Novice s potovanja: Portugalski kalejdoskop, 24.9.2010-3.10.2010

Kulinaricni uzitki Portugalske se vecajo z vsakim dnem in z nadmorsko visino! Bakalau vrh Torreja-mmm…

Naročite se na RSS

Pred nami je le neskoncna ravnina,svoboda in brezcasen svet,se dobro da smo nakupli dovolj zalog,ki jih bomo menjali za kruh na karavanskih postojankah!

Sladka kapljica portovca ob okusnem olivnem olju pomocenem v domaci kruh,pogled na zlato reko in terasaste vinograde v jesenskih odtenkih…podoba raja

Templji

O budistična Lanka z vsemi lepimi templji. Sprehajamo se okrog velikanske dagobe. Vsak s svojim šopkom vodnih lilij. Ali lotosovih cvetov. Oba zrasteta iz blatnega močvirja in razpreta čudovit, čist cvet. Kot je govoril Buda, človeško življenje je trpljenje, a vodi pot ven iz tega trpljenja – blata, v neskončnost brez samsare, v nirvano – cvet. Ko odtrgaš cvet stran s stebla, ga pustiš na oltarju, se vsakokrat spomniš na to. Cvet ovene. Človeško življenje je minljivo.

Budino sporočilo nam da misliti. Vedno je tukaj zakon karme. Na našem kombiju se domenimo, da bomo pazili na karmo. Se držali dobrih dejanj. Niti komar ne sme končati pod našo roko. Saj res, komarjev pik je poljub, pravijo budisti. Karma deluje in naši dnevi so polni sonca. Sonca, ki sveti na vse tiste čudovite dagobe, ki se zlivajo z deželo in ustvarja še lepše sončne zahode.

Adamov vrh je ponovno pot odplačevanja slabe karme. Morda le planinski izziv ali na splošno soočenje s samim sabo. Pot je tokrat bolj prazna. Stopnice so vedno bolj strme. Dobro, da so postanki, kjer lahko spiješ čaj ali si privoščiš slano kuhano čičeriko. Vedno je tukaj kdo, ki bi se rad pogovarjal. In je ponosen, ko vidi belca se vzpenjati na ta sveti vrh štirih religij. In na vrhu je tempelj. S svetim odtisom. Pa naj bo Budin, Šivin ali Adamov. Pomembno je verjeti. In prehoditi to pot spoznanja.

Dva dni po vzponu na Sri Pado, kot se originalno imenuje Adamov vrh, se začne »muskelfiber«. Da ne pozabimo, kje smo bili. Da se spomnimo na osemčleno pot. Srednjo pot. Je ta pot prava? Je ali ni, v vseh templjih nas nanjo spominjajo osemčlena kolesa. Da ne pozabiš…

Po čem si zapomniš budistične templje na sveti Lanki? Po tem, da do njih vodijo stopnice. Da je čez dan zeloo vroče in peče, ko hodiš bos naokrog. Morda po tem, da nas pri pomembnih templjih, kot je recimo tempelj Budinega zoba, večkrat pregledajo zaradi varnosti. Ampak na koncu si najbolj zapomniš mir in energijo. In prijazne nasmehe domačih romarjev, s katerimi si deliš pot in veselje ob doseženem cilju. Kaj je pomembnejše, pot ali cilj? Hm, če ne bi bilo cilja, najbrž niti na pot ne bi odšli…

Riž in curry

Vedno in povsod. Najbolj pikanten pa je prvi dan. Ko cel dan ne ješ drugega kot banane in prigrizke. Si utrujen od dolgega leta in presenečen nad šrilanškim podnebjem. Takrat potem zvečer pade prvi riž s curryem. Oh kako je pikanten. Poleg tega domačini jedo svojo hrano brez pribora. Uporabijo desno roko, vedno. Kajti leva je namenjena izključno umivanju. Zato je v vsaki restavraciji vedno nekje v kotu majhen lijak namenjen umivanju rok. Ali pa dobiš na mizo večjo posodo z vodo.

Ko se sprehajamo po tržnici in se izgubljamo med stojnicami, me sprašujejo. Kam s to zelenjavo, pa tisto. Odgovor je vedno isti. Zakuha se v curry. Kaj bi riž brez currya. In kaj bi curry brez čilija. Ostalo so samo še malenkosti. Tudi tisti veliki kupi posušenih rib, romajo slej ko prej v lonec s curryem.

Tisti prvi dan smo se ga navadili. In je ostal naš. Vsak dan, vse do konca potovanja, smo vztrajali. Riž in curry. Za zajtrk pa se pocrkljali s toastom, maslom in marmelado. Čeprav bi lahko tudi za zajtrk jedlli curry. Sicer ne z rižem ampak z riževimi rezanci.

