Prvi maroški vtisi nikoli ne izginejo …

Veliko je zlata v maroški kroni, a na sredi sije en sam diamant!

Maroko sem prvič raziskal z avtom. Na letališču v Casablanci sem dobil staro zaprašeno Dacio, ki me je v dobrem mesecu dni zanesla prav v vsak kotiček dežele, tudi v kraje, ki so daleč od turističnih poti. Visoko v neprehodne hribe Atlasa sem šel iskat berbersko bit, da sem jo lahko potem izluščil in prepletel z drugimi vplivi, ki jih danes sopotnik doživi v sodobnem Maroku. Bolj ko sem deželo spoznaval, bolj me je polnila in navduševala, kajti …

Prvi vtis vstopa v deželo skozi Casablanco je lahko kar nekoliko vsiljiv. Mesto sem doživel kot “opozorilo”, kam pelje današnji razvoj dežele. Kolonialne zgradbe v središču so le stežka vzdrževane in nezadržno nakazujejo razkroj. Stotisoči Maročanov živijo v revnih predmestjih, v obupanju na boljši jutri, pa vendar brez upanja vanj. Odšli so iz svojih domov nekje med hribi in puščavo, ker so mislili, da se v “Belem mestu” cedita med in mleko … Saj se, a le peščici, v glavnem ne izmed njih.

Že v Rabatu se je vtis močno popravil! Moderna prestolnica je lepo urejena, hkrati “mediteranska” s širokimi avenijami datljevih palm in sprehajališčem, atlantskim prepihom in razgibanim življenjem. Rabat sem doživel kot posrečeno zlitje modernega in tradicionalnega sveta. Kako lepo tukaj sobivajo novejši (bolj evropski) del in medina (staro mestno jedro), kot tudi moderni in tradicionalni življenjski melos. Najbolj vidno je to zvečer na ulici, ko se reka mešanice modernega in sodobnega resnično zliva v eno skupnost. Tako pristnega zlitja kasneje nisem več doživel.

Fez je bil zame enkratno doživetje! Vajen arabsih tržnic in “medin”, sem se v čarobnem labirintu uličic, barv in vonjav preprosto izgubil. Hodil sem in taval, zašel v povsem odmaknjene četrti skoraj brez žive duše, ko je le ulica in visoke hiše iz posušenega blata … potem pa spet preko živahne glavne žile v drugi konec … Sedeš na stopnico, zgodbe iz 1001 noči zaživijo. Strastna Šeherezada jih sladko šepeta svojemu sultanu; dogajajo se pa tukaj! Vau. V lokalni trgovini si kupim pastirsko pregrinjalo s palčkasto kapuco, temno-rjave barve, in naprej sem bil palček Oskar, na pol berber, na pol svetovni vandrovec. Vse bolj domače sem se počutil, se spomnim; tudi tistih življenj namreč, ki sem jih pred tem preživel tukaj!

Srednji Atlas je bil prava avantura! Kmalu sem se izgubil. Običajna cesta ni bila zanimiva, zato sem začel zavijati “v levo”, pa še enkrat v levo … Na, pa sem bil na makadamu! Pamet je govorila: “Oskar, pojdi nazaj!” A so očke že žarele – vau, avantura se začenja!

In se je! Pot me je peljala daleč v gore, čez hudournike na višinske planšarije. Majhne kamnite vasice poletnih planšarjev so počasi drsele mimo groznih kolovozov, kjer še z džipom vožnja ne bi bila prijetna. Redki domačini so zvedavo pogledovali k skromnemu vozilu. Začudeni otroci pridejo prvi. Le kaj dela ta nori tujec tukaj, kamor nihče ne zaide?! Za njimi čutni, a robati domačini, bolj previdno, spoštljivo … Pa vendar, ko pogled steče in se mu pridruži nasmeh, tu v hribih prepreke hitro kopnijo. Prvi pristni stiki z domačini!  

