk v javnosti skorajda ni videti, če pa že, so od glave do peta pokrite s črnimi oblačili. Samo velike temne oči se bliskajo skozi tanko režo. Če si med delom na polju nadenejo še visok koničast slamnik, pa se že skoraj počutiš kakor med čarovnicami na Slivnici. A tudi ženske se danes šolajo in vključujejo v družbo. Kljub temu smo slišali, da je bila na zadnjem izboru za Jemenko leta imenovana Slovenka, ki že dolga leta živi v državi in je bila med drugim direktorica banke. Orači z grbastimi bivoli in lesenim ralom orjejo skrbno negovana terasasta polja. Na dolgih peščenih plažah ob indijskem oceanu se srečuješ samo z rakovicami, ko nabiraš velike pisane školjke. Ko na višini preko 2000 metrov stopiš iz avtomobila, brcneš v kupe okamenelih školjk. Proti večeru hodijo moški z ogromno bulo kata v ustih, da jim eno lice belo štrli iz rjavega obraza.

Mali kovač

Prijazno te povprašajo kako ti je ime in od kod si, včasih hočejo vedeti ali maraš Amerikance in Izraelce. Kupi otrok s kričanjem »sora, sora« zahtevajo, da jih fotografiraš. Tudi moški radi pozirajo s svojim orožjem. Hiše v glavnem mestu Sanaa so kot iz pravljice o Janku in Metki. Pa raznobarvna steklena okna in čudovita rezljana ali kovana vrata. Kje je še mogoče videti lesene ključavnice in ključe? In srednjeveški prizori kovačev, mizarjev, tkalcev in drugih obrtnikov na 40 sukih v stari Sani.

Slastna hrana.
Naješ se že za 50 do 100 rialov (približno toliko tolarjev), sladek čaj stane 10, za zajtrk ti postrežejo s fižolovo čorbo. Sicer je glavna hrana riž, pečen piščanec, jagnjetina in zelenjavna čorba in seveda dober hops, kot pravijo kruhu, ki ga sproti mesijo pred teboj in spečejo v okrogli, vodnjaku podobni peči. Včasih sveže pečenega zmeljejo in ga postrežejo k hrani kot nekakšne mlince. Obcestne okrepčevalnice so videti kot »menza pr’ korit’«.

Pri mesarju

Plinski plameni švigajo do stropa, ogromen kotel riža stoji visoko na podstavku, v enem kotu pečejo hops, v drugem brbota čaj, v tretjem se vrtijo piščanci. Jejo na tleh z desno roko. Tujcu izjemoma pogrnejo mizo s časopisom in lahko dobi tudi malago, kot se reče žlici. Pripravljajo okusne sadne sokove iz manga, papaje in pomaranč. Slaščice so orientalsko sladke. Zabadi je ime za dober jogurt. Edina stvar, ki občutljivega popotnika v začetku moti, so kupi smeti in vrečk na krajih, kjer se odvija trgovanje. A za to niso krivi toliko sami, kot je kriv prodor civilizacije v obliki plastike, stekla in pločevine. Stoletja so metali na tla organske odpadke, ki so jih nato požrle ovce, koze ali kamele in se le s težavo navajajo na zabojnike, ki so v večjih naseljih že postavljeni. A tudi to ne zaleže, saj nato odpadki končajo v jarku zunaj kraja, veter pa jih raznese vse naokrog, da osamljeni grmi izgledajo kot drevesa želja. V nasprotju z okoljem pa je notranjost hiš urejena in čista. Jemenci imajo poseben odnos do bivanja in uživanja, radi posedajo na blazinah v udobnih mafradžih s polnimi usti katovega listja in razpravljajo, pa tudi pojejo in plešejo.

Devetletni šoferji poltovornjakov.
Večino cest med glavnimi kraji že pokriva asfalt, v katerem pa so tudi luknje. Prvi hip dobiš vtis, da na cestah gospodarijo poltovornjaki ali terenska vozila neznane znamke TOYO ali YOTA. A kmalu spoznaš, da je v resnici le del napisa zadaj prekrit z registrsko tablico. Toyota je zakon, saj druga vozila niso kos strmim gorskim makadamom, suhim rečnim strugam in puščavskim sipinam. Ni rečeno, da imajo vsi šoferji vozniški izpit, saj je mogoče videti tudi še ne desetletne dečke, ki po neznanskih strminah prevažajo na poltovornjakih po 20 vaščanov. Avtomobilov ne vzdržujejo.