Dan na dan riž s curryem. Želja po nam znani hrani je prav tako rastla iz dneva v dan. Zato smo takrat, ko smo se vrnili z dolgega sprehoda po naravi, nekje nad 2000m nad morjem, vsi imeli v glavi podobo krožnika polnega špagetov ali karkoli podobnega. Pot do tega ni bila tako lahka. Treba se je bilo peljati z vlakom, poiskati restavracijo in potem še čakati eno majhno večnost do polnih krožnikov. Ampak Sammy se je izkazal. Riba s krompirčkom in solato je bila odlična! Z Maho sva vztrajala pri rižu in curryu in bila prav tako navdušena! Nagrada pa taka! Polnih želodcev smo se skupno odločili, da od zdaj naprej jemo le še riž in curry, do konca.

Ko je naša Kanthe praznovala rojstni dan, nas je v restavraciji za zajtrk pričakala polno obložena miza domačih dobrot. Mmm za začetek kiri bath (sprijet riž) z ribjim curryem in potem še domače slaščice. Domačini z Maho na čelu so bili navdušeni. Prav tako mi. A na koncu so mi rekli, joj kako bi zdajle pasal tisti toast!

Narava

Na Šri Lanki ni večjih mest. Zato pa je veliko manjših mest. Ta se prepletajo kar eno v drugo in tako dobiš občutek, da je otok ena sama velika vas. Zato je v naravo treba zapeljat izven uhojenih in prometnih poti. Mi smo jih uspešno iskali, tiste bolj neobljudene ceste.

In bili najbolj navdušeni, ko smo dosegli Konec sveta. Peš, po čudoviti planoti Horton. Med neskončnimi poljanami, jeleni in rododendroni. Konec sveta je bil zavit v meglo. O kako lepo bi bilo, da se megla vsaj za hip razkadi, pomislim. Že naslednji trenutek se odpre pogled v dolino. Oh ta naša dobra karma. Smo si jo pa res prislužili z vsemi tistimi stopnicami. Konec sveta je globoka dolina, ki se spusti skoraj 1000m navzdol. O ko bi imeli krila… Lepo pa je tudi sedeti tam in grizljati ostanke z lunch boxa, katerega smo dobili za s sabo. Kmalu smo srečali še Mali konec  sveta z manj dramatičnim spustom in se vrnili nazaj, navdušeni nad zeleno naravo in tišino, v katero je zavita planota. Lep pobeg iz neskončnih šrilanških mestec.

Tudi safari v nacionalnem parku je bil uspešen. Večni izziv je tukaj iskanje leoparda. Zelo hitro smo ga našli in se do mile volje nagledali te mogočne velike mačke, ki se je prav spretno skrila med veje dreves. Živali je bilo veliko. Poti so bile prašne. Plaža neskončno dolga in morje divje skrivnostno.

Marija ali zabava na Šri Lanki

Več je bilo tistih najbolj zabavnih trenutkov. Ko so fantje peli samo za nas na vetrovni terasi v Kandyu. V džungli smo poskušali arak in dali domačinom za poskusit našo ognjeno vodo. Kdo mislite, da je težje pil? V Elli smo popili kakšen koktejl preveč in napletli cel kup zanimivih zgodb. Smejali smo se brez prestanka. A najboljša zabava nas je čakala.

Na plaži, v Unawatuni. Tisti dan, ko smo praznovali. Takrat smo šli plesat. Bosi, na plaži… V soju zvezd. Za šankom je sedelo mirno dekle. Ker je bila sama, jo naša Priyanka povabi na ples. Takrat se začne tisto pravo! Mariji se razsvetli obraz in z veseljem sprejme povabilo. Zaveže krilo in nam pripravi čisto pravi pravcati šov. Nasmejana, vesela, brez predsodkov. Večer je nepozaben…

Ko naslednji dan sedimo na kapučinu (ja, na Šri Lanki se da dobit pravi pravcati odličen kapučino), razmišljamo. Šri Lanka je super, ampak Marija, ta pa je…!

Sumudu

Ja, mineva že več kot 250 let od začetka ene izmed največjih zgodb o uspehu na našem preljubem planetu … Ker je Guinness sinonim za Irsko, se spodobi da besedo ali  dve namenimo našemu zvestemu prijatelju, ki nas spremlja povsod po zelenem otoku.

