Portugalska – Jesenska skodelica kave

29. September, 2010

Javljam se iz Portugalske, ekskluzivno za Oskarjev e-časopis, direktno iz kavarne na Ribeiri. Kofetkanje je najbolj portugalska stvar, kar jo lahko počneš, kadar imaš trenutek časa zase. Če ga nimaš, si ga pa preprosto vzameš. Kofetka se lahko kadarkoli in kjerkoli. Portugalci pijejo kavo ob osmih zjutraj na poti v službo ali ob enajstih zvečer po večerji s prijatelji. Čas tu ne igra nobene vloge. Nikogar ne skrbi, da zaradi preveč kofeina preveč prepozno ne bo mogel spati. Običajno pijejo ‘bico’, to je espreso, majhna kavica. Toliko, za okus. Za pocrkljat se in ustavit tempo življenja.

Ribeira je slikovito nabrežje ob reki Douro v Portu. Delavska četrt delavskega mesta. Po portugalskem reku namreč Porto dela, medtem ko se Lizbona (samo) zabava. Drugo največje mesto Portugalske se je resnično razraslo in postalo pomembno industrijsko središče in pristanišče na Iberskem polotoku. Vendar staro mestno jedro ostaja staro. Zato je tudi pod Unescovo zaščito. Tu se nad labirintom tlakovanih ulic dvigajo večnadstropne in ozke mestne hiše, katerih raznobarvni ometi in keramične ploščice že odpadajo s fasad, medtem ko so železne ograje francoskih oken še vedno dovolj trdne, da držijo izobešeno perilo. Ribeira pa je najbolj šarmanten predel starega mestnega jedra. Hiše živih barv se dvigujejo nad reko, pod njimi pa se vrstijo bari, kavarne in restavracije. Tu se dogaja. Tu je mestni vrvež. Tu je življenje. Čez dan turisti posedajo za mizicami na prostem, medtem ko lokalna mladež skače z mostu v reko, zvečer pa vse nabrežje zajame zabava ob glasbi in koktejlih.

Spet srknem malo kavice, ustavim pisanje in pogled mi zdrsi od znamenitega dvonadstropnega železnega mostu k ladjicam ‘barcos rabelos’ dol na reki. Z njimi so nekoč tovorili sode portovca z vinogradniških posestev, kjer ga pridelujejo, v Porto, kjer ga starajo. Pogled drsi naprej, čez reko, na drugi breg, kjer stojijo številne kleti tega slavnega desertnega vina. Zakaj si nisem privoščila kozarček portovca namesto kavice? Aja, kasneje gremo obiskat eno izmed vinskih kleti. Takoj po izletu z ladjico po večni Zlati reki. Tam dobim kozarček.

Še zadnji požirek. Prav vesela sem, da sem spet v Portu. Lizbona je prav gotovo eno najlepših mest na svetu, čudovit splet starega in novega, mesto kontrastov, ki te očara. Ampak Porto! Porto ima pa nek šarm, ki te prevzame. Nič ne oporekam. Lizbona mi je neznansko všeč. Upravičeno pobira najlepše naslove. Vendar Porto te pa prijetno preseneti. Tu se enostavno počutiš fajn. In bi ostal še kakšen dan več. Kot ljubezen na prvi pogled. Nekako nočeš stran, dokler… Še posebej zdaj, jeseni.

Jesen je bila od nekdaj moj najljubši letni čas. Neko prešerno razpoloženje me prevzame, ko poletna vročina popusti, ko je ozračje jasno in ostro, ko jesenski veter odnaša pisano listje z dreves. Včasih je bil to čas, ko se je bilo treba vrniti za šolske klopi. Zdaj pa je to tisti pravi čas za potovanje. In čeprav bi kar obsedela tu na nabrežju Zlate reke in opazovala ljudi, ki hodijo mimo, poslušala melodije pouličnih glasbenikov in se prepustila božanju toplega sonca, mi ne bo težko nadaljevati poti, kajti vem, da tisto najlepše še pride. Ob zgornjem toku Zlate reke so se vinogradi portovca že preoblekli v jesenske barve. Tam se terasasta pobočja vinogradov strmo spuščajo k reki in med rdečimi in rumenimi listi vinske trte ljudje že obirajo grozdje. Čas trgatve je tu. Božansko! Kako se je jesen priplazila v čarovniško pokrajino granitnih balvanov v Zvezdnih gorah, pa si niti ne predstavljam. A gotovo nas v najvišjem gorovju Portugalske čakajo veličastni prizori. In potem spust med neskončne nasade hrasta plutovca na valovitih nižinah Alenteja. Ja, tisto najlepše šele pride. Jesenska pravljica.

Kavica je pošla. Dovolj sanjarjenja. Odpravim se k reki. Tam se že zbira skupina za izlet z ladjico. Ogrnem si vetrovko in pripravim fotoaparat. Pogled z reke nazaj na mesto bo povsem druga zgodba.