Dan ni pustil posledic v deželi, je pa meni sedel v neizbrisen spomin. Izmučen sem pozno ponoči  srečno pridrajsal v dolino, srednji Atlas pa mi je temeljito zlezel pod kožo. Od takrat atlaški hribi v mojem pojmovanju pomenijo pustolovščino. Energija tukaj kar vleče k “izgubljanju”. Vzburjajo se občutki, kot da si na drugem planetu! Spektakularni prizori toplih barv pomirjajo, hkrati pa ustvarjajo občutek, kot da si z vsakim korakom bolj izgubljen. Oboje je res. 

Še posebej na južni strani velikega Atlasa, v soteskah Todre in Dadesa, okoli vasice Bou Tharar, me vedno prevzame presežno vzdušje enkratne energije! To so kraji, ki NAVDUŠUJEJO! Preprosto me potegne in vsrka vase. Kot recimo Kapadokija v Turčiji, pa Hasahkeyf, okolica Ararata, okolica Kajlaša na Tibetu ali Sinajska puščava …  To so preprosto kraji, kjer se ustavi čas. Za TO je v Maroko vredno priti. Veliko je zlata v maroški kroni, a na sredi sije en sam diamant!

V teh nekaj dolinah najdeš najmočnejša vzdušja skupaj – tu so čarobne kasbe in ksarji, kontrast zelenih palmerij in ognjenordečih pečin, enkratne konture kamnitih struktur, dramatični kanjoni in vrtoglave soteske, razbeljena dnevna vročina in rečni hlad bistre studenčnice, spokojna sproščenost berberskega življenja in povsod – tople temne očke prijaznih domačinov!

Če je POTOVANJE kot skok s planiške velikanke, v Maroku vstopiš na zaletišče v Casablanci, potem se spustiš po zaletišču na poti preko Rabata, Feza in Srednjega Atlasa do puščave … Tu se zaletišče dvigne v odskok! Prideš v doline Dadesa in začne se veličastni let; drugo stanje zavesti, potovalni opoj in adrenalin … Sirij na planetu Zemlja.

Dobrodošli na planetu Oskar!

Ko letiš, sploh niso bistveni vršički smrek, ki drvijo mimo tebe … Ko letiš, čutiš le letenje, veter v krilih, šelestenje gibanja v vetru … To so bile soteske Dadesa, Todre in Bou Thararja.

Tako je bilo prvič. Tako je vsakič.

* * *

Po letenju vedno sledi “dolet”. Raziskoval sem torej dalje, se potikal tod in tam, prebrskal praktično vsako vasico in cestico daleč naokrog, vendar ni bilo več “tistega”, kar vleče. Ko človek enkrat NAJDE, je nadaljnje iskanje nesmiselno.

Iz berberskega raja je bilo treba priti še nazaj v civilizacijo! Obiskal sem filmski “Ait ben Haddou” ter obredel vse zanimive točke na južni strani Atlasa, vendar “prevzetja” nisem več našel. Tako sem se preko visokega prelaza Tička vrnil nazaj na osrednjo planoto in v civilizacijo – Marakeš.

Marakeš sem doživel kot eno enkratno mesto.  Kljub množici tujcev ima mesto svojevrstno moč, da ostaja v svojem ritmu življenja. Poln je plemenskih Berberov iz okoliških gora, ki jim mesto pomeni edino spremembo v hribovskem življenju. Sem prihajajo trgovat, se zabavat, ŽIVET … Kdo ve, enkrat ali dvakrat na leto, potem pa spet nazaj v visoke hribe!

V tem tednu ali dveh pa se jim dogaja; trebušne plesalke in krotilci kač, zobozdravniki na slavnem trgu Jemaa el Fna in bleščeče blago s polic prodajalcev … Puščavski Monte Carlo … za domačine, turiste, vsakogar! Posebna energija mesta me prevzame in vsrka v reko ljudi, počutim se del celote. Občutek, ki si ga vsakdo želi, ne le tukaj, še najbolj bi si ga želeli doma!