Zgodba sega nazaj v leto 1759, ko mladi Arthur Guinness podeduje 100 angleških funtov ( za tiste čase zavidanja vredna vsota denarja), ter najame  pivovarno na St. James Gate v Dublinu  za 9000 let ( ja, prav ste prebrali, 9000 let). Časi za pivovarje niso bili rožnati, pivo na podeželju je bilo praktično nepoznano, uvoženo pivo iz Anglije pa precej boljše od domačega. Medtem, ko so se ostali pivovarji v Dublinu vznemirjali zaradi popularnosti novega angleškega piva, je naš Arthur v tem videl izziv. Sam je pričel s proizvodnjo takšnega piva, pri katerem je ključno praženje ječmena in pri tem še kako uspel. Rezultat prizadevnega dela se je pokazal že 10 let kasneje, ko so naložili prvih 6 sodov temne tekočine na ladjo za Anglijo, v 19. stoletju pa so ga začeli množično izvažati po celem svetu. Danes je  Guinnessova pivovarna največja v Evropi, v njej dnevno proizvedejo  3 milijone pintov črnega zlata ( ne govorimo o nafti), ter ga izvažajo v več kot 120 držav.

Osnovne sestavine so ječmen ( 100000 ton letno – dve tretjini vse proizvodnje ječmena na Irskem odkupi pivovarna), hmelj ( uvažajo ga iz Avstrije, Češke, Švice..) , kvas in voda. Res je bil  Arthur moder možakar, saj si je ob najetju pivovarne zagotovil tudi pravico do vode, ki jo pripeljejo iz Wicklovskega gorovja, ki leži južno od Dublina. Dolgo je veljalo, da pivovarna črpa vodo iz reke Liffey, ki teče skozi Dublin, vendar temu ni tako. V tem primeru bi bila zadeva še temnejša…

Pa dejstvo je, da ima najboljši okus prav v državi iz katere prvotno izhaja … Tudi potica najbolje tekne v deželi Butalcev …

Gorazd

Kadar koli se ozrem, bodisi nazaj ali naprej, se mi v glavi vrtijo vedno iste slike. In teh slik se nikdar ne naveličam, enostavno ne morem. Te slike imajo dodano vrednost, ki je ni možno ubesedičiti, kaj šele spraviti na papir, lahko se jo občuti, zazna, doživi. In ko me vprašajo kako je bilo prav na tem potovanju, je moj odgovor prazen, a glava polnaaa neštetih slik. Lahko bi rekli, da je to stalen boj med slikami in besedami. Kljub temu da je moj odgovor ničen, se počutim zmagovalca, zato ker sem prišel prav sem, sem v to veličastno deželo, ki je nadgradnja vseh sosednjih in bistveno bolj zvenečih dežel.

Opevana slava je kaj malo vredna, to je najbrž že med vsemi nami znano. Zakaj potem rinemo tja kamor rinejo vsi, ko pa obstaja še več, obstaja nadgradnja vsega doslej prepotovanega? Najlepša antična mesta, srednjeveški utrip barvitih medin, temačni labirinti najlepših puščavskih oaz, stotine stenskih poslikav, pogled na morje slanih jezer sredi zlatih barv neskončnega morja peska so zgolj nekateri utrinki za oči. Hitro se spreminjajoča najlepša saharska puščava, taborni ogenj in večerno popivanje kot hudič močnega zelenega čaja, dim ali dva iz vodne pipe, čarobno nebo milijonov zvezd, tuareška glasbena improvizacija, njihova gostoljubnost in otroškost, lenobno poležavanje in drastično zniževanje hitrostne prestave življenskega tempa so zgolj nekateri utrinki puščavskega doživetja. Oboje skupaj je balzam za srce.

Šele tam se običajno vedno znova zavem kako malo je potrebno za življenje. Znova izostrim od zahodnega sveta zameglena čutila, začutim vonj in okus, zaživim svobodno življenje kjer ni prostora za omejitve. Življenje je spet lepše. Po tem potovanju sem ponovno naret za vrnitev v podivjani svet, kjer je svoboda življenja zgolj iluzija nekje zapisana. Napolnil sem baterije in z njimi bom moral preživeti čas do naslednje vrnitve v puščavo, ko jih ponovno napolnim. Puščavo lahko samo vzljubiš, druge možnosti ni, enostavno te vsrka vase! Če obstaja še druga možnost, ste najbrž pravo puščavo zaobšli, v kakšnem eno ali dvodnevnem izletu, in prejeli še eno izkrivljeno sliko iz prej omenjenih zvenečih dežel.

In katera je ta zveneča dežela z dodoano vrednostjo, se zagotovo upravičeno sprašujete? Hja, saj že veste, to je Gadafijeva Libija!