Pa lep pozdrav iz jesenske Portugalske!

vodnica Ana Hočevar

Naročite se na RSS

Portugalska, Člani pišejo Komentarjev še ni, komentirajte prvi»

Klasična Turčija

29. September, 2010

PONOVIMO, KAJ SMO DOŽIVELI SKUPAJ V ZADNJIH DEVETIH DNEVIH

1. DAN + 2. DAN

smo poleteli iz Ljubljane v ISTANBUL. Po kratkem počitku smo se odpravili na potep po čudovitem mestu, ki leži na dveh celinah: Evropi in Aziji. Obiskali smo največje zgodovinske znamenitosti iz starega časa Rima in islamskega cesarstva. Na glavnem trgu smo poslušali vodičko Ajdo, ki je lepo pripovedovala o Justinjanu, najbolj znanemu cesarju Bizanca. Ogledali smo si Modro mošejo, kjer smo se v znak spoštovanja sezuli in punce pokrile glave. Občudovali smo prelepo okrašeno notranjost, a ta se je skrila pred veličastno Ajo Sofijo. Včasih je bila bizantinska krščanska cerkev, potem postane po skoraj 1000 letih islamska mošeja, danes pa je muzej po zaslugi Ataturka. Popoldne smo se potopili med 336 stebrov palače in se prvič izgubili med turškimi začimbami, svilo, keramiko, sladkarijami,… velikega bazarja.

3. DAN

smo se iz Istanbula z našim šoferjem Srečkom peljali v mesto BURSA. Vstopili smo v mavzolej – Zeleno mošejo, kjer nam je Imam pel, dokler ga ni poklical po mobitelu Alah. V Veličastni mošeji smo se načudili kaligrafiji – lepo oblikovani arabski pisavi. V prostem času smo lahko ugriznili v okusen kebab in se sprehodili po svileni tržnici še iz časa srednjega veka. Na poti do BERGAMA nam je lokalni vodič Mustafa (Janez) nadel turška imena. Se spomnite modne revije?

4. DAN

smo dopoldan obiskali antično mesto PERGAMON, znano po pergamentu in najznamenitejši knjižnici. Ogledali smo si orlovo gnezdo (Akropolo), v gledališču prisluhnili naši Belgin in videli mesto, kjer je stal Zeusov oltar.

5. DAN

smo se peljali ob Egejskem morju do starogrških PRIEN in preročišča v DIDIMAH, kjer so nam napovedali sončno vreme. Srečko, Ajda in Janez so nam pripravili presenečenje: vasica ob jezeru HERAKLEJA s podjetnimi domačinkami.

V obmorskem mestu KUŠADAŠI smo zjutraj opazovali valovanje morja iz hotelskih balkončkov. Peljali smo se na ogled starega rimskega mesta EFEZ, ki ima najlepše ohranjeno knjižnico in tempelj boginje Artemide.

6. DAN

v vožnji med figovimi in oljčnimi nasadi smo se po dolini reke Meander pripeljali do PAMUKKAL. Uživači smo se namočili v termalni šampanjski vodi, kar je zelo »pasalo« po ogledu pokopališča v HIERAPOLISU. Po razvajanju v Kleopatrinem bazenu, smo se sprehodili po snežnih ponvicah, ki smo jih potem še lahko opazovali pri slastnem kosilu.

7. DAN

spali smo v vasici ob jezeru, ki smo ga občudovali ob zajtrku. V svetem mestu KONJA smo obiskali grob velikega misleca Rumija Mevlane. Ajda nam je povedala še več o Seldžukih na karavanski postojanki.

8. DAN

smo vstopili v pravljično deželo KAPADOKCEV, kjer smo opazovali umetnine očeta časa in matere narave iz rumenega, zelenega, rdečega, črnega tufa. Obiskali smo v skalo vklesane cerkve in samostane zgodnjega krščanstva ter labirint podzemnega mesta. Barantali smo lahko za svilene in bombažne preproge ter se nasmejali Tubi, ko je ustvarjala iz gline. Zvečer smo uživali v turškem večeru z derviši, trebušnimi plesalkami, šarmantnimi plesalci in glasbeniki, Kot ponavadi smo Slovenci zadnji zapustili prizorišče zabave, ki smo jo podaljšali v avtobusu.

9. DAN

smo se peljali proti ANKARI in namočili noge v slanem jezeru. Pozorno poslušamo Ajdo, ki nam razlaga zgodovino Turčije in njenega ustanovitelja Ataturka, ki smo se mu poklonili ob mavzoleju. V muzeju anatolske zgodovine smo se izgubljali med Hetiti, Lidijci, Frigijci in njihovimi umetninami. Zatem smo se dvignili nad mesto skozi stari del in se na trdnjavi še zadnjič fotografirali. Zdaj pa smo se napotili po najdaljši poti do Istanbula, do letališča, kjer se poslovimo od Turčije.