* * *

Z mojega prvega popotovanja po Maroku bi se dalo izluščiti še veliko lepih zgodbic. Rad se vračam v to deželo, naj bo z mislimi ali sopotniki. Lepo je pohajkovati po kraljevih mestih Rabata in Meknesa, se izgubljati v labirintih srednjeveških mdin Feza in Marakeša … Tudi čarobna puščavska sipina Erg Chebbi dodaja k zgodbi …

Vendar, (zame) v tej deželi obstaja le eno območje lebdenja v letenju, ko duša poleti in preneha obstajat čas – okolica soteske Dades. Kjer stene v vetru šepetajo zgodbe.

Če se kdaj znajdete tam, utihnite.

Prisluhnite jim.

Poslušajte!

Srečno!

Oskar

PS. Bil je maj, najlepši mesec v Maroku!

Naročite se na RSS

Danes je težko ustaviti čas in si ga vzeti nekaj samo za sebe, se poglobiti v notranjo oazo miru in ustvariti občutek lahkosti. Brez bremen, ki nam jih vsak dan vedno znova dodaja okolica. Ta bremena nezavedno sprejemamo za svoja in jih voljno prenašamo naokoli. Pravzaprav sploh ne vemo več, da jih imamo. Pozabili smo. Kot smo pozabili toliko veščin v življenju, ki samo čakajo, da se zbudijo in ponovno zaživijo.

Z vsemi vajami, delavnicami in knjigami je tako. Ko nekaj preberemo ali naredimo, si vedno znova rečemo: ‘Ampak jaz sem to že vedel, le kako sem mogel pozabiti!?’ In si še vedno ne upamo utrgati delček časa zase in poskusiti.

Včasih si rečemo: ‘Grem na potovanje. Tam bo dovolj časa, da v miru o vsem razmislim, da preberem kakšno dobro knjigo, da se poglobim v sebe in ponovno najdem svoj notranji mir!’ Vendar, ojoj. Potovanje je tako barvito, toliko novega se dogaja, toliko ljudi spoznavam, da mi zopet zmanjkuje časa zase. In se vrnem domov. Vesel, zadovoljen, z novo zalogo energije in z mislijo nekje v ozadju: naslednjič bo dovolj časa za vse…

Z MC* so pripravljeni vsi temelji, da se v kombinaciji z naravo poglobimo v sebe, raziščemo svoje misli in prepoznamo svoje vzorce, po katerih delujemo. En teden je ravno dovolj časa, da vzpostavimo notranje ravnovesje in se naučimo, kako vzdrževati v teh nemirnih časih notranji mir.

Na MC* se bomo med drugim učili tudi o čustvu, ki ga poznamo vsi. To je jeza. Jeza je zelo močno čustvo, ki se ga moramo naučiti kontrolirati. Ni pozitivno čustvo, je negativno. Kako vemo, da je negativno? Tako, da naredimo en majhen poskus:

V mislih si predstavljamo en lep dogodek, ki se nam je zgodil in ga podoživimo. Na primer; nepričakovano darilo; šopek, ki smo ga mi nekomu podarili; lep sončni zahod…poiščemo svojo zgodbo.. In sedaj ta dogodek v mislih podoživimo, z vsemi čustvi…Vzemimo si tri minute časa.

Po treh minutah prizor zamenjamo. Sedaj si predstavljajmo, kako nas je nekdo v zadnjem času razjezil, ali pa nam je nekdo naredil veliko krivico. V mislih podoživimo vse podrobnosti: kako nas je nekdo obtožil, da smo nekaj naredili, kar sploh nismo; kako nas je nekdo brez razloga nadrl; kako nas je nekdo skrajno grdo izsilil na cesti ob vrtoglavi hitrosti…poiščimo svojo zgodbo…in jo podoživimo v vseh podrobnostih…Vzemimo si tri minute časa.