Senad Osmanaj

Nekateri ljudje se rodijo posebni, drugi to postanejo, a večina ljudi je preprostih. Tako je bila preprosta tudi naša skupina osmih popotnikov, z Nino (vodičko) na čelu. Vendar se je naši skupini zgodilo nekaj posebnega. Ibrahim pazi na svojo feluko kot večina Slovencev na svoje zakreditirane avtomobile, samo da temu smešnemu kapitanu njegova feluka nosi kruh na mizo. Zato smo bili že pred prvim vkrcanjem opozorjeni o pravilih obnašanja, hranjenja ter obuvanja v temu hotelu pod milijon zvezdicami. Tako smo začeli naše jadranje po Nilu po pravilih. Ko smo se ustavili na prvem kopanju, nas je presenetila riba, ki je »stražila« svoj zarod in tako je prva iz vode »poletela« Vesna in za njo še par »vrlih Slovencev«, po tem ko smo diskutirali o krokodilih v Nilu. Seveda smo o pošasti povedali tudi Ibrahimu , ki se je nebodiga len potopil in na površje priplaval z nečim v rokah. Vsi smo mislili da se samo šalil, a ko je razprl roke je iz njih skočila naša pošast, skratka majhna riba, ki je v resnici pod kamen skrila svoje ikre. Smeha je bilo veliko. Po slastnemu kosilu smo se pri 41°C spravljali k zasluženem počitku. Kar na enkrat  je začelo precej pihati in čez deset minut deževati. Seveda te senzacije nismo smeli zamuditi in že smo imeli slikanje ter pogovore o tem da je to že drugi dež v dveh dneh. Pričakovali smo sonce čez pet minut, vendar smo ravno pravi čas prišli do obale, ker se je razbesnel pravi peščeni vihar! S to precej resno nevihto je temperatura padla na 23°C. Lokalni fantje so nas gledali s strahom v očeh, ko smo jim mi govorili: »no problem, that is normal, do not worry« in smo poskakali oblečeni v reko Nil, saj smo že bili vsi celi premočeni, pesek smo imeli povsod, v očeh, v ustih, tudi med zobmi je škripalo.

Nina se je kot prekanjena svetovljanka hitro znašla in nas poslala v bližnjo vasico na čaj, medtem pa so ona in naši fantje našo feluko spravili nazaj v normalno stanje in nam skuhali prav dobro večerjo- brez šale lahko rečem, da najboljšo na celotnem potovanju. O viharju ne bi bilo sledu, če se nam bi pene za spanje v redu posušile. Ampak vsega ne moremo imeti, tako smo eni spali to noč na »vodnih« posteljah, drugi pa so odkrili novo uporabo plastičnega kuhinjskega prta. Tukaj bi lahko še govorila o stranskih učinkih antinalčkov, o gusarjih ali o algah na Ibrahimovi glavi, a potem bi vedeli vse, prav bi bilo, da bi to, kar smo doživeli mi, doživel še kdo drug. Vendar boste na to moral počakati vsaj tri leta, glede na to, da je Ibrahim rekel, da kaj takšnega še ni doživel v svojem življenju, še posebej ne avgusta. In tako je naša skupina postala posebna, Ibrahimova feluka zaznamovana samo z ogromno količino vode in peska, drugače pa pripravljena na nove turiste. Aja, pa še nekaj glede spanja na »vodnih« posteljah: malo spanca nikomur ne škodi, lahko bi pa koristil, če bi bili malo daljši!

Že več let sem vodnica pri Agenciji Oskar.  Kadar sem na vodenju se med nami vodniki in potniki spletajo vezi s pogovori. Veliko je vprašanj, najbolj pogosto pa mi zastavite vi, potniki,…. No no, kar pogumno, pomislite, kaj bi me vi najprej vprašali? Ne poznate me, ne veste ničesar o meni…poznate pa moje ime, ker sem se predstavila. Na isti način spletajo vezi tudi prebivalci tujih dežel z nami. Ampak ne z istim vprašanjem. V tuji deželi najprej zaslišite za hrbtom ali kjerkoli že klic: »Hello« v isti sapi pa že dodajo vprašanje: »Kako ti je ime?« in da slučajno ne bo pomote na koga je mislil, pokaže točno nate s prstom. In ko prvič presenečeno izgovoriš svoje ime, že sledi naslednje vprašanje: »Od kod prihajaš?« No, naslednji »hello« ni več presenečenje, postane nekaj, s čimer lahko začnemo zanimiv pogovor.