Prodajalka cvetja

Če kaj odpove se najprej malo zamislijo in posvetujejo, nato pa s skupnimi močmi odpravijo okvaro. Avtomobilski servisi so običajno kolibe iz lesa ali pločevine. Bencinske črpalke izgledajo le malo bolje. Ko v džipu nenadoma zasveti oranžna lučka za zračni filter, naslednji dan pa še rdeča od elektrike, se nihče ne sekira. Avtomobilski plašči so večinoma brez profila in vozijo z njimi dokler ne razpadejo. Ob cestah leži na kupe strganih pnevmatik vseh mogočih velikosti. Vozijo z odprtim oknom in se sporazumevajo z rokami ter trobljo. Radi prehitevajo čez polno črto in v škarje. Kadar pride do prometne nesreče, pa je pokol. Eno od takih nesreč je v začetku aprila povzročil prevrnjen tovornjak, ki so mu odpovedale zavore tik pred naseljem. Med drsenjem je zmlel vse pred seboj. Prvi dan so poročali o sedmih mrtvih in 60 ranjenih, kasneje je umrlo še 15 ljudi. Najslabše so jo odnesli prodajalci kata v svojih tesnih lopah. Za prvi vtis o deželi poskrbi že taksi na sanskem letališču, ko voznik prastarega Peugeota stakne tri žičke pod volanom in motor zahrumi. Turiste pa po deželi prevažajo Toyotini Land Cruiserji, ki jim šoferji pravijo Monika. Na strehi je vsa oprema za taborjenje, potnike s prtljago pa stlačijo v notranjost. Na poti proti podeželju konvoj spremlja policijski avto, kar je stalnica skoraj ves čas križarjenja turistov po Jemnu.

Šolarke

Spremstvo se v večjih krajih zamenja, z njim pa tudi barva policijskih uniform. Na goratem severu dobiš cel vojaški vod s težko strojnico na tovornjaku. Skozi puščavo si v družbi oboroženih beduinov. Najbolj zabavno je, ko policaj v spremljevalnem vozilu po zvočniku nenehno dela red na cesti. Policisti si včasih krajšajo čas s streljanjem v zrak. Brzostrelke in težke strojnice je sem ter tja slišati tudi ponoči. A hrupa ne gre vedno pripisati svatbi, včasih se ponoči spopadeta sosednji hribovski plemeni in se obstreljujeta, dokler ne zmanjka streliva. V glavnem mestu Sanaa nihče ne hodi naokoli s strelnim orožjem, zato te toliko bolj presune prvi prizor na podeželski tržnici. Vsi domačini imajo preko ramen obešene brzostrelke ali puške, kakšen celo dve. Pravi Rafal City! V naslednjem kraju te oboroženci že manj motijo, čez nekaj dni pa se veselo fotografiraš z njimi. Seveda so oboroženi tudi vozniki, ki prevažajo turiste.

Indijski ocean in Rdeče morje.
Ko se z visoke planote cesta začne strmo vijugati v dolino, džipi po celodnevni vožnji pristanejo ob Indijskem oceanu, ob vznožju ostankov starega mesta Kana. Velik napis napoveduje turistično območje. A razen ograje z lučmi in stavbe pri vhodu v avtokamp ni nikjer ničesar.

Dober ulov

Potniki postavijo šotore na mivko ob plaži, vozniki pa skuhajo sladek čaj, začinjen s kardamomom in klinčki. Nad žerjavico spečejo neoluskane ribe. Ves čas jih pečejo samo na eni strani, zaradi česar so spodaj čisto zažgane. Meso, ki ga izluščiš iz neožgane strani pa je dobro pečeno in okusno. Pozibavaš se v toplih valovih in preganjaš rakovice, ki si gradijo gradove v mivki. Zrak je suh in prijeten. Pravo nasprotje doživiš na obali Rdečega morja, kjer se sopara ne poleže vse do jutra. Zato pa uživaš v dolgi jutranji vožnji po plažah ob pogledih na flaminge v plitvi vodi. Za zajtrk poješ slastne ocvrte ribe na ribji tržnici v Al Hudajdi. Toliko rib na kupu zlepa ne vidiš. Velike morske pse dovažajo kar z vozovi. Iz trebuhov pisanih ribiških čolnov prihajajo množine velikih rdečih, rumenih in drugih rib, ki jih ribiči kriče ponujajo kupcem. Oslički prevažajo bloke ledu.