In sedaj primerjajmo oba čustva. Čustva sreče in ljubezni in čustvo jeze. Katero je močnejše? Katero nas je bolj potegnilo? Katerega se lažje prekrije? Katerega se lažje pozabi? Ob katerem smo se bolje počutilo, ob katerem nam je bilo bolj prijetno pri srcu?

Ugotovimo, da je jeza močnejša in da se, če se jezimo, zelo slabo počutimo. Tudi, ko se nekega dogodka samo spominjamo in ga začnemo podoživljati, nas to doživetje tako potegne, da nekaj časa sploh ne moremo ven. Opazimo, da se nam dogodek kar suče po glavi, ob tem pa ga spremljajo močna čustva jeze. In vse se ponovno dogaja v nas, podoživljamo na isti način ali še močneje, kot prvi trenutek, ko se je vse začelo.

Sledijo vprašanja, ki si jih moramo zadati, da prekinemo ta začaran krog močnih čustev: Komu škodim, če razmišljam o tem? Ali moja čustva jeze, ki so usmerjena na točno določeno osebo, to osebo tudi dosežejo? Ali ta oseba občuti mojo jezo? Kdo občuti to čustvo? Mislim, da ne potrebujem pisati odgovorov.

Ali se pogosto jezimo? En močan izbruh jeze nas oropa nekaj mesecev vitalne energije. Kako se počutimo po izbruhu jeze? Dobro ali slabo? Ali smo kaj olajšani? Ali se počutimo izpiti in brez energije? Ali nam je potem žal, ko izbruhnemo v jezi?

V knjižnici si lahko izposodimo knjigo pisateljice Louise Hay: Življenje je tvoje. Pisateljica v njej navaja cel kup bolezni, ki izhajajo iz negativnih čustev, ki posledično vplivajo na naše zdravje in ne na zdravje tistega, kateremu so čustva namenjena!  Torej ne samo, da se slabo počutimo, ko o tem razmišljamo, tudi naše zdravje je ogroženo. Problemi z žolčem, želodcem, visokim pritiskom…

In naslednje vprašanje: Ali je vredno? Ali je vredno, da zaradi nekoga, ki nam je naredil krivico, trpi sedaj še naše počutje? Ali mu res moramo dati še svoje dobro počutje in čas, veliko časa, v katerem vse skupaj podoživljamo? Ali je to res vredno? Ali smo sploh kdaj razmišljali na tak način? Mislim, da ni potrebno pisati odgovorov.

Namesto da bi prekipevali od dobre volje in energije, se raje prepuščamo negativnim občutkom jeze, jih podoživljamo (nekateri tudi cela leta pogrevajo stare krivice) in smo zaradi tega slabe volje. En negativni dogodek, ki se je navadno zgodil zelo hitro, nas potem drži v oblasti še kar nekaj časa.

Kako ven iz začaranega kroga, kako se temu izogniti? Poti je več, ampak začnimo z osnovo. Ko pride do kritične situacije in ko začutimo, da se v nas ‘dviguje’ jeza, je najbolje, da se na hitro opravičimo in se umaknemo stran. Najprej spijemo enega ali več kozarcev navadne vode in potem globoko vdihnemo. Predstavljamo si, da vdihujemo sončno svetlobo, ki nas celega presvetli in z izdihom pošljemo vse nakopičene napetosti v sebi nazaj v to svetlobo. Nekajkrat ponovimo, dokler ne začutimo, da je napetost v nas popustila. Sedaj lahko na nastalo situacijo pogledamo razumsko in iz razdalje, ter o tem v miru razmislimo in pripravimo odgovor. Pripravljeni smo za miren dogovor.

To je samo ena od poti. Je osnovna. Seveda je poti veliko, skoraj toliko, kot situacij v katerih se nahajamo. O tem se bomo veliko pogovarjali na MC*. Tudi o tem, zakaj sploh pride do določene situacije? Zakaj nas nekaj jezi, ostali se pa s tem sploh ne ukvarjajo? Zakaj o nekem dogodku razmišljamo in se zraven jezimo več dni, tednov, mesecev? Zakaj dovolimo, da smo slabe volje? Zakaj se najpogosteje razjezimo v krogu domačih in zakaj nas najpogosteje razjezi naš partner?