Ne ne ne, nočem se izmotati z vašim najbolj pogostim vprašanjem, ki je: »Katera pa je tvoja najljubša dežela, kam najraje vodiš in kje je najlepše?« Ko sem prvič slišala vprašanje, sem zajela sapo. »Mmmmm« je bil odgovor, pa še en »mmmmmm«. Potrebno se je bilo odločiti. Vodim Turčijo, Sirijo,  Libanon, Jordanijo, Izrael, Egipt, Madagaskar, Sulawezi, Španijo. Ni pošteno, da katerikoli od teh dežel rečem, da je najlepša, ker ima vsaka od njih svoje čare. Ne, to ne pride v poštev. Vendar… je nekaj, kar v eni od teh dežel izstopa in je prvinsko, prvobitno in nepokvarjeno. To so ljudje v Siriji. Še tako nedotaknjeni od turizma (ne čisto povsod), še tako čisti, tako željni stikov in pogovorov z nami, ki jim prinašamo drugačnost. Ta toplina, ki prihaja iz njihovih src in se dotika naših, je skoraj oprijemljiva. Ja, zaradi ljudi je najtoplejša od vseh, zaradi njihovih src. In ta njihova neverjetna širina tolerance do nas, ki smo tako drugačni od njih. Koliko zgodb se je tukaj spletlo.

Spominjam se skupine potnikov… Pred potovanjem so dobili od naše agencije obvestilo, kjer navadno piše, da je dežela muslimanska in saj veste, potrebno se je primerno obleči. No, pri tej skupini je ta odstavek čudežno izginil, tri potnice pa so s seboj prinesle garderobo za tropske kraje, vključno z mini hlačkami in majčkami z mini naramnicami. Na vprašanje, če morda le nimajo kakih dolgih hlač s seboj je bil odgovor logičen: »Seveda nimamo, saj ni nič pisalo.« Hmmm, kaj sedaj? »Takole se dogovorimo,« jim rečem »dekleta, dokler boste v skupini, ste varna, ničesar se vam ni potrebno bati, vendar, če si boste zvečer želele svobode in samostojnega sprehajanja po mestih, se boste sprehajale na lastno odgovornost.« To je bilo eno najzanimivejših potovanj v Sirijo. Toliko veselje so naredile, nam in lokalnim prebivalcem. Za nas je bil seveda najzanimivejši pogled na domačine, ki so jih opazovali. Vse se je mešalo na njihovih obrazih, od začudenja, do osuplosti, nejevere. Nisem pa zasledila nobenega zgražanja, psovanja, zasmehovanja, ščipanja, vpitja. Sirija je še povsem tradicionalna dežela in dekleta se še skozi dnevno sobo doma ne bi sprehodile v takih cunjicah, kaj šele skozi mesto. Naša dekleta pa so to storila in domačini so jih tolerirali. Še sedaj imam pred očmi prizor, dva prijatelja na suku v Aleppu. Prvi je nas opazil že od daleč, drugi pa ne in se je pogovarjal naprej. Čas se je za prvega ustavil, samo gledal je, oči so mu postajale čedalje večje, nato pa je nenadoma začel z eno roko tolči prijatelja z vso močjo po hrbtu, z drugo roko pa je kazal na našo skupino. In zraven se je tako smejal, da so mu solze tekle po licih. In spomnim se beduinske mame, male zgubane ženice s tetovažo na obrazu in koncem obleke v ustih (način zakrivanja obraza zlasti pri starejših, da ji vsa stvar ne uide), ko je samo stala sredi suka in gledala in gledala. Ni se mogla premakniti nikamor, nobene besede ni mogla iztisniti iz sebe. Totalen šok, nejevera. Ko smo zapuščali Sirijo in šli naprej v Jordanijo (tukaj je tak način oblačenja za turiste normalen) sem dekleta povprašala, kako so se počutile in če imajo kakršnokoli neprijetno izkušnjo. V en glas so odgovorila, da niso doživela niti najmanjše nesramnosti, da pa so se počutila naravnost božansko, ker se v Ljubljani nihče ne obrne za njimi, tukaj pa so bili vsi čisto nori. Zvečer pa so bila pridna in niso hodila brez »mame« (mene) naokoli.

V Siriji vsakdo najde svojo zgodbo in prijatelje. Če jih ne najde potnik, te zgodbe in prijatelji potegnejo vase. Zgodbe so močne in prijatelji te ne pozabijo. V Aleppu na suku moj »brat« prodaja rute in ko me zagleda, že od daleč drži v roki slovenski napis: darilo za tvojo taščo. Po obrazu se mu razleze nagajiv širok nasmeh in izpod kupa rut privleče ogromno bodalo in ga položi zraven… in seveda se vsi slikamo zraven in potem kupimo kako rutko za taščo .