Tradicionalnemu prenočišču se reče funduk.
Pravi hoteli so v Jemnu redki, kar je dobro, saj je zato v vsakem malo večjem kraju tradicionalni funduk v družinski lasti. Sprejmejo te kot osebnega gosta. Razvajajo te s sladkim čajem in okusno hrano, zraven pa ob divjem ritmu bobnov plešejo plemenske plese z džambijami v roki. V Manaki te razvneti domačini potegnejo v nori ples, ki mu ni konca. Med daljšim bivanjem v deželi kmalu spoznaš, da plesi niso namenjeni delu folklorne ponudbe za turiste, temveč spadajo med običajna vsakdanja opravila moških, ki pri tem neizmerno uživajo. Še posebej ob petkih, ko je muslimanski dan počitka in se odvijajo tudi poroke, vsepovsod srečuješ bobnarje in plesalce z noži.

Ples z džambijami

Džambija je obvezni del osebne opreme, a nož ponavadi nima uporabne vrednosti, saj je izdelan iz pločevine in rezilo ni ostro. Vtaknjen je v okrašeno zakrivljeno nožnico, ki tiči za širokim izvezenim pasom. Kadar pride do spora med dvema pripadnikoma plemena, oba obredno izročita svoji džambiji lokalnemu šejku, ki nato zadevo razsodi.

Najmanj teden dni se splača preživeti v severnem pogorju Haraz, okoli 3000 metrov visoko. Najvišji jemenski vrh Džabal an-Nabi Šuajb je visok 3760 metrov , a zaradi vojaških naprav žal ni dostopen. Zato pa se pod vodstvom domačinov lahko vsak dan dolge ure sprehajaš med kamnitimi gradovi in citadelami, terasastimi polji in po barvitih kanjonih, ki jih je voda izdolbla v vulkansko kamnino. Iz utrjenega gorskega mesteca Šahara se preko kamnitega mostu nad prepadom spustiš v dolino. Povsod te pozdravljajo zdravi in zadovoljni otroci z velikimi rjavimi očmi. S koničastimi kapicami spominjajo na palčke.

Palčice

Mobilni telefon dela! Pošta tudi.
Telekomunikacijsko omrežje je dokaj razvito. Povsod so satelitske antene – tudi na slamnatih kočah, s pomočjo katerih spremljajo državne TV programe ali katarsko Al Džaziro in druge arabske programe, pa tudi CNN.

Mali muzikant - Taiz

Večinoma vrtijo arabsko zabavno glasbo, kjer besedila obvezno vsebujejo besedo habibi (po naše najbrž ljubica oz. dragica). Fiksna telefonija je razvita v večjih mestih, kjer je tudi precej telefonskih govorilnic. Mednarodne zveze so izvedene preko satelitov Intelsat, Intersputnik in Arabsat. Mobilna telefonija pokriva skoraj vse ozemlje – tudi gorate predele in puščave. Aparati so prilagojeni za arabsko pisavo. Slovenski telefoni GSM delujejo normalno. Občasno lahko pride do izpada mobilnih telefonskih zvez, kadar želijo oblasti preprečiti taktično sporazumevanje pri strelskih spopadih med sprtimi plemeni. Internetne lokale je videti v glavnem mestu Sanaa, pa tudi v Taizu in v drugih večjih mestih. Poštni uradi so skoraj povsod, a lokalne dostave ni. Prebivalci dvigajo pošto preko poštnih predalov. Mednarodni poštni promet je zanesljiv. Imajo lepe razglednice in znamke.

Dežela je dve uri pred našim časom, a potovanje do tja traja dobrih 24 ur. Vendar je vredno prestati kalvarijo avtobusnih in letalskih prevozov ter posedanj na letališčih in obiskati Jemen še preden bodo prebivalci dokončno podlegli mamljivim »pridobitvam« zahodne civilizacije in bodo džambije zamenjali s kravatami.

Stane Tomšič