Naključij ni v življenju. Ko sem zaključevala ta članek, se mi je sesul računalnik. Seveda po svoji stari navadi napisanega nisem redno shranjevala. In ko se je računalnik ponovno postavil, se je spomnil samo prve polovice zgodbe .  Lahko bi se jezila v nedogled, se obsojala, kako sem bila neumna in o tem razlagala možu in vsem v okolici in pustila zgodbo, da bi jo dokončala naslednjič. Vendar prvo kar sem pomislila je bilo: Zgodba sigurno ni bila dovolj dobra in jo je potrebno spremeniti. Tako je moralo biti, ne glede na izgubljeni čas. In res, pojavila se je veliko boljša zgodba, kot prva.

Naključij ni. Nek dogodek lahko vzamemo za izziv, ali pa se prepustimo jezi. Odločitev je vedno v naših rokah!

Jeza je samo eno od čustev, katerega obvladovanja se bomo učili na MC*. 

Breda Dular

Divje zemeljske sile, ki so dvigale cela gorstva, so sredi Sredi Južne Amerike, visoko med Andi, nehote ustvarile morje, ki je nato postalo jezero. Titikaka šteje s svojimi 3800 metri nadmorske višine za najvišje plovno jezero na svetu, na njem pa so našli svoj prostor znameniti plavajoči slamnati otoki. A le nekaj ur od tod se na pravih otokih sredi jezera, kamor ne zaide ravno vsak, skriva nekaj pravih otokov, kjer življenje teče po samosvojih tirnicah. Otoki, kjer ni nobenega policaja. Ker ga preprosto ne potrebujejo.

Kljub temu, da se je večer kar zavlekel, me nemir prvih jutranjih žarkov, ki prihajajo tam nekje izza bolivijskih hribov, hitro prežene iz tople postelje. Ledeno mrzla noč je poskrbela za to, da se zjutraj vsaj oblačiti ni treba in malo kasneje že nerodno lezem po bregovih in preko kamnitih ograj, ki ločujejo polja med seboj. Na hribčku, pod vrhom otoka, malo nad Eliasovo hišo, se udobno namestim na veliko skalo in se prepustim soncu in zaspanim mislim. Jezero pod mano je popolnoma mirno in nemo, tišino zmoti le občasno blejanje ovac, ki jih po kamnitih poteh med evkaliptusi prvi domačini ženejo na pašo.

V hiši pod gričkom, pri Juani in Eliasu, naših gostiteljih, opazim postave, ki se kot duhovi smukajo okrog hiše in tiho pospravljajo, kar smo sinoči pustili po večerji, saj so domačini, ki spanec uravnavajo po soncu, omagali že precej pred nami, ki smo ponočevali tja do desete zvečer.

Na stezici, ki med skalami vijuga od jezera proti hiši, se prikaže več postav, sklonjenih pod težkimi bremeni na hrbtih. Med njihovimi hrbti in pisanimi plahtami, na prsih zavezanimi v velik vozel, nosijo dvajset, trideset litrske plastenke z vodo. Spredaj gre z drobnimi hitrimi koraki Valentin, Eliasov oče, ki je bil pred leti starešina otoka in ki nosi poleg  težke vodena svojem hrbtu tudi dobrih sedemdeset let, spoštljivo starost za te kraje. Za njim gre Mama. Nikoli sploh nisem vprašal, kako ji je ime. Pač Mama. Tako jo vsi kličejo. Za njo stopicata še njuna vnuka, sedemletni Marko in desetletna Judith, ki nosita skupaj težko vedro z vodo.