V Hami poslušamo nurije, sedimo v lokalni čajnici, kadimo vodno pipo in skrivaj pogledujemo domačine. Oni niso tako obzirni kot mi ter buljijo v nas. Spomnim se kako je  bilo z neko skupino v Damasku. Zvečer smo šli raziskovat krščansko četrt (ja, v muslimanski deželi) in odkrili smo prekrasno hiško. Ker sem mislila, da je kak penzionček (profesionalna deformacija), sem potnike pustila na pločniku, naročila, da me čakajo in šla pogledat notranjost. Izkazalo se je, da je hiška privatna, gospod pa je bil tako prijazen, da mi je ponudil čaj. »Nisem sama, imam skupino s seboj, bi pa z velikim veseljem spila en čajček«. Po tihem sem upala, da bo povabil tudi njih na čaj in res se je tako zgodilo. Tako smo vsi skupaj sedeli na prekrasni verandi z rožami, srkali vroč čaj, grizli kekse in se pogovarjali o vseh mogočih stvareh še pozno v noč.

Čaj pri beduinih (prebivalci puščave) je vsakič novo doživetje. Čeprav ženske ne smejo povabiti tujcev na čaj, se je to enkrat zgodilo. In bile so tako očarljive, prijetne in razigrane, da nismo mogli verjeti… do trenutka, ko so se moški vrnili domov. Tisti trenutek so utihnile in se kot miške stisnile v kot šotora in samo opazovale. Moški so postali gostitelji in še vedno je bilo isto prijetno, le mi nismo mogli verjeti, kako hitro so zamenjali vloge. In vsakič se z vsako skupino sprašujemo, le kako jim uspe sredi puščave nositi tako brezhibna bela oblačila in kje najdejo vse tiste znamke telefonov (ko nas slikajo), ki jih mi še v revijah nismo opazili, kaj šele v trgovinah.

Vsaka skupina naredi svojo zgodbo. Če nekaj pričakujemo na potovanju, ni zgodbe, je le pričakovanje. Je želja, kako bi lahko bilo in kaj bi moralo biti. Ne, zagotovo vam ne bo tako, kot sem napisala, ne boste doživeli teh istih zgodb. Nemogoče. Verjamem pa, da se z mano vred  vsi znamo igrati in lahko naredimo samo še boljšo zgodbo. Pojdite z nami in skupaj bomo napisali najboljšo zgodbo tega potovanja.

Če smo doma, ni zgodbe, če ni zgodbe, se nimamo o čem pogovarjati  in če ni skupine, ni potovanja. Če ni potovanja, potem smo doma in če smo doma, ni zgodbe in če ni zgodbe, se nimamo o čem pogovarjati in če se ne prijavimo na potovanje, potem ni skupine in če ni skupine, potem ni potovanja in če ni potovanja smo doma in nimamo zgodbe……

Breda

Nič drugega kot popolnoma osebna izkušnja. Prepletena, kot vsaka druga, s preteklimi zgodbami, vsebinami, spomini, zapisi vsakega posameznika. Ravno zato, nek arheolog doživi ta čaroben kraj verjetno povsem drugače kot naključen posameznik, popotnik, ki si vzame čas in postane za trenutek.

Dobrih 30 km pred mestecem Puno, ki leži ob Titicaci, se povzpnemo na vzpetino in pred nami se odpre lesketajoče se jezerce Umayo. Na obrežju zagledamo čudno posejane cilindrične stolpe, zgrajene iz več blokov kamna. Le kaj predstavljajo? Gotovo nekaj posebnega, saj oddajajo neverjetno energijo. Preko kamnitih tal ter visoke, lanene trave, se povzpnemo do najvišjega stolpa. Bloki kamnov se stikajo skupaj kot kamenčki v mozaiku.

Arheologi pravijo, da tu stoji predinkovska nekropola. Poleg ljudstva Colla, ki je nekoč dominiralo na tem območju in tu pokopavalo svoje svečenike in ostale predstavnike višjih slojev, naj bi ta kraj uporabljali tudi Inki. Grobovi, ki so grajeni stolpom podobnim strukturam, se imenujejo „Chullpas“. Predstavljali naj bi povezavo med življenjem in smrtjo.