Kot včeraj, ko so nam ob našem prihodu znosili vso prtljago s čolna do hiše, mi spet postane kar malo nerodno. Mi gringoti komaj sopemo na tej nadmorski višini, vsak korak nam je težak, oni pa nosijo vodo iz jezera do hiše, kjer jo bomo mi tako razsipno vlivali v provizirana stranišča.

Jezero kot morje

Nekoč davno, že toliko let nazaj, da številka ne pove prav nič, so se Andi točno tu nekje razdelili na dva dela ter tako velikodušno naredili prostor morju, ki je postalo jezero. In še vedno, ko se z brnečimi čolni lagodno prevažaš po gladini, imaš občutek, da si nekje med jadranskimi otoki. Šele večerni hlad, ki zareže v kosti takoj ko zaide sonce, ter zasneženi hribi na bolivijski strani, te opomnijo, da si skoraj štiri kilometre visoko. Kristalno jasna svetloba in ogenj, s katerim zaide zvečer sonce v mirno gladino jezera,  dasta popotniku zaslutiti, da ni prav nič nenavadnega, da se je ravno ob obali tega jezera porodila ena mogočnejših starih kultur, Tiwanaku in da so nekaj stoletij kasneje bogovi iz globin jezera po svetu poslali Manco Capaca in njegovo sestro Mamo Oclo, z nalogo, da zgradita inkovsko kraljestvo. Jezero, veliko kot slaba polovica Slovenije, ki si ga danes delita Peru in Bolivija, ostaja prežeto z legendami, razpeto nekje med resničnostjo in miti. Se je Virakocha, stvarnik vsega vrnil v Ocean, ali v jezero Titikaka, po tistem, ko je opravil svoje delo na zemlji?  Bo, ko bo ugotovil, da se že dolgo ne ravnamo več po postavah bogov, ponovno vstal prav iz tega jezera? In tisti, precej bolj praktični miti – se res v jezeru skriva zlato, ki so ga sem zmetali Inki, da bi ga zavarovali pred pohlepom konkvistadorjev? Ko je slavni francoski pomorski raziskovalec Jacques Cousteau tu v sedemdesetih letih meril globino jezera, je imel gotovo malo v mislih tudi omenjeno zlato. Našel pa je šestdeset (60!) centimetrov veliko žabo!

Otoček sredi jezera

V jezeru, ki naj bi imelo obliko pume, a je to videnje dano res samo tistim s poudarjeno domišljijo, je kar nekaj deset otokov. Najbolj znani so zagotovo Uros, ali slamnati, plavajoči otoki, ki obiskovalcu pustijo nek grenak priokus po mešanici med Disneylandom, ter tistim turizmom najslabše vrste, kjer imaš občutek, da te posiljujejo z nečem, kar že dolgo ne obstaja več.

Dobre tri ure plovbe v srce jezera, barki zapre pot pravi otok, Taquile. Na tem v vodo vklenjenem kosu zemlje, dolgem kakšnih šest kilometrov in širokem kilometer, dva, živi približno dva tisoč domačinov, Indijancev iz plemena Kečua, katerih svet je omejen na teh par kvadratnih kilometrov, čas pa teče tu z drugačnimi koraki kot drugje.

Ženske, oblečene v puloverje barve otoške zemlje in v živobarvna široka nabrana krila, ki si jih ob posebnih priložnostih nadenejo tudi po dvajset naenkrat, čez glavo pokrite s črnim šali, tkejo za svoje može široke pasove, s skrivnostnimi vzorci, ki tistemu, ki zna brati ta starodavni slikovni jezik pove veliko o njihovemu  lastniku. Moški v črnih hlačah, belih srajcah in temnih brezrokavnikih, z obvezno torbico s kokinimi listi … »štrikajo«. Njihove pletilke komaj slišno ves čas trkajo druga ob drugo; kadar sedijo, kadar hodijo, kadar se družijo … in ustvarjajo neverjetno lepe in zapletene vzorce. Najlepše v celem Peruju! Chuye, kape, ki pridejo izpod njihovih prstov krasijo njihove glave dan in noč. Tisti neporočeni nosijo takšne z velikim belim zvoncem, poročeni rdeče, otoške starešine pa mavrične barve. In otroci takšne v obliki cveta, da so potem s kapo na glavi kot kakšne velike rože. Žene stkejo možem močne pasove, ki ščitijo njihove hrbtenice, možje pa napletejo ženam krila. Ter šepetajo. Nikoli ne spregovorijo glasne besede. Še ko se jezijo in oštevajo otroke, naredijo to potihoma.

Stare terase pričajo o tem, da so otok Indijanci naselili že pred mnogimi stoletji, zagotovo že pred Inki, saj so tu našli kraj, kjer so imeli vse, kar so potrebovali za preživetje, za povrhu pa so bili še varni pred roparskimi plemeni s celine. Po tistem, ko je Kolumb spremenil zgodovino sveta in so v šestnajstem stoletju Španci v imenu nekega drugega boga naredili tu dol ‘red’, so otok uporabljali kot neke vrste haciendo, za oddih utrujenih konkvistadorjev, po letu 1821, ko je Peru postal neodvisen, pa je oblast v otoku videla odličen prostor za zapor, s katerega ni bilo pobegov. Le kdo bi lahko odplaval do dobrih dvajset kilometrov oddaljenega kopnega po vodi, ki ima devet, deset stopinj?!

Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na otok prišli prvi turisti, so domačini, ki so stoletja živeli v prostovoljni ‘izolaciji, hitro dojeli, da jim poleg zaslužka, obiskovalci prinašajo tudi spremembe, ki lahko usodno vplivajo na njihov tradicionalni način življenja. Stopili so skupaj in se domenili, da če se že ne morejo ogniti turizmu, potem hočejo imeti vsaj nadzor nad njim, ter da se lahko obiskovalci nahranijo in prespijo pri njih doma, razen otočanov samih pa nihče ne sme služiti na ta račun.

Popotnik tako lahko dandanes z domačini sede za mizo in skupaj povečerja rožnato jezersko postrv, potem pa se odpravi v preprosto sobo s slamo namesto tapisona, posteljo iz trsja in obvezno nočno posodo pod njo.

Elektrike na otoku ni, vez z zunanjim svetom v glavnem predstavljajo barke, ki vozijo med obalnim mestom Puno in otokom. Zadnja leta domačinom kar dober del zaslužka potrebnega za preživetje predstavlja turizem, še vedno pa je najpomembnejše kmetijstvo. Velika nadmorska višina, močno sonce ter hladne noči botrujejo, da na poljih obdelanih izključno na roke, ne zraste kaj dosti drugega od koruze, drobnega krompirja, kvinoje in korenja. Sadja in sveže zelenjave otočani skoraj ne poznajo.

Trdo delo in poštena zabava

Dobrih dva tisoč otočanov se tudi v enaindvajsetem stoletju uspešno upira napredku. Vsa polja obdelajo s preprostim ročnim orodjem in vse tovore znosijo na svojih hrbtih. A ko je letina pobrana, požeta, pospravljena, se znajo tudi pošteno zabavati. Takrat si ženske nadenejo množico kril, možje si nadenejo čez kape klobuke in skupaj odidejo do vaškega trga, kjer ob zvokih trstenih piščali in bobna rajajo do jutra. Nekoč so si zraven izdatno pomagali s čičo, domačim koruznim pivom, z leti in ‘napredkom’  je čičo zamenjalo pivo Cuzcena. V litrskih steklenicah!

Vzrokov za praznovanje je vedno zadosti. Dobra letina, praznik Pacha Mame – Matere Zemlje, god Svetega Jakoba …, seveda so ta praznovanja tudi priložnost za marsikaj drugega. Recimo za iskanje pravega partnerja. In v tem so Takilčani  neverjetni. Da bi bil zakon dveh lahko uspešen, je bodoči nevesti in ženinu dovoljeno, da tri leta pred poroko živita in spita skupaj, ter tako vidita, če sta res ustvarjena drug za drugega. Če sta po treh letih še istega mnenja, potem meseca maja pride s celine župnik in ju poroči. Domači in sosedje  jima s skupnimi močmi zgradijo novo, skromno domovanje.