„Tiene un sol, porfavor?“, zmotita našo odmaknjenost deček in deklica, ko si vsak od nas išče svoj kamen, svoj odmaknjen kotiček in opazuje, kako sonce počasi barva nebo v oranžne odtenke. Ne glede na to, čemu je bil ta kraj v resnici namenjen, nekaj zagotovo lahko rečem. Sillustani oddaja res neverjetno energijo. Občutek, da čas in prostor lebdita v zraku. Vsakdanje misli se izgubijo v pokrajini in padejo globoko pod gladino jezera. Kot bi se čas ustavil…

Tadeja Gašperlin

Med idejami in dejstvi

Ko slišim ime Kolkata, pomislim na vse mogoče. Od Matere Tereze do revščine in prenaseljenosti, poplavljenih ulic, tipičnega indijskega kaosa… Poslušam zgodbe popotnikov, ki so se mesta načrtno ognili in zgodbe tistih ki so ga obiskali in se jih je dotaknilo. Vsak s svojo izkušnjo in nihče brez mnenja. Pravijo, da je Kolkata mesto, ki ga začutiš in ne da si ga le ogledaš. Dejstva so v nebo vpijajoča. Mesto ima skoraj 15 milijonov prebivalcev, ne preveč gostoljubno podnebje za tako veliko mesto in vsakoletne poplave. Je edino mesto v Indiji, kjer še uporabljajo rikše, ki jih vleče človek. Mati Tereza je tukaj spoznala svoje poslanstvo in ustanovila dom za umiranje. Je rojstni kraj slavnega indijskega poeta Tagoreja, edino indijsko mesto s tramvajem in mesto, ki ima odstotek pismenosti skoraj 20% višji kot drugje v Indiji. Je prestolnica svojevrstne Bengalske kulture in kulinarike in ena od razlag o njenem imenu jo povezuje z divjo hindujsko boginjo Kali. Prav slednji je posvečen tudi najpomembnejši starodaven tempelj v Kalkuti, Kalighat.

Veliko in še več. Ne pričakuj, si rečem. A vendar so v meni vtisnjene neke podobe, neke predpostavke. In na tistem dolgotrajnem vlaku iz Delhija proti Kolkati razmišljam vse mogoče. Kar nekakšno spoštovanje vzbuja v meni in veselim se tega kontroverznega mesta, ki je bilo že dolgo eden od ciljev. Čakalo me je presenečenje.

Kako se je vse začelo

Mesto je staro dobrih tristo let in je prepoznavnost pridobilo na račun Britancev, ki so tukaj ustanovili prestolnico svoje kolonije Indije. V 17. stoletju je bila na kraju današnje metropole majhna vasica z imenom Kalikata. Vztrajno je rasla vse od leta 1698, ko jo je Britancem prepustil tedanji mogulski vladar Aurangzeb. Prestolinca Britanske Indije je ostala vse do leta 1911, ko je bilo tam pomembno središče indijskega boja za neodvisnost. Po II. Svetovni vojni je Kolkato prizadela delitev Indije na muslimanski in hindujski del. Muslimani so bežali iz mesta, hindujci pa vanj. Mesto je takrat sprejelo na tisoče beguncev in se spopadalo z nasiljem. Kasneje je eksplozija prebivalstva poskrbela za prenaseljenost in vzporedno je raslo število mestnih brezdomcev… V letu 1971 se je kot posledica konflikta med Indijo in Pakistanom ustanovil Bangladeš in v Kolkato je prispel nov val beguncev. Stanje se je še vedno slabšalo. Prišla je tudi Mati Tereza, ustanovila red misijonark ljubezni in opozorila svetovno javnost na Kolkato.

Tako si je Kolkata naslikala vse te prispodobe. A s prihodom popotnika zadane pravo presenečenje, kajti pričaka ga izjemno prijazno in svetovljansko mesto. Mesto z neverjetno arhitekturo, številnimi muzeji, galerijami, gledališči, parki… Mesto z dobrim sistemom podzemne železnice. Gospodarstvo mesta je v vzponu in to multikulturno svetovljansko mesto počasi pridobiva drugačen sloves.

Presenetljiva zunanja podoba mesta

Najlepše je začeti pri pljučih mesta, v velikem parku Maidan. Tam izgubiš občutek, da si v velikem mestu in zanese te mirno vzdušje, ko se naenkrat znajdeš pred mogočnim Viktorijinim spomenikom. Ena od zgradb, skoraj primerljivih s slavnim Taj Mahalom, zgrajena 1921 – tega leta, kraljuje v parku in je najbolj znana med znamenitostmi mesta. Seveda ne manjka premičnih čajnic pred vhodom in kaj bi dan v Indiji brez slovitega cha-ja! Tokrat skupaj z litri vode, kajti v Kolkati je eden tistih vročih, soparnih dni. A kdo bi se oziral na vreme, ko pa se toliko zanimivega dogaja!