In kakšna prihodnost se obeta njunim otrokom? Vrtca seveda ne potrebujejo, ker bodo s sosedovimi mulci preživeli brezskrbno otroštvo s plezanjem po drevju, dirjanjem prek kamnitih ograd, s potolčenimi koleni in komolci, a srečno, zdravo in brez vseh omejevanj. Osnovna in del srednje šole sta na otoku, na fakulteto  morajo na celino. Ampak, kaj pa sploh prinaša fakulteta? Na otoku je ne potrebuješ, na celini  je Indijanec s Taquileja tudi s fakulteto nič. Samo Indijanec s Taquileja.

Proti vetru  

Ko po dnevu, dveh odhajaš z otoka, te preveva občutek, kot da si te dneve preživel v nekem drugem, vzporednem času, ki ne obstaja več, glava pa je polna vprašanj: Do kdaj bodo še uspeli ostajati pri svojem? Kje je tista meja, kjer je še dobro sprejemati dobrine sodobnosti in kje jo pričeti zavračati? Kdaj jih bodo novi vzorci, ki jih s seboj prinašamo tujci premamili? Jim prinašamo koristi, ali jim delamo nepopravljivo škodo, ki bo v njihovo tradicionalno življenje zarezala pregloboke brazgotine?

Morda bi bilo najbolj prav, da zaradi vsega tega sploh ne hodimo tja. A dejstvo je, da se napredku, naj bo dober ali slab, gotovo ne bodo mogli ogniti. Zato, če smo že tam, bodimo vsaj dobri gostje, dobri ‘turisti’, kar Slovenci, ki zahajamo na Taquile,  gotovo smo. Preprost rek ‘Kolikor daš, toliko dobiš’ še kako drži, čeprav tu ne gre za materialne dobrine. Slovence dobro poznajo in nas imajo preprosto radi. Ker znamo odpreti srce.

Ker je včasih samo odprto srce premalo, smo za zadnji božič tudi malo odprli denarnice. V nabirki denarja, ki so jo, poleg prispevkov, pospremile dobre in vzpodbudne besede vseh tistih, ki jim ni vseeno, smo z lahkoto nabrali dobrih dva tisoč evrov, ter jih nakazali našim prijateljem na otoku, s tem denarjem pa so domačini nakupili šolske potrebščine in obleko za več kot šestdeset otrok iz tridesetih družin. Elias je končno kupil vodno črpalko, zaradi katere Marku, Judith in drugim otrokom ne bo treba več nositi vode iz jezera.

Tekst in foto: Matjaž Pirš

Nedelo, marec 2012

Na Borobodurju smo ravno prisli do nirvane, ko smo doziveli pravo tropsko nevihto. Vulkan Bromo pa nas ima rad in se je prijazno razkril iz megli

Kako dobro je lezati na vrocem kubanskem soncu,kljub temu,da te bo opeklo,kako dobro je piti kubanske koktejle,kjub temu,da niso dobri za zdravje…Che

Sedimo na letalu in cakamo na vzlet. Koliko nepozabnŤh spominov peljemo domov. In zalogo energije in soncnih zarkov,ki nas bodo se dolgo greli

Zadnji dan je bil pika na i na Madeiri. Cudovit soncen smo izkoristili za sprehode, za voznjo s katamaranom, za soncenje in kopanje,ter zadnje nakupe

Peneci valovi Atlanika so nas spremljali ob poti proti severu in koncno smo sonce utopili v atlantiku.cudovitega dneva je konec.Alja&uzivaci

Ob bucanju Atlantskega oceana se nastavljamo vrocim soncnim zarkom in razmisljamo o smislu zivljenja. Ah,le kdo bo to zdrzal