Kalighat je najslavnejši tempelj v Kolkati. Da ga najdeš, je potrebno kar nekaj spretnosti in iskanja po tistih povsem enakih si ulicah. A cilj je več kot vreden tistega iskanja. Tempelj, posvečen neizprosni boginji Kali, je tudi najstarejši kraj v mestu. Celo tako je star, da nihče več ne govori o številkah. Ulice, ki vodijo do templja, so polne trgovinic in restavracij, prijaznih ljudi in skritih oltarjev za hindujske bogove in boginje. V restavracijah postrežejo s svojevrtnimi bengalskimi jedmi. Med slaščicami so znane rasgulle, nekakšne kroglice iz svežega sira, namočene v sladkornem sirupu. Prijazen gospod seže v posodo z rasgullami kar z roko in jih postreže na majhnem krožniku. Ne samo dobre, ampak tudi zanimive in posebne so te kroglice presenečenja!

Podzemna železnica pomeni tudi umik iz vročine in hitro možnost prevoza iz enega konca mesta na drugega. Ampak tudi ulice same so presenetljivo organizirane. Lepe in čiste, gledano iz indijske perspektive. In večinoma asfaltirane. Res, da precej površine pločnikov zavzamejo ljudje, ki si tam ustvarijo življenjski prostor. Stare kolonialne zgradbe kraljujejo ulicam in rišejo posebno podobo. Ni veliko na pol dokončanih zgradb in ni veliko prahu. Mostovi Kolkate so še ena zgodba in vlivajo mestu pridih veličastnosti.

Dan v mestu

Začne se zgodaj, ko je še sveže in prijetno. Z običajnim litrom vode in z malo sreče še skodelico kave ali čaja. Nadaljuje v vročini in še več popitimi litri vode. Takrat začutiš spoštovanje do mestnih prebivalcev… In pomen tistih malih brisačk, ki jih prodajajo na vsakem koraku po ulicah mesta. Obrišejo tiste litre znoja, ki teče v potokih. In slana limonada, dve pijači za ceno ene. Neizprosni vremenski pogoji, a hkrati izziv za spopad z mestom, ki ponuja toliko. Skriti kotički in veličastne stavbe, prijazni nasmehi in človeško trpljenje. Vse to se odvija pred očmi obiskovalca.

Vse do večera je težko razmišljati o hrani. Takrat pa naše čute prevetrijo mamljive vonjave z vseh ulic. Povsod se peče in kuha, pripravlja. Poulična hrana je tukaj zelo dobra izbira. Okusna, sveže pripravljena, raznovrstna. Na drugi strani je priokus kolonialnih časov z čudovitimi restavracijami na visokem nivoju.

Prijetno je po mestu hoditi peš, a le v pozno popoldanski osvežitvi ali zgodnjem jutru. Za vmesni čas mesto ponuja še in več možnosti. Od tramvaja do podzemne železnice, ladjic in taksijev, mestnih avtobusov in celo klasične železnice. Tukaj so tudi rikše, katere vlečejo ljudje, za krajše razdalje. Le še tukaj so, v Kolkati in vzbujajo številne polemike. A hkrati omogočajo lastnikom vir preživetja. In so edine, ki se v tistih poplavah lahko uprejo veliki količini vode.

Kolkata je mesto presenečenj. Od prvega šoka, ko pričakuješ tisti pravi kaos in grozljivo podobo, najdeš pa nasprotno, do tistih odmaknjenih uličk, kjer zaživijo hindujski bogovi in boginje v številnih kipcih. Od najlepših kolonialnih stavb do preprostih barak na pločniku. Od mošej do krščanskih cerkva in hindujskih templjev. Ultra modernih nakupovalnih centrov do tipičnih indijskih tržnic.

Zakaj v Kolkato?

Kolkata navduši in obogati z novo izkušnjo. Nas zbode s številnimi impulzi in prepriča s slavnimi znamenitostmi. Postavi nam ogledalo in vcepi spoštovanje do prebivalcev. Na prijazen način nas vplete v to samosvojo indijsko drugačnost in poskrbi za nepozabna doživetja pri odkrivanju mestnih znamenitosti. Zapelje nas s svojo predanostjo kulturi… Njeni prebivalci nam pričarajo številne nasmeške na obraz… Je mesto, ki nas ne pusti ravnodušnega in obisk prinaša življenjsko izkušnjo. Je ravno prav indijska in ravno prav samosvoja. Ko se pelješ čez znameniti Howrah most in padeš v vrtinec dogajanja na oni strani, se barve prelivajo ena z drugo in pisana slika je točno tista prava. Kaotična, divja, indijska… A hkrati topla in nasmejana, ki sprejme in vabi v svoje središče…

Ajda